pod brezo senca -

tako prijetna sveža

sredi poletja.

nekega dne sence več ni.

klopca izgubi svoj čar.

-----------------------------

Ne razumem, zakaj so posekali spodnje veje brez in to kar visoko gor po deblu.

Na drugi strani ploščadi pa prav ob prehodu visijo veje nekega drugega drevesa (ki mu ne vem imena) nizko dol in pozimi, ko ni listja, je nisem v mračnem dnevu videla in me je špiknila v oko.

Brezine veje so pa samo delile prijetno senco ... Zagotovo niso motile mimoidočih niti na klopcah počivajočih ljudi. V vročem dnevu sem pripeljala sem staro gospo, da počiva v blagi senci breze, toda te sence ni bilo ... več ... Ker so odstranili spodnej veje.

So se bali, da bi otroci plezali nanje? Še nobenega nisem videla na brezi. Današnji otroci v glavnem plezajo samo po umetnih stenah in igralih in pogosto varovani ...

Rada se spomnim neke breze iz mojega otroštva ... splezala sem visoko gor v njene veje in veter me je zibal, tako zibal, da sem se bala ... <3

Vas je kdaj bolel zob? In se je kdaj zgodilo, da je bolel, pa niste bili čisto gotovi, kateri zob pravzaprav boli? Meni se je zgodilo, da nisem bila gotova, ali boli zgoraj ali spodaj! Ko boli, je včasih vse razboljeno. Vidi se, kako je telo povezano. Kako lahko bolečina seva, se prenaša tudi okrog po telesu. Vse boli.

Moj oče je pravil, da je neke noči zaradi bolečega zoba prepešačil kakšnih 25 ali še več kilometrov do zobozdravnika, potem mu je pa zobozdravnik s kleščami z/a/grabil zob in mojega očeta s kleščami na zobu dvignil s stola - oče je pravil, da je mu pulil in izpulil napačen zob. Seveda smo se otroci čudili in smejali, ko je ata to pravil, ampak zdaj se sprašujem, če je bil res napačen zob. Bolečina se prenaša.

In ko nekaj boli, če je tista bolečina huda, je kot bi nas bolelo vse telo - pa četudi je samo mezinček na nogi ... In če vemo, kaj nas boli, je dobro. Potem marsikdaj lahko kaj naredimo.

Včasih pa ne vemo, kaj pravzaprav boli. Kateri zob, kaj v trebuhu, boli glava

Tolikokrat odkrijem, opazim kaj novega. Včasih me prav preseneti, da je to mogoče.

Tokrat sem šla skozi nek gozd, kot že tolikokrat, skorajda vsak dan, kadar sem "na počitnicah". Hodila sem po precej ozki poti, pod njo je strm breg, če bi človek stopil čez rob, bi se zvalil naravnost an cesto spodaj. Tako nekako učinkuje to, kar se vidi, in na marsikaterem kraju tako zagotovo je. Večkrat sem že pomislila, da tukaj padeš z ene ceste na drugo naravnost pod avto. In če ne obstaneš na cesti, se skotališ čeznjo v reko.

No, zdaj sem pa naenkrat ugotovila, da se na nekem mestu svet pod potjo razširi, torej ni spodnja cesta naravnost navzdol. Čisto sem bila presenečena. Kako da tega še nisem opazila!

Mogoče zato, ker sem ponavadi šla v drugi smeri ...

Ali zato, ker sem hodila največkrat ob drugem dnevnem času, velikokrat tudi po temi - tedaj sem pa sploh pazila, da hodim po zgornjem robu poti! Kako zanimivo je, kako drugačen je gozd sredi dneva ali pa nekaj ur prej - pa obakrat v močni svet

Kdaj ste nazadnje na roke, s peresom ali kemikom, napisali kartico, razglednico, pismo?

Pred kratkim sem na neki pošti nabirala kartice, da jih pišem nekaterim ljudem, in sem kar težko našla primerne prizore na karticah. Vprašala sem poštarco, če je to vse, kar imajo.

Ja, vse.

Seveda dodam, da v teh časih ne grejo te stvari v promet ... vse več ljudi ne piše več ročno in ne pošilja svojih pošiljk po pošti. Tudi jaz ne. Skoraj ne.

Prav tako mnogi plačajo svoje račune, položnice preko računalnika ali pa banke.

Tako me je kar zabolelo, ko je poštarca z nekoliko grenkim nasmehom rekla: "Kmalu nas ne bo nihče več potreboval."

No, nabrala sem prizore z živalmi za majhne otroke in eno staro gospo pa še razglednico kraja za nekega gospoda, plačala in odšla.

Tisti grenak nasmeh mi je pa kar ostal v srcu ...

No, kasneje sem nekaj kartic napisala in hotela oddati v nabiranik v enem bližnjem kraju, pa nabiralnika nisem našla. No, nič hudega, sem pač pot podaljšala, čas sem imela, moj štirinožni p

Imamo psa in naš pes ima več gospodarjev (ker nas je več pri hiši) in tako je precej razumljivo, da vzgoja ni(bila) čisto enotna :) In zdaj naš pes niti ni več mlad, pač pa "zrel", ja, skoraj bi rekla, da odrasel moški :) Tako zelo človeški je!

Nekaj stvari smo mu uspeli res lepo privzgojiti - ali pa je pač to del njegovega značaja? Tako recimo zna počakati na hrano. Se zgodi, da kdaj kar hodi za človekom, potem pa le ugotovimo, da še ni dobil jesti :) In ko dobi hrano, nikoli ne plane po njej. Lepo kulturno počaka! (No, ko je bil mladiček, je pa npr. "ukradel" kos masla z mize - in vse pojedel, le embalažo ej pustil, dokaz svojega "greha"! :) )

To poletje sem jaz precej sama z njim, in ko greva na sprehod, ga spustim s povodca, kjer je veliko prostora in daleč vidim. Vsekakor pa, ko ga spustim, ga vedno nadzorujem. In pripnem, če kdo prihaja in ga ne poznam ali pa vem, če je človek s psom, pa se psa ne razumeta med seboj. Strašno zanimivo se mi zdi, ko vidim, da tudi dva psa znata iti

Znanka mi je rekla, da že ogromno let ni bila na počitnicah. Dvajset, nekaj takega.

Pa sem pomislila, kaj potem sploh so počitnice! Dopust ona ima. Kaj potem pomeni imeti počitnice? Nekam iti, najbrž to. Nisem je vprašala, kaj njej pomeni imeti počitnice. Vsekakor mi je jasno, da jih po njenem jaz imam :)

Ampak jaz mislim, da jih ima tudi ona! Mogoče res ne gre za dlje časa kam od doma. Ampak ali niso počitnice, če gre lahko za en dan ali nekaj ur nekam, kamor si želi? V naravo? Do reke, na hrib? Posedet na klopco v mestu? Ali pa preprosto nekaj ur brat knjigo?

Kakšne počitnice pa imam jaz?

Dobro mi dene "samota", ki jo te čase uživam, saj sem SAMA "na počitnicah". No, ne čisto sama, saj je pes z menoj. Kar pomeni, da moram zjutraj vstati, čeprav kakšno jutro še ne bi :) Kar pomeni, da trikrat na dan nekam grem :) Včasih tudi uro, dve hodim. Zjutraj grem včasih bosa po travi, knajp seveda :) Spomin na mladost! Na otroštvo. Sredi dneva uživam v prostranstvih okrog sebe, utrgam včasih ka

Kolikokrat se zgodi kaj takega, kar se nam zdi, da je čez naše moči. A kako drugače je, če zmoremo tisto sprejeti (zares - v srcu ali vsaj za silo) z nasmehom ...

Jezus včasih od nas zelo veliko zahteva.

Natanko v takih trenutkih,

ko od nas veliko zahteva,

mu moramo pokloniti lep nasmešek.

(mati Terezija iz Kalkute)

Predvsem od nas je odvisno, ali  bomo videli napol poln ali napol prazen kozarec.

Ali bomo videli napol narejeno nalogo ali napol nenarejeno.

Ali bomo videli, da je poteklo že pol "šihta" ali šele pol "šihta" ...

Da nas je neprijeten sosed samo pozdravil ali nas je tokrat celo pozdravil ...

Da je konec dopusta ali da smo imeli dopust!

... akcija seveda. Samo da je akcija, magari krvodajalska! Tako sem pomislila ob izrazu "krvodajalska akcija", ko sem nameravala spet iti dat kri - pa se na koncu ni zgodilo, ker je nekaj prišlo vmes. Ampak čas je že, da grem spet, moje krvi je pa tudi menda dovolj :) (Prejšnji mesec bi že lahko šla.)

Sploh pa, dobila sem prijetno spodbudo - en dan je en moj učenček povedal, da je šel njegov oči na krvodajalsko, pa sem rekla, jaz tudi včasih grem.

Oooo, kakšne oči so dobili otroci! Ja, že zaradi teh oči bom spet šla!

Ampak!

Ko sem nazadnje šla na "akcijo", so mi potem rekli: "Danes pa počivajte!"

In sem rekla: "Kako lepo, da mi kje rečejo, da naj počivam!" :)

Pa se je potem oglasil tisti, ki me je "izprašal" v zvezi z mojo anamnezo: "Večkrat pridite na krvodajalsko, pa boste lahko vsakič počivali!"

Naj je bil to hec ali ne, me je nekoliko zbodlo! Res je, ne hodim redno. Nisem tam vsake štiri mesece. Pravzaprav v vsem življenju še nisem bila prav velikokrat tam. Kot mlada mama pač nisem

Pri pospravljanju svojih "predalov" sem naletela na neko pismo, seveda sem takoj prepoznala pisavo ... napisala sem ga jaz ... pred "ohoho" leti ;) No, tako sem se lotila branja pisma, napisanega mojemu dragemu :) Vseh skrivnosti tistega pisma ne bom zaupala javnosti, presenetilo me je pa nekaj, kar je že zdavnaj ušlo iz mojega spomina.

Torej iz pisma: ena gospa mi je povedala, da je nek duhovnik šel mene zatožit (!) dekanu (dekan je glavni v skupini več župnij), češ da mu jaz odvračam ljudi od cerkve! (Morda Cerkve?)

Zanimivo res! Če ne bi prepoznala lastne pisave, si ne bi mislila, da se je to sploh zgodilo. Neverjeten vpliv sem torej imela na navadne ljudi :))

Še zdaj, ko o tem razmišljam, si ne morem misliti, kaj sem takega rekla ali naredila, da je tisti duhovnik vzel tako za hudo, da je šel k "predpostavljenemu".

Ampak to, kar želim povedati, ni toliko tisti dogodek od zdavnaj, pač pa to, da - kot kaže - sem v vseh časih za ene ljudi preveč pobožna, za druge pa premalo. Aha, za k

Pred precej meseci so me prijatelji povabili, da tudi jaz klikam na tej strani, šlo je za podporo žalujočim otrokom. Seveda sem potem ves mesec vsak dan pridno klikala za tabor za žalujoče otroke. Tako sem tedaj zvedela za tole stran - čeprav je morda reklamna za dormeo, ampak oni pač vsak mesec podarijo nekaj denarja trem prosilcem, ki so dobili največ klikov. Ko je minil mesec, ko sem klikala za žalujoče otroke, se je začel nov mesec in z njim novi prosilci za denar. Tako sem nekajkrat s kliki podpirala določeno ustanovo oz. določeno skupino ljudi.

Ta mesec je med prosilci tudi društvo Res je, gre za prostovojstvo na področju demence. Odločila sem se, da bom klikala zanj. Poznam več dementnih ljudi in vem, kako je lahko težka skrb svojcev zanje. Včasih ne morejo svojci svojega človeka pustiti niti za hip ... mimogrede pozabi na pomembne stvari ... pozabi zapreti pipo, pozabi jesti, cel dan kuha kosilo (ne ve, da je že zdavnaj skuhano), ne ve več svojega imena, ne ve, kje je doma, ne

Ni vseeno, kakšna jajca jemo. Sin mi je pred kratkim rekel, da je bral, da Hofer sploh ne bo več prodajal jajc baterijske reje! Krasno. Pri baterijski reji so kokoši dobesedno samo stroji za proizvodnjo jajc.

Sicer je res, da tudi pri talni ali hlevski reji marsikdaj nimajo veliko prostora, več pa vendar od baterijskih.

Kokoši bi morale imeti svoj življenjski prostor, rastočo travo, nebo nad seboj!

Tako je bilo s kokošmi iz mojiih otroških let! Takrat sem bila skorajda kurja pastirica :) Dajala sem jim jest, jih nosila v naročju!

Poleg zrnja in kakšnih ostankov hrane sem jim dajala tudi posušene in zdrobljene jajčne lupine, s kladivom pa sem drobila kuhane kosti.

Tako sem od malega vedela, da so jajčne lupine uporabne! Z njimi se je čistilo tudi kakšno steklenico, posodo je mama drgnila kdaj tudi s pepelom.

Mešanico jajčnih lupin in limoninega soka nalijte v vazo, ki jo želite očistiti, in pustite stati nekaj dni. Vmes malo premešajte. Limonska kislina bo razjedla maščobo, abrazivni

Na spletu sem opazila predpražnik, ki predstavlja našo zastavo - in ob sliki komentar o tem, kako človek, ki pride na obisk v  hišo s takim predpražnikom, ve, da je prišel tja, kjer so doma domoljubni ljudje, patrioti.

Jaz pa v tem ne vidim patriotizma ... bolj se mi zdi, kot da brišem umazane čevlje v svojo državo ... Zdi se mi, da četudi bi videla v svoji državi samo slabo, bi ne bilo prav "vanjo brisati čevljev", samo grdo govoriti o njej, jo omalovaževati ...

Meni se zdi, da naj bi izkazovali spoštovanje do naših simbolov, do naših "svetih" stvari, dogodkov, ljudi ...

....

Ana: ... jaz si ne bi hotela obrisat čevljev v tak predpražnik ...

Ana: E.! :D Pa res ... no, v "dobrodošli" si tudi ne bi hotela ... pa v mucke

Ponoči se s kolesom vozim proti domu, dobre pol ure daleč. No, seveda je še marsikje sneg (tudi kolesarske steze so delno zasute ali pa jih naenkrat zmanjka) ali pa je poledenelo. Vozim res previdno, ponekod bolj kot bi imela skiro :) No, po začetnem delu, kjer je cesta skoraj v celoti pod ledom, se kmalu sprostim, saj je mogoče najti suhe odseke poti. Potem pa kar naenkrat - led! Čisto nepričakovano. Joj. Samo pusti ... ne zaviraj, vozi naprej, ne obračaj krmila, naj te nese ... Pusti vesla! O, pusti vesla!!

Že spet vozim po trdnem in zanesljivem, to "pusti vesla" mi pa kar ostaja v mislih!

Ko je hudo, ko je neizmerno hudo, je včasih najbolje pustiti vesla. Naj čoln nese samo. Če že vesla ne pomagajo, naj vsaj ne ovirajo ...

Tako nekako je v avtobiografski zgodbi Veslanje brez vesel. Pisateljica ima ALS.

Doma poiščem zapis o tej zgodbi ...

Ampak vesli sta težki kot svinec.
Kot bi bili popolnoma zamrznjeni v vodi.
Nemogoče ju je premakniti.
Nov zamah.
Roka drsi.
Desna dlan zaskeli, ko se

Večkrat sem že kje omenila, tudi zapisala, da videvam ljudi, ki brskajo po smetnjakih, da bi našli kaj zase. Tudi hrano.

Pohvale vredna se mi zdi poteza ljudi, ki uporabne stvari, ki jih ne potrebujejo, pustijo ob smetnjakih - tam je jasno, da je stvar "za naprej" in da če nekdo vzame, ni kradel, le vzel je ponujeno. Tako se najdejo ob smetnjakih lepo urejene obleke, igrače, knjige, posoda, kakšen gospodinjski aparat, soliden otroški voziček ... (Sicer pa mislim, da je tisti, ki na tak način ponudi, dolžan poskrbeti, da - če stvari ostanejo tam - grejo potem na pravo mesto in se ne valjajo pri smetnjakih.)

Včasih me je pa prav zares groza - ko vidim, da ljudje mečejo prav v smeti stvari, ki resnično niso smeti. Tako me je pred kratkim šokirala gora lego kock - iz vreče, ki je bila v navadnem smetnjaku, so se potem vsipale po tleh, v blato, ki nastaja iz mokre zemlje ... kocke pa - kaže, da so nerabljene!! Res ne morem razumeti, kako je mogoče, da človek, ki take kocke, eno veliko vrečo

"Babica, kje pa je tvoj dedek? Kje maš svojga dedka?" me vpraša vnuček. 

Seveda se nasmejem in mu razložim, kje je njegov dedek - in ne kje je moj dedek :)

Tako mi je ljuba otroška logika, otroško razmišljanje.

Malček me vpraša: "A si ti v službi doma?" Seveda razumem vprašanje, popolnoma logično je! Njegov oči je v službi v Ljubljani in sinku Ljubljana pomeni - službo. In ker je babica tudi doma v Ljubljani, je ona doma - v službi.

Razložim mu, da je Ljubjana velika in da so v Ljubljani službe in domovi in šole in bolnišnice in igrišča in parki in trgovine, vsega veliko.

Ampak misel, če sem v službi doma, mi še kar odmeva.

Koliko ljudi pravzaprav je doma v službi!

Koliko ljudi preživi več časa v službi kot doma!

Koliko ljudi več misli in pozornosti nameni službi kot domu ... službi kot svojim domačim .....

Koliko ljudi vse svoje potrpljenje porabi v službi, pa jim ga za domače zmanjka ...

Takim ljudem je morda res služba - dom ...

Kakšni se najbrž počutijo bolje v službi kot doma ...

Ugotavljam, da sem pozabljiva, včasih iščem stvari, ki so na dosegu rok, pri pisanju naredim več napak, kot sem jih včasih, in manj jih opazim - tako da jih težje popravim ;) (Res je tudi, da sem nekoliko spremenila pogled na zapise: če berem tekst, ki ga je napisal nekdo drug, skušam videti "po njegovo" in tako nisem vedno gotova, če je nekaj narobe ali ne - kajti pisec je morda mislil povedati kaj drugega, kot se meni zdi).

Skratka, včasih sama sebe vidim kar nekoliko dementno.

No, pa me je presenetilo, ko sem enkrat malo za šalo malo zares reševala nek test, ki pa je pokazal, da sem kar ok :)

Zdajle sem reševala tale japonski test in ugotovila, da so moji možgani mlajši, kot je mojih let :) Pa ko že kar nisme imela upanja ;)

Baje je takale telovadba za možgane dobra. Dejstvo je, da učenje možgane aktivira. In je proti demenci.

---

Kolikokrat se spomnim ene starejše gospe, ki je klicala hčerko, naj pride domov in jo odpelje v bolnišnico - bila je tedaj že zelo bolna. Ko je hčerka p

Če hočeš postati gospodar,

moraš imeti srce služabnika.

(latinski pregovor)

-

Dodajam svojo misel ob tem:

Po moje tisti, ki ima srce služabnika, niti ne misli na to, kakšno srce ima, ne misli na to, da hoče gospodovati, pač pa enostavno z vsem srcem služi svojim "bratom" ... To, da na nek način "postane gospod", je pač nekakšna logična posledica dela, delovanja.

Težko bo človek zaradi želje, da bi gospodoval, ustvaril sam sebi dobro srce ;)

Pred kratkim je Abram nekje zapisal, da je danes vzgoja precenjena. Všeč mi je njegova misel.

Jaz njegovo misel razumem tako, da je pomembno, kakšni smo, kako živimo - in to mnogo bolj, kot se iti "teorijo vzgoje" ... Poleg tega je prav, da vzgajamo po tem, kar resnično spoznamo - ampak res pa pojdimo v globine samih sebe - in skušajmo začutiti. Po moje se je potrebno pogosto vprašati, kaj bi si želeli zase - in delujmo tako tudi do drugih. Predvsem si vsi želimo, da so drugi do nas prijazni, pošteni, iskreni ... Bodimo torej tudi mi taki!

Pa n

Pridem do stolpnice in pred vrati že stojio tri dekleta, klepetajo, medtem ko čakajo, da se vrata sama odpro. Imam občutek, da me ignorirajo, ko pridem, saj se trdo ustopijo pred vrata, medtem ko pri njih ni ne duha ne sluha o ključu oz. kartici, ki bo odprla vrata. Vzamem kartico, ki mi jo je posodila prijateljica, da lahko pridem noter, in vrata odprem. Punce ne bu ne mu grejo pred menoj v vežo, nobene me niti ne ošine s pogledom, kje šele, da bi rekla "hvala". Kot da bi bila duh. Kot da so se vrata odprla na njihov klepet.

Pred nami so druga vrata, punce se postavijo prednje, jaz za njimi in s kartico spet odprem vrata.

Punce gredo naprej ... do dvigala. Ena pritisne gumbek za dvigalo. Postavim se obnje in čakamo. Še vedno me nobena ne vidi. Hehe, kot da sem tako suha! ;) No ja, nevidna siva miška ;)

"Do kod pa greste?" vprašam. "Saj gremo menda skupaj, saj smo same suhe," se posmejem. Dekleta se obrnejo k meni in nasmejejo. Led je prebit. Zdaj me naenkrat opazijo, povejo, do kod se

Vstopim v stolpnico in naletim na čistilko, ki pomiva vežo.

Široko se mi nasmeje, kot da me pozna, in pravi: "Kako že ... ne spomnim se, kam pašete ..."

Nasmehnem se: "Nisem od tukaj, samo na obisk sem prišla."

Potem sva se srečali še enkrat ali dvakrat, vedno se široko nasmehne in imam občutek, da me je - čisto preprosto - resnično vesela. Čisto tako človeško. Pa me verjetno res ne pozna.

Razmišljam - kot že večkrat -, koliko ljudi živi v eni taki stolpnici! Zgradba ima kakšnih osemnajst nadstropij in če pomislim, da je v enem nadstropju osem stanovanj, si lahko samo mislim, da je tukaj, v enem samem poslopju, ljudi več kot v marsikateri srednje veliki vasi! Recimo, da živi v stolpnici, kamor grem včasih obiskat eno gospo, od 300 do 500 ljudi!

In potem pomislim, kako domače me pozdravi čistilka - in išče po spominu, kam "pašem", v katero stanovanje grem. Prav neverjetna se mi zdi! In dobro dene, zelo dobro dene! To, da ni samo čistilka, ki poskrbi za to, da so čisti hodniki in stopni

V mojem otroštvu smo imeli doma psa. Imela sem sicer zelo rada domače živali, ampak pes ni bil kakšen poseben ljubljenček. Moji ljubljenčki so bili predvsem mački pa kokoši pa krave in telički ... Od mačk sem vedno imela polno praska, prav tako od kokoši, ki sem jih prenašala okrog, one se pa niso vedno počutile dovolj varne ali pa jim pač ni bilo do mojega naročja. Spominjam se hrapavega jezika naših krav, ki so me lizale in je to včasih meni prav dobro delo. Sploh, kadar so me "praskale" prav tam, kjer me je srbelo :)

No, imeli smo tudi psa, ampak pes je bil - tako kot tedaj bolj ali manj povsod tam okrog - na verigi pred hlevom. Prinašali smo mu jest tisto, kar je ostalo nam (smo pa tudi mi jedli zelo skromno), včasih smo mu otroci dali tudi ogrizke in podobno, pa jih je pojedel. No, seveda je kdaj pa kdaj dobil tudi kakšno kost, ampak res le redko.

Ko sem mu prinašala jest, je ponavadi skakal na nas, meni je bilo pa to zelo zoprno. Revež ubogi, pravzaprav je bil precej sam, pa še