Ena najtežjih stvari, ki jih je treba storiti potem, ko ti nekdo umre, je pospraviti njegove osebne reči in obleke.
To sem morala storiti dvakrat, najprej za Vojkom, 6 let kasneje še za mami.
To je zares hudo.
Že tako je človek ves razbolen od žalosti in bolečine, ko pa začneš brskati po njegovi/njenih rečeh, sortirati obleke in razmišljati komu ali kam jih boš podarila, se brezno spominov ponovno odpre in vse naenkrat butne vate.
Človek, kot je bil še živ, se pojavi pred t...eboj. Začutiš njegovo energijo in zavonjaš njegov vonj...obenem pa dobro veš, da ga ni več in ga nikoli več ne bo.
Preklemansko boli.
Jokaš, tuliš..
Potem greš in si natočiš malo alkohola, misleč, da boš tako lažje prišla skozi, da boš malo otopela in boš spregledala vse znake, ki so pričali, da je včasih živel človek, ki si ga imela rada in da sedaj pospravljaš za njim.
Malo morgen, še huje boli.
Vzameš njegove obleke, ki še niso bile oprane, se zakoplješ v njih in hlipaš.
To so zadnji trenutki, ko si z njim, potem, ko ga fizično že ni več.
In gledaš njegove rokovnike, beležnice ter iščeš v njih kakršnekoli znak, sporočilo zate, besede pripadnosti in ljubezni, pozdrav z onega sveta...
Govorila sem z ženskami, ki še več let po smrti niso mogle pospraviti za ljubljeno osebo. Ki so čuvale omare polne oblek, jih vsake toliko časa odprle, pogledale in se izgubljale v njih. Zataknjene v svojih čustvih. Kot da bi se mrtvemu izneverile, če bi odstranile njegove reči. Ali pa kot da z njihovim zadrževanjem pričakujejo, da se nekoč spet vrne in jih najde ter uporabi.
Jaz sem to naredila relativno hitro, po nekaj mesecih. Nisem mogla več gledati teh osebnih reči, zbujale so premočna čustva.
Upam, da mi nikoli več ne bo treba pospravljati za umrlo mi drago osebo. Da umrem, preden umrejo moji dragi.
Nov 01, 2014
