Članek
Kisla repa
Objavljeno Nov 05, 2014

Kot otrok, sem bila zelo pridna.
Vse, kar so mi rekli, sem naredila. Nikoli nisem protestirala, zganjala kakršnegakoli upora ali glasnega negodovanja.
Ni šlo drugače.
Imela sem ostrega očeta, kot najbolj nabrušeno rezilo je grozeče deloval, ko njegove želje, ukazi, besede niso bile uresničene.
Strah me je bilo. Zato sem se raje potrudila, da jih nisem fasala....
Ali pa, da so me sploh opazili, me pohvalili, mi priznali, da obstajam.
Tako mi je ta izraz biti pridna, kasneje, ko sem ga poslušala kot odrasla po eni strani dokazoval isto kot v otroštvu.
Da sem in da sem potrebna in pomembna.
Po drugi strani pa sem ga doživljala na nekoliko ponižujoč način.
Kdo si ti, da mi rečeš, da sem pridna? Samo mimo hiše greš, opaziš da delam na vrtu in že sem zate pridna.
Kaj sploh pomeni biti priden??
Da sploh delaš?
Da delaš po svojih zmožnostih? Ali preko njih?
Da te drugi vidijo in ti povejo, DA SI, PRIDEN.
Majhna deklica v meni se še vedno za kanček vznemiri, ko jo drugi vidijo na tak način.
Obenem pa sama sebi tudi rečem: včeraj sem bila pa zares pridna. Od zgodnjega jutra do večera, sem delala. Ves dan. Zunaj pospravljala na vrtu, rože, okrog hiše pripravljala stvari za zimo. Potem še zribala repo za kisat.
In danes sem vsa polomljena.
Tako je, če si preveč priden. Te useka nazaj.