Ti kar vstani od mrtvih, le čikov ne meči po tleh.

Tam je pepelnik in v njem so ogorki.

Lušno je s prstki lupiti, pa čeprav so to pirhi.

Tako jajca ostanejo bolj obstojna.

Svet se najverjetneje vrti še vedno po isti inerciji.

Prašiči so se naphali s šunko in hrenom.

Oster vonj hrena naj bi spominjal na žeblje s katerimi so pribili na križ Jezusa.

Meni bolj prija torta Ninine mame in oljčno olje iz Dalmacije.

Velika noč, treznjenje skozi dež, verjameš v čudeže?

Pusto postane, ko pristaneš v deželi, kjer ti vsi vsiljujejo svoje mnenje.

Strah se ti ovije okrog goltanca, ko spoznaš s kakšno lahkoto lažejo.

Raje mi nalimaj čez obzorje epsko zgodbo, zares tragično, kjer nihče ne preživi.

Pa kaj, so vsaj živeli! Grozno je, ko se dan na dan bojiš za preživetje.

Tam nekje, na zadnji strani, te pričaka teta smrt.

Lešniki se ti svetijo v očeh, grenko-sladki.

Ni, da ljudje nimajo občutka za bližnjega, prekleto se jim jebe .

Ne vsem in ne povsod. Morda so prav v tvoji bližini.

Odvrži nezaupljivost in odpri srce.

Pazi na čustva, kjer imajo vsi kolce v riti, tam zna biti hudo.

Lahko se nadejaš posmeha in podobnih priteklin.

Vsaj danes obesi pričakovanja na klin.

In pozabi, da vsaka stvar potrebuje razlago.

Še se dogajajo čudeži, a ne tam kjer je to zapovedano,

temveč tam, kjer najmanj pričakuješ.

Telo ima nešteto reinkarnacij, ni treba, da jih odkriješ, preprosto zgodijo se.

Tu nekje, biva človek, odrinjen in gobav, mar ni takim Jezus podal roko?

Pust je svet, kjer vse stremi k izločanju in grabežljivosti.

Kar je za izbrane, naj ostane za izbrane.

Meni je všeč tvoja sveta preproščina in naivnost tvojega hotenja.

Ne bom se še enkrat rodil, a to še ne pomeni, da nisem živel.