Križev pot

OddajAna Kos, dne 2015-04-03 ob 09:07:13

Križev pot, ki sva ga v nedeljo popoldne ob zaključku pobude 4o dni za življenje (prvič letos v Sloveniji) molila z mojim možem, objavljam svoje postaje, svojih sedem.

1. postaja:

Pilat obsodi Jezusa na smrt.

Jezus, Pilat je vedel, da si nedolžen, a vendar te je obsodil. Kajti zbal se je moči judovske duhovščine, ki se te je za vsako ceno hotela znebiti. Bal se je nahujskanih množic. Zbal se je javnega mnenja, ustrašil se je za službo.  In tebe, nedolžnega, je obsodil. Obsodil na smrt.
Umil si je še roke - v znak, da ne sprejema lastne odgovornosti pri tej obsodbi na smrt.


Tudi jaz morda zaradi drugih ljudi, zaradi njihovega pritiska, delam drugače kot bi sicer?
Se potrudim, da zares vem, za kaj gre - ali kar sodim? Morda obsojam velike družine, morda sodim tistim s samo enim otrokom, morda sodim nosečnicam, ki grejo splavit svojega otročka …? Ali pa tistim, ki v nemogočih okoliščinah vendar sprejmejo otroka?

Tudi nerojeni otroci umirajo – in marsikdo si umije roke, češ da je tako najbolje … da ni bilo druge možnosti … in če bi otroka obdržala, bi se spet našli sodniki, ki bi kazali s prstom nanjo in na otroka.

Če ga polomim, ali priznam krivdo - ali pa si umijem roke, se izgovarjam, da ni šlo drugače, da so me prisilili, da nisem vedela ...?

Morda kdo trpi in umira zaradi moje samovolje, zaradi moje zagledanosti vase?

Zaradi mene umirajo nedolžni?


2. postaja:

Jezus vzame križ na svoje rame.

3. postaja:
Jezus pade prvič pod križem.

4. postaja:

Jezus sreča svojo žalostno mater
Na tvoji poti na Kalvarijo, ljubi Jezus, se je skozi množico opazovalcev približala tvoja Mati. Zrl si v neizmerno žalostno obličje svoje mame. Gledal si v ljubeči obraz nje, ki te je v neizmerni ljubezni nosila, rodila, vzgajala.  Tvoja Mati ti ni mogla pomagati tako, da bi Ti odvzela križ. Ljubezen ima neslutene širine, včasih zahteva strašne stvari.
Jezus, tudi jaz sem mama. Tudi jaz trpim ob hudem, ki se dogaja mojim otrokom. Kako strašno je videti svojega otroka trpeti. Kako naj pomagamo mame svojim otrokom sprejeti, čemur se ne morejo ali ne smejo izogniti? Ne morem vedno pomagati, ne znam. Želim si, da bi se otroci ne čutili same, zapuščene, ko trpijo.

Jezus, tvoja mama te je videla … te je našla na tvojem križevem potu. So pa tudi mame, ki iščejo svoje otroke, pa jih nikoli več ne vidijo. Koliko ran je v srcih mater, katerih otroci so izginili v vojni in po vojni. Zaman iščejo obraze svojih otrok … Želijo jim obrisati solze, pa jih ne morejo …

Morda tudi mame, ki splavijo, iščejo obraze svojih otrok … Zaman jih iščejo …

Prosim za vse mame in očete in za vse otroke sveta. Jezus, s sočutnim pogledom si objel svojo Mamo, objemi tudi vsako drugo trpečo mamo.


5. postaja:
Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi.

Ljubi Jezus, pot je tako naporna, izmučen si, opotekaš se … Sprejel si križ, objemaš ga, a vendar je teža neznosna. In prav zdaj se Simon iz Cirene vrača s polja. Vojaki so ga opazili in mu ukažejo, da ti pomaga nesti križ ... Simon pristopi in pomaga, morda ne ravno z veseljem, toda pomaga!

Sem podobna Simonu?

Pomagam, ko opazim, da so drugi v stiski? Pridem na pomoč sama od sebe ali šele, če me prosijo? Ali le če me prisilijo okoliščine, da moram pomagati? Jezus, ti veš, koliko godrnjam ob šolskih nalogah svojih otrok.  

Skušam videti stisko ljudi ali pa se raje obrnem stran, če jo vidim – da mi ne bi bilo potrebno prisluhniti … čutiti s človekom v nesreči?

Čutim s svojimi družinskimi člani? Čutim z drugačnimi? Čutim z odrinjenimi, na tak ali drugačen način izbrisanimi? Imam sočutje do ljudi, ki ne najdejo svojega mesta na tem svetu? Imam rada vseh vrst prizadete ljudi, telesno in duševno? Čutim s homoseksualci? Čutim z zakonci, ki bi vse naredili za to, da bi imeli otroke, pa jih ni, čutim z ljudmi, ki se mučijo z materialno stisko?

Opazim tudi stiske duše? Je moja pomoč sočutna in nevsiljiva?

Se izgovarjam, da je križ njihov – in ne moj?

Sprejmem tudi jaz pomoč, če jo potrebujem - in mi jo ponudijo? Jo sprejmem kot samoumevno? Ali se čutim ponižana, ker ne zmorem sama?

Daj mi, Jezus, hvaležno in sočutno srce!

6. postaja:
Veronika poda Jezusu potni prt.

Ljubi Jezus, kako je težka tvoja zadnja pot … pot na morišče. Čisto si izmučen in poten. Po obrazu ti teče pot in izpira sledi krvi. Sočutno pristopi ena od žena, Veronika, in ti čisto narahlo obriše obraz.

Moj Jezus … pa jaz in moje sočutje? Pridem, čeprav so okrog "vojaki" in se morda bojim? Upam tvegati, da me celo kdo ubije? Upam živeti to, kar spoznavam, da je resnica – kajti, kar je resnica, je življenje?

Znam biti nežna, pozorna, prisluhnem trpečemu, čutim z njim?

Kolikokrat obrišem trpeč obraz svojim družinskim članom … ? Kričečemu otroku, jeznemu možu? Se dotaknem bolečine z občutkom? Ne drezam s prsti v rane? Znam z milino obrisati rano, jo poviti?

Pridem k trpečemu iz ljubezni in sočutja ali pa, da bi žela hvaležnost trpečega ali okolice, družbe? Zato, da bi me kdo opazil?

Naj bo, Jezus, moje srce kot Veronikino - preprosto in ljubeče.

 7. postaja:
Jezus pade drugič pod križem.

8. postaja:
Jezus tolaži jeruzalemske žene.
Na poti, Jezus, srečaš žene, ki sočutno jokajo ob tem, ko te vidijo, trpečega. A ti jim rečeš:
"Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!" (Lk 23, 28)

Kako blizu so mi te besede! Prav lahko se vidim med tistimi ženami in prav lahko vidim, kako sem pretresena in žalostna ob hudem, ki se dogaja ljudem po vsem svetu, živalim, stvarstvu ... Kako lahko je biti nekako sočuten z ubogimi otroki v Braziliji ali pa v Indiji pa v Iranu pa s preganjanimi in posiljevanimi ženskami po svetu … pa z ljudmi, ki imajo aids, z ljudmi tam daleč … ali vsaj na drugi strani ceste … V varni razdalji.

A naša ljubezen se najbolj izkaže doma … v našem najožjem okolju.

Kolikokrat začutim, kako zelo se me dotaknejo Jezusove besede, naj jokam nad seboj in svojimi otroki ...
Se ukvarjam predvsem s tem, kar je moje? Pometam pred svojim pragom? Ali pa raje pred drugim – doma pa pustim nepometeno? Ali se ukvarjam morda z drugim/i?
Opazim hude stvari drugih zato, da mi lastnih ne bi bilo potrebno?

 
9. postaja:
Jezus pade tretjič pod križem.

10. postaja:
Jezusa slečejo in mu dajo piti kis, pomešan z žolčem.

Jezus, prinesel, morda že privlekel si svoj križ do konca. Na kraj, ki je določen za križanje. Slečejo te.

Tudi mene kdaj slačijo, ljudje zlohotno grebejo po meni. Moje besede sprevračajo. Mi kaj podtikajo. Nimajo občutka za moje sveto.
Počasi se učim, da je to, kar je zame sveto, sveto tudi, če kdo to omalovažuje. Učim se, da morem ohraniti ponos tudi, če me kdo zaničuje. Četudi vedo o meni stvari, ki bi jih človek zaupal le prijateljem, sem vendar svobodna.

Jezus, ob bolnikih tolikokrat pomislim na to, kako so razgaljenimi pred drugimi, pred zdravstvenimi delavci in morda svojci, ki jih negujejo. Ni lahko sprejeti to, da človek ne more poskrbeti sam zase. Da morda potrebuje plenico in da mu to plenico zamenjajo drugi. Ni lahko biti prepuščen v svoji nagoti in nebogljenosti drugim. Mnogi dotiki niso spoštljivi, včasih je človek res samo številka … objekt.

Tudi porodnica je z najintimnejšimi deli telesa izpostavljena drugim, bolj ali manj neznanim ljudem, včasih zelo trdim in hladnim. Tako bi potrebovala sočutje, pa ga večkrat ni. Nosečnica, ki gre splavit. Razgaljena do konca. Poteptana v svojih občutjih. Občutja niso pomembna. Odmisliti vse okrog sebe. Umakniti se … samo telo leži tam …

Posiljena ženska. Ponižana do konca …

Zlorabljen otrok …

Kot si želim spoštovanja do sebe, želim spoštovati tudi druge.

Jezus, ti si v svoji ljubezni do nas šel do konca. Nauči nas, da bomo v srcih vedeli, da je najdragocenejše v nas vedno dragoceno … in da je telo tempelj Svetega Duha … četudi je včasih razgaljeno, zasramovano, poteptano.

 11. postaja:
Jezusa pribijejo na križ.

12. postaja:
Jezus umre na križu.

13. postaja:
Jezusa snamejo s križa in ga položijo Mariji v naročje.


14. postaja:
Jezusa položijo v grob.

Jezus, mrtev si. Vse je videti neskončno žalostno. Smrt. Konec vseh upov. Povijejo te v povoje in dajo v grob, ki ti ga odstopi Jožef iz Arimateje. Hitijo, da te položijo v grob, saj bo drugi dan praznik in tedaj tega ne bi smeli narediti. Grob je izklesan v skalo. Potem zakotalijo velik kamen pred odprtino. Grob zastražijo vojaki, kajti - kljub vsej neveri v tvojo moč se vendar pojavlja pomislek, kaj pa če vendarle nisi mrtev …?

Prazno naročje mam, ki jim je dete umrlo … nekatere so to same hotele, druge so iz vsega srca želele roditi, pa jim ni bilo dano. O vem, kakšna groza je to prazno naročje … čutiti pokopališče v sebi.

A koliko pomeni tudi imeti možnost iti na pokopališče. Imeti kraj žalovanja.

Koga, kaj vse sem jaz že pokopala? Ne samo pokojnih dragih, bližnjih, temveč morda tudi kakšne žive, v katere ne verjamem več ... Morda sem pokopala upanje v odnose? Morda sem pred grob zakotalila kamen, da ja ne bi vzklilo kaj lepega - da bi mrtvo ostalo mrtvo?

A, Jezus, ti si moje upanje. Kajti, če seme ne umre, ne rodi sadu …

Križev pot iz Volč na Mengore

Mengore (452 m nad morjem, jugovzhodno od Volč) so nas vabile in osvojile tudi s svojimi kapelicami križevega pota, mozaiki so delo našega Marka Rupnika, jezuita in kiparja in našega Prešernovega nagrajenca. In prav tisto leto, ko bi on imel svoj govor v Cankarjevem domu na podelitvi nagrad, so te zadeve tako spremenili, da je njegov govor odpadel. Škoda. Kajti p. Marko Rupnik se s svojimi besed res dotakne človeka od znotraj. Prav tako se dotakne s svojimi likovnimi deli. Kapelice so ob poti z Volč na Mengore, tako smo se mi, ki smo prišli z druge strani in se tja tudi vračali, spustili z vrha dol do prve postaje križevega pota in se potem vrnili na vrh ... Se je splačalo. 1. postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt. 2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame. 3. postaja: Jezus pade prvič pod križem. 4. postaja: Jezus sreča svojo žalostno mater 5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi. 6.

profileimage
Všeč mi je
0
Komentarji
7
Ana Kos
0
Mar 12, 2016
Križev pot ... misli za ta čas ...
#7
Ana Kos
0
Apr 07, 2015
Rak, Miro, veliko blagoslova tudi tebi!
Sem vesela, da so šle besede globoko! <3
#6
Ana Kos
0
Apr 07, 2015
Babica, tole bom pa v miru poslušala! Zdaj sem si odprla! Potem pa ...
#5
Ana Kos
0
Apr 07, 2015
Anka <3
#4
Rak stari
0
Apr 04, 2015
Ana, te tvoje besede in razmišljanja so pa res globoke in dajo človeku misliti. Hvala ti zanje.
Pa blagoslovljene praznike ti voščim, enako tudi tvojim.
Miro
#3
babica
0
Apr 04, 2015
Rupnikov prvi govor iz lanskega radiskega misijona !http://radio.ognjisce.si/sl/153/utrip/13421/
#2
Anka Klemenčič
0
Apr 03, 2015
Ana <3
#1
Ana Kos
Ana Kos
Objavil/a 2015-04-03 09:07:13 (Apr 03, 2015)
Starejša objava Novejša objava
Križev pot iz Volč na Mengore

Mengore (452 m nad morjem, jugovzhodno od Volč) so nas vabile in osvojile tudi s svojimi kapelicami križevega pota, mozaiki so delo našega Marka Rupnika, jezuita in kiparja in našega Prešernovega nagrajenca. In prav tisto leto, ko bi on imel svoj govor v Cankarjevem domu na podelitvi nagrad, so te zadeve tako spremenili, da je njegov govor odpadel. Škoda. Kajti p. Marko Rupnik se s svojimi besed res dotakne človeka od znotraj. Prav tako se dotakne s svojimi likovnimi deli. Kapelice so ob poti z Volč na Mengore, tako smo se mi, ki smo prišli z druge strani in se tja tudi vračali, spustili z vrha dol do prve postaje križevega pota in se potem vrnili na vrh ... Se je splačalo. 1. postaja: Pilat obsodi Jezusa na smrt. 2. postaja: Jezus vzame križ na svoje rame. 3. postaja: Jezus pade prvič pod križem. 4. postaja: Jezus sreča svojo žalostno mater 5. postaja: Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi. 6.

KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Punčka
Sredi noči
Zakaj je breza bela?
Jezus je vstal - a še ni?
Mrhovinarji na kosovcu
Pod plazom
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
(169)
Tanka
(89)
Zaveza
(89)
Hospic
(21)
Psalm
(17)
Rožce
(13)
Film
(3)
IŠČI PO ARHIVU
december 2019
PTSČPSN
1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj