Ruska novinarka Ana Politkovska ni kritizirala samo Putinovega režima, ampak tudi Zahod. Toda občudovala je civiliziranost in razsvetljenstvo, kadar je tam naletela nanje in upala je, da ju bo mogoče prenesti tudi drugam.

Ko je Ana Politkovska leta 2000 obiskala Pariz, ker so tam izdali njeno knjigo Potovanje v pekel: Čečenski dnevnik. Drzno pričevanje ruske novinarke, je svoje dneve v Parizu opisala z naslednjimi besedami: »V Parizu sem zelo trdno spala, prvič po vseh mesecih vojne, brez uspavalnih tablet in tresavice. Nihče ni vpil name, me gnal, mi govoril, da sem izdajalka. Vsi so me imeli radi.« Naprej opisuje prijaznost, toplino in spoštovanje, ki so ji ga izkazovali na vsakem koraku. »Teh občutkov v Rusiji že dolgo ne poznamo, saj te zaradi člankov, ki jih napišeš, ljudje nimajo radi. Nasprotno, večina te zaradi njih sovraži«.

Zelo slikovito primerjavo med Rusijo in Zahodom je Politkovska naredila tudi pri opisu stanja v zaporih.

.

»Stanje v ruskih zaporih je katastrofalno«, pi

Spominjam se dogodka iz otroštva, ko sem bila stara približno 7 let. Po dvorišču sem se sprehajala z majhnim otroškim vozičkom, v katerega sem položila svojo punčko. Kaj kmalu sem srečala deklico mojih let, ki je počela isto, kot jaz. Ker sva se poznali, sva se začeli sprehajati skupaj. In ker se je bolj zanimivo igrati s tujo igračo, kot s svojo, sva vozička zamenjali. Ko sva tako hodili in klepetali, je pogovor kmalu nanesel na to, katera ima lepši voziček. Vsaka je seveda navijala za svojega. Med prerekanjem je mimo prišel najstnik, star kakšnih 15 let, ki je bil družinski prijatelj moje trenutne družabnice. Ona ga je takoj vprašala, kateri voziček se mu zdi lepši. Pogledal je en voziček, in nato drugega, a deklica je vedela, da mora povedati še nekaj: »Tale je moj, je rekla in pokazala na voziček v mojih rokah, tale, ki ga vozim jaz, pa njen. Seveda sem potem takoj vedela, kateri voziček bo zmagal. Ta je lepši, je ustrelil kot iz topa in pokazal na njen voziček v mojih rokah.

.

V

Končno smo poleg pevskih in podobnih šovov dočakali še plesnega, kjer lahko na POP TV iz tedna v teden spremljamo napredek amaterskih plesalk in plesalcev, ki nas razveseljujejo s svojimi nastopi. Njihovih plesnih točk sicer ne moremo primerjati z nastopi profesionalnih plesalcev, a se vendarle v pičlem tednu dni naučijo odplesati svojo točko tako zelo dobro, da gledalci ob njej uživamo.

.

Na vsakem tekmovanju pa so seveda tudi žiranti, ki kot strokovnjaki na tem področju ocenijo vsak nastop. Da je ocena umetniškega dela v veliki meri stvar subjektivne presoje, smo lahko hitro opazili tudi v tem šovu. Andrej Škufca je sicer genialen plesalec in zato tudi od tekmovalcev zahteva veliko. A če ima za vse tekmovalce enaka merila, potem tu sploh ni problema. Poleg žirantov pa so tu še glasovi gledalcev in zdi se mi, da nanje  vplivajo tudi komentarji žirantov. »Najboljša si, ko si primiru« je Irynin ples komentiral Lado Bizovičar, in že je izpadla iz tekmovanja. Nisem sicer tako strokovno

Prejšnjo soboto je naša najuspešnejša smučarka Tina Maze zaključila s svojo športno kariero. Hvaležni smo ji za vrhunske rezultate, ki jih je prismučala Sloveniji. Njene sotekmovalke so jo spoštovale in prav tako tudi številni slovenski navijači, ki so zanjo stiskali pesti na tekmah in se veselili njenih rezultatov. Mnogi so se udeležili tudi njenega zadnjega veleslaloma na pohorski Zlati lisici in njene poslovilne prireditve na Trgu Leona Štuklja v Mariboru.

.

Njena pot ni bila lahka, o čemer bomo več lahko izvedeli iz  njene biografije, ki bo izšla februarja. Toda kljub mnogim oviram in preprekam, ki jih je doživela na svoji poti, je ob pomoči Andrea Massija vztrajala in se bojevala naprej. S tem, ko je izbrala drugačno pot, je pokazala pogum, ki je potreben, da se odločiš za nekaj povsem novega in vztrajaš pri tem kljub neodobravanju in zmajevanju z glavo mnogih, ki so takrat izjavljali, da brez treningov v reprezentanci ne more biti uspeha.

.

Nova pot, jasni cilji, optimizem in

Pred meseci, ko sem v neki čakalnici listala eno od revij, sem v njej našla zanimiv prispevek o karizmi. Prej o tem nisem nikoli razmišljala, a prispevek me je tako navdušil, da sem to temo nato poiskala še na spletu. Na strani http://njena.si/clanek/osebna-rast/57068b82b43db/karizma-jo-imate o tej temi piše naslednje:  Čeprav je karizma lastnost, ki izstopa iz povprečja, je navadno ne znamo natančno opisati, res pa je, da je človek, ki ima to lastnost, nekaj posebnega. V slovarju slovenskega knjižnega jezika o karizmi piše, da je to »nadnaravna sposobnost, dana posamezniku zlasti v korist drugih«. A čeprav velja prepričanje, da imajo le redki izbranci  srečo biti karizmatični, prispevek razkriva, da si to lastnost lahko pridobimo prav vsi.

Kaj označuje karizmatične ljudi? Glavna odlika karizmatičnih ljudi je iskrena aktivna pozornost. Označuje pa jih šest lastnosti. Na prvem mestu ti ljudje znajo biti empatični, kar pomeni, da se znajo vživeti v drugega človeka in razumeti, kaj č

Ljudje se v svojem življenju lotevamo mnogih projektov, toda le nekateri med njimi postanejo resnična zgodba o uspehu. Vsekakor so uspešni projekti vedno rezultat trdega dela in odpovedovanja. Vendar pa to ni dovolj. V čem je pravzaprav recept za njihov uspeh?

.

Zgodba o uspehu se lahko zgodi na katerem koli področju našega življenja. Lahko je to učinkovit izdelek, dobra knjiga, filmska uspešnica, odlični športni rezultati, uspešno podjetje in še marsikaj. Slovenci veljamo za ustvarjalne in srčne ljudi z veliko pozitivne energije. To se odraža tudi v številnih uspešnih projektih mnogih Slovencev tako doma kot tudi v tujini. Tako so Slovenci avtorji mnogih inovacij, ki so dosegle velik uspeh. Med njimi so mojstrovine arhitekta Jožeta Plečnika, Bloudkova planiška velikanka, umetnine Ivane Kobilice, karikature Mikija Mustra, mnoge filmske uspešnice slovenskih režiserjev in še bi lahko naštevali.  Slovenci imamo kljub ne ravno zavidljivemu standardu veliko uspešnih športnikov, ki s

6. januarja je pravoslavni božič in tudi čas Putinove predvolilne kampanje. V starem ruskem mestu Suzdalj si je Putin ogledal nekaj cerkva in tam so ga posneli tudi skupaj s kmečkimi otroki in ženicami. To prav gotovo ni bilo naključje. Ljudje naj bi si ga zapomnili tudi kot človeka, ki mu je mar za ljudi, tudi za preproste ljudi in posebno za otroke. Toda koliko je Putinu res mar za otroke, je Politkovska prikazala z obiskom oddelka za psihonevrologijo sirotišnice, ki se nahaja na obrobju Moskve. V svoji knjigi Zadnji zapisi, Dnevnik umorjene ruske novinarke piše: »Tam vladata tišina in lakota. Tam ni dobrodelnikov z igračami, darili, slikanicami in paketi plenic Pampers. Tja ne zaidejo niti v času božiča. Prostori so čisti, ni pa slišati otroškega smeha ali joka, samo tišina, njihovo tarnanje ali kričanje. Osebje tam je zelo skrbno in do otrok ljubeče. 'Otroci ne potrebujejo usmiljenja. Potrebujejo osnovno pomoč in mi jim pomagamo preživeti', pravijo. Osebje upa, da bodo ti otroci

Novinarka Ana Politkovska o Putinovi Rusiji

Leta 2007 je v Sloveniji izšla knjiga ruske novinarke Ane Politkovske z naslovom Putinova Rusija. Branko Soban, nekdanji dopisnik v Moskvi, je nekoč zapisal: »kdor ne bere Ane Politkovske, ne pozna sodobne Rusije«. Na kratko povzemam vsebino te knjige.

Na prvi pogled je Rusija popolnoma demokratična dežela z neodvisnim sodstvom, kjer je vsakršno kršenje zakonodaje kaznivo dejanje. V resnici pa sta tam ustava in zakonodaja kršeni na vsakem koraku. Kakšne pravice je človek tam deležen, je odvisno od tega, kateremu sloju pripada. Najvišje stopničke so rezervirane za mafijo in oligarhe.

Rusija je dežela, kjer je vse podrejeno Kremlju. Kremlju so podrejene vse veje oblasti, od policije, sodstva, medijev. Nekdo ima lahko na vesti še toliko najhujših zločinov, toda če je v interesu Kremlja, bo oproščen. Izločili bodo vse dokaze in priče proti njemu. Nekdo drug je lahko nedolžen, a če Kremelj tako hoče, bo obsojen. Podtaknili mu bodo dokaze ali mu

Pa smo ga dočakali, konec sezone Znan obraz ima svoj glas namreč. In ker na koncu radi potegnemo rezime,  ga bom tudi ob tej priložnosti. Letos je bila na sporedu že tretjo sezono. Prve si nisem ogledala, zato lahko primerjavo naredim samo med drugo in tretjo sezono. Denis Avdič je vsekakor izvrsten voditelj,  ki premore veliko mero iznajdljivosti, humorja in sposobnosti improvizacije, zato je pravšnji za vodenje tovrstne oddaje. Lanska oddaja se mi je zdela fenomenalna, saj je v njej vladala ena sama sproščenost, tako med nastopajočimi kot tudi s strani žirije in samega voditelja.

Veliko zabave in humorja je bilo tudi v letošnji, tretji sezoni. Toda če je šlo v lanski oddaji za sproščeno  zabavo in pristen humor pa je bilo letos marsikdaj zaznati veliko mero prisiljenosti. Komentarji žirije so bili v primerjavi z lansko oddajo le redko kdaj strokovni, saj sem se ob njihovih komentarjih največkrat spraševala, zakaj so sploh potrebni. No, ja, na koncu so podali svoje ocene, in to j

V teh dneh ponovno spremljamo izbor za pesem Evrovizije. Mnenja Slovencev o naši predstavnici so deljena, kar je vsekakor nekaj čisto normalnega, saj vsem ne morejo biti všeč iste stvari. A mojo pozornost je pritegnil komentar, ki sem ga prebrala na eni od spletnih strani: »Kako dobra je pesem, bomo izvedeli šele na Dunaju.« Torej Slovenci ne vemo, kaj je dobro in kaj ne, dokler ne dobimo potrditve od zunaj. Vsekakor gre vsak na tekmovanje zato, da se bo čim bolje uvrstil. Toda ker vsi zelo dobro vemo, kako poteka ocenjevanje na Evrosongu, nam je v vseh teh letih že moralo postati jasno, da se ne ozira prav dosti na to, koliko je kakšna pesem dobra.

Že marsikdo je izjavil, da kvaliteta skladbe in izvajalca pri glasovanju ne igrata kakšne pomembne vloge. Če potem pomislimo še na to, da sosednje države druga drugi vedno prijateljsko podelijo točke, potem je to še razlog več, da na Dunaju nikakor ne bomo izvedeli, ali je naša pesem dobra ali ne.

Kaj pa potem prinese uspeh? Mo