Članek
Delov Potič pa še kar laže (2.)
Objavljeno Jun 08, 2015

Namesto opravičila za napisalo laž, da so novinarji Reporterja tik pred volitvami leta 2008 pisali za brezplačnike Slovenski tednik in Ekspres, Delov novinar Zoran Potič še kar naprej laže.

Objavo »popravka«, ki nam ga je poslal v objavo, bi lahko v vlogi odgovornega urednika zavrnil zaradi kar nekaj razlogov, ki so navedeni v zakonu o medijih, a sem naredil izjemo, saj se veselim priložnosti, da se neresnice, ki jih zadanjih sedem let najbolj vztrajno širijo prav novinarji Dela, enkrat za vselej razčistijo.

Na začetku naj še enkrat ponovim, da novinarji Reporterja niso pisali (ne pod svojim imenom, ne pod psevdonimom) za brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres in niso imeli prav nikakršne vloge pri ustvarjanju teh dveh časopisov. Pri Reporterju, ki obstaja od 19. maja 2008, ko je izšla prva številka, je trenutno redno zaposlenih šest novinarjev in urednikov, za revijo pa piše še deset stalnih zunanjih sodelavcev. Novinar Potič je svojem članku v Delu vseh teh šestnajst ljudi z lažjo po krivem obtožil, da so kot »novinarji Reporterja« pisali za brezplačnike. Nobenega med njimi ni niti poklical in vprašal, ali je temu res bilo tako.

Delov novinar Potič se v »popravku« sklicuje na nek »dokument iz zajetne dokumentacije preiskovalne komisije državnega zbora o brezplačnikih«, ki ga naj bi prepričeval, da »je ravno Šurla eden od avtorjev, ki so sodelovali pri ustvarjanju brezplačnikov«. Ob tem pa se še vpraša, »ali je Šurla seznanjen z istim dokumentom«, če ne, pa »kako mu je znano, da je ravno Oto Giacomelli na seznamu piscev prosulih brezplačnikov«.

Silvester Šurla ne poseduje »zajetne dokumentacije« parlamentarne komisije in ni seznanjen prav z nobenim »dokumentom«, ki naj bi Delovega novinarja Potiča prepričeval, da je Šurla eden od avtorjev iz omenjenih brezplačnikov. Tudi ime upokojenega novinarja Dela Ota Giacomellija Silvester Šurla ni našel na nobenem »dokumentu«, ampak kar v Slovenskem tedniku, ki ga je tako kot mnogi Slovenci v letu 2008 prejemal v svoj poštni nabiralnik. Silvestru Šurli je pred leti novinarka TV Slovenija posredovala nek navaden list papirja (to ni bil noben dokument!), na katerem je bil na roko napisan seznam nekaj oseb, ki naj bi pisale za brezplačnike.

Res je, na njem je bilo zapisano tudi moje ime. Ta kos papirja smo kot faksimile tedaj tudi objavili v tiskani izdaji revije Reporter. Delovega novinarja Potiča zato zdaj javno prosim, da mi pošlje ta »dokument«, na katerega se sklicuje in mi tudi omogoči vpogled v »zajetno dokumentacijo preiskovalne komisije«, ki jo naj bi, kot je moč razbrati iz vsebine »popravka«, tudi on posedoval. »Zajetna dokumentacija« najbrž ne bi bila zanimiva samo zame, pač pa tudi za pristojne organe, saj je imela komisija za brezplačnike, kot mi je znano, dostop tudi do nekaterih dokumentov davčne uprave, ki so še vedno opremljeni z oznako »davčna tajnost«. Obstaja namreč resen sum, da je novopečena uslužbenka PR agencije Pristop Melita Župevc te davčne dokumente pod mizo posredovala Delovim novinarjem in tako zlorabila funkcijo predsednice preiskovalne komisije. Njen partner, nekdanji premier Tone Rop, je bil nedavno že pravnomočno obsojen zaradi izdaje tajnih podatkov, mora bi kakšna sankcija utegnila zdaj doleteti tudi njo.

Silvester Šurla v zadnjih sedmih letih nikoli ni javno ne potrdil, ne zanikal, da bi v letu 2008 pisal za brezplačnike. Pa je kar nekaj novinarjev ves ta čas, najbolj strastno so to počeli prav v raznih edicijah časopisne hiše Delo, opletalo z njegovim imenom in priimkom, ne da bi ga kdorkoli kdaj kaj vprašal, da bi mu v celoti pojasnil zadevo. Ne Potič, ne njegovi novinarski kolegi na Delu tega pač enostavno niso hoteli slišati, saj so raje po dolgem in počez širili neresnice in blatili novinarje Reporterja.

Silvester Šurla je seveda pisal za brezplačnik, za »prosuli brezplačnik« Total tedna, ki ga je izdajala časopisna hiša Delo. Tri mesece, med februarjem in aprilom 2008. Po politično-tajkunskem prevzemu tednika Mag, kjer je bil v drugi polovici leta 2007 Silvester Šurla v. d. odgovornega urednika, pred tem pa deset let novinar, nekaj časa pa tudi izvršni urednik, je tedanja uprava Dela po naročilu predsednice nadzornega sveta Andrijane Starina Kosem Silvestra Šurlo proti njegovi volji premestila iz tednika Mag v uredništvo Delovega brezplačnika Total tedna. Šlo je za kazensko sankcijo, za šikaniranje, ker se je Silvester Šurla na funkciji v. d. odgovornega urednika Maga uprl tajkunsko-političnim pritiskom, ker ni hotel objavljati in pisati člankov, ki sta jih naročala tedanji Delov lastnik tajkun Boško Šrot in njemu vdana pribočnica Andrijana Starina Kosem.

Silvestru Šurli so tedaj tudi skoraj prepolovili plačo in ga ponižali v pisca bebavih člankov za njihov bebavi brezplačnik Total tedna, na prevzeti Mag pa je prišla »četica voljnih« novinarjev Dela, ki sta jim poveljevala Veso Stojanov in Mateja Babič.

Če bi me Zoran Potič kdaj kaj vprašal ali me pred zadnjim lažnivim zapisom v Delu poklical, bi mu z velikim veseljem povedal tudi, da sem v obdobju treh mesecev (februar - april 2008), ko sem bil prisiljen delati na Delovem brezplačniku Total tedna, pogodbeno sodeloval tudi z zasebnim podjetjem Progresija iz Maribora, ki je bil izdajatelj brezplačnika Slovenski tednik. Že v prvem članku »Delov Potič pa še kar laže« sem zapisal, da je »krajši čas – med februarjem in aprilom 2008 – pod psevdonimom za Slovenski tednik o tajkunskem imperiju Boška Šrota pisal še eden od tedaj šikaniranih novinarjev časopisne hiše Delo, ki teh nekaj člankov (ne več kot pet) zaradi lastništva Pivovarne Laško in s tem povezane cenzure seveda ni mogel objaviti v Delovih edicijah«. To se je dogajalo zgodaj splomladi leta 2008 (to še ni bilo predvolilno obdobje, saj so bile volitve v državni zbor šele jeseni), še preden je bil ustanovljen tednik Reporter in je izšla njegova prva številka. Če bi Potič v Delu napisal, da je za brezplačnik Slovenski tednik nekaj časa pisal tudi tedanji novinar časopisne hiše Delo Silvester Šurla, bi bila to resnica. Ker pa je pisal, tako kot še nekateri pred njim, da so za brezplačnike pisali novinarji Reporterja (kar vsi!), pa temu ni moč reči drugače kot laž.

Za vse članek, ki sem jih med februarjem in aprilom 2008 napisal za Slovenski tednik, sem na podlagi podpisane pogodbe o avtorskem delu prejel tudi honorar. Moram priznati, da so članke plačevali bolj slabo, samo od tega se ni bi dalo živeti. Nihče mi ni kaj posebej naročal, kaj naj pišem, tudi nikoli nisem bil na kakemu uredniškem sestanku ali na uredništvu Slovenskega tednika. Članki o tajkunskem imperiju Boška Šrota so bili seveda napisani v dogovoru z odgovornim urednikom Andrejem Lasbaherjem. Pošiljal sem mu jih po elektronski pošti in še danes sem mu hvaležen, da jih je objavil. Zaradi tedanjega Šrotovega lastništva teh člankov seveda nisem mogel objaviti v Delovem brezplačniku Total tedna, kamor so me po prevzemu Maga kazensko premestili, ne v katerikoli drugi ediciji časopisne hiše Delo. V tistem času je bila tako možnost objavljanja teh člankov v Slovenskem tedniku zame nekakšen »otok novinarske svobode«.

Slovenski tednik je imel z veliko naklado naravnost fantastičen doseg, zato so bili ti članki zelo odmevni in tako še bolj moteči. Zaradi konkurenčne klavzule, ki sem jo imel v pogodbi z Delom, so bili seveda podpisani pod psevdonimom. Ker pa je slog pisanja bolj težko prikriti, so v Šrotovem omrežju najbrž točno vedeli, kdo jih piše. Ob tej misli sem še bolj užival, formalno mi sicer niso mogli dokazati nič, da bi mi na Delu odpovedali pogodbo, so me pa zaradi tega še bolj šikanirali na druge načine. Pravzaprav se je zgodila naravnost perverzna situacija, ki po sedmih letih na Delu še kar traja,  čeprav je njihov tedanji gospodar Boško Šrot že nekaj časa pravnomočno obsojeni jetnik na zaprtem oddelku zaporov Dob, Dela pa se je že polastil nov tajkun iz omrežja Foruma 21. Tajkun iz Laškega je po nekaterih Delovih urednikih in novinarjih grobo zlorabljal medije za svoje interese. Delo (pa tudi Večer, ki se ga je Šrot prav tako polastil) je z njim objavljalo osladne intervjuje, napisana je bila cela serija člankov in komentarjev v obrambo in zagovarjanje njegovih interesov.  V prevzetem Magu pa se je pričel »lov na čarovnice« proti Slovenskemu tedniku, ki je objavljal vse prej kot lepe in prijazne članke o Šrotovem tajkunskem imperiju. To je nekaj let (najprej v Magu, nato v Delu) najbolj strastno in zavzeto počela prav tista novinarka iz »četice voljnih«, ki je pristala v zvezi z najbolj vplivnim prikritim lobistom pri nas – Francijem Zavrlom. Pri brezplačnikih so se namreč prekrili tako Šrotovi kot Pristopovi interesi. Medtem, ko so laškega tajkuna vznemirjali »grdi« članki o njem v Slovenskem tedniku, pa je Zavrla močno zaskrbel tok oglaševalskega denarja iz nekaterih velikih državnih podjetij preko drugih agencij mimo Pristopa.

Skratka, tiste novinarje, ki smo tedaj pisali proti Šrotu in opozarjali na katastrofalne posledice tajkunizacije slovenskega gospodarstva, se še danes »pribija na križ« (denimo mene osebno, ker sem menda naredil »največji greh«, da sem pisal za Slovenski tednik), da to počno prav tisti novinarji, ki so šli pisarit v prevzeti Mag (če me spomin ne vara, je tam kak članek po zaposlitvi na Delu objavil tudi novinar Potič), pa je perverzija popolna.

Načeloma ni sramota pisati za noben časopis, vsak avtor odgovarja za svoje članke, vsak medij ima tudi odgovornega urednika, ki je odgovoren za vse objave. Kot avtor parih člankov v Slovenskem tedniku, ne odgovarjam za celoten časopis, ki pa po mojem mnenju ni bil sramota za slovensko novinarstvo, kot to meni Potič ali še kdo drug. Če je že kaj sramota, je pisati za tajkuna Šrota in po njegovem ukazu uredniško prevzeti tednik Mag, ki se mu je uprl. Sramota je denimo tudi objavljati lažnive članke tipa »nezakonski sin kardinala Rodeta«, kar si je pred leti celo na prvi strani zgoraj privoščil »osrednji slovenski časnik« Delo. Na tistih nekaj člankov, ki sem jih napisal za Slovenski tednik, sem še danes ponosen in če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi jih v istih okoliščinah napisal še enkrat.

Na koncu pa bi Delovega novinarja Potiča, ki ga poznam že zelo dolgo in zelo dobro, in vem, da se za zapisano laž ne bo nikoli opravičil, ampak bo še kar naprej nekaj motovilil, prosil, naj vsaj ne bo patetičen in ne moralizira s trkanjem na mojo vest. Najprej naj raje poskrbi za svojo! S takimi ljudmi kot je on, pač ne želim imeti nobenega opravka in se tudi ne mislim v nadaljevanju več preganjati z njim, ne v medijih in ne v živo. Pri posameznikih, ki jih pri svojem delu poganja sovraštvo, pogosto odpove razum. Če po naključju kje srečam takšne ljudi, ki jih globoko preziram, se raje obrnem stran in si mislim svoje.