Objavljeno Aug 23, 2014
Otroštvo sem preživela na podeželju.
Tam je bil vpliv krščanske cerkve močno prisoten.
Moja starša na srečo nista bila pretirano obremenjena z vero. Pravzaprav sploh ne. V cerkev in k verouku sem hodila bolj zaradi neke družinske tradicij...e. Tudi vse cerkvene obrede sem prejela (razen poroke )
In nikoli nisem v tem čutila kake prisile, ni mi bilo zoprno.
Stara mama je bila globoko verna oseba. Menim, da zaradi njenega odnosa, do vere nikoli nisem dobila odpora.
Ko sem šla v veliko mesto-Ljubljano s 14 leti, se je moj verski čas čisto spontano zaključil. Brez da bi jo kaj močno pogrešala.
Maš sem se udeleževala po navadi le, ko sem šla na kak cerkveni pogreb.
Maša mi je bila vedno brezosebna rutinska zadeva. Nikdar ali pa zelo redko sem v njej našla kako iskrico za svojega duha.
Kar mi je bilo vedno izredno zanimivo pa je to, da se je včasih v družini zdelo za posebno čast in mame so bile izjemno ponosne in vesele, če se je kakšen od njihovih sinov odločil za duhovniški poklic.
Tega nikoli nisem mogla razumeti.
Kako je to mogoče? Kako je lahko mama vesela, če se njen sin odreče posvetnemu življenju, ljubezni, spolnosti, otrokom in družini??
Tudi sama sem mama. Mama, ki ima sina.
Ko je moj sin začel odraščati v moškega, ko je začel postavljati svoje lastno življenje, iskati svojo družico, svojo ljubezen....takrat sem kot mama doživljala zanimive čustvene odzive. In v nekem trenutku mi je kliknilo. Kliknilo zakaj lahko neka mama raje vidi, da je sin duhovnik, kot pa oseba srečna v svojem zemeljskem življenju.
Ker ga tako nobena ženska ne bo nikoli posedovala.
Ker bo na nek način vedno ostal njen, nedolžen, nedotaknjen otrok.
Ker je sina v samem materinskem bistvu zelo težko odtrgati od svojega naročja, oddati iz svojih nedri.
Ko mama enkrat to zmore storiti, ni koli več tako, kot je bilo.
Je drugače, je nadgradnja vsega, kar kot mama sinu daš.
Ker sin da naprej. In si nagrajena kot v najlepših nebesih.
Tam je bil vpliv krščanske cerkve močno prisoten.
Moja starša na srečo nista bila pretirano obremenjena z vero. Pravzaprav sploh ne. V cerkev in k verouku sem hodila bolj zaradi neke družinske tradicij...e. Tudi vse cerkvene obrede sem prejela (razen poroke )
In nikoli nisem v tem čutila kake prisile, ni mi bilo zoprno.
Stara mama je bila globoko verna oseba. Menim, da zaradi njenega odnosa, do vere nikoli nisem dobila odpora.
Ko sem šla v veliko mesto-Ljubljano s 14 leti, se je moj verski čas čisto spontano zaključil. Brez da bi jo kaj močno pogrešala.
Maš sem se udeleževala po navadi le, ko sem šla na kak cerkveni pogreb.
Maša mi je bila vedno brezosebna rutinska zadeva. Nikdar ali pa zelo redko sem v njej našla kako iskrico za svojega duha.
Kar mi je bilo vedno izredno zanimivo pa je to, da se je včasih v družini zdelo za posebno čast in mame so bile izjemno ponosne in vesele, če se je kakšen od njihovih sinov odločil za duhovniški poklic.
Tega nikoli nisem mogla razumeti.
Kako je to mogoče? Kako je lahko mama vesela, če se njen sin odreče posvetnemu življenju, ljubezni, spolnosti, otrokom in družini??
Tudi sama sem mama. Mama, ki ima sina.
Ko je moj sin začel odraščati v moškega, ko je začel postavljati svoje lastno življenje, iskati svojo družico, svojo ljubezen....takrat sem kot mama doživljala zanimive čustvene odzive. In v nekem trenutku mi je kliknilo. Kliknilo zakaj lahko neka mama raje vidi, da je sin duhovnik, kot pa oseba srečna v svojem zemeljskem življenju.
Ker ga tako nobena ženska ne bo nikoli posedovala.
Ker bo na nek način vedno ostal njen, nedolžen, nedotaknjen otrok.
Ker je sina v samem materinskem bistvu zelo težko odtrgati od svojega naročja, oddati iz svojih nedri.
Ko mama enkrat to zmore storiti, ni koli več tako, kot je bilo.
Je drugače, je nadgradnja vsega, kar kot mama sinu daš.
Ker sin da naprej. In si nagrajena kot v najlepših nebesih.
Aug 23, 2014
