Članek
Marija, Marija, pomagaj nam ti ...
Objavljeno Jun 20, 2017

Ko odpiram vhodna vrata, vedno prisluhnem glasovom v sobi. Gospa spi, je budna, je mirna, je v skrbeh ...?

Mnogokrat me sprejme molitev ... "Marija, Marija, pomagaj nam ti!" Kolikokrat so to besede, ki jih zaslišim, ko vstopam. Tudi druge molitve, vsakovrstne, očenaš, zdravamarija, razne mašne, tudi molitev za odpustke. Prav preseneča gospa, koliko molitev še ostaja zapisanih v njenem zvestem spominu! Ampak "Marija, Marija, pomagaj nam ti!" je najpogostejša, tako pogosta, da se je že meni zasidrala v srce.

Gospa ne more več delati drugega, pa moli!

Gotova sem, da jo molitev ohranja duševno čilo in skoraj vedno mirno, čeprav ne more sama vstati, iti na stranišče, čeprav se brez pomoči ne more umiti, preobleči. Čeprav potrebuje pomoč pri vsem.

Njeno življenje je prepojeno z molitvijo in to jo ohranja prijazno, milo, vljudno, pozorno.

Velja sicer, da naj ne uporabljamo "svetih imen" nemarno, razpuščeno, pretirano. Vendar pri njej čutim, da jih uporablja zelo zares, ona zares moli. Ona je vsa prepojena z molitvijo. Ona to, kar govori, živi.

Hvaležno sprejema pomoč, ki ji jo nudijo njeni bližnji, včasih sem med temu ljudmi tudi jaz. Hvaležna je! Kolikokrat se zahvali. Iz srca zahvali.

Včasih rahlo potoži zaradi svoje nebogljenosti, nepokretnosti, seveda bi rada sama poskrbela zase. Ampak to ni jadikovanje, ni žalovanje ... tudi to je sprejemanje, sprejemanje življenja. Vsega, kar ji je življenje prineslo. Dobrega in hudega, v poskušanju živeti vsak dan pošteno, iskreno, čisto.

Ker jo nekoliko ovirata slabši sluh in vid, včasih ne opazi, da čakam ob njej, da kaj naredim. Recimo, da ji dam zdravila. Ker je nočem zmotiti, čakam, če se le preveč ne mudi.

Ker ima nekaj težav s spominom, ali pa kljub temu! - molitve večkrat ponavlja ... "Jezus, Marija, Jožef, stojte mi ob strani v zadnjem boju ..." Ko zmoli molitev do konca, začne spet od začetka. Isto ali drugo. Delo in molitev. Gospe ne poznam še dolgo, ne vem, kakšna je bila pred leti, desetletji, vendar sklepam, da je bila vedno taka! Dobra, zvesta, delavna, požrtvovalna. Taka, da je znala iskati dobro. Taka, da ni besnela v krivicah, ki so se ji zgodile, dogajale. Zato lahko tudi mirno pravi, da je starost tudi lahko lepa ... če je človek prej pošteno živel!

Večkrat pomislim, od kod njen mir, njena potrpežljivost. Iz molitve, iz nje same!

Pred kratkim je nekomu povedala, koliko je stara. Mladi človek jo je s spoštovanjem gledal. Potem je rekla: "Kaže, da nisem še naredila vsega, zaradi česar sem na svetu!" Vsi smo se veselo posmejali.

Kaj ona lahko naredi? Kaj lahko dela?

Moli. Pripoveduje. Kaže pristno naklonjenost.

Nam, ki smo ob njej, daje možnost, da brusimo svojo človeškost, da čutimo to, da s tem, ko ji pomagamo, tudi prejemamo.

Kajti biti dober nihče ne more, če ni "naslovnika, prejemnika".

Kar naredimo dobrega, se nam vrača.

Tega ni vedno videti. Vendar moremo upati in zaupati, da bo na svetu dobro, če se bomo trudili za dobro tudi sami.

Radmila, ko bi imeli to v sebi, da bi klicali na pomoč Pravega. Tisti, ki se pogosto obrača Nanj, tudi v težkih časih lažje ve, kam, kako. No, težki časi so preizkus trdnosti vere. Preizkus človeka, njegove naravnanosti. Berem knjigo Koliba. Opis zgodbe sem poznala, ker sem bila vabljena gledat film, narejen po tej zgodbi. (A nisem imela časa iti.) Tako me zdaj nekaj posebej preseneča. V zgodbi se srečam z družino, ki doživi strašno preizkušnjo - čeprav so dobri, čeprav molijo, čeprav verujejo ... Včasih se mi kar zdi, da naj bi dobremu vendar bilo kaj več dano (da se "splača" biti dober) - da nima toliko hudega ... A sem potem spet razmišljala in zdajle, ko to pišem, vse jasneje vidim, da preizkušnje nimajo pogosto prav nobene zveze s tem, kako je človek dober in kako pošteno živi. Nekatere preizkušnje si nakopljemo sami, drugih ne. To je nekako vse. Gre pa za to, kaj naredimo potem ... kako delamo, kako živimo.

Ana <3....dobro bi bilo, če bi zmogli ohraniti zaupanje in vero v težkih trenutkih Pred leti so na TV kazali neko nevihto v poletnem kampu, mislim da v Ameriki. Močan veter je ruval drevesa, da so padala na šotore. Tam so bili najstniki, ki verjetno niso bili verni, a v strahu so spontano začeli klicati Boga na pomoč. Če ne prej, pa takrat, ko nam gre slabo, pričnemo iskati pomoč, tolažbo našega Stvarnika

Radmila, hvala Bogu marsikdo najde Tisto, kar mu pomaga v najhujši stiski! <3 Pred davnimi leti sem z otroki gledala mladinski film V snegu skriti zaklad (zakladi?). Kako dober je bil!! Mnogokrat se spomnim tistega, ko en otrok pade v prepad in se ujame nekje v steni, obleži poškodovan. Ko ga najdejo, ga odpeljejo daleč v bolnišnico. In tiste ure čakanja, kaj bo z otrokom!! Babica je doma, sedi in čaka ... sedi in moli, moli ... V bistvu je bilo to edino možno, da se ji ne zmeša od skrbi! Na obrazu je sicer skrb, ampak tudi upanje, zaupanje, rahel nasmešek ... Kolikokrat se začutim tudi sama na mestu te babice! Morda mi prevečkrat manjka nasmešek?

V stiski, ko si nebogljen, ko ni nikogar....ostane le še molitev, edini žarek upanja in tolažbe

paxnobiscum, ena napakica se ti je vrinila, sredi predzadnje vrstice - kajti ti si še kar orng živ :D Ja: to, da živimo, želimo živeti, dokler smo potrebni tukaj, je tisto, kar se tudi meni zdi pravo! Biti orodje ... dobro, koristno orodje v službi dobrega! <3