Malo pred drugo  - ali morda pred tretjo, kdo bi tedaj natančno videl kazalce na ročni uri! - me zbudi vpitje, pravzaprav klicanje na pomoč!

"Pomagajte mi, sama sem, ne zapustite me ..." Vstanem in grem na balkon, da bolje slišim. Res. Vsaj sto metrov stran je najbrž lokacija, od koder prihaja vpitje. Čez glavno cesto, ki je čez dan zelo hrupna, takle čas je pa malo prometa in zato je celo skoraj v centru Ljubljane dokaj tiho.

Ženski glas, poln strahu, vpije. "Sama sem, pomagajte mi, zapustili so me ..." Začne ji odgovarjati moški glas, ne razumem vsebine. Ampak čutiti je pomirjujoč. Hitro si čez spalno srajco nataknem hlače, oblečem vetrovko, vzamem mobitel in ključe, še tevice na noge in tečem dol.

Cesta je prazna, tečem čez, kjer sicer res tega ne počnem. Potem čez travnik proti naselju za travnikom. Od tam se še vedno sliši vpitje. Prihitim do stanovanjskega bloka, nekje gor je na oknu senca človeka, v prostoru je tema. Spodaj na travniku sta dva mlada fanta, ta dva gospo pomirja

V ozki uličici s kolesom prehitevam gospo, ki mi pove, da gre gledat "kosovca". Malo naprej je, tam čez cesto.

"Morajo hitro odpeljat. Prihajajo mrhovinarji." Predstavljam si lisice, miši, podgane, kar pozabim, da sem v mestu!

"Vse raznesejo."

Končno mi kapne, da so mrhovinarji ljudje!

"Pa saj je v redu, če odnesejo ljudje, ki kaj potrebujejo. Na kosovcu je mnogokrat kaj dobrega."

"Nič ne potrebujejo. Taki z beemweji že ne. Ravno prej sem eno tako videla!"

"Ampak zakaj ne bi vzeli, če je za stran? Če ljudje potrebujejo ..."

"Nič ne potrebujejo!" vztraja gospa!

Potem se gospa obrne proti svojemu domu, zadovoljna, ker tokrat pri kupu za odvoz ni "mrhovinarjev".

Jaz se počasi peljem mimo in si malo ogledam kup. Prav na vrhu je stolček za hranjenje dojenčka! Videti je prav dober. Še si ogledujem. Oprema za otroke, napihnjene žoge, šolska torba ...

Odpeljem se naprej. Amapk najraje bi pobrala dobre stvari in jih dala naprej tistim, ki potrebujejo.

V glavi so se mi pa pletle misli, v če

Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti,

so obsojeni,

da jo še enkrat doživijo!

(George Santayana)

Kakšna misel!

Koliko ljudi se noče (ne z/more) spomnjati, ker je (njihova) zgodovina pretežka, preboleča. Včasih reagiramo tako, da se česa ne spominjamo, ker sicer mogoče sploh ne bi preživeli.

Vendar je nujno se soočiti sam/a s seboj. Le tako moremo biti resnično živi.

V bistvu je vse človeško, kar doživimo in živimo in človeške so reakcije, pa četudi so včasih zelo čudne - vsaj v očeh drugih.

Nujno je čistiti sebe znotraj - da imamo lahko bolj zdrave misli in lažje dobro (prav) delamo.

Hkrati je pa razumljivo, da se nam z leti nabere marsikaj težkega, nerazumljivega, takega, česar ne moremo sprejeti ali pa se s tistim leta in leta mučimo.

Tudi odpuščanje niti sebi niti drugim marsikdaj res ni lahko.

Ampak skrivati stvari, ki nas bolijo, pred drugimi in pred samim/i seboj, gotovo ni dobro. Uvodna misel govori, da ljudje, ki brišejo preteklost, (svojo) zgodovino, tisto spet doživijo. Vč

Peter Wust, nekdanji profesor filozofije na univerzi v Muenstru, je zapisal:

"Če bi me zdaj, ko dokončno odhajam, vprašali, ali poznam čarobni ključ, ki lahko odpre zadnja vrata do modrosti, bi vam odgovoril:

Seveda! Ta čarobni ključ ni razmišljanje, kakor bi morda lahko pričakovali od filozofa - ta ključ je MOLITEV. Molitev kot skrajna predanost nas utiša, pomiri, nas napravi kot otroke, stvarne.
Zame raste človek v tej meri vedno globlje v prostor človečnosti (ne humanizma), kolikor je sposoben moliti; pri tem mislim samo na resnično molitev. Za molitev je značilna skrajna "humilitas", ponižnost duha. Največje reči, ki obstajajo, so podarjene edinole duhovom, ki molijo. Moliti pa se najbolje naučimo v trpljenju ... "

Znanka mi je rekla, da že ogromno let ni bila na počitnicah. Dvajset, nekaj takega.

Pa sem pomislila, kaj potem sploh so počitnice! Dopust ona ima. Kaj potem pomeni imeti počitnice? Nekam iti, najbrž to. Nisem je vprašala, kaj njej pomeni imeti počitnice. Vsekakor mi je jasno, da jih po njenem jaz imam :)

Ampak jaz mislim, da jih ima tudi ona! Mogoče res ne gre za dlje časa kam od doma. Ampak ali niso počitnice, če gre lahko za en dan ali nekaj ur nekam, kamor si želi? V naravo? Do reke, na hrib? Posedet na klopco v mestu? Ali pa preprosto nekaj ur brat knjigo?

Kakšne počitnice pa imam jaz?

Dobro mi dene "samota", ki jo te čase uživam, saj sem SAMA "na počitnicah". No, ne čisto sama, saj je pes z menoj. Kar pomeni, da moram zjutraj vstati, čeprav kakšno jutro še ne bi :) Kar pomeni, da trikrat na dan nekam grem :) Včasih tudi uro, dve hodim. Zjutraj grem včasih bosa po travi, knajp seveda :) Spomin na mladost! Na otroštvo. Sredi dneva uživam v prostranstvih okrog sebe, utrgam včasih ka

"Še posodo pomijem," rečem gospe, s katero včasih preživim kakšno uro, malo za družbo, malo pa zato, da ji pomagam pri stvareh, ki jih sama ne zmore.

"To bi morala jaz, ne pa vi," reče rahlo v zadregi, jaz pa se pohecam:

"Pa zamenjajva, jaz grem v posteljo namesto vas, vi pa pomijete posodo!"

"Ne bi vam priporočila!" reče napol hudomušno napol resno.

Ja, vsak ima svoje "za opravit" ... delo, počitek, bolezen, zdravje ...

Ko se vrnem iz kuhinje k njej, ji povem, kako občudujem njeno znanje. Kako veliko ona ve. Kaj vse si je zapomnila in še danes zna na pamet!

Ob kolikih datumih takoj ve, kaj se je na ta dan zgodilo, kateri praznik je, kdo goduje, kdo se je rodil, kaj se je zgodilo na državnem nivoju  ...

Mnogokrat se čudim, kako dolge pesmi še zmeraj zna na pamet. No, včasih res kakšne kaj spusti ali pa dvakrat ponovi, ampak to vendar ni nič čudnega.

No, povem ji, kako občudujem to, da zna še vedno, v svoji visoki starosti (čez 90 let) toliko pesmi na pamet.

Povem ji, da bi rada zapis

Ko odpiram vhodna vrata, vedno prisluhnem glasovom v sobi. Gospa spi, je budna, je mirna, je v skrbeh ...?

Mnogokrat me sprejme molitev ... "Marija, Marija, pomagaj nam ti!" Kolikokrat so to besede, ki jih zaslišim, ko vstopam. Tudi druge molitve, vsakovrstne, očenaš, zdravamarija, razne mašne, tudi molitev za odpustke. Prav preseneča gospa, koliko molitev še ostaja zapisanih v njenem zvestem spominu! Ampak "Marija, Marija, pomagaj nam ti!" je najpogostejša, tako pogosta, da se je že meni zasidrala v srce.

Gospa ne more več delati drugega, pa moli!

Gotova sem, da jo molitev ohranja duševno čilo in skoraj vedno mirno, čeprav ne more sama vstati, iti na stranišče, čeprav se brez pomoči ne more umiti, preobleči. Čeprav potrebuje pomoč pri vsem.

Njeno življenje je prepojeno z molitvijo in to jo ohranja prijazno, milo, vljudno, pozorno.

Velja sicer, da naj ne uporabljamo "svetih imen" nemarno, razpuščeno, pretirano. Vendar pri njej čutim, da jih uporablja zelo zares, ona zares moli. Ona je

Kolikokrat sem ob pisanju začutila: Pišem, torej sem.

A zdaj ... zdaj enostavno ne uspem nič pisati ... Torej nisem. Me ni ...

Imam goro osnutkov, zapisanih naslovov in morda par vrstic - in pri tem ostane.

Nagaja računalnik, več nas je na enem, včasih bi radi hkrati ... Jasno, da ima šola otrok prednost. In ko bi pisala, bi rada nekaj miru ... In zvečer, ko vsi pospijo, sem taaakoo utrujena.

In to je to. Ne pišem ... Torej nisem.

Me ni. Včasih je ta "me ni" prav boleč.

Za hec malo preletim, koliko daljših ali krajših osnutkov imam v zadnjem letu. ... veliko!

Večkrat sem jasno začutila, ko sem končno spet imela možnost pisanja, da sem kar zadihala! Globoko zadihala. Začutila zrak v pljučih. Zaživela!

Ja, pisanje je moj način izražanja.

Tudi ustno se zdaj lažje izražam, kot sem se pred leti, a vendar včasih pisno najlažje izrazim kakšno misel. A hkrati čutim večkrat kepo v grlu, tišči me, ni besed, ne morem govoriti, ne morem pisati ...

In vse bolj pogosto se mi zdi: pa kaj ... Pač n

"Sorodnica mi je rekla, da ni verna," mi je pripovedoval nek gospod.

"Nisem ji nič oporekal, ampak meni vse o njej pove tole: Njen mož se je spozabil in tako imel nekje še enega otroka. A ta ženska otroka ni hotela ... hotela je samo moškega. Pa je potem otroka vzela žena ... prava žena ... in zanj skrbela, ga vzgojila. Danes je ta otrok že odrasel. Dober človek je.

Tako da ... ko ona pravi, da ni verna ... meni glavno o njej pove to, da je poskrbela za otroka, ki ga prava mama ni marala."

"Ja!" se strinjam. "To, kar je naredila, pove, da je ona ... človek! Velik človek. Pa saj je Jezus sam rekel, da se njegovi učenci vidijo, spoznajo po delih. Saj ne gre za besede, gre za dejanja."

V resnici niti ni glavno - tako razmišljam jaz -, da bi bili dobri ljudje ravno - deklarirani verniki. Poimenovani verniki. Registrirani verniki.

Prva zapoved Jezusovih učencev je - ljubezen.

Ljubi Boga, ljubi svoje bližnje in ljubi sebe!

"Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso mo

Ganljivo lepa zgodba, ki se dogaja na Siciliji. 16-letni Federico, fant iz bogate, lepe soseske Palerma, ima v gimnaziji profesorja religije, ki je sicer duhovnik v revnem delu mesta, v Brancacciu, kjer vlada mafija. Don Pino (mladi ga kličejo 3P (padre Pino Puglisi) povabi Federica, da mu pride med počitnicami pomagat k delu z otroki in mladostniki. Federica Brancaccio kljub temu, da že med prvim obiskom doživi pretep in mu ukradejo kolo, popolnoma osvoji - vrača se. Spoznava, da je tam - kljub vsem nevarnostim tega dela mesta - resnično življenje.

Pritegne ga nesebično delo don Pina, ki se resnično razdaja ljudem te soseske.

Citat: pogovor med nekim dečkom in don Pinom:

"/.../ Kaj pa tvoja plešasta glava? Zakaj se ti tako sveti?"

Don Pino se pretvarja, da ga hoče brcniti v zadnjico in se začne smejati.

"Vidiš to čudovito sonce, ki nam sveti v Palermu?"

"Ampak mi smo v Brancacciu!"

"No, saj je isto ... Plešasto glavo rabim za to, da odbijam sončno svetlobo. Zaradi tega drugi bolje v

Zgodba, ki se nas globoko dotakne s svojo resničnostjo, ganljivostjo in velikim spoštovanjem življenja – takega, kot je.

Zgodba se začne nekega dne (eden od možnih začetkov) na morski obali, ko mlada mama ugotavlja, kako je njej lepo, njej in njeni družini. Z možem imata dva majhna otroka, skoraj 4-letnega Gasparda in leto in pol staro Thais in pričakujeta tretjega, imata se rada … nič jim ne manjka. Tedaj opazi, da dveletna Thais pri hoji  nekako spodvije in povleče nogico. To zmoti trenutek popolnosti. Dolgo časa noben zdravnik ne misli, da je to kaj zaskrbljujočega, potem pa odkrijejo, da ima Thais redko gensko bolezen, ki je zelo težka degenerativna in da ima mala tako živahna in vesela deklica pred seboj pravzaprav le še nekaj mesecev življenja.

Metakromatska levkodistrofija je ta grozna bolezen, ki kmalu že vidno požira malo deklico. Najprej so opazili »majhno napakico« pri hoji in da se ji nekoliko tresejo rokice. Ko je bolezen napredovala, postopoma sploh ni mogla več hoditi,

Spoznal sem, da človek

sme drugega človeka gledati zviška samo,

ko mu pomaga, da se vzpne.

(Gabriel Garcia Marquez)

Kako mi je všeč ta misel!
Koliko je tega zviška gledanja! In tisto ni dobro.
Navsezadnje pa tisto gledanje zviška, ko človek pomaga drugemu, da se vzpne, v resnici sploh ni gledanje zviška - saj gledati zviška je bolj notranja drža kot zunanja.
Če me nekdo vidi zviška, ker je fizično višje, in mi ponudi roko, mi je pa samo lepo. In roko sprejmem, če jo potrebujem.
Tisti, ki je zgoraj, ne poniža tistega, ki je spodaj - če je v tistem zgoraj ljubezen.

En kratek zapis izpred dobrega leta:

"Zjutraj po neprespani noči sem pred peto uro odprla vrata moje rojstne hiše ... rdeče nebo! Kako silno lepo je! sem pomislila! Kako lep dan se začenja.
Z atom sem prebedela noč, ata je težko dihal, kako težko ... jaz sem bila z njim.
Pred nami je nov dan ... le kaj nam bo prinesel?
Kasneje je prišel župnik in smo skupaj molili za ata. Poleg nas odraslih je bilo tudi devet vnukov!"

Oh, tisto nebo!

Kako lepo je bilo.

Tako je v življenju včasih hkrati skupaj toliko lepega in hudega, težkega.

Ata že dlje časa ni mogel več glasno govoriti, le šepetal je še, komaj kaj smo uspeli slišati ali celo res razumeti, ko je govoril.

A to noč je govoril, veliko govoril, večinoma nisem razumela besed, ker je govoril zelo nerazumljivo. Ampak vmes je parkrat zaklical: "Mami moja!" S čistim glasom, neverjetno jasno. Kako je šlo do srca. Gotovo je čutil hudo stisko, da je klical svojo že zdavnaj pokojno mamo. Jasno mi je bilo, da kliče svojo mamo. Kakšno stisko je ču

Dajati se pravi bogateti,

jemati - zmeraj manj imeti.

Res čudna stvar: ljubezen.

(Tone Kuntner)

-

Tako nenavadno in vendar drži. Če več daš, več imaš. Ponavadi. (Malo sem pa vedno dvomeča.)

Pravzaprav pri dajanju ne gre za to, da potem dobimo nazaj - kot nam svetuje "zlato pravilo" iz Svetega pisma: Kar želiš, da drugi stori tebi, stori ti njemu ...

Gre preprosto za dajanje. Morda brez vsakega razmišljanja o tem. Kot sije sonce. Ne razmišlja, kdo "zasluži", da mu podari svetlobo in toploto ...

Predvsem gre za dajanje samega sebe.

Ljubeči človek se ne sprašuje več (mnogo), kaj je z njegovim darom. Naredil je tako, kot je čutil, da je prav, naprej pa niti ni tako pomembno.

Razumljivo je, da si želimo, da je naš dar sprejet odprtih rok in v veselju in hvaležnosti. Pa naj gre za materialni dar, za čas, ki ga posvetimo, telefonski pogovor ... ali pa za notranje stvari ... naša čustva naklonjenosti, pozornosti ...

Pa vendar na nek način to sploh ni pomembno. Dar je dar ... Biser je bise

Vprašaš me, kako sem postal nor. Takole se je zgodilo. Nekega dne, davno pred rojstvom mnogih bogov, sem se prebudil iz globokega spanca ter ugotovil, da so mi bile ukradene vse maske. Sedem mask, ki sem si jih prikrojil in jih nosil v sedmih življenjih. Sedaj sem brez vsake maske tekel skozi ulični vrvež in vpil: "Tatovi, tatovi, prekleti tatovi."
Moški in ženske so se mi smejali in nekateri so v strahu pred menoj bežali k svojim hišam.
In ko sem prišel do tržnice, je mladenič, stoječ na bližnji strehi, zavpil: "Norec je!" Zazrl sem se navzgor, da bi ga ugledal, in tedaj je sonce prvič poljubilo moj goli obraz. Prvikrat je sonce poljubilo moje lice in duša mi je vzplamtela v ljubezni do sonca. Mask si nisem želel več. Kakor v transu sem vzkliknil: "Blagoslovljeni tatovi, ki so mi ukradli maske."
Tako sem postal nori mož.
V svoji norosti sem našel tako svobodo kot gotovost. Svobodo osamljenosti in varnosti pred tem, da bi me razumeli. Kajti tisti, ki nas razumejo, zasužnjijo nekaj v nas.
V

Najdaljši dnevi so!

Kar stisne me ob misli, da se leto že preveša v drugo polovico, spet se bodo dnevi krajšali ... spet bodo daljše noči ... Le zakaj čas tako noro hitro teče?

Tako rada imam dolge dneve in svetlobo! In barve!

Naša bajta na Severnem Primorskem je postavljena na takem mestu, da popoldne lahko občudujem sončne zahode ...

Bog ve, koliko sončnih zahodov sem že fotografirala!

In ob tem spoznavala, kako je vse živo, celo sonce in sončni zahod! Kako nič ni stalnega, kako sonce ne zaide vedno za istim hribom, pač pa prečka precej več hribov poleti kot pozimi! Ej, to se je meni zdelo tako silno neverjetno - in še vedno me prav fascinira vse to dogajanje na nebu in zemlji!

Koliko let že sanjam, da enkrat, na starost morda, če jo dočakam, prideva z možem živet na Tolminsko ... če nama bo dano ...

In podnevi bova delala, proti večeru, ko se "dan nagne", pa posedela na klopi pred hišo in gledala sončni zahod ... No, sicer ne vem, če bo moj mož znal kdaj preprosto samo posedeti i

Neka zgodba (mislim, da sem jo brala v Kurji juhci) pripoveduje o tem, kako je nek šolar sklenil, da naredi samomor - in je tisti dan odnesel iz svoje šolske omarice vse stvari, da ne bi bilo po njegovi smrti potrebno tega narediti njegovim domačim.

In nesrečni revež je imel še to smolo, da so mu med potjo domov stvari padle iz prenapolnjenega naročja na tla. Tedaj ga je opazil nek drug učenec, zasmilil se mu je in mu je pomagal pobrati ... in potem nesti domov ... in potem ga je fant, ki mu je pomagal nositi potrebščine, povabil s seboj na igrišče k svojim prijateljem ...

Ta fant potem sploh ni naredil samomora ... in je drugi dan nazaj v šolo tovoril svoj kup šolskih potrebščin ...

Čez leta je imel fant, ki je hotel narediti samomor, govor na maturi (morda na maturantskem plesu) in šele tedaj je spregovoril o tem dogodku. Javno je povedal, komu se zahvaljuje, da je živ ... in da je postal zelo uspešen kot učenec in kot človek.

---

Ko naredi kdo samomor, ponavadi razmišljamo, sploh

Tisti, ki poznate vsaj malo Sveto pismo, najbrž poznate (Davidov) psalm 23 - Gospod je moj pastir. Meni se zdi prelep! Kar odmeva mi tudi melodija te pesmi (ampak na spletu te melodije nisem našla).

Gospod je moj pastir,

nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;

k vodam počitka me vodi.

Mojo dušo poživlja,

vodi me po pravih stezah

zaradi svojega imena.

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,

se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,

tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.

Pred mano pogrinjaš mizo

vpričo mojih nasprotnikov;

z oljem mi maziliš glavo,

moja čaša je prepolna.

Le dobrota in milina me bosta spremljali

vse dni mojega življenja;

prebival bom v hiši Gospodovi

vse dni življenja.

Meni je zelo všeč ta psalm (je pač stara pesnitev, če bi bila sodobna, bi nekateri verzi bili drugače oblikovani). Ko mi je težko, mi včasih privrejo prav ti verzi na ustnice in v srce ... in so mi v tolažbo. Nič ni tako hudo, skoraj vedno gre spet naprej ... Vedno sem v varnih rok

Malo pred veliko nočjo, 24. marca, bodo začeli v Koloseju vrteti film Papež Frančišek.

Jaz sem ga videla danes.

Hvaležna sem, da sem imela to možnost.

Pred nami se je razprostrla papeževa življenjska zgodba, prepletajo se dogodki iz njegove mladosti in kasnejših let vse do izvolitve za papeža in še nekaj malega po izvolitvi, dodani so tudi avtentični posnetki sedanjega papeža in nekaterih dogodkov.

Kaj se me je dotaknilo?

- Iskanje življenjske poti, odločitev za duhovništvo ... in polno sprejetje celibata - vedoč, da se s tem odpoveduje svoji lastni družini (kasneje se poheca, da se človek s celibatom odpove tudi tašči!). Njegova mama je čisto obupana, ker po njem ne bo imela vnukov.

(Vse fotografije so s spletne strani Koloseja.)

- Odnos do neke ženske, matere, ki so ji ubili sina. Priznava njeno bolečino, njen obup. Razume jo, sočustvuje z njo. In ji skuša nuditi oporo. Pove ji o Mariji, ki je tudi izgubila sina ...

- Odnos do mlade ženske, ki je namerno splavila. Pove

Včasih so medčloveški odnosi tako zateženi ... Tudi družinski odnosi.
Kraj, kjer naj bi se človek počutil varnega, kraj, kjer naj bi se spočil, marsikomu ne nudi veliko spokojnosti. Tudi potem ne, ko otroci odrastejo.

Večkrat sem se srečevala z ljudmi, ki niso uspeli pretrgati vezi s starši, posebej z mamami. Ne bi si mislila, da mame včasih tako zelo vežejo nase svoje otroke, če ne bi tudi sama srečala nekaj takih primerov.
Npr. mama sina v zrelih letih kar zboli, če/ko pripelje domov sin prijateljico.
Neka druga mama želi ohraniti sina zase ... to tudi jasno pove - da upa, da se ne bo poročil.
O pretirani navezanosti kakšnih mam na njihove sinove smo velikokrat slišali. Taki sinovi se včasih niso sposobni osamosvojiti, vedno je pomembna mama, vedno, vedno. Tudi če se sin poroči, bo skorajda "spal" s svojo mamo in ne z ženo.
Pa res, slišala sem za primer, ko se je mama vlegla v zakonsko posteljo sina, ki se je poročil.
No, v glavnem slišimo take zgodbe, ki govorijo o odnosu mama - sin.

A