Rad/a te imam

Od malega poznam svetopisemski odlomek o Jezusu, ki trikrat vpraša Petra, če ga ljubi. Vedno me je prevzel in prav tako so se me dotaknili Petrovi odgovori, da ga ima rad.
V tem ponavljanju je neko veličastje, nekaj posebnega, nekaj mogočnega.
Pomislim, kolikokrat jaz sama vprašam svojega moža, če me ima rad. In včasih mi ne zadošča en sam odgovor.
Včasih je tako lepo slišati: "Rad te imam!" A seveda je jasno, da besede same niso dovolj. Mora biti vsebina v njih, vsebina, ki jo doživljamo sicer v življenju.
A vendar so besede tudi lahko pravo darilo.
Besede pravi čas!

A v tem odlomku, ki bo sledil, je vsaj še nekaj, česar bi se rada dotaknila - ne gre le za ponavljanje, stopnjevanje, gre tudi za zaupanje ...
Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Hrani moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: »Ali me imaš rad?« in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovce!« /.../ »Hôdi za menoj!« (Jn 21,15-19)
Pred odlomkom sem rekla, da gre tudi za zaupanje. Zaupanje v vsej globini. Tudi za prepuščanje prijateljstvu.
Naj razložim:
Ko je Jezus svojim učencem razlagal, kaj se bo zgodilo z njim, ko jim je govoril o svojem trpljenju in smrti, mu je Peter vehementno izjavil: "Nikoli te ne zapustim!"
Jezus mu je rekel: "Preden bo petelin zapel, me boš ti trikrat zatajil!" (Lk 22, 31-34)
Po zadnji večerji je Jezus šel molit na Oljsko goro, strašno je trpel v sebi, saj ga je bilo strah tega, kar ga je čakalo. A učenci, ki jih je prosil: "Čujte in molite z menoj!" so spali. In kasneje, ko so Jezusa vojaki odpeljali, jim je Peter plaho sledil in skrivaj zunaj sledil temu, kar se je dogajalo pri velikih duhovnikih, Pilatu, Herodu ... in ko so ljudje rekli: "Ti si eden od njegovih učencev!" je trikrat zanikal!
In šele ko je petelin zakikirikal, se je zavedel svoje zatajitve ljubljenega Učitelja. (Lk 22, 54-62)
Zdaj, v tem odlomku zgoraj, mu je Jezus dal možnost popraviti tisto, kar se je prej zgodilo: Trikrat ga je vprašal, če ga ljubi, in Peter mu je pritrdil. Verjetno mu je bilo težko, toda moral je iti skozi to. In ko je tretjič odgovarjal, je rekel iz vsega srca: "Ti vse veš, ti veš, da te imam rad!"

Zaupanje med nami ljudmi? Se lahko kaj naučimo iz tega odlomka?
Kdaj zaspimo, ko nas prijatelj potrebuje?
Kdaj morda celo zatajimo prijatelja? Kljub temu, da ga imamo zelo radi, ga zatajimo - ker nimamo poguma, ker se nam ne da ukvarjati se z njim, ker ne vemo, čemu, komu bi dali prednost?
Včasih kdo izgubi moje zaupanje. Preprosto: ne zaupam mu več. Ponavadi ne v tem, da bi se skrivala pred njim ali kaj takega, pač pa tako, da bom svoje bisere bolj varovala in branila pred njim. Bom že pripravljena, da morda (spet) dobim udarec.
A če kdo želi spet dobiti moje zaupanje, si ga mora res pridobiti. Šele, ko imam več dobrih izkušenj, je mogoče zaupanje spet vzpostaviti. Če ne čutim srca tistega človeka, potem ostajam previdna in zadržana.
Tudi jaz zgubljam zaupanje pri drugih ljudeh? Ne vem. Vsekakor me kdo ne sprejme več, ko vidi, da sem (postala) drugačna, kot sem bila v neki njegovi predstavi.
Mnogo stvari med nami je mogoče urediti, če obe strani to želita.
Škoda je, velika škoda, če kuhamo zamere in se zapremo za vedno.
Zaupanje je nekaj zelo velikega, je velik dar. Obe strani potrebujeta, da vesta, da si (lahko) zaupata. Kot je potrebno ne le odpustiti, temveč - mislim - tudi dati vedeti, da smo odpustili.