Močna zgodba, roman v verzih, o dvojčicah Tippi in Grace, ki nista "navadni" dvojčici, pač pa siamski. Napisana je nekako kot dnevniški zapiski izpod prstov Grace. Živita v ljubeči družini (oče sicer ima težave z pretiranim uživanjem alkohola) in imata sestro Zmajko. Napoved zdravnikov ob njunem rojstvu je bila, da ne bosta živeli dolgo. Da siamski dvojčki ne živijo dolgo. Zraščeni sta s kolki, od pasu navzdol nista več dvojni. Operirati ali ne, ju je mogoče razdružiti, razdeliti, prerezati "na pol"?

Do 16. leta se šolata na domu, tedaj pa začneta hoditi v "pravo" gimnazijo. Tako kot povsod tudi v šoli doživljata buljenje ipd. tudi zelo slabšalne oznake, imata pa dva res dobra prijatelja, Yasmeen in Jona. Yasmeen ima aids od svojega rojstva in res dobro razume, kako se počutita Tippi in Grace, ki tudi "za napako v delitvi oplojenega jajčeca", iz katerega sta zrasli, nista prav nič krivi.

Yasmeen: "Smrdim po smrti, po kratki pričakovani življenjski dobi. Najbrž podobno kot vidve."

Grace in Tippi sta "normalni" dekleti, razgledani, skušata živeti čim bolj polno, imata se zelo radi in imata dobre odnose s svojimi bližnjimi.

Soseda potrebuje varstvo za svojega otroka in prosi Zmajko. Zmajke pa ni doma.

Gospa McEwan zavzdihne.

"Joj, kakšna škoda.

No, če se bo kmalu vrnila,

ji povejta, da sem jo iskala."

Pokimam.

    Tippi se opogumi: "Če hočete, lahko midve

    paziva Harryja.

    Z veseljem bi ga pazili."

Gospa McEwan pogoltne slino.

"Joj, ne. Ne, ne, ne.

Malce je nezaupljiv do neznancev."

Malček se široko nasmehne

in seže po mojem obročastem uhanu.

Gospa McEwan ga potegne nazaj

in se zahahlja.

"Povejta Zmajki, da sem bila tukaj, prav?" zamomlja

in

z dragoceno

"prestrašeno"

štručko

v naročju

odbrzi po stopnicah

v svoje stanovanje.

Dekleti živita združeni v vseh trenutkih, podnevi, ponoči, na stranišču, povsod ... Če je eni slabo, sta skupaj. Če ena pade, padeta obe. Zdravniki ugotovijo, da Grace peša srce.

"Pri Grace se je razvila kardiomiopatija

In Tippi jo podpira,

podpira njo in njeno zelo razširjeno srce. /.../

Edina trajna

rešitev

je zamenjava celotnega srca.

Če tega ne naredimo,

bo Grace čedalje bolj slabotna,

obe bosta,

in potem ... /.../

Priporočam ločitev.

Grace bi stabilizirali z zdravili in ji vstavili

cirkulatorno podporo, da si opomore.

Potem bi šla na čakalni seznam za presaditev srca." /.../

... vztraja mami. "Rada bi vedela, kaj bo, če ne naredimo ničesar."

/.../  Če ju pustimo,

bosta obe umrli."

/.../ Vsega je krivo moje butasto srce.

/.../ Obnašamo se, kot da nihče ne ve,

da počasi ubijam Tippi. /.../

Če bi ne bila zraščena,

bi bila zdaj morda že mrtva.

Tako pa

me sestra ohranja pri življenju,

saj večino krvi v najinem telesu poganja njeno srce.

Jaz le

žanjem sadove njenega truda.

In ona

se ne pritožuje. /.../

"Prav v redu nama gre," začne.

"Usojeno je nama biti skupaj.

Če naju ločijo, bova umrli." /.../

"Misliš, da sva zaveznici, ampak v srenici

    sem zajedavka," šepnem.

Tippijine ustnice so suhe,

Njen obraz je pepelnat. /.../

"Nočem izpiti življenja iz tebe." /.../

Zdaj hočem samo še rešiti Tippi.

Če jo le lahko.

/.../

Teta Anne zazeha in potoži:

"Vsi me kar naprej sprašujejo, kdaj bom imela še enega (otroka).

Ampak jaz sem tako utrujena."

Mami se zahihita /.../: "Saj bo vedno lažje. Kmalu začnejo spati celo noč."

Teta Anne zapre oči.

"Prijateljica mi je rekla, naj imam še enga otroka

za vsak primer, če bi se Beauju kaj zgodilo.

Ampak tega si nočem niti predstavljati."

Mamine dlani zastanejo. /.../

"Žalost ob izgubi otroka

ne bi bila nič manjša, če bi imela še enega,"

izdavi mama.

"Nadomestki ne obstajajo."

Vsi se bojijo izgube ene in druge ali obeh, vsi ju podpirajo, a odločitev za operacijo, ki ju bo ločila, ali pa proti operaciji morata sprejeti sami ...

Sarah Crossan: Eno

Mladinska knjiga, 2020, prevedla Ana Barič Moder