Oprostite, se opravičujem, moje ime je Knjiga!

Strpali ste me na teh nekaj bornih kvadratov, utesnjeno se počutim.

Ne dolgo nazaj na istem sejmu, sem kraljevala po celem Zvezda parku.

Ljudje so me imeli po rokah, tako lepo smo se kratkočasili.

Zakaj je najem stojnic tako svinjsko drag?!

Moje sestre iz manjših založb si ne morejo privoščiti takšne usode.

Ni jih tu z menoj in jaz sem žalostna.

Res je potreben velik talent, da me tako priskutiš naključnemu bralcu.

A saj je važno le, da se pride kulturni minister pofočkat in njegovi priskledniki, mar ne?

Noben bavbav nisem, že tako sem draga in pesti me previsok davek.

Me res nimate radi, vam je res tako vseeno?! Meni ni, rada imam svoje bralce.

Knjiga je orožje, vzemi jo v roke! Mar res moram na ta pokvekan oder.

Ne bi bilo lepše, ko bi na sredino parka postavili boksarski ring

in bi se besede ruvale s svojimi pomeni, verzi s svojim ritmom, stavki s svojo vsebino?!

Sram me je, a tudi strah. Neprestano se širokoustite, da sem nacionalna svetinja.

Tako razcapano se počutim, tako odvečno, kot bi priletela z Marsa.

Joj, ojoj, tej štanti, tako ozko je, še klobase se prodajajo na večji površini.

Zakaj nihče izmed pesnikov in pisateljev ne stopi meni v bran in zažge vse skupaj?!

Saj smo vendarle družina, ne pa hlapci, tako lepo sobivamo skozi stoletja,

pojdimo skupaj na barikade, zavzemimo mesto, znotraj mojih platnic se skriva vesolje.

Moje platnice prenesejo marsikaj, v službi človeštva sem, ne pa izbrancev.

Mi bo kdo prisluhnil, se bo našel kakšen kavalir in ugodil tej moji skromni želji,

biti ljubljena, biti brana, biti del vašega vsakdana.

In zakaj so povsod tej napisi?!

NE TACAJ S KNJIGO PO TRATI! NE TACAJ S KNJIGO PO TRATI!

Ne razumem, ne razumem ...

Vse kar lahko rečem je:

ZELENO, KI TE LJUBIM, ZELENO ...