Rešitev za tegobe človeštva

OddajRobert Yebuah, dne 2016-11-06 ob 17:52:56

EKVITABILIZEM – Edini izhod za človeštvo

 

Ekvitabilizem (pojmovna skovanka avtorja) je zdravorazumska in pravična družbeno-ekonomska ureditev, ki bi zagotovo rešila človeštvo pred samouničenjem kot posledico aktualne krivične neoliberalne kapitalistične paradigme. Zametki te katastrofe se že manifestirajo v dejavnikih kot so Al Kaeda, Boko Haram, Islamska država, Krim, krepitev neo-nacifašizma v Evropi zaradi beguncev, TTIP (interesi korporacij nad voljo ljudske množice suverenih držav itd.).

 Slovenija naj bi bila prav tako suverena država in enakopravna članica Evropske zveze kot je Nemčija, ki pa v okviru zveze skrbi za svoje državljane kot ve in zna. Slovenija bi lahko dejansko postala svetilnik ne samo Evrope, temveč celega sveta, če bi si drznila spremeniti njeno ustavo, v kateri bi se zapisalo, da je ''Slovenija pravna in ekvitabilistična država'' namesto zapisa ''Slovenija je pravna in socialna država''. Morda bi kazalo vprašati za mnenje državljanke in državljana na referendumu, a najprej mora vedeti, kaj je ekvitabilizem.

Neoliberalizem se prodaja za demokratično ureditev, ki stavi na svobodno izbiro posameznika, toda žal temelji na nepravični paradigmi, ker daje kapitalu izključno lastniško pravico nad plodovi gospodarske dejavnosti. Tako je ohranil in, dokazano (s strani Piketty-a), celo povečal negativni učinek primitivnega fevdalizma; gre za družbenoekonomsko neenakost. In prav ta neenakost danes ogroža obstoj človeštva, ne pa spopad civilizacij kot razglašajo neoliberalni učenjaki. Da so sociologi in ekonomisti (posebno pa tisti z Nobelovim slovesom) dopustili nastanek takšnega stanja, je, milo rečeno, obžalovanja vredno. Mimogrede, socializem, tudi ni mogel biti kaj prida. Saj se je zgradil pravtako na temelju iste krivične ekonomske paradigme in genialno poskrbel za nadvlado ''1%'' partijskih veljakov nad ostalim ''99%''. To se je doseglo s prepovedjo izkazovanja dobička in abnormalno obdavčitvijo posla in dela. Tako delovanje je dalo veljakom ne le politično, temveč tudi enormno ekonomsko moč. Sicer pa se v socializmu ni moglo, zaradi kolektivizma, ustvariti tako nesramno ekonomsko neenakost v družbi, kot se je v kapitalizmu. Zdaj, ko so se socialisti oziroma komunisti prelevili v kapitaliste, se svet sooča z zametki omenjenimi v prvem odstavku tega zapisa. Oba ''izma'' sta se pitala in se še pitata z družbenim sindromom individualne iluzije o možnosti priključitvi elitam. Tu je treba poudariti, da neoliberalizem in vse druge ekonomske ureditve nimajo in ne morejo imeti ukrepov, ki bi lahko zajezili naraščajočo neenakost v družbi, ker vse temeljijo na napačni oziroma krivični paradigmi. Od gospodarske rasti velika večina prebivalcev nima nič, medtem ko tisti ''1%'' pobere skoraj vse, kar prinaša. Ugotoviti je možno, da predstavljajo vsi družbenoekonomski sistemi razviti po prihodu industrijske revolucije, neke vrste primitivni fevdalizem – sintagma ''1%'' naproti ''99''. Ali ni to kriminalno, da po najnovejši statistiki nevladne organizacije Oxfam, 80 odstotkov človeštva deli le 2,75 odstotkov svetovnega premoženja?            

Ekvitabilizem je ekonomska ureditev, pri kateri sta delo in kapital enakovredna partnerja (ne nasprotnika oziroma sovražnika) v družbeni reprodukciji oziroma gospodarski aktivnosti, ker preprosto eden brez drugega ne moreta ustvarjati nove vrednosti*. Pravzaprav se dejansko lahko gleda na ekvitabilizem kot pravičen kapitalizem, saj je delovna usposobljenost oziroma pridobljeno znanje tudi kapital posameznika, tako kot je ideja (intelektualna lastnina) kapital posameznika. Ideja je od narave dana, medtem ko je znanje prigarano. Tu je treba ugotoviti, da mati narava preko posameznikov podarja človeštvu koristne ideje, ki jih drugi posamezniki z prigaranim znanjem uresničujejo za dobrobit vseh nas. Zakaj se je človeštvo odločilo za aktualni nepravični kapitalizem, je lahko samo uganka. Sicer pa ekvitabilizem bolj zagotavlja prosti trg ter močno zmanjšuje vpliv države (politike). V ekvitabilizmu poslovni sistemi (zaključeni profitni centri) sami iščejo rešitve za svoje probleme s t.im. brainstorming oziroma viharjenjem možganov vseh zaposlenih (t.j. sodelovanje vseh – naravno kooperativno upravljanje, inovativno poslovanje). V neoliberalizmu pa z brainwashing oziroma pranjem možganov od zgoraj navzdol (t.j. konfrontacija vodstva z ostalim – destimulativno ukazovalno upravljanje). Človek je ustvarjalno bitje, ki je dejavnejše le v svobodi in ekvitabilizem zagotavlja naravno svobodo posameznika, da se izkaže v skupini somišljenikov z istim koristnim ciljem (t.j. ustvarjanje čim večjega dobička). V ekvitabilizmu je državno lastništvo enakovredno zasebnemu in si oba enakopravno konkurirata. Vloga države je, zagotoviti učinkovit nadzor nad denarnimi tokovi vseh profitih centrov (državnih in zasebnih). In to preko neodvisnega strokovnega organa (po vzoru SDK-ja**) z visokimi pooblastili za kazensko sankcioniranje kršitev poslovnih predpisov. Kadrovanje v tem strokovnem organu je izključno v njegovi avtonomni pristojnosti. Ekvitabilizem omogoča posamezniku, da se preko kolektivnega individualizma uveljavi in dejansko živi od rezultatov svojega dela (v neoliberalnem kapitalizmu in v vseh drugih ''izmih'' nihče ne živi od rezultatov svojega dela). Posameznik se tako sooča z ekonomsko demokracijo na delovnem mestu, kar ga prekali za njegovo politično vlogo v družbi nasploh – v neposredni politični demokraciji. Prav z neposredno demokracijo bi se človeštvo izognilo napakam preteklosti. Brez ekonomske suverenosti države je odsotna tudi politična suverenost. Ekvitabilizem zagotavlja visoko stopnjo suverenosti vseh držav. Uspešnost sleherne države je izključno odvisna od ekonomske sposobnosti njenih prebivalcev in ne od volja kakega 'Big brother-ja'. Slovenija ima vse potenciale, da se znajde med najuspešnejšimi državami na svetu. Neoliberalizem je entropični sistem, ker proizvaja sovraštvo med ljudmi, medtem ko je ekvilizem sistem trajnostnega značaja in zagotavlja simbiozo med ljudmi nasploh.     

Bistvo ekvitabilizma je delitev ustvarjenega čistega dobička enako (pol-pol) med nosilcem dela (zaposlenim) na eni in nosilcem kapitala (lastniki) na drugi strani. S tem, da lastniki kapitala polovico čistega dobička delijo po lastniških deležih, vsi zaposleni (od zgoraj navzdol) pa dobijo enake deleže druge polovice. Tu je treba gledati na poslovni sistem kot verigo, nosilnost katere je enaka nosilnosti najšibkejšega člena, ker je vsak od zaposlenih (od direktorja navzdol) enako pomemben člen za uspešno uresničevanje ciljev. Medsebojna pomembnost pa je določena z višino plače (akontacije končnega zaslužka), ki je vzdrževalne narave. Dobiček je presežek dela pravi Karl Marx. Torej, če bi delo postavilo svojo dejansko vrednost, bi dobiček izginil, kar bi privedlo do smrti gospodarske aktivnosti, brez katere pa človeštvo ne more. Zato je ekvitabilizem zdravorazumski kompromis med delom in kapitalom. Naj ima kapital ves ''kisik'', ki ga zahteva Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), naj bo obdavčitev bogastva nizka, po meri lastnikov, naj bo fleksibilnost zaposlovanja neomejena, a na koncu dneva pripada polovica ustvarjenega čistega dobička tudi delu, kot je opisano zgoraj. Navsezadnje je delo edini ustvarjalec nove vrednosti in ne kapital. Edini prispevek kapitala pri ustvarjenju nove vrednosti je ta, da se da na razpolago. Delo tudi plačuje bančne anuitete za posojila, ki jih najame kapital, itd. Kje je bila zdrava pamet naših prednikov, da so dodelili le kapitalu izključno lastniško pravico do dobička, je težko dojeti. Morda je to povezano z željo tedanjega evropskega človeka, da zasužnji druge soljudji, ki so bili malce drugačni od njega. To, kar je osvajalno sejal tedaj, žanjemo danes s toliko grenkobe. Zadevo lahko današnji evropski človek civilizirano popravi z zavzemanjem za paradigmo ekvitabilizma v 21. stoletju. Zakaj ne bi bile prav Slovenske državljanke in državljani ti mesijanski ljudje?   

Ekvitabilizem preprečuje nastanek sovražnika človeštva številka ena. Gre za družbenoekonomsko neenakost s stranskim produktom, akutno revščino, ki posledično rodi ostale človeške tegobe. Grd obraz neoliberalizma lahko ponazorimo (v nadaljevanju) z dvema primeroma poslovanja v Afriki in Evropi.

Neka multinacionalka je imela v eni zahodnoafriški državi poslovno enoto, ki je v letu 1963 zaposlovala skupaj 1984 oseb in ustvarila čisti dobiček v višini okoli 47.125.000,00 EUR (preračunano iz US$). Najnižja neto plača te enote je bila okoli 60,00 EUR na mesec (letno 720,00 EUR), kar je za zaposlenega z najnižjo neto plačo  bilo isto, kot ne bi nič dobil za svojo delo. To je pravi obraz neoliberalnega kapitalizma. Drugače bi bilo, če bi takrat veljala paradigma ekvitabilizma po vsem svetu. Polovica čistega dobička je 23.562.500,00 EUR. Zaposleni z najnižjo neto plačo bi tako kot vsi drugi zaposleni v tej poslovni enoti dobil še okoli 11.876,00 EUR, kar pomeni neto letni zaslužek v višini okoli 12.596.00 EUR oziroma 1.049,00 EUR mesečno. To pa je tudi danes dokaj soliden znesek za preživljanje kjerkoli na Zemljini obli. Ta oseba ne bi bila revež, ki bi hotel emigrirati za boljši kruh kam drugam. Poleg tega bi dobila dotična država dodatna (nekaj manj kot 23.562.500,00 EUR) sredstva za nadaljnji razvoj. Ali ni to pravično?

Vzemimo še novejši primer iz Evrope. Leta 2007 je neka evropska multinacionalka v srednjeevropski državi ustvarila, z 2.771 zaposlenimi, čisti dobiček v višini okoli 28.563.246,00 EUR; polovica tega je 14.281.623,00 EUR, kar bi prineslo vsakemu zaposlenemu še dodatni mesečni neto dohodek v višini okoli 430,00 EUR. Takrat je bila najnižja mesečna neto plača v tej poslovni enoti okoli 575,00 EUR. Zaposleni z najnižjo plačo bi imel mesečno 1.005,00 EUR v žepu in ne bi bil socialni problem družbi. Multinacionalka ne bi zaradi tega propadla; bi pa prav gotovo pridobila velik družbeni ugled v tej državi.

Ta dva primera potrjujeta trditev, da je dobiček presežek dela. Če bi bila najnižja plača v zahodnoafriški poslovni enoti desetkrat višja, bi bil čisti dobiček bistveno, bistveno manjši kot sicer.

Bralec naj zdaj skuša najti trdne argumente zoper sledeče (nekaj od številnih) pozitivne učinke ekvitabilizma, ki jih avtor zaznava kot dejstva:

- odprava abnormalne in s tem nemoralne družbenoekonomske neenakosti, na katero opozarja Thomas Piketty,

- in s tem odprava ekonomske migracije kot posledice revščine (nevarni in tragični sindrom Lampedusa in Grčija),

- večja kupna moč velike večine ljudi po celem svetu in s tem enormno realno povpraševanje (ne špekulativno), kar bi spodbudilo številne gospodarske aktivnosti in s tem znatno večjo zaposlenost,

- pravičen dohodek kot rezultat prispevka k ustvarjanju nove vrednosti, za izboljšanje posameznikovega dostojanstva,

- večja motiviranost zaposlenih za učinkovito poslovanje kolektiva, kar bi spodbujal medsebojni nadzor nad individualnim prispevkom k realizaciji ciljev,

- plodnejši dialog med vodstvom in ostalimi zaposlenimi, ker je tudi poslovno tveganje na ramenih vseh zaposlenih,

- fleksibilnost zaposlovanja bi bila brez ugovora, ker ne bi ogrožala varnosti zaposlovanja,

- večja ozaveščenost ljudi o ekologiji, saj bi se zaposleni veliko bolj poglobili v delovanje poslovnih sistemov. Odločitve so skupne in je po Gauss-u nemogoče, da bi se vsi zaposleni npr. strinjali z odločitvijo o deponiranju strupenih snovi v bližnjo reko, zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja. Tako bi v družbi zavladala ničelna toleranca do takih dejanj,

- fiktivno lastništvo kot eden od poglavitnih povzročiteljev sedanjih težav bi zagotovo izginilo, ker so zaposleni in lastniki partnerji z istimi cilji,

- preprečitev nastanka prezadolženosti in s tem okrnjenosti suverenosti držav; pri tem je zadolževanje bolj ali manj namenjeno predvsem vlaganju v razvoj družbe: zagotavljanje izobraževanja, zdravstva, kulturnih storitev in določenih infrastruktur. To so področja, ki ne smejo biti v zasebni lasti v ekvitabilizmu,

- bolj pravična in uspešna neoliberalna paradigma globalizacije s pravično porazdelitvijo ustvarjenega svetovnega bogastva,

- večje zaupanje med ljudmi in s tem manjša nestrpnost; če npr. Srb, Slovenec, Nemec, Rom, musliman, kristjan, belopolt in temnopolt istočasno zaznajo neki za vse koristen cilj, njihova različnost postane irelevantna (vojaki na fronti so dokaz za to),

- zmanjšanje možnosti vojn in drugih prevratov na obvladljiv minimum ter posledično zmanjšanje oboroževalne tekme, ki golta stotine milijard, namesto da bi le-te namenili za izboljšanje blaginje vseh Zemljanov, 

- odprava ali zmanjšanje na minimum vpliva skrajnežev, ki izkoriščajo obup revežev in z religijo zmedenih ljudi; saj oseba s solidno urejenim življenjem težko podleže manipulaciji bradatih mož kot 'predstavnikov boga na zemlji',

- znatno zmanjšanje vseh oblik ilegalne trgovine (z drogo, orožjem, belim blagom, itd.),

- vloga žensk v družbi bi se močno približala vlogi, ki se je trenutno oklepajo moški, saj bi bile mnogo bolj samozavestne in ne bi dovolile maltretiranja zaradi religioznih zahtev,  

- ter ne nazadnje, preprečitev kaljenju takih javnih norcev kot so bili: Hitler, Stalin, Pol Pot, Salazar, Franco, Ghadafi, Idi Amin, Bokasa, Bin Laden, Miloševič, itd.; na žalost tudi v 21-em stoletju ne manjka teh lunatikov na Zemljini obli,

- in bi še lahko našteli.   

Vsa prizadevanja avtorja, da bi našel kakšno negativnost ekvitabilizma so bila zaman. Vabljeni so vsi strokovnjaki (predvsem na področju sociologije, ekonomije, 'politologije' …), da svoja strokovna dela uskladijo z univerzalno vrednoto ekvitabilizma, ki ravno tako ohranja tekmovalnost, a vseeno daje vsem možnost za zagotavljanje dokaj dostojnega življenja. Razen, če imajo tehtne argumente zoper njo; moji za njo so, po mojem globokem prepričanju, trdni. Govoriti v neoliberalizmu, da je slehernik sam kriv za svoj neugodni družbeni položaj je, milo rečeno, perverzno oziroma bolno. Legitimnost takega razmišljanja bi lahko bila aktualna le v ekvitabilizmu. Pri ekvitabilizmu ne gre za egalitarnost, temveč za zdrav razum in pravičnost.

Da bi ekvitabilizem učinkovito deloval mora sleherna država ustvariti sistem evidentiranja njenega prebivalstva (državljanke in državljani ter stalne in začasne tuje prebivalke in prebivalce). To je kolosalen projekt, ki zahteva maksimum od informacijke tehnologije - IT. Zmanjšanje možnosti vojn ter drugih prevratov (kot posledica ekvitabilizma) in s tem odprava potrebe po oboroževanju, bi sprostilo ogromna sredstva za financiranje izgradnja ustreznih sistemov.

Na vrhu G7 2015 v Nemčiji so se privilegirani svetovni voditelji, posebno pa gostiteljica Angela Merkel, trudili narediti vtis zaskrbljenih posameznikov o usodi skupnih vrednot, kot so svoboda, demokracija, človekove pravice, spoštovanje mednarodnega prava, gospodarska blaginja in trajnostni razvoj, ki se prav gotovo ne morejo uspešno uresničiti, ker se gradijo na krivičnem ekonomskem sistemu –  napačnem temelju.  

 Kot Louisa May Alcott zaključujem ta zapis v slogu: Morda se predmetna ideja ne bo prijela, a vseeno občudujem njeno lepoto in globoko verjamem vanjo. V upanju, da bo slovenska mladina uvidela svojo brezskrbno prihodnost pod dežnikom ekvitabilizma in se začela, preko družbenih omrežij zavzemati zanj med vrstniki po celem svetu (vseh petih celinah in odmaknjenih otokih). Bodimo že razumsko razsvetljeni; globoko se zavedajmo, da je obstoj slehernika nemogoč brez obstoja drugih subjektov!

  

* : Trditev izhaja iz naslednje teorije enakovrednosti, ki jo je razvil avtor tega zapisa in sicer:

Sta dve osebi A in B stari 30 let soočeni z dogovarjanjem v dveh podobnih situacijah. Namreč, obstoja neki kraj, kjer se nahaja ogromna, za življenje koristna in deljiva, dobrina. Posamezna oseba, ki ji uspe priti do tega kraja zmore s seboj odnesti le določeno količino te dobrine, količina Z recimo.

Prva situacija pravi, da je oseba A sposobna do tega kraja priti in odnesti dobrino v 10-ih letih, oseba B pa v 20-ih. Obe pa ugotavljata, da bi z združitvijo zmogljivosti lahko dosegli ta cilj v enem letu in odnesli ne samo 2xZ količine dobrine, temveč 4xZ. Oseba A zato predlaga osebi B, da po uspešnem zaključku podviga delita dobrino v razmerju 2/3(4xZ) zase in 1/3(4xZ) za osebo B, ki se je nemudoma strinjala s predlogom. Vsak razumen človek bi sprejel to kot edini zdravorazumski kompromis med njima, zaradi njunih posameznih prispevkov k doseganju cilja v enem letu.

Pri drugi situaciji sta osebi A in B prav tako 30 let stari. Toda oseba A, tokrat rabi 100 let do istega cilja, oseba B pa 200 let. V kolikor bi združili zmogljivosti pa bi dosegli cilj v 10-ih letih. Tokrat se oseba B ni strinjala z istim predlogom osebe A, ker je menila, da je njen pripevek popolnoma enakovreden prispevku osebe A v odnosu do doseganja cilja v 10-ih letih. Brez njenega prispevka oseba A tudi ne more doseči cilja v 10-ih letih. Zato je predlagala delitev posledične dobrine pol na pol med sabo, kar je oseba A tudi zdravorazumsko sprejela. Teorija enakovrednosti pravi, da sta dva dejavnika ali subjekta popolnoma enakovredna v odnosu do nekega cilja, če eden brez drugega ne moreta doseči tega cilja.

** : Nekdanja Služba Družbenega Knjigovodstva, ki je bila precej učinkovita v nadzoru.

profileimage
Všeč mi je
2
Komentarji
3
Lara Arh
0
Mar 06, 2017
Citiram Zim Zelenega:
Človeški faktor grabežljivosti je tudi zanemarjen, pri delitvi pa itak ne bo šlo mimo tistega reka, da potegne več tisti, ki je močnejši.

Žal si zamišljamo kup lepih utopij, ki pa na žalost s človeško nravjo v okolju, ki ga aktualno živimo, nimajo nič skupnega. Ne bivamo v plodnem pragozdu, koder bi bile kakršnekoli naravne delitve iznad človeške grabežljivosti, možne... Žal.
#3
Miz Nelez
0
Nov 07, 2016
"Ekvitabilizem" - v ustavi? Najprej v slovar Slo. jezika.

Nič ni zapisano kako uravnavati kupno moč na celotnem planetu, inflacijo, katero bi ta način generiral.
Človeški faktor grabežljivosti je tudi zanemarjen, pri delitvi pa itak ne bo šlo mimo tistega reka, da potegne več tisti, ki je močnejši.

V praksi je neizvedljivo, razen, če se bo zgodil premik v zavesti ljudi od "zgoraj", kot ga nekateri napovedujejo in čakajo zveličarja vesoljskih preobratov v rednem ciklu ne vem koliko tisoč let.

(upam, da je Slovenija omenjena le zaradi zabavnega vložka v zapis)
#2
abram1b2 Cej
1
Nov 06, 2016
To je popolnoma nova življenjska paradigma. Večina ljudi živi površinsko in malo jih bo, ki bodo dojeli bistvo tega zapisa. Žal jih bo še manj,da bi se potrudili za skupno dobro in pravičnost..
#1
Robert Yebuah
Robert Yebuah
Objavil/a 2016-11-06 17:52:56 (Nov 06, 2016)
Starejša objava
KATEGORIJE OBJAVE
ZADNJE OBJAVE
Rešitev za tegobe človeštva
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
IŠČI PO ARHIVU
januar 2022
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31
Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj