Veliki teden

OddajAna Kos, dne 2017-04-18 ob 10:28:37

Veliki teden.

Kakšen pojem!

Že zaradi simbolike in pomenov raznih izrazov bi jaz vsakemu človeku dala vsaj malo vednosti o krščanstvu in judovstvu, saj uporabljamo izraze, ki imajo zanimivo vsebino in jih marsikdo uporablja, in kakšen niti ne ve, od kod ti izrazi pridejo. Navsezadnje so to naše korenine. Eden od teh pojmov je tudi veliki teden.

Kako močno čutim, kako ima veliki teden vsak človek, vsaj kdaj.

Tukaj je "cvetna nedelja", dan, ko nas kdo slavi, hvali, nas bi postavil za "kralja", ampak ta človeška slava je tako minljiva! Mislim, da nisem nikoli gradila na tem, da me ljudje hvalijo, mi je pa iskrena pohvala pomenila nekaj malega orientacije v mojem življenju. Vendar se nikoli nisem kaj dosti ustavljala ob tem.

Jezus na svojem osličku se mi zdi zanimiv lik ... predstavljam si ga z iskrenimi nasmehom, toda nekoliko žalostnim, morda trpkim. Gotovo ve, kako so ljudje včasih spremenljivi ... kako hitro včasih zamenjajo pogled ... mnenje ... Se obrnejo po vetru. Kot da je to sploh mnenje, če ga potem kar spremeniš ... kar tako ... brez globokih sprememb v srcu posameznika ...

Veličastna nedelja s hvalo in vzkliki Jezusu je minila ... Oblaki se zbirajo nad Jezusom, on to ve, njegovi učenci ne morejo vedeti ... Kdo bi pa mogel razumeti, da njihov Učitelj, ki je naredil toliko dobrega, ni zaželen vsem ... ali skoraj vsem.

In sploh, ko vendar vsak razum govori, da vedno zmagata resnica in pravica.

Tako si gotovo tudi Juda Iškariot ni mogel misliti, da se bo Jezusu kaj hudega zgodilo, četudi ga on izda. Jezusa bodo malo posvarili, on, Juda, bo pa dobil cekine ... za svoj, Judežev poljub. Za izdajalski poljub. Pa ko bi poljub vendar smel biti samo znak ljubezni!!

Koliko takih izdajalskih poljubov prejmemo v svojem življenju ...?

Ali so tudi naši poljubi kdaj izdajalski?

In umivanje rok ... Kolikokrat si celo izdajalec umije roke, češ da ni kriv ...

Si tudi jaz umijem, umivam roke - čeprav sem kriva ...?

Veliki petek. Smrt hrepenenj, upanj, zaupanja. Strah pred smrtjo ... sebe ... svojih dragih.

Koliko je vredna vera v življenje po smrti, po fizični smrti?

Želimo si imeti svoje drage tukaj, zdaj, pa tudi jutri ...

Ampak tako malo vemo o življenju samem.

Ali pa se nam izmuznuje resnica, ko je tako hudo ... ko ne bi sprejeli svojega križa ... Ko ni nobenega Simona iz Cirene, nobene Veronike ... nobene mame ...

In tudi če so ob nas prijatelji, bližnji, sočutni ljudje, mora vendar vsak človek skozi glavnino trpljenja sam ... sama sebe mora roditi ... Rame so lahko v pomoč, kdaj začutiti sočutje je tako lepo ... ampak "roditi" mora vsak človek sam ... Ne gre drugače.

Vsakega od nas doleti veliki teden, vsak od nas ima svoj veliki petek, včasih večkrat ... In lahko je neizmerno dolg ... Po malem umiramo sami (v) sebi ... svojim željam ... Hrepenenje ostaja. Hrepenenje po Čistem, Svetem, Lepem ... po nebesih.

Velika noč je. Je upanje v nas, upanje v svetlobo, vera v Luč, ki nam razsvetli srce.

Vera v Smisel.

Veliki teden

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
6
Ana Kos
2
Apr 19, 2017
Peter, kako mi je blizu to z rastlinami, drevesi! Tudi jaz dobivam pravioma rastoče rastlince ... ki počasi ratajo rastline :) Drevo življenja smo podarili nekim nunam, ker imajo v kapeli visok strop :) Pri nas ni bilo več prostora ... v višino sploh ;) Tudi benjamina smo podarili in še marsikatero rastlino, ki pri nas ni imela več dovolj prostora ...

Drevesa! Modrijani, kaj! :) (Filozofija je veda, ki nas uči (o) ljubezni do modrosti. :) )
Kako sva midva z mojim dobesedno dihala v nekatera uboga drevesca pomladi ... ko sva upala, da so vendar prezimila (v okolici Mosta na Soči) ... in v glavnem sva rešila bolj ali manj vse ... Tudi oljko. No, letošnja zima je bila huda ... Pa vseeno upam. Pred leti sem žejaz ocenila, da ni oljka prezimila, ampak moj mož je še vztrajal ... in potem sva oba hvaležno opazovala nove listke, ki so začeli gnati!

Veš, ob takih primerih (jih je več) čutim tisto - verjeti v nekoga, verjeti v nekaj!
#6
Jurij Korošec
1
Apr 19, 2017
Ana
tako vidim svet tudi sam. Nikoli ne poklonim ženi za kak praznik šopka .. vedno lončnico, ki potem še dooolgo raste in jo spominja na lep dan - recimo. Šopek pa po nekaj dneh uveni in ... drugače pa obožujem drevesa. Zdijo se mi nekakšni filozofi, veliki, močni in mirni ... kot bi rad bil sam.
:o)))
#5
Ana Kos
0
Apr 18, 2017
Abram, jaz marsičesa ne razumem ... potem pa še več razmišljam :D
Osliček ... Jezus kot svetni vladar bi pač prijahal na konju in ne na osličku, kajne!

Sicer pa ... Bog je samega sebe dal ... na silno otipljiv način, v človeku, v Sinu ... Ampak vsega tega mnogokrat čisto ne razumem :) Mislim, da niti ni bistveno. V bistvu je več vere tam, kjer ne razumemo vsega in kjer ne vemo vsega! :) Saj vera ni vedenje, ni znanost ...
Vera je pravzaprav življenje z mnogimi neznankami, je hoja skozi labirint, po novih in neznanih poteh, ki nas mnogokrat presenečajo z novimi preizkušnjami ... s takimi, na katere res nikoli nismo pomislili ...

Recimo, že kot majhna deklica sem upala, da bom imela otroke ...Poznala sem namreč nek par, ki otrok ni imel in se tako soočila s tem, da vsak človek nima otrok, pa četudi si jih želi. No, ko sem zanosila, sem bila neskončno hvaležna!! In res nikoli ne bi pomislila, da lahko tistega otroka izgubim ... pa sem ga ... Pa ne samo enega. Potem nikoli nisem pomislila na to, s koliko težkih bolezni se bom srečala med bližnjimi. Pa da bo kakšen moj otrok težko bolan. Nikoli nisem pomislila, da bom imela gluhega otroka. In še kar nekaj takih stvari je, ki resnično niso spadale pod to, da sem pripravljena nanje - čeprav na splošno sem za to, da "živim po božji volji". Ampak božjo voljo poznati ... sprejeti ... to pa včasih res ni lahko ...
#4
Ana Kos
1
Apr 18, 2017
Peter, zadnjič enkrat si nekje omenil svojo vero, recimo, da si pobral vsepovsod najboljše ... tisto, kar odzvanja v tebi.
Tako tudi jaz. Zato sploh ne poudarjam katoliške vere, čeprav sem katoličanka (uradno ... hehe, sicer pa začutim včasih veliko bižino s kom, ki živi čisto katero drugo vero ali pa uradno nobene), pač pa to, kar nas dela najbolj pristne! Kar nam pomaga živeti zvestobo samim sebi! Kar nam pomaga biti - ljudje!
Ravno malo prej sem bila na Radmilinem blogu, kjer je pisala o indijskem plesu. In ko je omenila (kom. 8) to, da plesalci Zemljo prosijo za dovoljenje, da jo smejo med plesom teptati, sem se spomnila na nekaj iz svojega otroštva (kom. 9), nekaj, kar je med mojimi najljubšimi svetlimi spomini: to, kako sem hodila blagoslavljat naše njive in kako sem se pogovarjala z rožami in se jim zahvalila, če sem jih odtrgala, se opravičila tistim, ki se mi niso zdele dovolje lepe za v moj šopek, opravičila - če sem jih s tem prizadela ... In se zahvaljevala travi, ker smem po njej hoditi ...
Podobno čutim tudi danes. Saj grem po travniku, ampak čutim hvaležnost, da imam tako lepa tla pod nogami. In nikoli ne mendram.
In ne pustim otrokom kar trgati rastlin ali pa vej ipd.
Enkrat sem se zamerila neki krasilki cerkve, ker sem protestirala v zvezi z vejami, ker so jih preveč nabrali az krašenje cerkve.
jaz bolj ali manj mislim, da ni potrebno trgati rož ... in nočem, da se gojijo rože samo zato, da jih bodo potem cele gore potrgali ... in bodo v nekaj dneh vržene stran.

No, v tem svojem občutju se čutim bližnja z vzhodnimi verstvi, v kakšnih biografijah sem začutila podoben odnos do narave, kot ga imam jaz.

Tako nekako tudi jaz vzamem tisto, kar se mi zdi dobro ... skušam pa biti kritična, da ni merilo moje udobje, ampak resnično dobro vseh. Torej tisto tanajboljše udobje ... tisto, ko ej vest resnično mirna ... in ne le lena ;)

http://www.publishwall.si/.publishwall.si/post/282875/indijski-ples

Indijski ples

Leta 2004 sem obiskala tečaj indijskega klasičnega plesa Bharat Natyam. Plesni tečaj je v Ljubljani vodil Ujwal Bole, uč
#3
abram1b2 Cej
0
Apr 18, 2017
Ana :) Lepo zapisano. Zame je vsak človek,ki je resnično vesoljno samorojen in samospoznan Jezus. Rojen iz svetega duha -Em sile,ki deluje na vse.Moje mnenje je,da je Jezus jahal na oslu,ker je vedel s kom ima opravka in je dodobra poznal človeško naravo-nivo njihove zavesti in nerazumevanje skrivnosti večne sedanje vesoljne samodelujoče in samozadostne samobitnosti,konstante-- teološko boga.Opisal sem samo svoje razumevanje sveta in človeka v njemu. Sam zadevo ne razumem kot čudež,ampak kot naše življenjsko ciklično dejstvo -prebujenja in vstajenja:)**.
#2
Jurij Korošec
0
Apr 18, 2017
Lepo in zelo čustveno napisano!

Z nekaterimi zadevami se sicer osebno ne bi strinjal, ker jih vidim drugače, ampak to ni pomembno. V tem trenutku je pomembno to, kako jih razumeš in vidiš ti v svoji veri. In to lepo opišeš.
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2017-04-18 10:28:37 (Apr 18, 2017)
Starejša objava Novejša objava
Veliki teden

Večerja zadnja je minila

Včeraj zvečer ...

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil

Sredi dne nastane noč. Na križu visi izmučeno telo, obraz od bolečin ves bled, a pogled tako proseč in vroč, na njem krvavih kapelj sled, trpeči Človek strmi v nebo. Še narava z Njim trpi, ko sam Bog na križu nemočan visi. Kot razbojnika so ga uklenili, kot prevratneža obsodili. Mera trpljenja je polna, prepolna, usta prosijo, tako prosijo ... A te bolečine nihče ne more vzeti, in Bog-Človek hoče voljno pretrpeti. Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil, umirajoči Jezus kliče v nebo, kliče Očeta. Ga sliši Očetovo uho? ... potem Bog umre. Usmiljenje!

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj