Zgodba o človekovi pesmi

OddajAna Kos, dne 2013-12-20 ob 11:10:36
Nekje v vzhodni Afriki je pleme, kjer za rojstni dan otroka ne štejejo dne, ko se je fizično rodil, prav tako ne dan spočetja, kakor je to v nekaterih drugih vaških kulturah.
Članom tega plemena datum rojstva pomeni trenutek, ko je otrok prvič prišel kot misel v materin razum in željo. Ko se mati zave želje, da bi spočela otroka s točno določenim očetom, gre iz vasi in sede pod drevo. Tam sedi in posluša, dokler ne zasliši pesmi otroka, za katerega upa, da ga bo spočela.
Ko jo enkrat zasliši, se vrne v vas in nauči očeta, da jo bosta lahko skupaj pela, ko se bosta ljubila in tako povabila otroka, da se jima pridruži. Ko je otrok spočet, jo poje otroku, ki ga nosi v maternici. Nato pesem nauči starejše ženske in babico v vasi, da bo otrok skozi porod in v čudežnem trenutku rojstva, pozdravljen s prav to pesmijo.
Po rojstvu se pesem novega člana naučijo vsi vaščani, zapojejo jo otroku vsakič, ko pade ali se rani. Pojejo jo v trenutkih zmage, v ritualih in inicijacijah.
Ta pesem postane del poročne ceremonije, ko otrok odraste, in ob koncu življenja se njegovi ali njeni dragi zberejo ob smrtni postelji in zadnjič zapojejo to pesem.
                                                                 (afriška zgodba)


........

Danes sem se spomnila na to zgodbo ... ko v srcu nosim misli na zemeljsko slovo od zelo mladega človeka. Mu bomo zapeli njegovo pesem, ko bomo popoldne skupaj - ob pokopu - z mislijo nanj, na mladega fanta na - po naših človeških merilih - pragu življenja?

Kako mu želim, da v večnosti sliši utripe ljudi, ki jim je bil zelo blizu.Njegovim najbližjim želim, da zmorejo izraziti svojo neskončno žalost in da čutijo pristno tolažbo v tem strašnem dogajanju ... Vem, ni mogoče razumeti, zakaj ... A samo to dejstvo ostaja, da se ne da zavrteti časa nazaj in ničesar narediti drugače, kot je bilo narejeno ... Naj ostaja to, kar je bilo res med vami ... radi ste se imeli ... in imejte se radi tudi zdaj, ko eden od vas ni več fizično z vami ... V srcih pa bo vedno ...

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
4
Ana Kos
0
Dec 20, 2013
VinKos,
danes ob fantu, od katerega smo s eposlovili popoldne, sem še kako čutila, da njemu ni hudega ... ampak njegovim ...
Kako zelo lahko prizadene smrt bližnje pokojnega. V enem obrazu sem videla podobe iz Auschwitza. Trpljenje. Samo trpljenje.

Katero pesem bi peli vsem tem ljudem, vsakemu posebej? Pokojni je svojo pesem izpel in ... morda ne potrebuje več tuzemeljske pesmi ... Ampak njegovi domači ... Morda ima vsak svojo pesem, ki bi njega zdravila?

Pa res, knjiga, ki jo berem: Prisluhni srcu ... Se spomniš, kako je MI MI ozdravila Vina Tina? S pesmijo!
#4
VinKos
1
Dec 20, 2013
Ko (nenadoma) umre mlad človek, pomislim na dragocenost vsakega trenutka, ko smo (še) skupaj . . . Živimo polno, da ne bomo (ob)žalovali ob odhodu, ampak bili hvaležni za doživeto (skupno) polnost! Seveda pa je vsak človek, ki umre, iztrgan(ina) iz objema, tkiva najbližjih, ki se morajo posloviti od njega in včasih to zelo dolgo traja . .. .
#3
Ana Kos
0
Dec 20, 2013
Jurij,
kajne, tako, kot je v zgodbi, je zelo lepo! :-) Je pa marsikaj lepega v vseh kulturah, tudi mi Slovenci imamo mnogo lepega!
Tale s pesmijo je pa nekaj izrednega - povezujočega celo vas, mestece ... ljudi med seboj ...
#2
jurij bagone
0
Dec 20, 2013
Tako lepo ... koliko kulture mi pravzaprav nimamo. žalost je ta, ki me pokrije z občutkom, da se ne znamo imeti radi,
toliko, kot se bi dalo ...
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-12-20 11:10:36 (Dec 20, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj