Čistilkin nasmeh

OddajAna Kos, dne 2016-11-02 ob 10:34:32

Vstopim v stolpnico in naletim na čistilko, ki pomiva vežo.

Široko se mi nasmeje, kot da me pozna, in pravi: "Kako že ... ne spomnim se, kam pašete ..."

Nasmehnem se: "Nisem od tukaj, samo na obisk sem prišla."

Potem sva se srečali še enkrat ali dvakrat, vedno se široko nasmehne in imam občutek, da me je - čisto preprosto - resnično vesela. Čisto tako človeško. Pa me verjetno res ne pozna.

Razmišljam - kot že večkrat -, koliko ljudi živi v eni taki stolpnici! Zgradba ima kakšnih osemnajst nadstropij in če pomislim, da je v enem nadstropju osem stanovanj, si lahko samo mislim, da je tukaj, v enem samem poslopju, ljudi več kot v marsikateri srednje veliki vasi! Recimo, da živi v stolpnici, kamor grem včasih obiskat eno gospo, od 300 do 500 ljudi!

In potem pomislim, kako domače me pozdravi čistilka - in išče po spominu, kam "pašem", v katero stanovanje grem. Prav neverjetna se mi zdi! In dobro dene, zelo dobro dene! To, da ni samo čistilka, ki poskrbi za to, da so čisti hodniki in stopnišča, pač pa je tukaj živa, kot človek, kot oseba, ki vidi mnogo več kot svojo metlo, to je res dragoceno! Daje občutek varnosti! Občutek, da je pozorna na vse in da bo priskočila, če bo kje potrebno pomagati.

In hkrati je jasno, da je njeno delo zelo pomembno.

Čeprav je tako, da mnogokrat delo čistilke opazimo šele, če je ni. Če nihče ni naredil tega, kar naj bi naredila.

Spomnim se na vic:

V nekem podjetju so ukradli direktorja ... pa niso delavci niti vedeli, da ga ni ...

Ukradli so čistilko, pa so jo takoj pogrešili.

Ob tem se spomnim na zgodbico (povedala jo bom "prosto po Prešernu"):

Nek profesor na fakulteti je študentom dal pisati izpitno nalogo.

Dal jim je več vprašanj in rekel, da je zadnje vprašanje enako pomembno kot druga in da bo ta odgovor enako ocenil kot ostale.

Študent, ki zgodbo pripoveduje, je znal odgovoriti na vsa vprašanja, samo na zadnjega ne.

Zadnje vprašanje se je glasilo: "Kako je ime čistilki na naši fakulteti?"

Fant ni znal odgovoriti in šele tedaj se je zavedel, kako so v živjenju res pomembne stvari, za katere si prej sploh ni mislil ...

Kakorkoli že, je dejstvo, da mi konkretna čistilka, ki v stolpnici z najmanj tristo stanovalci, pogleda v oči, se mi nasmehne in me pozdravi, polepša dan!

Vredno je, da drug drugemu polepšujemo dni.

Naša vrednost ni v tem, ali smo direktorji ali pa morda na najnižjem klinu po družbenih lestvicah, naša vrednost je v tem, če smo človeški!

---

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/132645/precej-vsakdanja-zgodba

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/238529/dezela-smeti-se-bomo-zadusili-v-smeteh

Precej vsakdanja zgodba

Zgodba, ki je res pretirana, ampak vsebuje zrna resnice. Koliko je del, ki so neopažena. Za katera je samoumevno, da so narejena. In ki se jih opazi šele, ko jih ni, ko niso opravljena.

profileimage
Všeč mi je
3
Komentarji
11
Ana Kos
1
Nov 07, 2016
Paja, po gosto opazimo šele, ko nečesa ni ...
Tako je tudi z gospodinjskimi deli ...

Dobro je biti pozoren na vse.

In tudi reči kdaj kakšno besedo, kmi pove, da smo videli in da smo hvaležni!
#11
Paja
0
Nov 07, 2016
Vsi in vse,kar je samoumevno,je neopaženo.
#10
Ana Kos
0
Nov 06, 2016
Babica in Anka <3
#9
Ana Kos
0
Nov 06, 2016
Mike, kajne, kako zelo dragocen je nasmeh! Tak iz srca.
Tudi meni ljudje ne pomenijo več ali manj glede na to, kaj so po položaju. Gre za človeka!

Želim ti lep dan!
#8
Anka Klemenčič
1
Nov 05, 2016
Ana.... BTB <3
#7
babica
7
Nov 03, 2016
Joj Mike 1968, ko bi se te dalo pomnožiti vsaj z milijonom !!!
Pozdrav vsem, ja pa tudi širok nasmeh.
#6
mike 1968
6
Nov 03, 2016
Ana, lep zapis. Sam opažam, da veliko ljudi ne zna več pozdraviti ali vsaj pokimati, se nasmehniti.

Jaz, ko nekam pridem, vselej lepo pozdravim, se nasmehnem, pa najsi bo to direktor, delavec, čistilka ali smetar. Nikogar ne dajem v predalčke, nihče ni manj vreden kot drugi.

To je enostavno stvar vzgoje in srčnosti človeka in to kar si opisala, takšen dogodek, ti zagotovo polepša dan.
#5
Ana Kos
2
Nov 03, 2016
Ika!
Tisto, da kar dajemo drugim, dobimo tudi sami, v nekem pomenu zelo drži!
Družbene lestvice! Ja ... to so umetne lestvice, ki so jih izumili ljudje sami. Zato marsikomu pomeni veliko določen poklic, drug pa ne.
V resnici so potrebni mnogi poklici, morda vsi, ki obstajajo?

Resnica je, da načelno cenimo vse poklice, vse službe, večina ljudi se tako izrazi, pa vendar marsikakšen človek ne bi sam odpravljal recimo dela čistilke, zdi se mu ok poklic, a ne zanj. Tudi ne bi videl svojih otrok v kakšnem takem neuglednem poklicu.
Oja, drugi naj imajo tako službo, ampak ne jaz in moji!
Tako nekako.

Sama pri sebi opažam, da kakšne stvari zelo težko sprejmem pri sebi in bližnjih, medtem ko sem - recimo - tolerantna pri drugih ... (No, recimo, da mnogo vsega razumem, ampak pri najbližjih težje ... od njih morda več pričakujem ...?)

Pred kratkim smo se pri verouku (1. r.) pogovarjali o poklicih, o tem, kaj bi otroci radi delali, ko bodo veliki.
In en otrok je z vso resnostjo rekel, da bo smetar, da bo čista narava!! <3
Česa takega še nisem doživela! - Mlajši otroci imajo sicer radi smetarje, tiste tovornjake ipd., ker imajo radi vseh vrst vozila. Ampak tukaj ej bolj poudarek an vozilih kot na smeteh.
Ampak en od mojih učencev je povedal, da bo smetar - da bo naše okolje lepo, da bo narava čista! <3
Videla sem odziv otrok!
Enostavno vsa skupina je resno sprejela vse, kar je kdo od njih povedal!
Bilo je silno lepo!

Pa še en nasmeh tebi, Ika! <3
#4
Ana Kos
0
Nov 03, 2016
sta-bi???-len!?!? :)
#3
i k a
0
Nov 03, 2016
Ana. Lepo si nas spomnila in opomnila. Sicer pa kar damo to dobimo. In ne razumem ljudi kateri gledajo grdo...

Ana. Le s klini in družbenimi lestvicami se ne strinjam. Vsi smo ljudje. Kdo je pomemben in bolj pomemben in najbolj pomemben.... :)... tisti, ki je še bolj pomemben naj sam sklanja...

Ana. Ja lepo je podariti nasmeh :) in prejeti tudi :)
#2
sta-bi-len
0
Nov 02, 2016
en nasmeh podpre
en spregled podre
nežne dušice . . .
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-11-02 10:34:32 (Nov 02, 2016)
Starejša objava Novejša objava
Precej vsakdanja zgodba

Zgodba, ki je res pretirana, ampak vsebuje zrna resnice. Koliko je del, ki so neopažena. Za katera je samoumevno, da so narejena. In ki se jih opazi šele, ko jih ni, ko niso opravljena.

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
januar 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj