Članek
“Svoboda, oropana urejenosti civilne družbe, se hitro sprevrže v anarhijo.«
Objavljeno Mar 15, 2015

(Bernard Brščič v spremni besedi h knjigi Adama Smitha, Bogastvo narodov)

Ker Brščič ni nekdo, ki ne bi vedel, kaj govori, ima ta njegova misel še posebno težo. In, lahko jo razumemo na dva načina – dobesedno in metaforično. V obeh primerih pa je konzervativna. Namreč, če odstranimo pravila, dopustimo svobodo, s tem pa tvegamo, da se bo ta izrodila. Na voljo imaš tako toplo kot mrzlo vodo, a uporabljati smeš le mrzlo.Torej so pravila neizogibna, s tem pa so neizogibni tudi nadzor in sankcije. To, dragi moji, je v vsakem primeru diktatura. Na eni strani imamo manjšino, ki postavlja pravila po svojih merilih, ki pa jih določajo drugačne okoliščine kot jih pozna večina. Večina tem pravilom ne more slediti, ker ne bi preživela, in zato jih pač krši. Manjšina pa jo zato sankcionira. Kako prisrčno, kot kakšen infarkt.

Tukaj gre za odnos družbe do svobode. Družba je svobodna toliko, kolikor si upa biti svobodna njena oblast. Komunizem je v nekaterih segmentih naredil velik korak naprej, a so nas po padcu berlinskega zidu vse skupaj zgnali nazaj v isto stajo. Seveda se lahko takoj oglasijo lari-fari interpreti zgodovine in mi začnejo nabijati na nos, kako se komunizem in svoboda izključujeta, in da potemtakem tukaj izumljamo kvadraturo kroga. Njihovi glavni argumenti bodo, češ da je v komunizmu veljalo akutno pomanjkanje možnosti izbire, da je vladalo politično enoumje, da je bila privatna lastnina skoraj smrtni greh ter da so bila produkcijska sredstva in profit ustvarjen z njimi, izključno v rokah politične, tj. Partijske vrhuške.

Seveda je na stvari mogoče gledati tudi tako. Toda takšna ozkoglednost nas ne bo pripeljala prav daleč. Takšna interpretacija nosi v sebi revanšizem, ki pa nikoli nima racionalne osnove in bi moral biti vsled tega irelevanten. Morali bi se mu odločno odpovedati, ne pa da ga mladim generacijam prodajamo kot biblijsko resnico. Resnica je drugačna od te, ki nam jo skušajo vsiliti lari-fari interpreti. Možnost svobodne izbire je bila takrat znatno večja kot je danes, že zato, ali pa prav zato, ker je bilo v komunizmu precej manj pravil, zapovedi, prepovedi, groženj, navodil za uporabo in brošur z napotki in tako naprej.

A naj vas ne zavede, komunizma ne omenjam v kontekstu, kjer bi ga postavljal nasproti temu, kakor ga vidi slovenska desnica, pač pa res izključno kot družbeni eksperiment, tako pa navsezadnje gledam tudi neoliberalizem. Torej brez revanšizma, ker revanšizem je huda bolezen z zelo kompliciranimi posledicami, kar navsezadnje lahko nazorno vidimo v trenutnem dogajanju na slovenskih tleh.

Nazaj k svobodi. Obudimo anekdoto: Bilo je prvega novembra leta 1973. Ura je bila okrog enajstih dopoldne. Zoprno meglen zimski dan ni bil prav nič podoben prazniku. Pa vendare je bil praznik. Dan mrtvih. Danes je to dan spomina na umrle, kar je nabrž bolj politično korektno. Nek adolescent se je pijano opotekal po pločniku ob tržaški cesti, od gostilne Vis, nasproti postaje ljudske milice, proti gimnaziji Vič. Bil je že navsezgodaj nasekan, kot bi prevejan pijanec ne smel biti ob uri, ko ga mečejo iz gostilne. Opletal je z rokami, metal glavo kvišku in krulil - „Hej brigade hitite, pozaprite zažgite, požigalce slovenskih domov...“ Prometa na cesti skoraj ni bilo, pešca pa sploh nobenega.

Tako pojoč, bolje rečeno, kruleč, je fante nekako privijugal do partizanskega spomenika pred viško gimnazijo. Sveč je bilo polno pod in okrog spomenika, a nobena ni gorela. Veter, hlad in sneg so jih vse ugasili. Fante je pokleknil na moker marmor ob spomeniku, vzel vžigalice in začel prižigati sveče. No, vsaj poskušal jih je prižgati. Bil je vedno bolj togoten. Jezilo in žalostilo ga je, ker ni in ni uspel premagati narave, veter mu ni dovolil razplamteti se enemu samemu plamenčku. Fante je iz žepa potegnil steklenico. In jo odmašil. Potem je v dolgih požirkih goltal močno žganje, da bi vsaj malo utišal žalost in jezo v svojih prsih. Čez nekaj minut je bil vidno bolj pijan in občutno bolj togoten. Obrnil se je od spomenika. Stopil je na rob pločnika. Pogled je dvignil proti nebu in začel tuleč preklinjati in zavijati kot bi mu domobranci pobili celo družino.

Mimo je pripeljal policijski avto. Po nekaj metrih je ustavil in počasi zapeljal nazaj. Izstopila sta dva namrgodena miličnika in stopila k fantu. Strogo sta ga pobarala, kaj da tuli in krili v tem snegu in vetru in zakaj je navsezgodaj pijan in zahtevala od njega osebno izkaznico. Ki je ni imel. Fant je preslišal tisto o osebni, stopil do spomenika, potem pa se obrnil proti možema v modrem in začel na ves glas besno kričati: „Pijan sem ja, pizda mu materina, zjutraj sem prišel sem prižgat svečko, pa mi še ni uspelo, prokletri veter, a pa vidva sploh vesta, da je to spomenik našim borcem, ki so umrli, da smo mi danes svobodni in da se vidva lahko vozita z avtom, in prižgal bom svečo tem padlim borcem, jaz se namreč zavedam, da če oni ne bi dali svojega življenja, mene ne bi bilo, zato mi nihče ne bo prepovedoval, da bi tem neustrašnim borcem, ki so nesebično dali svoja življenja za svobodno prihodnost, prižgal svečo. Če me odvlečeta od tod, se bom pritožil Titu, da sta mi na silom preprečila čaščenje spomenika hrabrim borcem.“

Miličnika sta se spogledala, skomignila z rameni in se odpeljala nazaj na toplo. Mladec pa je utihnil, sedel na rob spomenika, si potegnil plašč čez glavo ter si privoščil pol ure krepčilnega spanca. Jp, bil je brezdomec, brez dokumetov, ki tisto dopoldne, tisti dan, teden, mesec, leto,.. ni imel kam. Predstava o njegovi neutolažljivi ljubezni do padlih borcev je bila namenjena temu, da je dosegel, da ga viški miličniki tisti dan ne bodo več davili, s tem pa si je kupil kar nekaj manevrskega prostora za žicanje in morebiten drobni kriminal. In ker je v svobodi preživel tisti dan, si je želel še naslednjega in ves teden, mesec, vse dolgo življenje.

Kdo mu je omogočil svobodo? Sistem! Totalitarni!!! So what? E, so what: v totalitarizmu je temu adolescentu uspelo priplezati na družbeni lestvici od nedonošenega pankrta, brezdomca in marginalca, do svobodnega, suverenega, samozavestnega in relativno modrega državljana. Dajte danes devatnajst letno dete na cesto, pa čez petintrideset, štirideset let preverite, kaj je nastalo iz njega in kako hitro ga je zmlelo, potem pa sedite, prižgite kar koli že, cigaret, cigaro, džoint, kadilo, srknite nekaj, kar vas poživlja ali pomirja, in postavite predse ogledalo, ki pomlajuje, pa primerjajte, v katerem času je bilo svobode več, v komunizmu ali v neoliberalzmu? Pa tedaj nismo imeli ministrstva „za enake možnosti“ kot ga imamo danes. Veliko manj je v komunizmu sistem gnjavil ljudi z nesmiselnimi pravili, precej več osebne svobode je dopuščal, s tem pa tudi precej več kreativnosti, kar je v družbo vnašalo optimizem.

Kaj pa se dogaja danes? Bolj ko je nebo zunaj temačno, bolj je v sozvočju z vzdušjem v deželi kranjski. Predvsem zaradi preobilice pravil, zdravil, poživil, pomirjeval, ki večini spreminjajo življenje v nesmisel, ki ga morajo zapovrh še drago plačevati, manjšina pa obrača vse te cekine in se večini reži obraz.

Povežimo tale venček. Z urejenostjo civilne družbe in anarhijo. Iz zgoraj zapisanega je bržkone precej jasno razvidno, da je bil komunizem bližje anarhiji kot ji je neoliberalizem, kajti dopuščal je več individualne svobode odločanja o lastnem življenju in da je aktualna (politično korektna) urejenost družbe veeeelik korak nazaj. Kar lepo dokaže v naši iztočnici negativno izpostavljena klasifikacija anarhije. Pravzaprav strašenje z njo, češ, če ne boste ubogali, vas čaka anarhija, potem boste pa že videli hudiča, anarhija je svoboda, ta pa je za vas pogubna.

Okej, smo kjer smo. Ampak, ker upanje umre zadnje, še vedno verjamemo, da bo nekoč človeštvu zavladala zdrava pamet in bodo odpravili nespametna pravila in drugo navlako in bodo začeli vsi skupaj živeti ne zato, da bi drug drugemu grenili življenje, pač pa da bi vsak zase v življenju uživali na podlagi nekih drugih vrednot, ne pa na podlagi pohlepa. In to bo anarhija, ki je več ne bo mogoče postaviti na negativno stran vesolja, tja nekam k hudiču..

ŠE VELIKO ZANIMIVIH PRISPEVKOV, ZGODB IN KOMENTARJEV

PRIDRUŽI SE NAM IN KLIKNI NA POVEZAVO

https://www.facebook.com/groups/1522147691378119/

Fotografija osebe Romano Rajkov.

KJE VAS ČEVELJ ŽULI  https://www.facebook.com/groups/1522147691378119/