Članek
Drevo dvojine
Objavljeno Feb 17, 2017

 

Drevo dvojine vzklije iz dveh.

Za svojo rast potrebuje dva. Če ga neguje en sam, vseeno ovene, kajti to je drevo dvojine.

Pod drevesom dvojine lahko doživiš toliko novega, da nisi več enak kot prej, zato potrebuješ pogum,da ostaneš.

Pod drevesom dvojine ni mogoče domovati, njegov namen je, da se naučiš prihajati in odhajati v miru in zaupanju.

Okrog drevesa dvojine sta dve nevidni meji. Tam se začneta dve nevidni notranji  kraljestvi. Moraš domovati v svojem in ne smeš prestopiti meje drugega. Prostor drevesa dvojine je varen skupni prostor. Če kakorkoli prestopiš nevidno mejo, prestopiš spoštovanje in drevo začne veneti. V tujem kraljestvu ne dobiš, ampak izgubiš. Zato se moraš vedno znava vračati v svojega in ga naseljevati. Če nisi naselil svojega nevidnega kraljestva, nimaš kaj darovati pod drevo dvojine.

Mej tvojega notranjega kraljestva nima nihče pravice namenoma prestopati. Včasih se zgodi, da pride to tega nehote. Meje so nevidne in nekaj časa traja, da jih oba prepoznata in začutita dragoceni pomen tega procesa. Da bi bilo drevo dvojine zdravo, moraš vedeti in  povedati, kaj lahko sprejmeš in česa ne. Da bi lahko drevo raslo, pa je treba sprejeti, da se pravila s časom v nekaterih niansah celo spreminjajo.

Če predolgo ostaneš v varnem zavetju svojega kraljestva, ne moreš upati, da so tvoje ljubeče misli segle čez nevidno mejo. To ni dovolj. Včasih je treba priti pod drevo, se izpostaviti v dobrem ali slabem in upati na dobrodejno zavetje drevesne krošnje.

Drevo dvojine lahko rodi sadove. Včasih tako obilno, da nahrani in obogati vse naokoli. Včasih pa so sadovi skromni in trpko zdravilni in jih moraš prežvečiti na samem.

Če opaziš, da se vračaš pod drevo dvojine, a iz drugega kraljestva nihče več ne prihaja, poglej vajino drevo. Če se bori za življenje, ne čakaj. Srčno sporoči na drugo stran najboljše, kar imaš in si pripravljen podariti. Tvegaj uspeh ali izgubo, vračaj se in bodi tam, le meje ne prestopi, naj si še v taki stiski ali negotovosti.

Če pa je drevo dolgo že čisto posušeno, vedi, da je kraj okrog njega nevaren in se moraš vrniti k sebi. Tam lahko ugledaš drevo iluzij, ki te za dolgo priklene nase in nimaš moči vrniti se nazaj domov. Zato vedno zaupaj v zdravilne sile svojega kraljestva. Drevo vznikne po čudežni skrivnosti. Ne moremo si ga lastiti, ker ni bilo nikoli zares naše, saj je zraslo na svetih nikogaršnjih tleh. Če se je posušilo, je bilo morda tako prav, da bo nekoč zraslo novo, drugačno, za spoznavanje vsega, kar je še potrebno spoznati.

(Neznan avtor)

Se me zelo dotakne. Posebno tisto o mejah. Naseliti svoje kraljestvo in biti pozoren/na/ni, da ne prestopamo mej kraljestva drugega ... Dihati v svojem kraljestvu in biti hvaležen/na/ni za vse, kar si moremo v čisti svobodi dajati.

Alja <3 tamtam - ne moremo si, ne smemo si lastiti ... in vendar je "moje", "tvoje" ... Bodimo.