Članek
V časopisni hiši Delo že začeli s politično kampanjo po metodi »najprej diskreditacija, nato likvida
Objavljeno May 21, 2014

Da se je »kampanja« pred »kampanjo« očitno že pričela, dokazuje današnja objava prispevka v časopisu Delo, z naslovom: »Poslankin partner spet na sodišču«, s podnaslovom »Edin Džambić, prijatelj poslanke SDS Sonje Ramšak, bo moral dokazovati, da je poravnal svoje dolgove«.

Po prebranem prispevku lahko rečem, da le ta očitno ne služi namenu objektivnega poročanja o vsebini kazenskega postopka, ki poteka pred pristojnim sodiščem v Celju proti E.D, temveč je srž prispevka v tem, da se me skuša kot poslanko in kot osebo s prefinjenimi metodami ter člankom, ki ima negativno konotacijo, diskreditirati ter na ta način izključiti iz političnega prostora. Vse v stilu: najprej diskreditacija, nato likvidacija. Kdo že to počne?

V trenutku, ko sem se odločila, da se politično izpostavim, tako kot članica Slovenske demokratske stranke, kot mestna svetnica in tudi kot poslanka v Državnem zboru Republike Slovenije, sem se močno zavedala, da bodo moje življenje, moja ravnanja in tudi moje odločitve vezane na funkcije (poslanke, mestne svetnice ipd.), podvržene t.i. »javnemu interesu«, saj imajo ljudje pravico vedeti, kdo sem; ali delujem moralno in etično oziroma v skladu z Ustavo Republike Slovenije in zakoni. Pritrjujem mnenju različnih pravnih ter drugih strokovnjakov, ki pravijo, da ima javnost pravico vedeti in biti obveščena o tem, kaj javna politična osebnost počne na javnem mestu, vendar pa, kot pravi priznani ustavni pravnik Teršek, je potrebno pri tem »upoštevati načelo »prave mere« ali »sorazmernosti«.

Ker sem vse življenje zavezana (še posebej pa v funkciji mestne svetnice in poslanke) opozarjanju na krivice, ki se dogajajo v družbi, zaposlenim, brezposelnim, upokojencem oziroma posameznicam in posameznikom, državljankam in državljanom; ker sem zavezana poštenosti, iskrenosti, nesebičnosti, me navedbe novinarja Braneta Piana v njegovem današnjem članku seveda osebno prizadenejo. Vendar ne v smislu, da novinarji ne bi smeli poročati o delu in ravnanjih mene kot poslanke, temveč me prizadenejo, ker se novinar poslužuje tračarjenja, populizma, senzacionalizma, namesto objektivnosti poročanja.

Novinarje na fakultetah podučijo o tem, da naj, ko pripravljajo svoje prispevke, preverijo vsa dejstva in da naj svojim bralkam in bralcem ter gledalkam in gledalcem objektivno ter celovito predstavijo informacijo. A žal pri objavi današnjega prispevka novinarja Piana v Delu to ni bilo storjeno. V članku novinar navaja vrsto podatkov in dejstev, o katerih ni mene osebno nikoli povprašal. Še huje pa je, da je novinar pri pripravi prispevka očitno uporabljal metode, ki že mejijo na sporna ravnanja.

Od kod namreč novinarju podatek, da naj bi se E.D. pripeljal pred sodišče z vozilom, ki ga »Sonja Ramšak kot uporabnica odplačuje Porsche Leasingu«? Ali ne gre pri tem za podatek, do katerega novinar nima dostopa, ker gre za pravno razmerje med dvema strankama in tudi za informacijo, ki ni informacija javnega značaja? Ali pa je morda na osnovi registrske tablice podatke preverjal pri Ministrstvu za notranje zadeve, na Upravni enoti ali pa na policiji? Kdo je novinarju zakonito/nezakonito posredoval ta podatek? In ali dejstvo, da vozilo, ki je na fotografiji, priloženo časopisnemu članku, ni posneto pred sodiščem v Celju, na Prešernovi 22, Celje, temveč na parkirišču trgovskega centra, pomeni, da me novinar nadzoruje in spremlja (prav tako tudi E.D.) tako kot so nekoč to počeli agentje UDBE?

Ne bom se spuščala v komentiranje teksta, ki se nanaša na E.D., ker gre za odraslo, polnoletno osebo, ki je sposobna zaščititi sama sebe in svoje pravice. Bi pa, če bi novinarju resnično bilo do objektivnega prikaza zgodbe, za komentar lahko vprašal tudi E.D., oziroma bi mu lahko omogočil povedati njegovo plat zgodbe. A to novinarju očitno ne ustreza. Zakaj? Ker bi potem moral razgaliti tudi vso resnico o »delovanju« ali bolje rečeno »nedelovanju« pravne države in o tem, da postopek pred sodišči teče že 14 let, o tem, da E.D. poravnava vse svoje dolgove; da prevzema odgovornosti in obveznosti; da spoštuje pravno državo in predvsem, da se odziva na razpisane naroke za razliko drugih, torej tožečih strank v postopku.

Edini korekten zapis v članku je le pojasnilo predsednika sodišča Darka Belaka, ki je navedel, da imajo na okrajnem sodišču ta čas odprt postopek preklica pogojne obsodbe E.D.

Naj ob tem še enkrat zapišem, da sprejemam, da je poročanje o meni in mojih ravnanjih v javnem interesu, ne sprejemam pa, da se pod krinko javnega interesa uporablja sporne metode in sporna poročanja ter da se skuša prek sodnih postopkov in prek ravnanj, v katera so vpleteni moji bližnji ( in ne jaz sama) diskreditirati mene.

In nenazadnje, naj dodam še naslednje. Vesela bi bila, če bi novinarji časopisne hiše Delo, predvsem dotični novinar, ki je iz Celja, kdaj poročal tudi o pozitivnih zgodbah in mojemu delu kot poslanke. Vesela bi bila, če bi poročal o tem, da sem kot poslanka Slovenske demokratske stranke, pristojna ministrstva oziroma ministre, večkrat opozorila na problematiko onesnaženosti Celjske kotline, območja stare Cinkarne in Bukovžlaka in zahtevala odgovore na nekatera bistvena vprašanja; da kot poslanka opozarjam pristojne na vedno večje socialne stiske ljudi; na neodgovorna ravnanja vlade v odhajanju, ki nas je zadolžila za več kot 20 milijard evrov; da opozarjam na to, da je nedopustno, da rešujemo privatne banke z davkoplačevalskim denarjem; da sem odpirala zgodbe kot je zastaranje kaznivih dejanj v t.i. procesu »Celjskih goljufov in oderuhov«, ki so se zaradi pasivnega odnosa preiskovalnih organov in sodstva, izognili roki pravice.

Vesela bi bila, če bi novinar kdaj napisal kaj tudi o tem, da država plačuje za najem prostorov, ki so v lasti celjskega nepremičninskega mogotca Jančarja 13.000 evrov mesečno za prostore državnega tožilstva v Celju; 25.000 evrov pa za prostore, ki jih koristi sodišče v Ljubljani in da opozarjam na nedopustna ravnanja preiskovalnih organov, tožilstva in sodstva. Do danes sem vložila več kot 50 poslanskih vprašanj, ki se nanašajo na konkretne probleme, ki tarejo našo družbo, posamezne državljanke in državljane. Ne, o tem spoštovani novinar, Brane Piano, ne poroča, ker gre za zgodbe, ki bi mene kot poslanko prikazale v »pozitivni« luči, to pa prav gotovo ni namen ne novinarja, ne časopisne hiše Delo.

Zavedam se, da se bo v naslednjih dneh in mesecih pojavil še kakšen članek novinarja B.P ali pa časopisne hiše Delo oz. še kakšnega drugega medija, kjer bodo izpostavljali moje zasebno življenje, ki ga bodo prikazali enostransko in negativno ter brez tega, da bi me karkoli vprašali, na ravni tračev, govoric in pol-preverjenih informacij, vse le z namenom, da bi me dokončno diskreditirali in uničili. Vem, da sem moteča, ker zagovarjam vrednote in načela, ki so nasprotna interesom tranzicijskih politično-kapitalskih lobijev. Vendar pa naj na tem mestu tudi zapišem, da takšnim pritiskom ne bom popustila in bom vztrajala na svoji, začrtani poti.

Naj ta zapis zaključim z mnenjem Marka Crnkoviča, da »je javni interes nekaj, s čimer je ljudem treba ponujati verodostojne informacije in kvalificirana mnenja in jih na ta način vzgajati v ozaveščene, tako rekoč kvalitetne državljane«. (Crnkovič, 2010).

Današnji članek v Delu je, žal, svetlobna leta daleč od te filozofije.

Sonja Ramšak