Živeti (Ikiru)

OddajAna Kos, dne 2016-02-21 ob 02:20:45

Japonski film Ikiru, Živeti.

Dober!

Sicer star, iz l. 1952 in prikazuje čas še pred 2 svetovno vojno, po drugi strani pa "mlad", sodoben, saj se ukvarja s prav takimi vprašanji, kot se ukvarja bolj ali manj vsak človek, tudi čisto sodoben.

Za "dodatek" se pa srečamo še z japonsko kulturo, nekaterimi navadami ...

Watanabe, glavni junak filma, je vdovec z odraslim, že poročenim sinom, sicer pa je nadvse zavzet, vesten delavec, "uradnik", šef svojega oddelka. Tako on kot tudi ostali pošiljajo ljudi z oddelka na oddelek, od vrat do vrat, ker je za njihov problem pristojen in odgovoren nekdo drug. Okoličani se srečujejo z resnim problemom v svojem okolju, rešili bi ga z izgradnjo parka, toda zadeva ne pride "skoz", vedno se vsepovsod zatakne.

Watanabe v vsej svoji "karieri" še nikoli ni manjkal v službi, tako je prav neverjetno, ko naenkrat izostane iz službe, enostavno izgine.

Zaradi bolečin v želodcu in drugih spremljajočih težav je bil namreč pri zdravniku in čeprav mu je zdravnik rekel, da ima blažji čir in da ni potrebna dieta, pač pa le lažja hrana, je sam vedel, da ima raka. (Kolikor vem, je - vsaj na določenem področju - Elisabeth Kübler Ross prva, ki je v 50., 60. letih tudi neozdravljivo bolnim bolnikom povedala resnico o njihovi bolezni in prognozi; medtem ko so mnogi zdravniki na splošno resnico "blažili", naravnost lahko rečemo, da so bolniku resnico prikrivali, celo lagali so.) Watanabeju je namreč v čakalnici nek drug bolnik natančno razložil, kateri znaki so pri raku žalodca in da če ima le-te, ima pač raka, pa četudi bo zdravnik rekel, da ima "samo blažji čir". In še mu je sobolnik povedal, da bolnik s temi znaki ne živi več kot eno leto, lahko tudi le pol leta.

Rezultat iskanja slik za Ikiru

Watanabeja je to, da ima raka, zelo prizadelo. Zvečer je kot kup nesreče obsedel v sobi sina in snahe, ki ju še ni bilo doma. Gotovo jima je želel povedati. Toda onadva, ki nista vedela, da je oče v temi v njuni sobi, sta se pogovarjala ravno o premoženju, ki naj bi ga jima oče zapustil. Zgrožena in jezna sta bila, ko sta očeta našla v sobi. Tako je prva priložnost, da bi povedal za svojo bolezen, splavala po vodi.

Potem pa je izginil. Nikoli v življenju ni zapravljal, zdaj pa je sklenil zapraviti eno veliko vsoto. Skušal se je napitit pregrešno dragega rakija, ampak to za njegov bolan želodec ni bila dobra izbira. Tam je potem našel sočutnega človeka v popolnem neznancu, nekega pisatelja, in končno je mogel nekomu zaupati svojo stisko. Ta mu je pomagal preživeti noč, morda nekaj dni.

Potem se je Watanabe vrnil domov in spet skušal povedati sinu, da ima raka, toda sin je medtem ugotovil, da je oče dvignil veliko vsoto denarja, poleg tega je očeta videl v družbi mlade sodelavke, vse to je sina tako razjezilo, da  je oče spet onemel ... Prišel je do zaključka, da njegov sin ni več njegov sin.

V tej hudi stiski, ko je tako potreboval človeka, je tako ostajal sam, silno žalosten in zapuščen. Sočutje in pomoč je iskal v mladi sodelavki, ki je bila zelo veselo dekle, toda - čeprav je bila sicer zelo človeška - njej je bila njegova družba kaj kmalu odveč.

A on je tedaj nekaj spoznal! Nenadoma je dojel, da je svoje življenje zapravil v pisarni in ni kot uradnik ničesar prispeval k družbi. Spoznal je, da zdaj hoče koristno porabiti čas, ki ga še ima! In da za to potrebuje voljo. In bo šlo, če se bo zares potrudil! In to je to!

In spet je šel v službo in začel delati, kot da nikoli ni iz službe izostal. In spet je delal vse, kot je bilo potrebno .... z eno veliko razliko: zdaj ni bil več samo birokrat, ki ljudi s problemi mnogokrat le prepošilja od okenca do okenca, od odseka do odseka, pač pa si zada nalogo, da bo rešil problem nezdrave vode in vsega, kar je bilo s tem povezano - da bo vse naredil za to, da bo zgrajen park z igriščem za otroke.

Povsod se zatika, toda on vztrajno, vztrajno hodi od človeka do človeka in prosi, čaka, prosi ...

Nihče ne ve, da je bolan. Nihče ne ve nič o njem. A Watanabe z žarom v očeh dela, dela, dela! Dela za uresničitev svoje vizije! Vidi ljudi v stiski, hoče jim pomagati, hoče jim pomagati, da pridejo do tega, kar res potrebujejo.

In po petih mesecih je park otvorjen!

Zdaj si zasluge zanj lastijo nekateri ljudje - v predvolilni kampanji.

Drugo jutro v zasneženem parku najdejo mrtvega Watanabeja.

Ob slovesu od pokojnega, ko mu ljudje, ki ga imajo radi, prižigajo kadilo, se o njem pogovarjajo. Po smrti se je ugotovilo, da je imel raka na želodcu. Ljudje ga blagrujejo, da je tako mirno umrl, ne da bi vedel, da ima raka. Vendar jim le ni tako jasno, da je res tako.

In počasi se spomnijo nekaterih raznih Watanabejevih izjav, kot so npr. občudovanje sončnega zahoda! In ob tem pripomba, da 20 let ni videl sončnih zahodov (v pomenu: ni opazil), zdaj pa nima več časa zanje ... Ali pa, ko mu je nekdo rekel, kako more prenesti toliko zoprnih ljudi, ki mu nagajajo, ko hoče narediti vse, da bo park urejen. Pa je rekel, da ima premalo časa, da bi smel komu zameriti, če je zoprn. Nima časa, da bi kar odšel ...

Tako ugotovijo, da je vendarle vedel za svojo bolezen! Začutijo veliko spoštovanje do njega in govorijo, da bodo tudi oni delali tako, kot je dela on. Predano in za ljudi.

Sin pove ženi, da je zadnji večer, preden je oče odšel v novoodprti par, našel očetovo kuverto z denarjem zanj. Ampak kljub temu je sin rekel: "Zamerim mu, da mi ni povedal, da ima raka."

Film Ikiru
Japonska, 1952
Režija: Akira Kurosawa
Scenarij: Akira Kurosawa, Shinobu Hashimoto
Igrajo: Takashi Shimura, Nobuo Kaneko, Shin'ichi Himori
---
Kot sem že rekla višje gor, se me je film zelo dotaknil - tako s tem, ko vidimo delčke japonske kulture, tukaj predvsem ob smrti svojca.
Prav tako s tem, ker je dejansko zelo lep, črnobel sicer, toda z zelo lepo posnet.
Še posebej se me pa dotakne seveda to, kar je občečloveško.
Služba, delo, vestnost, natančnost.
Birokracija. Že tedaj birokracija, ki te pošilja od enega do drugega in drugi te pošlje spet nazaj!
Potem: priznavamo delo, ki ga je opravil nekdo drug? (Včasih si kdo lasti delo drugega ali pa ga omalovažuje - ker ni njegovo.)
In potem medčloveški odnosi med najbližjimi.
Stoji družina človeku ob strani, ko je v stiski?
Kolikokrat opazimo stisko svojiih najbližjih?
Za Watanabejevo bolezen sta vedela dva človeka, pisatelj, s katerim sta preživela skupaj enekaj ur in nista bila potem več s stiku, in mlada sodelavka, ki pa je službo v tem uradu pustila, "ker je bilo dolgčas", več kot jasno je pa tudi bilo, kako ji je odveč, ko je za nekaj časa "obvisel" na njej, tako da tudi z njo kasneje ni imel stika.
No, je pa tako, da včasih kdo med domačimi nima sogovornika ... Domači ga ne slišijo.
Včasih je celo lažje zaupati kakšnemu "nevtralnemu" človeku ....
In še nekaj: večkrat je opaziti, da kdo umre - po tistem, ko je imel čas ... ko je nekaj dokončal, neko svoje delo ....
Ko je dokončal svoje poslanstvo ...
profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
2
Ana Kos
0
Feb 22, 2016
Anka, res, pretresljivo in ganljivo.
To, da človek vso moč in voljo usmeri v nek dober projekt in zmore kljub temu, da ima čisto malo življenja še pred seboj, je prav neverjetno. Take reči naredijo življenje vredno!
#2
Anka Klemenčič
1
Feb 21, 2016
pretresljivo in hkrati močno resnično.....
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-02-21 02:20:45 (Feb 21, 2016)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
januar 2020
PTSČPSN
12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj