Ljubljana je od nekdaj slovela kot mesto prav prijaznih, vljudnih, dobrih in veselih ljudi in ni v tem oziru prav nič zaostajala na primer za Dunajem, Parizom. Ljudje so se prijazno pozdravljali na ulicah, sedeli so skupaj v javnih lokalih in se lepo in mirno med seboj pogovarjali in navadno tudi rekli kakšno »debelo«, toda nikakor ne surovo. Ljubljana je bila olikana.

 

Danes je to žalibog precej drugače. Mirnih in lepih pogovorov ni več med nami, ampak same take »nastope« mora gledati človek, da se mu vse zagnusi. S takimi »finimi« nastopi hoče zlasti povojni svet »imponirati«. Nekdaj so ljudje drug drugemu imponirali z oliko in s prijaznostjo, danes pa se moraš v vsakega človeka, ki ga srečaš na ulici, surovo zaleteti, v javnih lokalih moraš osebje »hruliti« in grdo ali »nizko« moraš gledati izpod čela, če hočeš »imponirati«!

Zunanja surovost, ki se kaže v manirah, pa izvira iz srčne surovosti, ki ne pozna nobenega spoštovanja več pred človekom, njegovo notranjo vrednostjo, ampak pozna samo »respekt« pred polno mošnjo denarja – to imej, pa boš nekaj veljal, čeprav samo pri neotesancih. Tudi tam se je razbohotila brezmejna surovost, ki pa ni trajala večno. Velemestni in olikani ljudje so se kmalu naveličali tuljenja in so podivjance izključili iz svoje družbe in jih pognali tja, kamor spadajo. V velemestih vladajo danes zopet dobre manire in olika!

Kako dolgo bomo čakali še na povratek dobrih manir v podivjani Ljubljani?

Ta odstavek je priobčil letošnjo zimo nek ugleden ljubljanski dnevnik pod naslovom »Podivjanci« …

Takole mislim jaz: Ne samo zabavljanje in kritika sta koristna in potrebna, ampak povedati je tudi treba, kako in kaj. Dejal sem že: »Naredimo si življenje lažje, enostavnejše, prijetnejše in toplejše« … Brez fraka … in brez cilindra … z malo dobre volje.