"Škoda, da Jezus ni imel otrokov!" me preseneti eden od otrok. Res, kar zastane mi dih, tako me preseneti.
"Hmmm? Kaj s tem misliš?" vprašam, da vidim, kaj razmišlja. Ne popravljam napake pri "otrokov" ... škoda se mi zdi zmotiti misel. Vem, da gre za neko ozadje. O Jezusovi odrasli dobi se nismo še kaj dosti pogovarjali ...
"Ja, zato," hiti otrok z razlago, "ker bi potem njegovi otroci tudi tako pomagali ljudem, kot je pomagal on, in potem njihovi otroci tudi ... in njihovi tudi ... in tako bi vedno bil kdo, ki pomaga ljudem!"
Vau!! Navdušena sem nad mislijo!
(Marija z Jezusom, izdelek enega od mojih)
----
Obenem pomislim na Jezusove namestnike, "dediče", na "pastirje", na duhovnike ... navsezadnje smo pa vsi njegovi "učenci" tisti, ki naj bi živeli njegov nauk in ki naj bi zares pomagali drug drugemu!
Prvošolčkom potem pripovedujem, da smo mi vsi tisti, ki smo Jezusovi učenci in pravi njegovi učenci si pomagajo med seboj ... in pomagajo drugim ...
Obenem močno čutim tisto, kako so nas učili (tudi mene, otroka), kako so duhovniki Jezusovi namestniki, "nasledniki", mnogo več od navadnih ljudi. Včasih so ljudje v glavnem zelo spoštovali duhovnike, jih imeli res za duhovne in tudi siceršnje voditelje, dandanes, mislim, smo mnogokrat z njimi v bolj prijateljskih stikih kot v kakšnem strahospoštovanju ali pa smo brez pravega odnosa z njimi. No, pri marsikom je tudi ostra sodba do duhovnikov vsepovprek, ne glede na to, kakšni so posamezniki zares.
Otrokom povem, da je oče Jožef gotovo naučil Jezusa vseh del, ki jih je on kot tesar, mizar opravljal. Vendar je Jezus, ko je odrasel, spoznal svojo pot, ki je res njegova prava in tako je začel učiti ljudi o Bogu, o Božjem nauku, o tem, kako naj živimo, da bomo srečni.
Ob tem se pogovorimo o poklicih. Eden od otrok pravi:
"Jaz vem, kaj bom, smetar bom!" Nekaj otrok se začudeno zasmeje. Jaz pa vem, kaj želi otrok povedati! Skrbel bo za to, da bo narava lepa! Da bo čisto okrog nas. Da bo varno po svetu! Tak pogled na svet, na skupnost ljudi na njem seveda lahko samo pohvalim! Odgovornost, soodgovornost. Otroci zdaj čutijo, da je biti smetar vredno delo. Pošteno delo.
.....
Doma svojim otrokom povem, kako je en moj učenec rekel, da škoda, ker ni imel Jezus "otrokov". In eden od mojih pripomni, kaj pa če Jezusu ne bi "ratala" vzgoja (navsezadnje mu ni "ratalo" vse v življenju).
Potem se pogovor nadaljuje v to smer, kako imajo včasih ljudje toliko enih pripomb in nasvetov - glede zadev, ki jih v resnici ne poznajo. Tako včasih kakšni ljudje brez otrok zelo ostro sodijo vzgojo oz. nevzgojo kakšnih otrok oz. v kakšni družini. Ob tem se spomnim neke gospe, ki se je razburjala zaradi mojih dveh najmlajših otrok, bili smo skupaj nekje v skupini, kjer sta bila edina otroka ob samih odraslih ljudeh, no, in moja dva otroka, stara 12 in 8 let, sta bila za nekaj ljudi v skupini preživahna - in moteča (ampak nekaj ljudi je bilo pa navdušenih nad njima!). Nekdo jo je povprašal, kakšni so pa njeni otroci, pa je rekla, da nima otrok ... da pa je vzgojila veliko pridnih otrok ... ko jih je učila ... ampak kasneje sem izvedela, da ni nikoli učila ...
No, živahna otroka sta ji šla na živce ...
Ob vsem tem pomislim na telefonski pogovor v zadnjih dneh. Neka oseba je želela mojega moža, ampak ker ga ni bilo doma, se je zadovoljila "samo z menoj". Po tem, kako je povprašala po otrocih, sem vedela, da ona svojih otrok nima. Pa sem jo povprašala in res je pritrdila.
Ja, kako lahko je pametovati o stvareh, ki se ne dogajajo meni ... (čeprav se kakšne ne bi smele dogajati nikomur)!
Človek, ki "raste", vse manj pametuje o drugih ... Vse manj sodi. Vse bolj ve, kako malo ve o drugih. Vse bolj ve, kako je (vsaj včasih) tudi sam krhek, nemočen, prestrašen, neveden ...
Jan 20, 2017
