Mehmedalija Alić: Nihče 2 - od Srebrenice do Hude jame

OddajAna Kos, dne 2013-11-12 ob 21:45:15

Kadar berem dobro knjigo, pa če imam še tako dober namen jo predstaviti na kratko, se mi rado zgodi, da je vendar ne morem.
Sploh če želim izpisati dobre misli in teh kar ne zmanjka.
Dobrih, živih, življenjskih .... Rojenih v človeku, ki je trpel.

Tako sedaj nadaljujem s knjigo Nihče.
V 1. delu sem se dotaknila Mehmedalijevega otroštva in odhoda v "tujino" (no, tedaj je bila tukaj še Jugoslavija) v šolo, njegovega težkega življenja ob osamosvojitvi Slovenije in strašnih dogodkov v Srebrenici, kjer je bilo v genocidu pobitih veliko članov njegove družine (ampak saj on ne žaluje samo za svojimi dragimi, temveč čuti s človeštvom!). In s tem Mehmedaliji ni lahko živeti. To niso stvari, ki kar zastarajo. Spomin ne zbledi. Zločini ostajajo in bolijo.
Zločinca ne morete nikoli dovolj kaznovati, da bi zadostili pravici, če žrtvam hkrati ne povrnete minimuma časti.

Potem pa se je Mehmedaliji Aliću zgodilo, da so mu naložili projekt z imenom Huda jama. Naj gre v rudnik Laško in pregleda zapuščen rudarski rov. Ko si je ogledal star zemljevid, ki so mu ga dali, je videl, da ga pošiljajo v Barbarin rov, ki je del Hude jame. Pravi, da ga je zmrazilo ob tej nalogi.
Iti tja, za kjer obstaja utemeljen sum za povojne poboje - on, ki še preboleva bolečino, ki se je pravzaprav ne da preboleti, bolečino ob na zverinski način ubitih bratih in drugih sorodnikih ...
Ob raziskovanju svoje nove naloge in pripravljanju nanjo je naletel "na besedila, ob branju katerih sem dobil kurjo polt in strah pred neznanim."
31. januarja 2008 je Mehemadilija Alić prvič stopil v Hudo jamo. ... In potem skozi pocinkana vrata, narejena najbrž po zaprtju rudnika Laško.
Vame so zrli neskončna tema rova in vlažni zidovi. Po nekaj korakih sem začutil vlažen in lepljiv vonj, ki je udarjal naravnost v obraz. Le kdo so bili zvezani ljudje, ki so morali korakati po tem temnem hodniku in kako so se takrat počutli? Kdo je izdal ukaz za likvidacijo brez sojenja? Kdo so bili tisti, ki so likvidacije izvajali?, sem se spraševal. Odgovor, ki se je ponujal, je bil podoben tistemu iz Srebrenice. Če so bile žrtve res odpeljane po tem rovu v rudnik, v katerem so kopali premog, potem je to resničen zločin, ne glede na to, kdo so ti ljudje bili. /.../
Od izhoda sva bila oddaljena tristo dvajset metrov. Pred nama je pod pravim kotom levo od Barbarinega rova odprtina vodila v nepodprt apnenčast rov. ... po štiridesetih metrih sta naletela na blokado. To je bila zloglasna pregrada ... Zid, ometan z malto, star okoli šestdeset let. Od Barbarinega rova do pregradnega zidu so bila tla posuta s finim peskom, na katerega ni smel nihče stopiti. Do pregrade je bil prehod strogo prepovedan, to so morali spoštovati tudi najbolj pogumni, saj bi jih odtisi v finem pesku lahko hitro izdali.
Javnost /.../ ni vedela skoraj ničesar. /.../ Vsi tisti, ki so živeli na tem območju /.../ o pobojih niso upali govoriti.

Huda jama
Foto: Mehmedalija Alič


M. Alić je izdelal načrt, kako opraviti to nalogo. 25. avgusta so začeli čistiti rov. Po 370 metrih so zagledali opečnati zid in mislili, da je to zadnja pregrada. Pa ni bila ... Bila potem še ena pregrada pa še ena pa še ena pa še ena ... Ter meseci in meseci predanega dela ...
Le kaj je potrebno skriti za toliko pregrad?
Bil sem prepričan, da se za tako veliko barikado skriva nekaj strašnega. /.../
Odločil sem se osrečiti vse žive mučenike, ki so želeli izvedeti resnico o Hudi jami, in razočarati vse žive zločince, ki so izvršili te gnusne poboje.
/.../ Po nekaj mesecih dela v Hudi jami in vsakodnevnem razmišljanju ter analiziranju dogajanj v Barbarinem rovu junija 1945 in v Srebrenici julija 1995 sem spoznal, da med njima ni bistvene razlike. Vse, kar se je zgodilo, se je dogajalo po istem kopitu; le odvijalo se je v drugem času. Dogajanje petdeset let pozneje je bilo videti kot nekakšno kolektivno diplomsko delo sinov ideoloških učiteljev iz prvega dogodka. Prej in potem so glavni krivci "kulturnega" Zahoda v lastni režiji nadgradili bolne zločince Vzhoda. Manj znano je, kdo so žrtve v Hudi jami, vendar je še kako znan krut in gnusen način, kako so jih pobili.
/.../
/.../ Po nekaj korakih proti jašku je moj pogled obstal na razsutih čevljih. V ušesih sem zaslišal šumenje. Postajalo me je strah, vendar me je tisto, kar sem čutil že ves čas prebijanja skozi pregarde, kakor živo blato vleklo vase. V glavi se mi je usidrala misel, da me duše žrtev iztegnjenih rok prosijo, naj jih osvobodim rudniške tesnobe, v katero so jih krvniki zasuli in zabetonirali. /.../
Okoli mene so se začeli odvijati prizori iz pekla. Vsepovsod je ležalo ogromno čevljev, pasov in rdeče žice, ki so jo uporabljali za vezanje žrtev. ... sem opazil okostje človeka ... sem se ustrašil ... zaradi čeljusti, ki je v lobanji ostala na stežaj razprta; kot bi nakazovala človekov krik. Ponazarjala je vso bolečino in trpljenje. To je bil strašen, smrtonosen krik. ... Bilo je kot v najbolj mračnih sanjah ... sem kot okamenel obstal, saj sem pod svojo nogo zagledal nogo zasutega okostja, pred sabo pa črno luknjo ... kot žrelo pekla.
...

To je bilo 2. marca 2009 ...


Naslednjega dne je v jamo vstopila skupina ljudi, tudi snemalec ... Ne spominjam se vseh izgovorjenih besed, vendar sem jih v istem času še kako dobro slišal iz grl vseh, ki so bili prisotni. To so bili refleksni kriki, ki so jih povzročile šokantne podobe. Mumificirana človeška telesa, zložena drugo čez drugega, in to po celotni širini in dolžini rova ... Zdaj ... smo zrli naravnost v posledice človeškega zla. Gola telesa so bila bela, kot da bi jih prekrili s praškastim apnom. ... Lesene noge (proteze) nekega telesa se je čvrsto oprijemala roka drugega telesa. ... so nekatere izmed žrtev poboja druga na drugi umirale. /.../
Zakaj si človek jemlje pravico, da lahko ubije sočloveka?
Prevevala me je bolečina zaradi toliko umorjenih ljudi, ki jim ni bila odvzeta le pravica do življenja, ampak tudi osnovna človeška pravica do pokopa. Zame so žrtve pobojev v Hudi jami ljudje, ki so bili pogubljeni zaradi idealov nekoga drugega. Če pa so bili med njimi res vojni zločinci, zakaj so jih potem pobili brez kakršnegakoli sodnega procesa? Zakaj so bili skriti več kot šestdeset let? Zakaj je bil ta zločin tako skrivnostno zabetoniran in zaprt s stometrskim zamaškom? Kaj se je dogajalo v Titovem sistemu in kaj se je dogajalo z njegovimi izvrševalci teh krutih dejanj? Ali nam v vrtcih in šolah niso govorili o partizanskem junaštvu, zaradi katerega so dobivali pokojnine, ki so jih z žuljavimi rokami prislužili reveži?! Ko slišim nepremišljene sodbe, kot na primer "pa kaj potem, saj so bili ti ljudje tako ali drugače zločinci", se ne morem upreti misli na svojega gluhonemega brata, ki ga še vedno nismo našli. Ga bodo, če ga bodo sploh kdaj našli, oklicali za zločinca?
Partizanskega "junaka" iz leta 1945, ki je v rudniku Huda jama svoje roke umazal s krvjo, lahko primerjam s "krutim junakom" iz leta 1995, ki je sodeloval v srebrniškem genocidu in danes za svoje zločine prav tako prejema pokojnino.

/.../ Če je zgodovina učiteljica življenja, zakaj se nismo od nje ničesar naučili? Ali je pisana pošteno in pravilno? Ali pa smo mi le zelo slabi učenci? ... resnica in pravica, ki bosta veljali za vse enako? O resnici moramo govoriti, naj bo še tako boleča: in to zaradi vseh žrtev, zaradi nas, ki smo še vedno živi, zaradi naših otrok in naše prihodnosti. /.../ Vse zločince in krivce moramo privesti pred človeško in božje sodišče ..., ne da bi jim pred imena postavljali svojilne pridevnike naš, vaš, moj in tvoj ... Izgubljenih življenj ne moremo vrniti, krivce pa lahko ožigosamo in s tem povrnemo upanje v boljšo prihodnost.
Zločin in zločinci so osebe z imeni in priimki. Moramo jim soditi. Če tega ne storimo, so posledice enake, kot da bi namesto pijanega voznika obsodili povoženega otroka ... Ne smemo dovoliti, da bi laž premagala resnico. Da bi zlo premagalo dobro. Da bi zločinci pisali zgodovino. ... S Hudo jamo je treba podpreti trditev, da zločin nikoli ne zastara.


Huda jama
Foto: Jože Jagrič


Zaboje s posmrtnimi ostanki so začeli zlagati na železne police ... Mehmedalija se je spraševal o moralnosti del patologov ... ali mi vsi skupaj te ljudi ponovno ubijamo. ... Kaj če smo jih vznemirili in izrabili ...? Če bo šlo kaj po zlu in če žrtev ne bomo mogli dostojanstveno pokopati, bo moj strah utemeljen.
To bi bilo enakovredno ponovnemu ubijanju mrtvih.
/.../
... Če bomo mirno gledali, kako tisti, ki smo zanje glasovali na volitvah, tisti, ki predstavljajo našo državo, odvračajo poglede od Hude jame, potem smo pri tem neetičnem početju soudeleženi. Huda jama je rakasta rana naše države. ... Čeprav je vsem neljuba, je resnična. Potrebuje diagnozo in zdravljenje. Takoj.
Ob vsem tem seveda Mehmedalija ni neobčutljiv ... v sanjah začeli prikazovati mučni prizori ... pogledi na mrtve človeške kosti. ... V preteklih rudarskih letih sem prah, ki se je nabral na meni, spral z vodo. Ta prah, ki ga ustvarjajo nočne more, pa se je zažrl v mojo kožo in hoče ostati v njej do konca življenja.
Najprej so iz jame odnesli 476 žrtev. S strelnimi ranami v lobanji ali pa z ranami s topimi predmeti.
Potem so bile pred njimi nove ruševine.
Ko sem prišel na drugo stran, sem na eni izmed lesenih podpor opazil šop las, ki so bili zelo dolgi. /.../
Dobrih sedem metrov globoko smo zagledali prvo človeško lobanjo. ... Kak meter nižje smo naleteli na množico človeških okostij, ki so bila prepletena kot padle veje s spodrezanega drevja. ... le nekaj lobanj, ki so bile poškodovane s strelnim orožjem. Druge žrtve so v črni, peklenski in kamniti utrdbi umrle zaradi padca. In umirale dolgo. ... Našel sem še en šop dolgih las in žensko sandalo. In še eno. ...
Delali so v zelo težkih in nevarnih pogojih: Na krvavem terenu je tekmo z naravo igrala le moja mala rudarska ekipa. ... Nasprotnika smo obvladali le zato, ker smo ga spoštovali. /.../ Človeške kosti niso in nikoli ne bodo pripadale rudniku. Če tega nihče ne razume, mi rudarji to najbolje vemo. /.../
Pri poglabljanju jaška smo naleteli na mnogo dolgih spletenih ženskih las, debelih kit, na las podobnih tistim, ki so jih nosile moje sestre, mati in druge ženske in dekleta v času mojega otroštva. Z roko sem jih umikal z lobanj. Moje srce je jokalo. To so bile sestre, dekleta, večina izmed njih še sploh ni izpolnila svojih sanj o materinstvu. /.../
... Zakaj?!
Ker sem nepomemben človek, je za pomembne ljudi moje mnenje nepomembno. Nekateri "pomembneži" so se poigravali z menoj in me pomilovali, dokler so od tega imeli kaj koristi, potem pa so me za vedno pozabili. Jaz njih nikoli nisem. Nikoli nisem hotel, da bi me kdorkoli pomiloval; želel sem le, da bi razumeli krivico, ki se dogaja tako meni kot mnogim drugim. /.../ Pomislil sem na odgovorne ljudi, na oblastnike, in se spraševal, ali bi ravnali drugače, če bi šlo za okostja njihovih najbližjih. 
Oja, kako se strinjam z Mehmedalijo, da bi morali vsi obiskati Hudo jamo. Tisti, ki znajo, znamo ljubiti in tisti, ki ne ... Morda bi se kakšnega srca vendar dotaknil ta tako dolgo skrit in prikrivan zločin ... Pa ne samo ta. Morda bi vendar videli mnogo širše. Upam.
V začetku junija 2009 so se raziskave v prvem jašku končale - šli so do globine 13 metrov.
Ves čas me preganja misel, da smo žrtve znova mučili in žrtvovali. Jezim se nase in na svojo nemoč, saj sem bil tudi sam soudeležen pri tem. Resnično ne vem, kaj lahko še storim, da hudo vprašanje iz Hude jame ne bi postajalo čedalje hujše.
Od velikega razburjanja javnosti po odkritju zločina ni ostalo skoraj nič. Zgrožena reakcija in zatem - pozaba. /.../ večina novinarjev svoje kariere gradi na nekih novih kosteh ...
Življenje teče naprej, mi pa odvračamo poglede od vsega etičnega. Ko je treba glasno in jasno govoriti o resnici in tako zaščititi človeka in pravico, nas ni nikjer; takrat nismo ne moralni ne pogumni. Ko nam vzamejo pravico do zaščite, se naenkrat pojavi veliko osvoboditeljev, klavcev in junakov, ki jim ni težko prizadejati bolečino in trpljenje. Ko potrebujemo ustrezno krvno skupino, da bi si rešili življenje, bi nam pomagalo, če nam bi jo daroval Človek, ne pa Hrvat, Srb, Bošnjak, Slovenec, domobranec ali partizan. Naravi in času se nikamor ne mudi; slej ko prej se nam bo vrnilo. Narava bo potrkala na vrata vsem tistim, ki jim ni mar za sosede, in jim na svoj način vrnila zasluženi udarec. /.../
Ugotovili so, da so trupla tudi v drugem jašku, vendar je stalna borba z birokracijo terjala ogromno naporov.
V drugi polovici julija (2010?) so dela v Hudi jami zopet začela toniti v pozabo. Pocinkana železna vrata na vhodu v Barbarin rov so bila spet zapečatena in so, prekleta, kljubovala zapuščenim dušam umrlih. V manjši skupini smo se borili s tehnično dokumentacijo, hoteli smo prepričati oblasti, naj nam dovolijo nadaljnje delo. Čas ni bil na naši strani in to so odgovorni znali izrabiti. ...
Želel sem si, da bi jamo povsem raziskali, žrtve prinesli iz jaškov in jih dostojno pokopali. Ob tem bi morali del šestometrskega rova urediti v spominski prostor. Ker je razmišljanje v takem krvavo oskrunjenem prostoru intenzivno, menim, da je naša moralna dolžnost na takšna mesta voditi šolarje in intelektualce, ki bodo resnično znali doumeti, kaj se je v jami zgodilo, in širiti etične vrednote; da se le ne bi kadarkoli, kjerkoli in kakorkoli ponovil takšen zločin. Naš temeljni cilj in želja bi morala biti čistost, ki smo jo imeli ob rojstvu. Takrat, ko še nismo bili katoliki, pravoslavci in muslimani. Le tako bi se lahko skozi svoje kratko življensko obdobje prebili vsaj čim manj umazani, če že ne čisti. Sovraštvo je smrtni greh, ljubezen pa upanje in življenje.
Ob spominjanju na svoja otroška leta g. Alić čuti hvaležnost očetu in mami, ker sta me kot otroka tako dobro naučila, da sovraštvo ni dobro in da je treba ljubiti in spoštovati vsakega sočloveka. Hvaležen sem, da znam to lekcijo še danes na pamet in jo čuvam kot svoje največje bogastvo. /.../
Po nekajmesečnem premoru /.../ smo se vendarle vrnili na mesto povojnih pobojev. Trajno smo sanirali vse ruševine. Zazidali smo pet pregrad. Delali smo kot živali. Tedne in mesece, Vsak dan. /.../
V osrednji dvorani, med dvema jaškoma s pregrado in zaščitenimi ostanki žrtev, so se nekoč dogajala najhujša grozodejstva. Ta dvorana je nema priča krikov in njihovih odmevov. Več kot šestdeset let je varovala arhiv človeške norosti /.../. Zato si zasluži vso pozornost in, po svoje, tudi strahospoštovanje. Mali ljudje so v iskanju resnice naredili prvi veliki korak v smeri moralnega. Na potezi so tisti, ki se imajo za "velike". /.../ V Mehmedaliju je počasi začel vstajati prezir ... Prezir do vseh tistih "nosilcev moči", ki ne storijo ničesar, da bi preprečili ponovno razpadanje žrtev. Celo nasprotno. V hodniku, kjer so postavili nekakšno improvizirano "skladišče" žrtev, so okostja, mnoga /.../ še pokrita s kožo, počasi začela razpadati in gniti. Napadle so jih mušice in plesen. Roke, noge, prsti in nohti so med trohnjenjem padali na tla. Ko sem jih pobiral in postavljal nazaj k njihovim telesom, sem čutil, da sem jih razočaral. Kot bi me njihove duše znova spraševale: - Zakaj nas spet trpinčite in zakaj spet krvavimo?
Mehmedalija in njegovi delavci so delali cele mesece v mrazu, grela jih je "morala", greli so jih krampi in lopate. Prepričan sem, da smo svoje poslanstvo dobro opravili. Po svojih najboljših močeh. /.../ Vendar so ga vznemirjale misli: Znova sem se začel navajati, da sem zanje nihče. Tako kot žrtve. A na srečo se je navadil gledati v prihodnost in zvesto delati tisto, kar se mu zdi najboljše in pravilno.
In tako kot Mehmedalija upa, da bo nekega dne bolj človeška generacija iz Hude jame prinesla vse žrtve in jih civilizirano pokopala, čaka tudi na dan, ko bo 11. julija neznanega leta na pokopališču v Potočarih pokopal svojega še vedno pogrešanega gluhonemega brata.
... nikoli ne dovolimo, da smo nihče.
 
Nihče 1
Slikce kit (in vendar so v Barbarinem rovu tudi ženske, čeprav razni komentatorji po spletnih straneh trdijo, da jih niso - ja, kaj vse pišejo!) so tu. In molitvenik v slovenščini govori o tem, da je bil njegov lastnik Slovenec. In prstan z vgraviranim datumom praznika rudarjev (4. 12. 1937) govori, da je bil njegov lastnik povezan z lokalnim dogajanjem.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
6
Ana Kos
0
Jan 04, 2016
http://www.delo.si/sobotna/v-kaksnega-boga-verjames-jaz-verjamem-vate.html

V kakšnega boga verjameš? Jaz verjamem vate

Po zgodbi rudarja Mehmedalije Alića, ki je v Hudi jami odkril resnico slovenske (polpretekle) zgodovine, režiserka Hann
#6
VinKos
0
Aug 26, 2014
Vidim, da je šel mimo mene silni prispevek (Alićev in tvoj) in
tehtni komentarji. Kdor lahko gre mirno mimo t(ak)ega zapisa,
pričevanja, kot je Alićeva knjiga in tvoj odmev nanjo, je invalid.
Naša družba je tako iznakažena in otopela, da občutljiv človek
v njej izgleda patološko hipersenzibilen, bolezensko preobčutljiv,
na zdravljenje z njim! Da bo tak kot mi . . .
#5
Ana Kos
1
Nov 17, 2013
Katarina,
hvala ti za tako srčen odgovor!
Tisto o izbrisanosti je grozljivka. In če pomislim, da se to ni zgodilo samo njemu. Pa četudi bi se samo njemu ...
Ja, tudi tisto o novačenju mladih fantov, da pridejo v "obljubljeno deželo". Ampak ob tem je pisal tudi o tem, da so mu težave težave v prvih začetkih delali tudi njegovi rojaki.
Tisto, kako je "junak" živel v Mehmedalijevi hiši in jo ob odhodu še izropal, tisto je grozljivka. Ta "junak" je ostal "junak", najbrž ni začutil čisto nič, da je kaj narobe, kar dela ... Samo izgubil je plen in to je vse ... :-(( Ja, čisto drugačen pogled, kot je tvoj ali moj ...
Ob opisu njegovega otroštva ... življenja v vasi - tako s stališča otrok kot tudi odraslih, mi je bilo toplo. Verjetno otroštvo vedno prinaša neke posebne občutke človeku - in tudi teža iz otroštva ponavadi kasneje ni več strašno breme.
Mene je silno dotaknilo to (mislim, da sem izpisala), o popolni poštenosti njegovih rojakov ... očetov. Kako so za velik denar kupovali zemljo. Ker je bila zanje zaklad, pa četudi je bila še nerodovitna. Kako so natančno vedeli, kaj je njihovo in kaj ni.
Res: izjemno.

Katarina, zakaj me je stisnilo pri srcu, ko si se oglasila?
Morda je neopisljivo ... Enostavno toplo mi je bilo, ker si se ustavila pri meni, pri tej temi (ki se je nekateri bojijo) . Naj bo dovolj. ;-)

Želim ti vse dobro!
#4
Katarina Žarki
0
Nov 16, 2013
moje mnenje:
dejstvo, kako je postal izbrisan, je grozljivo. pa to, kako so slovenci hodili po bosanskih vaseh in novačili mladeniče za delo v sloveniji. te iste mladeniče smo potem, po osamosvojitvi, začeli poditi nazaj domov češ bosanci, tu nimate kaj več početi.
pa kako sta z bratom zidala hišo in mu tudi potem, ko je skoraj 10 let v njej bival srb in ob odhodu pobral še ploščice s sten, še vedno ogromno pomeni in je polna spominov, ki so lastne samo njemu. pa kaj se je dogajalo v pokolu srebrenici in kako smo slovenci na nek perverzen način podobni srbom iz tega pokola - torej slovenci, ki so zagrešili zločine podobne barbarinemu rovu.
izjemno čudovito mi je opisano njegovo otroštvo, preprosto, polno ljubezni, pozitivizma. bosanci so tak narod ... res dobrodušen, prijazen. in zdaj so razkropljeni po svetu, niti slovenija jim v vojni ni pomagala, izgnance smo kot živali natrpali v prazne objekte ali jih pošiljali naprej čez mejo.

mimogrede: zakaj te je stisnilo pri srcu, ko si videla moj komentar? :)
#3
Ana Kos
0
Nov 14, 2013
Katarina, ko sem videla tvoj komentar, me je prav stisnilo pri srcu.
Hvala za tvoje vprašanje, bom pa vesela tudi tvojega mnenja.

Moje mnenje?
Ali pa ne mnenje. Bolj misli, občutki.
Misel: vsi smo ljudje, vsi ... mnogokrat ubogi, včasih zavedeni, nemočni, včasih je človek del drhali - in tega me je groza.
Na nek način niti ni kriv, ker je zaveden, ker ne dela nekih strašnih stvari v polni svobodi, a vendar njegova dejanja pustošijo. Uničujejo. So zločin.

Mnoge misli g. Alića so se me zelo zelo dotaknile. Vidi se, katere, večina izpisanih je zato izpisanih, kakšne so pa pač zgodba sama, da bralec razume, da realna zgodba je.

Ne glede na to, kakšne narodnosti, vere, izobrazbe, zaposlitve ... je vsak predvsem človek.

Morda to. Lahko bi pa še več. Sem pa poleti govorila s snemalcem Jagričem. Kitke ... ja, kitke. ...
Misel, da more nekdo narediti kaj takega, ubijati, metati v jame, zapreti žive ljudi v jamo ... Ob tem sem zgrožena, da je to sploh mogoče. Da človek tako posurovi. Ali pa ... da zmore izpolnjevati take ukaze nadrejenih.

Kako velja: nikomur ne delaj tega, česar ne želiš sebi ...

Pa ti? Poveš še ti?
#2
Katarina Žarki
0
Nov 14, 2013
in tvoje mnenje o knjigi je? jaz sem jo tudi prebrala, zato me zanima, kaj ti je najbolj padlo v oči.
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2013-11-12 21:45:15 (Nov 12, 2013)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj