Dva Jezuščka
V tišini zgodnjega dneva, ko so še vsi spali, je obstala pred jaslicami. Kaj vse so dodali otroci, se je nasmehnila.
In pomislila: Vsi smo dobrodošli pri Jezusu! Vse nas sprejema, roza in bele in črne in pisane ...
Pogledala je malo Dete.
In se ponovno nasmehnila, kajti v jaslicah sta bili dve Deteti, dva Jezuščka!
Pa naj bosta, si je rekla!
Verjamem, da je v Sveti družini prostora za dva otroka.
Vsaka družina je sveta, če živi v ljubezni. Če skuša prinašati svetlobo.
Če sprejema odprtih rok življenje.
Če najde prostor za življenje.
Dodani Jezušček je iz plastike. Včasih, pred leti, bi rekla: To pa ni lepo. Jaz sem za naravne materiale. Ne more biti plastičen Jezušček v jaslicah.
Kaj pa misli zdaj?
Oh, pa naj bo še ta Jezušček zraven. Marija ima gotovo v srcu prostora za dva otroka! Tudi za tega - drugačnega ...
Se pa že iz otroštva spomnim, ko je šel v jaslice spat naš maček ... pa smo ga kar pustili - ali pa ga le prijazno pregnali, nikoli pa grobo.
zelo, zelo simpatično.