Hujše od smrti: Huje je, če te partner prevara, kot če umre!

OddajAna Kos, dne 2015-05-15 ob 22:42:25

Ob zapisu "Ljubica", kjer sem se med drugim ustavila tudi pri tem, da naj ne bi varana žena nič vedela o tem, da jo mož vara:

V nekem pogovoru sem slišala tole: "Huje je, če te partner prevara, kot če umre!" Veliko veliko mi je dalo misliti. Kolikokrat sem se potem vprašala, če je to res. In zdelo se mi je, da je res.
A jasno mi je bilo tudi to, da če bi morala izbirati med tema dvema možnostima, bi pa vendarle izbrala težjo možnost ... Čeprav je kruta in strašna. Ampak dokler človek živi, upa ...
Pogovarjala sem se potem o tem s prijateljico, rekla mi je, da bi vendarle ne želela moževe smrti - in tudi meni je to jasno. Ne želimo si vedno lažje poti ... Saj tudi če umre nek zelo bližnji, si vendar ne želimo, da ga sploh ne bi poznali ali da bi npr. otroka sploh ne imeli ... Sprejmemo ...
Torej je/sem/sva pripravljena/i sprejeti težjo, najtežjo možnost? Seveda ne iz veselja. Pač pa zato, ker včasih izbire ni. Žal.
Marsikdaj življenje ne da nobene izbire.
Naj se sliši še tako kruto, je dejstvo, da prevara ruši najintimnejše, nasvetejše v neki skupnosti.
Prevara prelamlja obljube.
Prevara je nekako takole: če nekdo ni zadovoljen v svoji zvezi - gre potem o tem "jamrati" tretji osebi (pa četudi "brez besed") - ki nima nič s konflikotm med partnerjema. In tista tretja oseba je lahko oh in sploh balzam za človeka, ki se pač ne zna sam soočiti s svojimi problemi.
Če nekdo ni zadovoljen s svojim partnerjem, dekletom, ženo, fantom, možem, bi moral vendar urejati med njima - in ne hoditi k tretji osebi!!
In če z njim/njo nikakor ni mogoče urediti, je stvar poštenosti, da ne skriva, ne laže, ne dela nekaj za hrbtom, ne hinavi. Če neka zveza po oceni enega od vpletenih res ni mogoča, je dolžan kaj narediti ... ne pa za hrbtom iti drugam ... na "lepše" ... seveda je tam, "drugje", lahko lepše, saj razni problemi vendar nastopijo šele, če ljudje živijo skupaj ... in nastopijo šele čez čas .... in se pojavijo največkrat šele ob različnih gledanjih na kakšno zadevo, marsikaj ne pride do izraza že kar takoj.
Tako se tisti tretji osebi lahko "revček" smili, ker ima tako "grdega" sozakonca, partnerja, nerazumevajočega, sebičnega, polnega samega sebe, preponosnega, brez ponosa ...
To, da nekdo živi s svojim partnerjem v zaupanju, on pa za hrbtom zlorablja to zaupanje, je silno uničujoče za vsako zvezo. Ruši še tisto možno lepo, ki vendar je v zvezah, ki so obstajale dlje časa, ki sta jih partnerja vsaj kolikor toliko gojila.
Posebej boli zahrbtnost, boli laž. Boli sprenevedanje. Izdajstvo.
Boli, da partner nekaj skriva z nekom, ki ne bi nikoli ne bi smel posegati v obstoječo zvezo. Da to dela človek, s katerim sta vendar skupaj gradila.
Jaz osebno si ne morem misliti, da kdorkoli sploh upa posegati v že obstoječe zveze. Izgubim spoštovanje do ljudi, ki imajo za uspeh, če komu prevzamejo fanta, dekle, moža, ženo. kako dobro se spominjam sebe v mladih letih ... enih svojih naklonjenosti, mladih zaljubljenosti ... a ko sem zvedela, da ima konkretni fant dekle, sem v trenutku "odstopila" - ali ko sem zvedela, da je nekdo, ki mi je bil zelo všeč, bodoči duhovnik ... Vse to mi je pomenilo sveto - nikoli se ne bi vtikala v tako velike reči ... Nikoli ne bi uničevala ali skušala rušiti to, kar so drugi gradili. (Tudi sicer se mnogokrat umaknem ...)
Pred kratkim sem se pogovarjala z enim od svojih otrok, pogovarjala sva se o nekem določenem dekletu - presenetilo me je, ker moj otrok ne ceni tiste punce. In povedal mi je razlog: tisto dekle je prijateljici prevzela fanta.
Srčno upam, da bodo moji otroci ohranjali take vrednote - da ne bodo imeli nikoli za nekaj dobrega, če nek odnos uničijo oz. se vtaknejo vanj.
Nikoli ni vseeno, če nekdo trpi - zaradi objestnosti nekoga, ki misli, da sme narediti vse, kar mu paše ...

No, vse to in še marsikaj sem razmišljala ob tej tematiki. Veliko. Kajti - žal - te stvari se dogajajo tudi med meni bližnjimi ljudmi. Nikakor ne morem razumeti varanja - zahrbtnost je nevredna kateregakoli človeka. "Uradno" biti celo prijatelj ali/oz. partner, v resnici pa za hrbtom delati take stvari, je nevredno vsakega človeka ...

In ko sem nekaj iskala na spletu, sem naletela na trditev: "Laže je pretrpeti partnerjevo smrt kot skok čez plot." Seveda sem takoj kliknila na povezavo - silno sem želela več prebrati na to temo. Predvsem zaradi te možne primere, kaj je hujše: prevara od smrti - zaradi trditve, ki sem jo slišala in mi je šla globoko v srce.
Seveda je jasno, da tudi vsaka smrt ni enako huda. Verjetno je posebno težko sprejeti smrt bližnjega, ki je naredil samomor. Zelo težko je ob nenadni smrti, sploh če je bil med bližnjima človekoma konflikt.
Tako pač nikoli ni lahko, nikoli ...


No, na omenjeni povezavi sem našla intervju s patrom Gostečnikom, družinskim terapevtom (tisti, ki me bolje poznate, veste, da nisem nad njim samo navdušena in da nekatere njegove misli sprejemam zelo kritično). Torej nisem oboževalka tega človeka, sploh nobenega človeka ne obožujem, vendar se me z nekaterimi mislimi zelo dotakne. Kopiram del intervjuja (cel intervju lahko preberete na povezavi, ki je navedena spodaj), marsikaj se posebej dotika "moje" teme, morda bo dalo misliti še komu:

Kako vas naslavljajo, glede na to, da imate tri doktorate? Dr. dr. dr. Christian Gostečnik ali dddr. Christian Gostečnik?
Samo Christian sem.
Naziv doktor velikokrat povezujemo z zdravniki. Ste vi zdravnik človeških src?
Bolj se čutim kot sogovornik človeške bolečine.
Katera je največja?
Konflikt v zakonu. Pa tudi konflikt pred zakonom, saj si ljudje ne upajo več poročati. Tretja bolečina je starševstvo. Iz vsega tega potem izhajajo znaki ali simptomi: droge, alkohol, čustveni zapleti ...
Je v naši družbi veliko skokov čez plot?
Veliko, vsekakor, čeprav natančnih številk ne poznamo. Statistike so varljive. Na vprašanje, koliko moških je nezvestih, moramo namreč postaviti tudi vprašanje, s kom so nezvesti? Če 80 odstotkov žena vara svoje može, potem nekako tudi ravno toliko mož vara svoje žene. A taki statistični podatki so seveda neresnični. Je pa res, da ljudje vedno bolj iščejo srečo in notranji mir, predvsem pa rešitev iz stiske. In vedno, kadar eden od partnerjev začne iskati to rešitev po svoje, lahko govorimo o čustveni nezvestobi, ki pa se pozneje lahko še nadalje zapleta. Zato imamo celo terapevte, ki govorijo, da sta za vsako prevaro odgovorna oba partnerja enako, vendar to nikakor in nikoli ne more in ne sme biti res, saj je vsakdo odgovoren za svoj način reševanja stresnih situacij.
Zakaj?
Zato, ker tisti, ki se odloči, da bo varal, to naredi izključno zaradi sebe. Sam se je odločil, da bo na ta način iskal srečo. Zato tudi nezvestobe sploh ne jemlje kot prevaro, ampak kot iskanje, kako najti izhod iz krize in kako doseči notranje zadovoljstvo. Razmišlja impulzivno; prepričan je - predvsem, ko gre za nezvestobo na področju spolnosti - da bo telo dalo končni odgovor na zaplete, ki se mu dogajajo v življenju. S tem v zvezi lahko celo rečemo, da danes od spolnosti pričakujemo ogromno, in to kljub temu, da vemo, kako varljiva je in da nam ne daje tistega zadovoljstva, ki ga želimo, vsaj dolgotrajnega ne. Glede telesa tudi na splošno lahko rečemo, da danes telesu samemu postavljamo neizprosne zahteve in da si želimo, da ravno telo postane center ugodja. Vendar ker telo nikoli ne laže, vedno govori samo resnico in zato velikokrat ječi, kriči od bolečine, ga je treba utišati. Zato danes svoja telesa zalivamo z alkoholom, zakajamo in drogiramo ali skušamo prek spolnosti iz telesa izvabiti še zadnji košček občutja, da nam je lepo in da uživamo, kar je velikokrat vzrok, zaradi katerega pride do nezvestobe. Vendar je to samo še ena velika prevara, saj nas tokrat lahko telo še enkrat izda. Telo nikoli ne laže, kot rečeno. In ne odpušča, ker je del narave, ki se tudi vedno maščuje.
Kaj to pomeni?
Če se najprej pomudimo samo pri najbolj preprostem dejstvu, in sicer pri vprašanju, ali bo res prevarana žena ob ugotovitvi, da jo mož vara, rekla, da se bo sedaj pač bolj potrudila in možu ugodila v vseh stvareh, ki so mu pri njej manjkale? Ne! Zagnusil se ji bo, kar pa je čisto telesno čutenje; skratka, njeno telo bo zadnji razsodnik, in telo tudi vedno ve, če nekdo vara, telo čuti, sluti. Predvsem pa je tu nujno reči, da s prevaro nikoli ne dosežemo želenega. Na koncu pride do tega, da moramo naše stiske, spore in zaplete najprej miselno in predvsem čustveno urediti. In če nadaljujemo: ravno na podlagi vseh teh mnogih prevar so namreč v Ameriki in drugod na Zahodu prišli do tega, da tisti, ki vara, to počne samo zaradi sebe. Tako kot alkoholik, ki se za pitje sam odloči. Če bi se ljudje zapili zaradi žene ali moža, bi moralo biti veliko več pijancev, kot jih je. (smeh)
Kaj pa skok čez plot, ki nastane v posebnih okoliščinah? V navalu strasti, pijanosti ali posebnem čustvenem stanju, ko je posameznik ranljiv?
Ljudje bodo vedno zagovarjali vse mogoče. Skok čez plot nikoli ni naključje. Ljudje tako živijo, da se to lahko zgodi. Niso se namreč odločili, da bodo živeli v svojem zakonu. Ali s partnerjem. Če bi bilo res, da je to naključje, ki se lahko pripeti vsakemu, bi to pomenilo, da so popolnoma brez nadzora nad samim seboj in da v končni fazi nismo niti svobodni, kar pa bi v resnici pomenilo, da smo drug drugemu lahko, vsaj čustveno, zelo nevarni, saj nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi in kako boš reagiral. In vendar imamo tu moč, da se lahko odločimo, če se le hočemo.
Skok čez plot torej ni le naključje, ker je treba do plota najprej priti?
Vsekakor. /.../
Kakšno vlogo ima v ljubezenskem trikotniku tretji?
Tretji člen, moški ali ženska, je pripravljen biti nadomestek. Nastane zelo čuden psihični zaplet, saj ima tisti, ki vara, nekoga, ki je pripravljen biti samo nadomestek za pravo ljubezen, naklonjenost in nežnost. Naj še tako močno zatrjuje, da ljubi, ima rad, vedno se vrača domov, k svojemu prvemu partnerju ali partnerki.
Ampak mnoge ljubice so prepričane, da se bo ljubimčeva prva družina prej ali slej razdrla ...
Ljubimec in ljubica sta človeka, ki jima je varanje varno početje. Zanju ni varno, da bi se k njima kdo priselil. Tudi statistika pravi, da se zveze, nastale ob razpadu primarne zveze, razderejo v 70 odstotkih. Za primarne zveze pa velja, da jih razpade 40 odstotkov. Zelo močno se lahko zaljubiš v nekoga, ki je nedosegljiv. Ljudje si dovolijo vse mogoče. Vznemirljiva adrenalinska naveza je izredno privlačna in še prepovedana zraven, zato se lahko vleče leta in leta. Ko pride do odkritja, je seveda grozno.
Kaj lahko naredi mož, kaj žena in kaj tretji?
Človeka, ki išče zadovoljstvo izven svoje primarne zveze, bi najprej vprašal, zakaj si ne dovoli biti ljubljen. Če ima dve ženski hkrati, za kateri upa, da druga za drugo ne vesta, ne more biti ljubljen. Ne gre torej samo za to, da je tak človek izven vseh moralnih načel, ampak je tudi do skrajnosti nesrečen in v svojo katastrofo spravlja še druge, pa čeprav se morda trenutno tega niti ne zaveda.
Moški v šali ali pa tudi resno radi rečejo, da je mnogoženstvo nekaj naravnega, ker so ga priznale mnoge civilizacije, tudi judovsko-krščanska. Ali ni za moškega imeti ljubico isto kot imeti v neki drugi kulturi drugo ali tretjo ženo?
To je zelo zanimivo. Pred kratkim sem se pogovarjal z nekim misijonarjem iz Afrike. Pripovedoval mi je o plemenu, ki prakticira mnogoženstvo. Mož hodi od hišice do hišice, kjer živijo njegove žene. A gorje, če bi mu bila katera od njih nezvesta! Samo on jih ima lahko več. Za nezvestobo sledijo hude sankcije, v nekaterih kulturah celo smrtna kazen. Tudi v teh primarnih kulturah je torej želja, ali bolje, nagon po zvestobi neverjetno močan. Ko ženska postane sogovornica, enakopravno bitje moškemu, pa je zvestoba obojestranska. (moja barvna oznaka) Kdo od moških bi si v takem primeru še upal zagovarjati večženstvo?
Tisti, ki ima ljubico, denimo?
In žena bo rekla, da je to v redu? (smeh) Moški, ki žensko spoštuje, ji bo zvest. Če spoštuje sebe, ji bo zvest zaradi sebe, ne zaradi nje. Dobro, če ne moreta zdržati skupaj in gresta vsak svojo pot, je to nova zgodba. V času trajanja zveze, v kateri si obljubil zvestobo, pa te ob prevari telo vedno kaznuje.
Ali je po skoku čez plot zvezo še moč rešiti?
Terapevti smo tu v dilemi. Nezvestobo je izredno težko zdraviti, če uporabim ta izraz. Najprej je treba izpolniti nekaj osnovnih pogojev. Prvi je, da nezvesti partner v polnosti prepozna sram in gnus, ki sta v njem, saj ga je to pognalo čez plot. Sprejeti mora popolno odgovornost za svoje dejanje. Če tega ne naredi, mu ni pomoči. Vedno bo namreč iskal vzroke v partnerju: ker nisi naredil tega ali onega, grem z drugim. Ker je žena rodila, ker čustveno ni bila z mano, ker je bila preveč z dojenčkom, si najdem ljubico. To je skrajna oblika izdajstva in prevare. Kako bo zdaj to žensko telo dovolilo, da se ga mož še kdaj dotakne? Le z močnim očiščenjem, ki ga potrebuje predvsem on. Kako bo mož nazaj sprejel ženo, ki si je v času, ko je bil v veliki stiski in težavah, dobila drugega? Da se zaupanje ponovno obnovi, traja precej časa. Osnovno vprašanje je, ali se je nabralo dovolj pozitivnih občutij in doživetij, ki prevladajo nad negativnimi. A dokler tisti, ki je prevaral, ne bo zares priznal, da je to storil zaradi sebe, nima nobene možnosti iti naprej.
Kako to doživlja prevarani?
Najprej doživi šok, sledijo bes, jeza, žalost. Vsi prevarani pravijo, da bi laže prenesli, da bi partner umrl, kot da jih je prevaral. Imajo prav. Laže je pretrpeti partnerjevo smrt kot skok čez plot. Ker ljudje skok čez plot tako globoko doživljajo, to verjetno le ni tako preprosta zadeva, mar ne? Za prevaranega je najbolje, da ne prosi in ne moleduje. Najbolje je postati hladen 'kot špricer' in partnerju reči: prevaral si me, povej, kaj bo jutri. Vse kritike, kričanje, zmerjanje ali norenje so namreč voda na mlin tistemu, ki je varal. Rekel bo, poglej se, kakšen si, saj ni mogoče živeti s tabo. Prevarani bi se moral umiriti in sam pri sebi ugotoviti, da ni z njim nič narobe. Je pa to blazno težko.
In če partner nikoli ne izve za prevaro? Je tak ljubezenski trikotnik lahko trajen?
Da prevarani nikoli ne izve? (nasmeh) Take zgodbe sicer obstajajo, a so skrajno redke. Sicer je o tem zelo težko govoriti, saj si ljudje lahko potem to napačno razlagajo. Vsak prevarani namreč na neki način ve, da je prevaran, še posebej, če se to nekaj časa vleče. Prej ali slej namreč to vsak ugotovi. Je pa včasih tudi tako, da prevarani varanje dopušča. Lahko tudi sam začne varati. Potem se gresta partnerja igrice - ti mene, jaz tebe, sva 1:1 ali 2:2. Ali pa živita drug mimo drugega, vsak s svojimi prijatelji. Tudi tako je mogoče živeti. Varanje ne pomeni samo zveze z drugo žensko ali moškim. To je lahko tudi služba, kariera ali kaj tretjega.
Kdo pri vsem skupaj plača najvišjo ceno?
Otroci. Otroci so vedno simptom nerazrešenih konfliktov. Če se partnerja ne razumeta in se neprestano obdelujeta, izdajata, varata ali zapuščata, bodo otroci to prekletstvo nosili do konca svojih dni.
In izhod? Ali obstaja?
Seveda, a ga je malce teže najti. Sin si bo namreč našel partnerico, ki mu bo hitro obudila njegovo prekletstvo. Postalo ga bo strah, da ga bo tudi ona izdala ali prevarala. Ali pa bo njo postalo groza, da bo on počel nekaj, kar se je njej dogajalo v otroštvu. Tu mora priti do temeljne odločitve, da bosta partnerja začela bistveno drugače. Najprej pa morata svoje starše prepoznati kot ljudi, ki so delali najbolje, kot so znali, čeprav nikoli niso postali prave matere ali očetje.
Kdaj ugotovimo, da smo za skupaj?
Ko se prvič udarimo, skregamo. Takrat ugotovimo, ali smo pripravljeni skupaj rešiti spor ali ne. Vsaka zveza je napredovanje tistega, kar smo imeli v primarni družini. Lahko pa je tudi nazadovanje. Odvisno, za kaj se odločiš.
To je precej kruta teorija. Kako ravnati, da bomo napredovali in ne nazadovali?
Če bi bila to zgolj teorija, bi bilo krasno. (smeh) Lahko bi rekli, da je Gostečnik postavil teorijo, ki ne drži. A to ni teorija, to je praksa. K meni prihaja precej zakoncev. Najprej se morajo umiriti, slišati drug drugega, ugotoviti, da so različni v pogledih in čutenjih, in da se zaradi tega ne ogrožajo. Misliti drugače ni narobe. Problem je, ker se zakonci ne pogovarjajo. /.../
Zakaj se danes mladi tako težko odločajo za poroko, skupno življenje ali rojstvo otroka?
Krilatica, ki kroži, je, da so mladi zelo neodgovorni. Sam bi temu težko pritrdil. Mlade je namreč predvsem obupno strah.
Česa?
Ljudje nosimo v sebi spomine, ki se jih velikokrat niti ne zavedamo. Hkrati pa mladi zelo dobro vedo, da ne želijo živeti tako, kot so živeli njihovi starši. Iščejo osnovno razumevanje, sočutje. Dekle bo reklo, zakaj bi se poročila z nekom, ki me ne čuti? Fant pa bo rekel, zakaj bi se poročil z nekom, ki ne verjame vame, me ne potrjuje in ne razume? Da bi živela skupaj samo zato, ker je to splošna navada? Pred nekaj desetletji je bila poroka nujna za preživetje. Danes ni več tako. /.../ Hočemo razumevanje in sočutje. Moški ima od nekdaj v sebi strah, ki pa je danes hujši kot nekoč: da ga žena kontrolira, nadzoruje, posesa vase, požre. Ženska pa se od vekomaj boji, da jo bo mož zapustil ali prevaral. Zato, ker so ta čustvovanja postala tako zelo močna, ljudje danes raje tvegajo življenje brez zaveze, ker mislijo, da manj boli, če se razidejo. A tudi takrat to v resnici ni tako.
Kakšne so posledice?
Najprej je treba reči, da je tak način življenja skrajno nevaren, saj takšen partner lahko odide kadarkoli zaradi česarkoli. Narava pa zahteva svoje. Želimo si nekoga, ki je tu, v moji bližini, ki je zvest, sočuten, nežen, ki ljubi, in predvsem, ki vztraja. Ljudje zato zelo hitro najdejo telesno soglasje in si mislijo, da bo spolnost rešila druge zaplete. To je vzrok, da se po določenem obdobju, ko bi se morali čustveno razpreti svojemu partnerju, rečejo, da so se naveličali vseh sporov, v resnici pa jih je strah tveganja in odločitve ter zato iščejo novega partnerja.
Kaj pa strah pred izgubo svobode?
Ljudje svobodo še vedno pojmujemo tako: če se poročim, odpade toliko in toliko stvari. Morali pa bi razmišljati o resnični, pravi svobodi, o svobodi ZA. Imamo namreč svobodo ZA in svobodo OD. Edino 'svoboda za' človeka osreči. Odločim se za določen poklic, za nekega človeka, za vsako izbiro, ki jo naredim. Če moški ni svoboden ZA svojega otroka, če se ne odloči, da mu bo oče, bo totalno nesrečen. Če se svobodno ne odloči, da se poroči zaradi sebe, bo nesrečen mož. Če se ženska odloči, da se bo poročila zato, ker ne more živeti sama, to ni svobodna odločitev. Ko pa se odloči, da je svobodna ZA tega moškega in ZA rojstvo tega otroka, pa je to svoboda, ki osrečuje. Zato je svoboda bolj v odločitvi za nekaj kot v begu od nečesa.
kakose začeti pogovarjati? Če se usedemo pred televizijo, verjetno ne?
/.../ Zakaj torej pustimo, da nosimo vse stiske v sebi in nas potem udari stres ali infarkt, namesto da bi se pogovarjali? Problem je samo sprostiti se. Zakaj moški spije kozarec, potem pa govori s prijatelji celo popoldne, ko pride domov, pa utihne? Ima nemogočo ženo? Ne. Ravno ob tej ženi mora začeti govoriti, ker ga najbrž zelo spominja na nekoga iz njegove prve družine. /.../
Kaj torej: sprehod, zakonske delavnice, duhovne vaje?
Vse to in še kaj. /.../ Vsak zakonec se mora odločiti in reči: jaz sem ob tebi zaradi sebe. S tem se neha ogroženost. Ko se odločim, da se bom z nekom pogovarjal zato, ker se hočem jaz pogovarjat, mi ni težko govoriti ure in ure. Če pa se čutim ogroženega, bom komaj čakal, da se pogovor konča, saj mi ni prijetno. Zato pa je pogovor vedno zavestna odločitev, odločitev, da se jaz hočem pogovarjati, da jaz želim določene zadeve razčistiti in da jaz želim prek pogovora nekaj bistvenega spremeniti.

Tino Mamić



Če ne vem (da me vara), ne boli

Prijateljica mi je pisala: "... je bila sodelavka, ki je govorice, kako jo njen mož vara, "utemeljila" z: dokler ga nisem videla na lastne oči, lahko babe govorijo, kar hočejo; ker, kar ne vidim, ne vem, kar pa ne vem, pa ne boli. no, meni se je takrat tako razmišljanje zdelo hudo smešno. ampak... ko pa sem potem sama spoznala pa tudi drugo plat ... pa sem videla, da res ni bolelo, dokler nisem (z)vedela ... " Ampak jaz pa mislim, da boli tudi prej, samo prej človek ne ve, kaj ga boli , ne najde pravega vzroka, morda niti ne pravega mesta bolečine. Morda sluti, da nekaj je (v ozadju), a ne ve, kaj . Mislim (prepričana sem), da bi naj bila mož in žena prava zaveznika, prijatelja, naj bi si bila resnično bližnja, ki si delita ne samo marsikatero uro, temveč si seveda delita in združujeta tudi mizo, posteljo in še kaj in naj bi se res podeljevala drug drugemu v iskrenem zaupanju. Šele potem je njuna skupnost res gl

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
38
Ana Kos
0
May 31, 2015
Nerazumljeni ... tvoj komentar mi je precej blizu, razen zadnjega stavka!

Zaupanje ...
Ker je varanje marsikaj, se gotovo vsak človek kdaj sooča s tem, da je varal. Da se je zlagal, kaj prikrival, živel mimo svojih ...

Morda more vzeti človek, ki je naredil nekaj zelo narobe, kot izziv, da spet pridobi zaupanje - da je vreden zaupanja ... da tudi sam zaupa vase ... scelega zaupa vase ... Da ve, da je vreden zaupanja?
#38
nerazumljeni
0
May 28, 2015
Najhujše je, da se ne moreš več spočiti v zaupanju.
Poskus obnovitve je krpa na plašču. Greje še, lepo pa ni več tako.
Varani partner se sprosti, ko zlo-činec mrtev obleži.
#37
Ana Kos
0
May 27, 2015
Dajana, dobra tradicija ohranja življenje! :D
#36
Dajana Babič
0
May 27, 2015
Tradicija je nekaj dobrega? Umreti, zboleti in starati se je nekaj dobrega?

:D

#35
Ana Kos
0
May 27, 2015
O, Štulič, 31, najlepša hvala za pomladnega Vivaldija! Kako mi je toplo pri srcu ob teh zvokih! In ko bo čas, bom morda uživala spet noči pod milim nebom in se čutila pikico v stvarstvu ... in bila tega vesela in hvaležna za to, da sploh sem!

Sicer pa .. vzvišenost ...
Morda se dan za dnem soočamo sami s seboj ... z zdravim ponosom in napuhom ... s tem, da sploh smo, kar smo, ali pa da služimo predstavam drugih ...
Prosim za čisto srce ...
#34
Ana Kos
0
May 27, 2015
Dajana, 28, tradicija je nekaj dobrega - če bi nekaj zastarelega in okostenega in trdega in mrtvega ...
Dobra tradicija je zaklad ...
Tradicija naj bi ohranjala skozi rodove dobre stvari ... Mi smo pa tisti, ki naj bi izločili vse, kar ni (več) dobro ...
#33
štulič ;)
0
May 24, 2015
aja VinKos, zakaj ne v domačem kot bi rekew Luter, mesije pa so poudarjale, da obstaja samo en vesoljni jezik...

Ne wem! :(

Wem pa, da so pr'jatli iz Trbovelj bili vedno znanilci sprememb in ker sem z njimi v osemdesetih vzljubil tudi nemščino meni_m, da obstaja nek, univerzalen človeški jezik, ki budi ikonografijo oz. kot ji ti_to praviš, scenografijo in tista, dva divja, bela konja, ki nas še vedno sledita, postaneta jasnejša... ;)

https://youtu.be/MH5-HErl6Zo

LAIBACH - Live in Split, 2014 - Ti, ki izzivaš - YouTube

Laibach → "Ti, ki izzivaš" 16 June 2014 - Spectre tour HNK, Split, Croatia Filmed by M.F. (rectangulART)
#32
štulič ;)
0
May 22, 2015
"Vzvišenost" v moji percepciji, ne nosi negativne konotacije, no_no :) pač pa, božji dar oz. talent, ki je dan izbranim in ga dostikrat preveč puščamo v ne mar.

Utrujenost te bo minila takoj, ko se odpraviš v tisto tvojo pokrajino ob Soči in si privoščiš na pol neprespano noč ob reki...

https://youtu.be/l-dYNttdgl0 seveda, ko se vsaj malo, znova otopli! ;)

Vivaldi - Spring - YouTube

Performed by Itzhak Perlman with the Israel Philharmonic Orchestra RV315 "Summer" can be found here: http://www.youtube.
#31
Ana Kos
0
May 21, 2015
Štulič, 26, jaz tudi pogrešam nezlobnega Zlobnega!

Sicer pa ... abstraktno (slikarstvo) ... naj bi bilo tako, da odstranimo vse nenujno ... Ostane pa samo nujno ... taobvezno ... bistveno ...

Koliko časa sem jaz premišljevala ob tem: Le eno je potrebno!!! Kaj????

Ljubiti! To je to!

Nisem vzvišena, Štulič, sem pa zelo utrujena ...
Opuščam mnogo stvari, izpuščam jih ... in samo upam, da ne bom opustila, izpustila bistvenih ... <3
#30
Ana Kos
0
May 21, 2015
Starejši brat ... kar nekaj časa sem ob tvojih besedah ... in jih skušam slišati v luči mojega prispevka ... in v luči Dajaninih msili ...
#29
Dajana Babič
0
May 21, 2015
Ana, jaz pač ne dam nič na tradicijo.

Seveda nekatere stvari držijo, če jih nekdo milijon let ponavlja.

A sto let je tradicija? :)

Sem videla, da Slovenci jemljejo preteklost od leta 1941 naprej. :)
#28
Ana Kos
0
May 21, 2015
Dajana,
22,
skozi stoletja in tisočletja je oblikovala tradicija ...
Nekatere stvari, ugotavljamo, preprosto držijo.
Tiste, ki res držijo že stoletja in dlje, so preizkušene ....... Zaupamo, vemo, da držijo. Recimo, že od "pamtiveka" vemo, da je ljubezen nadvse pomembna. Izrazi ljubezni se pa tudi spreminjajo ...

Grabovoj še ni tradicija. Ne pravim, da je zmota, morda pa lahko rečem, da še ni kaj dosti preizkušen.

Recimo marsikaj slabega vemo o srebrnih plombah, mnogi se navdušujejo nad belimi, po drugi strani pa silno malo vemo o stranskih učinkih belih, saj so še precej "mlade". Srebrne so stare več kot sto let, mislim, da več kot 150, medtem bo so bele šele nekaj desetletij v uporabi. Eni trdijo o zakisanosti organizma zaradi belih plomb ...
To, da bi zrasel nov zob, kot praviš ti, da se ti dogaja, bi bilo v resnici super!! Ampak jaz sem precej neveren/na Tomaž-evka ...

Kako neki bodo na to(na Grabovoja npr.) gledali čez stoletja?
#27
štulič ltd
0
May 20, 2015
Anč', kaj naj rečem? Tvoja zavest je vzvišena, ki ji je pot natančno definirana, ki je mogočna in trdna kot čer, ki stoji pred imaginarnim mestom, ki ga mestoma, imenujemo kot izgubljeno mesto, Atlantida :)

/ izklicno se javljam, tokrat anonimno, ker pogrešam zlobnega :/

https://youtu.be/PxWS1ufr5xI

Nick Cave & The Bad Seeds - Dig, Lazarus, Dig!!! - YouTube

Music video by Nick Cave & The Bad Seeds performing Dig, Lazarus, Dig!!!.
#26
starejšibrat
1
May 20, 2015
Če ti nekaj ni všeč, stvari daš drugo ime in druge lastnosti - dokler je stvar daleč, si to lahko privoščiš, če pa je srečanje neizogibno, ugotoviš,
da je bil tvoj trud jalov, zapravljanje časa . . .
Če smrt kot Frančišek objameš, sprejmeš kot sestro, jo s tem prekvalificiraš iz sovražnice v sorodnico, in to tisto, ki te popelje k ostalim sorodnikom in prijateljem, ki so ti (so)oblikovali izlet na zemlji in so že pri Očetu in Materi, ki sta te poslala na ta izlet. Ta drugačen odnos do smrti ti popolnoma spremeni tudi odnos do življenja in vsega, te odreši ujetosti v kalupe in strahove. Te naredi svet(l)ega, blag(odejn)ega.
Recimo temu močna slutnja - ko bom tam, bo potrjena - ali pa ne.
Smo pri Pascalovi stavi: če veruješ, si morda v zmoti. Še vedno
pa bolj polno živiš, kot tisti, ki ne veruje.
Če nisi v zmoti, te za svet(l)o življenje čakajo nebesa. In vse to je rahlo
s časom in prostorom skregano - godi se hic et nunc, vsak trenutek.
Ki zna biti večnost in je večnost, pars pro toto! Vse je veljavno zdaj
in (na) vekomaj. Ali pa sploh ni - kdor se, pametnik, hromečim
dvomom prepusti, tega se hudobec veseli!
#25
VinKos
0
May 19, 2015
Dajana - kdor obuja rajne, je bog (bogova)!
In kdor je sprijaznjen z umrtjem ali celo ne verjame,
da bo umrl, je najmanj prerok. Kakšna čast - tebe poznati!
#24
VinKos
0
May 19, 2015
štulič #12 - kar dobro žvižgajo - bat uaj du dej juz ingliš insted ov slovin?
#23
Dajana Babič
0
May 19, 2015
Ana... dana ti je svobodna volja in lahko počneš s svojim življenjem, kar hočeš. :)

Zmote pa dela vsakdo, ki živi.

Zakaj bi bil Grabovoj zmota? Če te ne zanima, pač greš mimo. :)
#22
Ana Kos
0
May 19, 2015
Štulič, skozi leta se mi je oblikovalao vse močneje in močneje, da je v življenju zelo malo potrebno (malo po številu, malo "stvari"), in to je ljubezen. Torej hkrati malo in po drugi strani neizmerno veliko, kajti ljubezen je "nad vse" ...

In to je to, v kar verjamem.

Marsikaj smemo odložiti ... ni nujno ... je balast ... samo to, da imamo radi ... da živimo v ljubezni, je potrebno ......

Morda spadajo moje misli v okvir tvojega komentarja ... če pa po tvoje ne, sem pa morda čisto prezmatrana za kaj drugega.

Bodi dobro!

P.S.: Življenje je zelo zares ...
#21
Ana Kos
0
May 19, 2015
Dajana, morda bom pa kdaj preštudirala Grabovoja, čeprav me zaenkrat ne vleče - ampak že zato, da vidim, kaj tebe tako prepriča! :D

Dejstvo je, da je v življenju stvarstva vladala kakšna zmota ... dokler je niso ovrgli kot napačno ...

Kaj pa, Dajana, če tako pogruntajo tudi za Grabovoja?
#20
štulič ;)
0
May 19, 2015
Ana, tebi je dana vedanta o Zen Budizmu!?

Ne vem od kod jemlješ to, Absolut no Resnico vendar poznaš tibetanski izraz za Bardo_odhajajočo dušo, ki nam je namenjena enkratno in ne ponovljivo...

in kot pravi Dajana, eno je biti be_liver, drugo je ohranjati vero! :)

https://youtu.be/VPtBz5QP9NM





#19
Pokaži več komentarjev
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2015-05-15 22:42:25 (May 15, 2015)
Starejša objava Novejša objava
Če ne vem (da me vara), ne boli

Prijateljica mi je pisala: "... je bila sodelavka, ki je govorice, kako jo njen mož vara, "utemeljila" z: dokler ga nisem videla na lastne oči, lahko babe govorijo, kar hočejo; ker, kar ne vidim, ne vem, kar pa ne vem, pa ne boli. no, meni se je takrat tako razmišljanje zdelo hudo smešno. ampak... ko pa sem potem sama spoznala pa tudi drugo plat ... pa sem videla, da res ni bolelo, dokler nisem (z)vedela ... " Ampak jaz pa mislim, da boli tudi prej, samo prej človek ne ve, kaj ga boli , ne najde pravega vzroka, morda niti ne pravega mesta bolečine. Morda sluti, da nekaj je (v ozadju), a ne ve, kaj . Mislim (prepričana sem), da bi naj bila mož in žena prava zaveznika, prijatelja, naj bi si bila resnično bližnja, ki si delita ne samo marsikatero uro, temveč si seveda delita in združujeta tudi mizo, posteljo in še kaj in naj bi se res podeljevala drug drugemu v iskrenem zaupanju. Šele potem je njuna skupnost res gl

Hormon kot pomočnik zvestobe?

Poslušala sem neko predavanje - o tem, kaj nam telo sporoča, o odnosu do njega itd - in med drugim je predavateljica rekla, da sta v pomoč medsebojni zvestobi tudi hormona oksitocin (pri ženski) in vazopresin (pri moškem), ki se sproščata (tudi) pri spolnem odnosu. Hormoni telesu sporočajo vse mogoče, oksitocin naj bi sporočal: "Tvoja sem, želim biti s teboj!" in vazopresin: "Skrbel bom zate! Moja si!" No, ne dobesedno, a tako nekako naj bi telo čutilo. Tako naj bi spolnost - tudi s hormoni - paru pomagala k zvestobi in jo gradila. Pomagala k temu, da bi bila spolnost v najožjem pomenu besede vezana le na njiju, prav njiju.

Laže je pretrpeti partnerjevo smrt kot skok čez plot - Primorske Novice

Družina je v današnjih časih zelo ranljiva. Nič čudnega, da je bil zato v Ljubljani ustanovljen inštitut, ki se ukvarja prav s problemi sodobnih slovenskih družin. Njegov ustanovitelj, dddr. Christian Gostečnik (55), je delo zastavil vsestransko. V okviru inštituta delujejo po programih za zakonce v krizi, razvezane, nasilne moške, žrtve spolnih zlorab, družine, kjer je prisoten alkohol, in za otroke s posebnimi potrebami.

Kaj je to - zvestoba?

Grozd otrok okrog mene. Pogledam jih, umirjajo se, oči se uprejo vame in potem začnemo. Pogovarjamo se o praznikih (velikonočnih), o velikonočnem zajčku (zakaj zajček? - zato, ker pravi zgodbica, da je zajček videl Jezusovo vstajenje, saj zajčki spijo z odprtimi očmi), o pirhih, o simboliki ... (Precej vedo, saj smo vsaj malo o tem že govorili.) Oglasi se deček: "Jajce pomeni življenje." "Povej malo več," pravim. "Razloži to!" "Piščanček zraste v jajcu in sam premaga lupino, zdrobi jo, prekljuva ..." "Ja, krasno! Zelo lepo si povedal! In kakšno zvezo ima to z veliko nočjo?" Otroci iščejo odgovor in hitro skupaj najdemo pravega: "Jezus je bil v grobu in z lastno močjo je prišel iz groba ..." "... kot piščanček iz jajca ..." "Pa ne boste rekli, da je Jezus piščanček?" "Ne, to ne. Toda primera je to. Piščanček

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
februar 2020
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
242526272829
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj