Vidim, da piševa o isti zgodbi: http://www.publishwall.si/vili.kovacic/post/266049/nova-zgodba-o-podtaknjenem-morilcu

Janez, jaaa, tako verjamem tudi sama .. spoznavam vedno bolj. Spolnost kot taka ni nič tako posebnega, tista najlepša je v ljubezni ... v bistvu vse skupaj zori ... tako odnos sam kot tudi izražanje ljubezni. Zato mislim, da je najnajlepše lahko samo v zvestobi in predanosti svojemu izbrancu, izbranki.

Abram, Ana Jaz sem poskusil oba načina. Ko sem bil naiven "mladič", sem iskal predvsem to telesno ljubezen. V duhovno niti nisem verjel v resnici. Nisem sploh o tem toliko razmišljal. (Današnja vzgoja!) Čeprav sem jo v sebi čutil. Vedel, da nekaj manjka, ker na to ne gledam s pravimi očmi. Zdaj, v zrelejših letih vem, da ljudje nismo samo meso in kri. Smo duhovna bitja (božanska), to so vedeli ljudje že pred milijoni let sicer, mi pa nekater šele sedaj odkrivamo :). Ko gledaš partnerja z vidika božanskosti, vidiš, da je v bistvu duša, ki te spremlja in je "oblečena" v svoje čudovito telo. In telesno ljubljenje - potem kar naenkrat ni nič manj vredno, še več! Kar je pa najlepše - kljub temu je le podaljšek nečesa veličastnega, veliko večjega :). Je nekakšna fizična povezava dveh velikih stvari, ki sta v bistvu Eno.

Abram :) (Nisem devica Marija! ;) ) Hvala za tvoje mnenje! Sama sem drugačnega mnenja. Nihče od nas ne pozna več kot predvsem svojo zgodbo. Jaz sem vse življenje z istim moškim - in to je moj mož. Tako ne morem trditi o bogatih izkušnjah itd. Vendar - verjamem, da je tako prav. Verjamem, da se tako - v skupni rasti - najlepše izpolni hrepenenje življenja. V skupnem zorenju. Morda imaš ti drugačno življenje ... no, saj se spominjam, da si nekaj malega o tem pisal. Tako poznaš pač predvsem tako življenje. Zadovoljstva, srčnega miru se ne da meriti ... tako ne moremo "stehtati" količino zadovoljstva enega ali drugega. Meni ni bilo postlano z rožicami, vendar verjamem v zvezo v zvestobi. In verjamem, da najlepše zori ena taka zveza, kjer oba vlagata svoja pričakovanja in hrepenenje v njuno zvezo, v njuno skupnost. In prav nič nisem bila prikrajšana, ker sem ostala "devica" do svojega moža :) Zanimivo je tudi, da pravzaprav nisem marala "tovrstnega raziskovanja", nisem brala kakšnih "takih" vsebin, nisem hotela poslušati namigovalskih vicev ... hotela sem se ohranjati ... šparati ... ko bo čas, bom znala ... tako sem verjela. In ja ... ko je prišel čas, je prišel ... :) Sicer pa ... saj gre za veliko več kot telesno vez. Gre za zvezo dveh duš. Za enost. Za katero moramo delati ...

Ana:)* Ne bodi Marija devica.Če se ne znaš telesno ljubiti in v tem uživati, je lahko ta robota silno mučna za oba partnerja. Eden in drugi sta potem samo stroj,ki ne deluje v praksi.Rojevanje otrok iz takšnega pokvarjenega stroja ne more dati zadovoljstva čutne ljubezni med partnerjema. To je mučenje in umiranje na obroke obeh.Tu je verjetno osebnost obeh deformirana in prikrajšana za vso pravo ljubezen. Moje mnenje,ki ne žali nikogar.:)*

Abram, jaz mislim, da je telesno ljubljenje nadgradnja ljubezni med dvema izbrancema. Ne verjamem, da je potrebno imeti izkušnje od prej. Tega, kaj nama (jima) je všeč, se zmore naučiti vsak par in le izjemoma je potrebna pomoč. Zatorej sem jaz še vedno za "čakanje" do poroke, ne glede na to, kaj mislijo moji bližnji. Preveč zelo žalostnih zgodb poznam, ko je prehitra spolnost prinesla mnogo bolečine. Spolnost kot taka pa itak ne prinaša sreče. Ne sama na sebi. Srečo, mir v srcu prinaša spolnost v ljubezni in zvestobi. Tako da tisto, ko gre morda za zaljubljenost ali pa še to ne, ne prinaša veliko dobrega ... Morda nič ... Ne verjamem, da psihično zdravje v vzdržnosti trpi - vsaj ponavadi ne. S koliko nedosegljivimi željami moramo navsezadnje iti skozi življenje! Odrekanje človeka krepi ... ga dela močnega ... V živjenju iščemo pravo mero tega odrekanja in tudi primerno mero "užitkov". Če je v ravnovesju, nam verjetno prinasa največ resničnega zadovoljstva ...

Ana:)+ Vzdržnost do poroke? Poroka pa je danes pri 30 letih.In potem dobi hčer v zakonu kaj? Ana ti dobro misliš glede splava,glede spolnih izkušenj pa si naivna.Ali je to namerna naivnost? Ljubezen je prva.Ne moreš svojega psihičnega zdravja ukalupit in v nedogled čakat srečo..Brez predporočnih spolnih izkušenj si kot voznik, ki ne zna volana obrnit v pravo smer. Rizik je večji kot pri izkušenem vozniku,ali ne?

Rado, nisem veliko brala o vsem tem, nisem prečesala vseh novic, ampak malo prej sem opazila na PW zapis, katerega link sem dala v kom. 17, in v tem zapisu je zapisano prav to, kar je tako zbodlo že pred leti: "»Tista tožilka, na katero sem bil tako jezen, da se niti ne spomnim, za katero gre (Mateja Jadrič Zajec, op. p.), je to o veri napihovala prek vseh meja. Pretreslo me je, ko je rekla, da mora Dragica v dolgoletni zapor, ker je preveč verna. Kakšen fanatizem neki. Verjemite mi, da bi bili vsi skupaj zelo veseli celo, če bi bila Uršula noseča. Pišuka, jaz imam pri štirih oziroma zdaj treh otrocih še vedno le dva vnuka. To bi bilo veselje, če bi imela Uršula otroka. O spolnih odnosih sicer sploh nismo govorili, šele potem, ko se je zgodilo, je njen fant Matjaž povedal, da sta že skupaj spala,« se v jezi zatrese Mihaelov glas." Recimo, da bi krščanska mati sicer hčeri svetovala (če že bi o tem govorila) zdržnost do določene točke (poroke), ampak sprejema jo pa vseeno - in nikoli ni za splav, če hči zanosi ... pač pa se veseli življenja.

Sponko, ej, to si pa tako lepo povedal, spomnil si me na neko misel ... na ime mojega bloga ... na to, kako ej v nedeljo naš pater govoril o "soli zemlje", o svojem razmišljanju ob tem. Morda pa uspem napisati še kaj ... zame je to tema, ki jo globoko čutim!

Rado, hvala za te pomisleke! Mi dostikrat daš misliti! :) Morda si pa ti "veren" - saj od tebe tudi veliko pričakujem? :) ;) No ... človek, ki se je z marsičim soočil, ki je razvil vest, ki je razmišljal o mnogočem, naj bi bil zrelejši v svojem odločanju. Res je pa, da kakšen vernik predvsem sprejme, kar so mu rekli in ne razvije svoje kritične misli. Niti ni to poseben problem, če so mu "dobro rekli". Mene moti trdo izpolnjevanje predpisov ... kot da je to to ... kot da je biti kristjan približno to, da se človek drži zapovedi - in to zelo ozko in trdo ... ali pa se drži predvsem cerkvenih zapovedi ... na božje pa že skorajda pozabi. Veliko takih stvari je, ko smo lahko "v malem zvesti" ali pa ne. Ko včasih človek ob tem ne pomisli prav nič na "zapovedi". Recimo razne drobne kraje (recimo v službi kakšne malenkosti), drobne laži, sprenevedanje, spogledovanje, pretirano opravičevanje samega sebe ... Človek naj bi bil zvest samemu sebi, zvest spoznanjem v svojem srcu. In vernik naj bi to res vedno znova v obujal, temu v sebi sledil. Vem pa, da so mnogi, ki uradno niso verni, tudi zvesti sami sebi ... in iščejo "pravo pot" in niso trdi in neizprosni sodniki ...

"Če govorim splošno, moram reči, da še vedno več pričakujem od vernih ljudi!" Potemtakem Ana od mene nimaš veliko pričakovanj? :-) V smislu etike in morale najbrž ne bi mogel biti ekvivalenten kakšnemu verniku? Ali pa si kaj drugega imela v mislih? Se spomneš Ana, pred leti, ko kardinal (takrat še nadškof) Rode v enem intervjuju izjavil da od ateistov ne bi bil presenečen, če bi svoje najbližje preminule kar odvrgli v kanto. Seveda ti ne polagam kardinalovih besed v usta Ana, kar tako sem se spomnil. LP

Rado, pozdravljen! Kaže, da sem slabo izrazila misel! Nisem mislila niti tega, da bi bila to (vernost) olajševalna okoliščina, niti to, da je zaradi vernosti manjša možnost, da bi zagrešila umor. Če govorim splošno, moram reči, da še vedno več pričakujem od vernih ljudi! Torej bi bila to obremenilna okoliščina in ne olajševalna. Je pa tudi to res, da kakšni ljudje določenih stvari ne naredijo res zaradi vere ... kakšni zaradi strahu pred kaznijo (pa naj se gleda na to, kakor kdo hoče), kakšni pa v resnici iz ljubezni ... V tem konkretnem primeru sem tako zapisala, kot sem, zaradi tega, ker so mediji (vsaj nekateri) poudarjali to, da je verna in jo označevali kot fanatično. Ne vem več, kaj vse sem kje prebrala ali slišala, spominjam se nekako takole: da se mati s hčerjo ni strinjala v nečem, kar je v cerkvi pomembno. Namig na zvezo s fantom. No, mati in hči sta različnega mnenja in zato se vname prepir ... Res je, da se je gotovo tudi zaradi verskega fanatizma dogajalo v zgodovini kaj groznega, dvomim pa, da danes v našem okolju gre tako na ostro, če otrok nima enakega mnenja kot starš. Meni osebno ni najbolj pomembno, če je nekdo veren. Če je, pričakujem od njega več ... Res se dogajajo zlorabe tudi "v imenu Boga" ... jasno, da se v teh primerih samookliče človek sam. Sper sem pri tem, kar tako pogosto rečem: Dokler živimo, se dogaja ... Življenje je valovanje. Dan za dnem iščemo nove izraze svoje vere, svoje ljubezni ... Delamo nove korake. Na novo korake. Ničesar ne smemo zacementirati ... za vsako ceno skoraj pri ničemer vztrajati ... no, morda edino pri tem, da je ljubezen prva in glavna zapoved. Izrazov ljubezni se pa spet vsakodnevno učimo. Lp :)

"Po vsem, kar sem slišala in brala o njej, vem, da je preprosta ženska in ... verna!" Zanima me Ana, glede te mame. Označila si jo kot verno. Kaj to pomeni v smislu njene krivde? Bi to lahko bila olajševalna okoliščina, ali pa gre zgolj za to, da je verjetnost njene "krivde" manjša zaradi njene vernosti. Če nič od tega, zakaj si ta podatek sploh izpostavila? LP Rado

Azra, hvala za tvoje besede. Jaz mislim tako, da če bi se zgodilo PO NESREČI, da bi mati ubila otroka, bi štela to v olajševalno okoliščino. Oja, čisto nekaj drugega je, če bi bilo namerno. Ampak namerno ubiti otroka ... s pištolo, doma ... ampak res ni prav nobene logike, da bi se to zgodilo - razen če bi bilo s tem človekom z orožjem res nekaj zelo zelo narobe ... V tem primeru pa bi težko rekli "mama" - čeprav je dejstvo, da mnogokrat beseda "mama" ali "oče" ali "starši" označujejo predvsem objektivna dejstva - in nič čustvenega ...

Ana, jaz se pa s tem ne morem strinjati: in četudi bi bila mati kriva, je že izguba otroka in žgoča vest dovolj velika kazen ... Mati, ki je kriva (če je kriva) za otrokovo smrt sploh ne zasluži besede mati. A je to sploh mati? Zares, ne morejo obstajati olajševalne okoliščine.

Anka, kajne, naj gre za kogarkoli, ni vseeno, ali je obsojen, četudi je nedolžen. Že tako je strašno, ko umre otrok ... in četudi bi bila mati kriva, je že izguba otroka in žgoča vest po mojem mnenju dovolj velika kazen ... ne vem, če je res potreben še zapor ... (Razen če je zapor lahko prostor, zatočišče, kjer se ne more vsak skopavati na ubogo žensko ...)

ZimZelen, res: dokler je dvom, ni pravične sodbe. Ne gre niti za to, ali se jaz strinjam z Vlatko ali ne, pač pa za eno gospo, ki je obtožena umora svoje hčerke ... kar je v resnici zelo nerealno ... in ki jo odpelje policija že kar s pogreba njene hčerke ... kot da je gospa nevarna ... :(

Janez, tudi jaz verjamem, da sanje nekaj poemnijo, nekaj povedo. Lahko tiste v spanju kot tudi tiste v budnem stanju :) Najlažje si razlagam tiste, ki jasno odražanje razmišljanje, delo, skrbi, to, kar je moj vsakdan. Včasih se mi kakšne stvari ponavljajo ... to, kako zamujam v službo - najbolj mučne ponavljajoče se sanje moje odrasle dobe - in to vsaj 20 let ... in to ob tem, da sploh ne hodim v službo ... Mislim, da vem, kaj pomenijo te sanje. Najlažje je videti, vedeti, ali je nekdo pravilno prerokoval, kasneje, po neki dobi ... Sproti pa ... V primeru gospe Dragice sem gotova, da bi moralo sodišče resnično vse pregledati, preveriti, raziskati ... Četudi gre za "malega" človeka, ni vseeno, če se mu zgodi krivica ...

Siniša, si misliš, da jaz tudi osebno poznam Vlatko. Pa se ne smejem. Gre mi za to, da bi vsaj sodišče naredilo VSE, da bi prišlo do dokazov, ki bi resnično povedali, kdo je kriv ... oz. zakaj bi zaprli človeka, za katerega ni gotovo, da je kriv ... Kaj si naložijo sodniki!!! V bistvu se grejo bogove. Jaz sicer nimam sama prav dosti vedenja o prerokovanjih, jasnovidnosti ipd., ampak vem pa, da človek marsikdaj naredi dobro sam sebi in drugim, če sledi občutkom, tistim prečiščenim, tistim iz čistega srca. Mnogokrat hočemo dokaze ... ampak včasih se resnica vidi, čuti čisto na druge načine ... Dodajam oz. ponavljam: manjše zlo je ne zapreti ubijalca, ki nikomu ni nevaren, kot zapreti nedolžnega človeka.

Predvsem se je potrebno osredotočiti na sodišče, na nepripravljenost povsem v detajle vse raziskati in dognati....... Zanimivo, da potencialni morilec direktorja kemijskega inštituta lahko svobodno hodi naokoli, čeprav mu je bila skoraj 100% dokazana krivda, ta mati pa je morala v zapor le na podlagi nepopolnih dokazov....

*siniša - Zakaj bi se krohotali? Ana ni z ničemer diskreditirala ali žalila Vlatke. Poudarek je v dvomu, da ni bilo storjeno vse za potrditev ali zavrnitev obtožbe. Dokler obstaja dvom ni pravične obsodbe in razsodbe.

Jaz verjamem, da lahko nekdo ima videnje. Navsezadnje so sanje nekakšno videnje. Tudi Jožefu je Bog v sanjah povedal, da ga žena Marija ni varala. Pa je verjel. To pa ne pomeni, da moramo verjeti vskemu, ki pravi, da je imel videnje :). Eni si pridno izmišljujejo, in pri tem služijo denar naprimer. Ravno včeraj je moja žena rekla, da je sanjala o svoji pokojni babici, potem pa izve, da je bil ravno ta dan obletnica njene smrti pred 8 leti. Pa je čisto pozabila na obletnico sicer! Šele popoldan je ugotovila, da je obletnica. Naključje? Zelo verjetno, ali pač ne ? .. Glede sodišč pa - industrija. Brez srca, pravičnosti. Velikokrat argument moči premaga moč argumentov, na žalost :(. In potem nedolžni trpijo.