Ali prava ljubezen lahko umre?

OddajAna Kos, dne 2016-01-28 ob 12:32:18

Vsa raznežena je stala ob posteljici z dojenčkom. Spal je. Mirno. Ročice je držal nazaj, pravijo, da zadovoljen dojenček spi z ročicami nazaj ... z odprtimi ročicami ... Bila je tiha mirna noč, vsi otroci na oddelku so spali. Le ona je bila tam, da poskrbi zanje, da bo vse v redu.
Dojenček, ki ga je gledala, je bil kot angelček. Vsi so rekli, da je zelo lep.
Toda ni bil samo lep dojenček, ni bil samo zaželen otrok, prvotno ni bil zaželen. Rodil se je mami, ki ga ni mogla obdržati. Rodit je šla daleč stran od doma in ga pustila v porodnišnici - za posvojitev.
Malega dečka sta posvojila mož in žena, ki sta zaman čakala na svoje otroke. In tako je deček našel dom. Starše. Izgledalo je idilično ... potem pa so ugotovili, da ni čisto zdrav. Da ima verjetno neko okvaro. Še niso bili gotovi.
In tako je bil dojenček sprejet v bolnišnico, kjer je delala sestra Meta. Vsi na oddelku so ga vzljubili, malega fantka.
In potem so zdravniki ugotovili, da mali fantek nikoli ne bo zdrav. Da bo invalid.
Deček se je vsemu osebju zasmilil. Vsi so ga imeli radi.
A staršev posvojiteljev ni bilo več blizu ...
Mali deček je v bolnišnici čakal na svoje starše ...

...

Ali lahko ljubezen umre?


...
Ta zgodba je resnična, rahlo prirejena. Pustila bom od tu naprej odprto, brez nadaljevanja.
Želim pa postaviti vprašanje, ki se mi je zastavilo že tisočkrat:
Če si nekdo zelo želi imeti otroke in jih ni ... ali nimajo tisti starši potem še toliko več ljubezni ... in bi z odprtimi rokami in srcem sprejeli tudi kakšnega bolnega, prizadetega, gluhega, slepega ...
Ali bi morali biti otroci po naročilnici - napišeš zahtevek in tak mora biti!?

profileimage
Všeč mi je
1
Komentarji
18
Ana Kos
1
Jan 30, 2016
Res je, veliko veliko srce je potrebno, Marta - tako, kot praviš!

Po drugi strani pa tudi kakšna mama, ki nosi otroka in bi se naj tkale vezi med njima, v kakšnih primerih otroka ne sprejme ...
In so tudi mame, ki to šele postanejo s skrbjo za otroka, ki ga niso spočele in nosile .... ki so ga sprejele - četudi morda ni bil "popoln".
Spominjam se mame, ki je sprejela otroka, za katerega se je izkazalo, da je naglušen; lahko bi ga dala nazaj, pa ga ni ...

Meni se zdi, da je podobno kot pri zaljubljenosti in ljubezni - zaljubljenost je lahko nekaj dobrega, sploh na začetku med dvema svobodnima človekoma, vendar ponavadi nikakor ne zadošča za vs ečase.

Nekoliko podobno je tudi v odnosu do otroka.
Prava ljubezen nastaja počasi in gre v globino. In objema otroka celega .... z njegovo preteklostjo vred. Tako na nek način ni bistveno samo to, da je nekaj ženska otroka rodila, pač pa, da ga je sprejela in ga sprejema!
#18
Marta
0
Jan 30, 2016
Se strinjam s tem, kar si napisala. Poskušam pa tudi razumeti ljudi, ki se odločajo za posvojitev.

Ko sem prej napisala, da sem prosila za zdrave otroke, je bila v tem tudi pripravljenost, da sprejmm to, kar Bog da. Vendar pa se mi zdi razlika, ko otroka nosiš 9 mesecev in se tako iz dneva v dan tkejo nitke z bjim ali, ko si pred odločitvijo, da se brez te naveze, med obema možnostima odločiš za prizadetega otroka.

Zato sem prej napisala, da po mojem, morajo takšni posvojitelji imeti res veliko srce, veliko ljubezni.
#17
Ana Kos
2
Jan 30, 2016
Marta,
gotovo je normalno, da si želimo zdrave otroke ....
Vendar - morda dozorimo za to, da zmoremo videti življenje, vrednost življenja tudi drugače.
Ravno te dni sem do kraja prebrala knjigo Rojeni za večnost. Jo bom predstavila na blogu; je pretresljiva tudi v sprejemanju otroka, ki se bo rodil težko prizadet in celo ne bo mogel živeti.
Na nek način je življenje vredno zaradi ljubezni in je v tem popolno ... in ne zaradi človeško gledane popolnosti: absolutizirana zunanja lepota, ocenjena čisto človeško (po nekih obrazcih), zdravje, visok IQ itd.

Tudi sama imam izkušnjo trepetanja za življenje (več teh izkušenj), poznam lastno izkušnjo ob izgubah otrok .... imam tudi izkušnjo ob sprejemanju prizadetega in/ali zelo bolnega otroka.
Kako se spomnim svojih molitev ob novorojenčku, za katerega življenje sem trepetala ...

"Dobri Bog, prosim te, da moje dete živi. Naj izkusi, da je življenje tudi lepo ... da ni življenje samo to, kar zdaj doživlja, same cevke, bolečine, strah, odsotnost mame ... Naj živi vsaj toliko časa, da doživi ljubezen!"

...

P.S.: Ni lahko, Marta, zdi se mi pa, da je dobro, če pomagamo v družbi ustvarjati vzdušje, ki bo naklonjeno Življenju! Ki ne bo pogojevalo vrednosti življenja le skozi to, koliko je kdo lep, zdrav, bogat ....
#16
Marta
0
Jan 30, 2016
Ana, razmišljam o tej tvoji misli:

Če si nekdo zelo želi imeti otroke in jih ni ... ali nimajo tisti starši potem še toliko več ljubezni ... in bi z odprtimi rokami in srcem sprejeli tudi kakšnega bolnega, prizadetega, gluhega, slepega ..

Vem, kako je, če si želiš otroke, pa odidejo predno se rodijo, pa trepetaš in preležiš večino nosečnosti, ker so nosečnosti rizične. Vem, da sem takrat prosila za srečen porod in zdravega otroka.

Ne vem pa, kako hudo je, če ni otrok. To samo spremljam in že to je hudo.
In potem se ti ljudje odločijo za posvojitev. Gotovo si želijo zdravega otroka.
In res veliko srce imajo tisti, ki se odločijo za prizadetega.
Se mi zdi podobno, kot da bi jaz prosila v nosečnosti za prizadetega otroka... Mogoče primerjava ni najboljša, se pa jaz poskušam na ta način vživeti v ljudi, ki se ne odločijo za posvojitev prizadetih otrok.
#15
Ana Kos
0
Jan 30, 2016
Sponko, če kdo nima izkušnje, da je ljubljen, včasih zelo težko začuti, globoko spozna, da je res ljubljen! Ni tako lahko začutiti globoko varnost - če le-tega ni od začetka ...

A če/ko se zgodi, je to resnično Oda radosti!
Hvala zanjo!
#14
Ana Kos
0
Jan 30, 2016
Babica, to je ljubezen! <3
#13
Ana Kos
0
Jan 30, 2016
Mistik,
predvsem se mi zdi, da verjetno "ljubezen" ne misli nič o sebi, dela in trpi, da bi bilo lepo na svetu ... lepo ljubljenim.
In četudi trpi, včasih do smrti (to je mnogokrat zelo boleče), ne gleda nase ... na lastno ugodje ... udobje ... razen na udobje, ki ga prinaša resnično mirna vest ...
#12
Ana Kos
0
Jan 30, 2016
VinKos, blagor tistim, ki imajo starše, ki jih imajo res radi. <3

Starši postajamo starši samo z otroki! :)
#11
Ana Kos
0
Jan 30, 2016
Martinka,
se strinjam! :)
Lahko se pa sprašujemo o tem, kaj torej je prava ljubezen! :)
#10
Ana Kos
0
Jan 30, 2016
Rastko, lp! ;)
#9
Sponko
1
Jan 29, 2016
Težko se privadiš, da te nihče ne mara, ko se le zgodi, je to oda radosti :-(.
Vsak od nas je po svoje, poseben dosežek narave :-)

https://youtu.be/kbJcQYVtZMo

Flashmob Flash Mob - Ode an die Freude ( Ode to Joy ) Beethoven Symphony No.9 classical music - YouT

Flashmob Flash Mob - Ode an die Freude ( Ode to Joy ) Beethoven Symphony No.9 classical music
#8
babica
1
Jan 29, 2016
Poznam zakonca, ki sta prosila za posvojitev, ponudili so jima otročka, ki ga starši niso hoteli dati v posvojitev. Vzela sta ga iz usmiljenja, ker je bil tako ubog in zanemarjen. Kasneje sta vzela še tri otroke. Tistega prvega in še enega so se starši odpovedali, da sta jih lahko posvojila. Vse štiri pa vzgajata,kot bi bili njihovi. So zelo lepa družina.

Vsi tudi poznamo družino iz Gorenjske, ki je iz usmiljena vzela hudo invalidnega otroka, čeprav so imeli že štiri svoje otroke. Iz res hudega invalida so naredili človeka, ki je zmožen samostojnega življenje.

ZARADI TAKIH LJUDI BOG ŠE NI OBUPAL NAD ČLOVEŠTVOM !!!
#7
mi-stik
1
Jan 29, 2016
Prava ljubezen se "množi z delitvijo". In je "močnejša kot smrt".
Je pripravljena na smrt, umiranje po obrokih za ljubljeno/-ega.
Je katoliška, ne izključuje nikogar, četudi zaradi nestrinjanja
z nekaterimi ne sodeluje, upa pa za vsakega, da bo
"prišel k sebi". K svoji bogupodobnosti. Samo
vsi skupaj se lahko (od)rešimo, pogublja
pa se vsak sam, ki tega ne vidi.
#6
VinKos
3
Jan 29, 2016
Poznam nekaj parov, ki skrbijo (pod raznimi statusi - rejencev, posvojenih) za otroke, ki so bili socialno in zdravstveno ubogi, pa se pri njih "pokonci postavljajo". Kolikor se še da, s sprejemanjem omejitev.

Poznam tudi pare, ki so imeli svoje otroke, pa so zmogli toliko prostora v srcu in hiši, da so sprejeli še kakšnega zapuščenčka. Taki ljudje so poosebljeno (za)upanje. Svet se ne razleti zaradi takih ljudi.
#5
Ana Kos
0
Jan 29, 2016
Anka, in vendar je lahko nepopoln otrok najbolj popoln in poln ljubezni .... <3 Kajne! :) BTB
#4
Martinka24
0
Jan 28, 2016
"Prava" ljubezen ne umre nikoli. ;)
#3
rastko plohl
0
Jan 28, 2016
lp
#2
Anka Klemenčič
0
Jan 28, 2016
Vsi bi radi le popolne "izdelke"......žal...
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2016-01-28 12:32:18 (Jan 28, 2016)
Starejša objava Novejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Zaveza
(89)
Tanka
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj