Članek
A lahko objamem vaš obraz?
Objavljeno May 18, 2017

Dementen je, so povedali, ko je prišla v službo.
Ko je vstopila v sobo, je gospod telefoniral.
Zanj je bila nova, jasno je pokazal, da je ne pozna. In da ne ve, kaj bi z njo.
Dal ji je vedeti, da je ne potrebuje, on seveda telefonira.
"Na svidenje, gospa!"
Nasmehnila se mu je in sprejela, da je on ne potrebuje. Kako je simpatičen. In logično je, da je malo zadržan, saj je niti ne pozna. In če ima težave z demenco, je vse tole: novi svet okoli njega, novo okolje, novi ljudje ... vse je zelo zelo tuje.
Pomislila je, kako je z demenco, če telefonira. Čutiti je bil suveren sogovornik.
Kasneje mu je pomagala pri umivanju in preoblačenju. Ni je še udomačil. Nič hudega. Vse ima svoj čas. Morda on potrebuje še malo več kot kdo drug.
Potem ko je že bil umit in preoblečen, je rekla: "Še zobje! Mi daste protezo?"
V zadregi jo je pogledal. "Z veseljem vam jo umijem, brez skrbi, meni to ni težko."
Izročil ji je svoje zobe. "Hvala, ker boste oprali ... Oprostite ... " Iskal je izraz ... "... umili."
"Obe besedi sta v redu!" se mu je nasmehnila.
Ko se je vrnila iz kopalnice, je gospod rekel: "A stopite do mene?"
Začutila je, da je prebrodil tisto, ko ni vedel, kaj in kako z njo. Sprejel jo je.
"A lahko pridete bliže?"
Sklonila se je k njemu.
"A smem objeti vaš obraz?"
Dvignil je svoji trudni roki in rahlo objel njen obraz.


"Tako bi vas stisnil!" je rekel prijazno in rahlo.
"Zdaj boste pa tako lepo spali!" mu je rekla. "Kot angelček!"
Kmalu za tem je že mirno spal.
Naslednji dan. Popoldne. Gospod je spet telefoniral. Poslovni mož, se je nasmehnila sama pri sebi. Kako lepo, da ima ljudi, s katerimi se lahko pogovarja, čeprav nima sorodnikov.
Kasneje mu je prinesla večerjo. Oja, zdaj jo ima za domačo, je videla.
Kako lepo, da je mirno lahko naredil ta korak. Da ni bil v nič prisiljen. Da je bolnik res oseba, človek - in ne številka.
Pomagala mu je, da je v postelji sedel. Predenj je potisnila mizico.
"Pa dober tek!" mu je rekla. Svetlo jo je pogledal. In dvignil roko v spoštljivo znamenje. Pokrižal se je.
"Sestra, a se vi tudi kdaj pokrižate?" jo je vprašal.
"Tudi!"
"Jaz se prej in potem, ko opravim. No, ko pojem," je rekel in začel zbrano jesti. Večerja mu je teknila.
Koliko topline je v tem gospodu, je razmišljala kasneje. In on naj bi bil dementen? No ja, kakšno besedo išče po spominu, to že ... Kako neizmerno dragoceno je, kadar so ljudje lepo med seboj.

Veliko žlahtnega je med obravnavanimi in tudi med tistimi, ki obravnavajo. <3 In terapevt po moje marsikaj lepega vidi! :)