Ker mislijo, da so posvečeni,

se delajo norca iz resnih stvari.

Saj vidijo tvoj smeh

in mislijo, da je v zanikanju globin

strašno obvladovanje niča.

Pa ni tako, neštetokrat je potrebno umreti,

da bi lahko izdavili en sam iskren nasmeh.

Kajti smeh ni nič drugega,

kot pa solze obrnjene ponarobe.

Dolžina življenja prinese vpogled,

a samo takrat, ko ne tratimo življenja za prazen nič,

prinese pogled od zgoraj in spoznanje,

da smo pravzaprav neznatni

in da je večina stvari, ki se jih oklepamo

navadna iluzija. Vsako spoznanje je prelomno,

razsuje te in ponovno sestavi.

Edina dolžnost, ki jo imamo,

je ta, da smo optimisti, da vsak dan znova

sestavljamo obraz neznanega.

Strah, ki nam mehča kosti

ni stvar, ki bi se je morali sramovati

in nevednost je predpogoj,

da si lahko domišljamo kako prepolni

smo samih sebe. Tako očarljiva je nepopolnost.

In najbolj smrdljivi so tisti,

ki imajo prepolne gobce dobrote.

Nekaterim je ljubezen samo izgovor,

da lahko uničijo sočloveka.

Skromnost, ta tolikokrat zlorabljena beseda,

ponižnost pred stvarnim, pred tisto materijo,

ki je ni mogoče tržiti, kaj šele potrošiti.

Tu sedim v pajkicah z obvezno cigareto

med ustnicama, našmrkan ostankov

poživil prejšnjega dne.

Zunaj dežuje, vesel sem, da imam streho nad glavo,

vesel, da lahko srkam kavo ob pozni popoldanski uri.

Naj svet brzi mimo in naj kemija v glavi ne preneha,

toliko svetov si lahko ustvarim

in prav v vsakem sem lahko kralj,

ki kraljuje tej svoji mali mižeriji.

Ne potrebujem ne prestola, ne krone,

vse kar potrebujem nosim v radovednih dlaneh.

Zdi se kot, da bi skozi okno posijalo sonce,

čeprav je zunaj že mrak, a že dolgo mi je jasno,

da sem tu, da bi ti prisluhnil in z malo sreče ukradel poljub