Manipulacija, nezavedno, psihoanaliza - 1. del
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Četrtek, 21. november 2013 ob 14:35

MARIBORSKI ŠTUDENTI PSIHOLOGIJE SO ME NAPROSILI, DA NAPIŠEM NEKAJ O MANIPULACIJI (SKOZI PSIHOANALIZO) ZA NJIHOVO REVIJO PSIHOLOŠKI INKUBATOR. IN KO SEM SE ZANJE (BREZPLAČNO) POTRUDIL, SO ME CENZURIRALI. IN ... EVO, TULE - NECENZURIRANO (1. DEL):

Manipulacija pomeni nekakšno upravljanje in manevriranje z ljudmi – ne da bi si le-ti tega zavedali. Ljudje s katerimi se upravlja, se z njimi manevrira, so nekakšne marionete v rokah drugih, manipulatorjev. Zmanipulirani ljudje so prelisičeni na ta ali oni način – neposredno (s triki oziroma ukanami/zvijačami), ali pa posredno (skozi to ali ono ideologijo). In ljudje so vselej (z)manipulirani – to je pač sestavin (inherentni) del njihov narave duševnega funkcioniranja.

Če bi Freud neposredno pisal o manipulaciji z ljudmi, bi verjetno nastala najdebelejša knjiga, kar jih je napisal. Na srečo, ali pa na žalost, se Freud z manipulacijo (skozi psihoanalizo) ni ukvarjal. V njegovem času ni bila razvita niti (parlamentarna) demokracija niti (tržni) kapitalizem kakršnega poznamo danes. Paradigma monarhičnega vladanja in (autokratskega) upravljanja z državo oziroma z ljudmi ima druge zakonitosti in značilnosti – večinoma so vezane na transfer – kot parlamentarna demokracija. V Freudovem času tudi tržni kapitalizem še ni bil razvit do stopnje neusmiljenega manipuliranja s potrošnikom. V njegovem času oziroma proti koncu njegovega življenja se je patološki potrošnik, kakršnega poznamo danes, šele rojeval.

 http://www.publishwall.si/roman.vodeb/photos/photo/23729

Pametni Edy in »glupi«[1] Jack

V to kislo in hkrati sočno jabolko – torej v patološko potrošništvo – je ugriznil šele Freudov (»dvojni«) nečak Edward Bernays (1891-1995), ki se mu je sprva zgolj »malo (divje, nedeljsko) sanjalo« o psihoanalizi. In ravno psihoanaliza s svojimi koncepti lahko resnično največ pove o manipulaciji z ljudmi. Bernays se je pri svoji aplikaciji psihoanalize na manipulacijo z ljudmi (sprva) osredotočal na oglaševanje različni proizvodov, pozneje pa so njegova znanja in ideje hitro prešle na področje politike, torej na »upravljanje« z ljudmi (javnostjo) za potrebe politike oziroma za pridobivanje (in/ali ohranjanje) moči in oblasti, nadvlade, tudi v mednarodnem kontekstu. Bernays se je – zato, da se je v svojih manipulativnih prijemih bolj znašel (beri: z marketinškimi zvijačami/triki/ukanami prelisičil ljudi, torej potrošnike) – moral sprva obračati na malce bolj podkovane psihoanalitike. Abraham A. Brill je bil v resnici tisti, ki je Bernaysu »prišepnil«, da je cigareta simbol penisa, torej možatosti in moške moči. In šele s tem interpretativnim psihoanalitičnim namigom se je Bernays znašel, pri oglaševalski (reklamni, propagandni) kampanji za ameriško tobačno industrijo (American Tobacco Company). Pri svoji prvi manipulaciji s kupci cigaret (z aktualnimi in potencialnimi kadilci) je računal na nekaj temeljnih fenomenov oziroma konceptov, ki jih je v psihološko oziroma psihoanalitično stroko plasiral njegov stric, oče psihoanalize, Sigmund Freud.

Manipulacija – bodisi skrbno načrtovana, ali pa tiho pričakovana, pa tudi nehotna in spontana – temelji na nekaterih (psihoanalitičnih) izhodiščih oziroma (teoretskih) dejstvih:

  • Človeka obvladuje nezavedno; nezavedno je središče človekove duševnosti,
  • Temeljni atribut človekovega nezavednega (podzavesti) je nezavedna želja,
  • Vzroki zavestne želje oziroma hotenja so vselej nezavedni,
  • Človek je v osnovi (načeloma) sugestibilno bitje; voditi se pusti neki avtoriteti, morda zgolj ideji – ki ga vodi/usmerja, ga »vleče za nos«, z njim manipulira/upravlja (na da bi se, s pozicije zavesti, tega zavedal),
  • Človeka obvladuje načelo ugodja (uživanja), katerega temelji/fundamentalni atribut je seksualnost (tako latentna, kot manifestna – torej seksualnost je mišljenja v zelo širokem smislu, kot tudi v ožjem smislu),
  • Ekvivalent načela ugodja je denar, ki je hkrati analni in tudi falični atribut – denar je po eni strani tako simbol prvega otrokovega darila – njegovega izločka (dreka) –, kot tudi simbol (moškega) penisa,
  • Inherentni del paradigme manipulirana z ljudmi je pogosto – v nekaterih kontekstih –znameniti transfer, ki ga je Freud vpeljal pri razumevanju psihoterapevtske prakse; včasih je prav zaradi transferja (pre)lisičenjr oziroma (z)manipulirano upravljanje z ljudmi sploh mogoče,
  • V manipulativne praks pa je vtkana še želja kot (vselej, na nek način) »želja (intrapsihičnega) Drugega«;

Olepševalni izraz za raznorazne manipulativne prijeme (zvijače, trike, ukane, (pre)lisičenja, »prefilmavanja«, »vlečenja za nos«, »pranje možganov« …) je »odnos(i) z javnostjo«. Po domače povedano se je Bernays ukvarjal z vprašanjem/idejo: kako prelisičiti ljudi, kako jih ukaniti, jim »oprati možgane«, da sprejmejo neko vsiljeno (politično) idejo/mnenje ali pa, kako kupiti oziroma prodati proizvod, četudi ga kupci ne rabijo, le proizvajalec/trgovec (kapitalist) ga bi strašansko rad prodal in s prodajo zaslužil. Pri manipulaciji oziroma pri (marionetnem) upravljanju/»rokovanju« z ljudmi oziroma z javnostjo (z maso ljudi) gre torej vselej za aplikacijo določenih »prijemov« oziroma trikov/ukan/zvijač. In Edward Bernays se je v svojem poslu (in teoriji) dobro znašel – zahvaljujoč svojemu stricu Sigmundu Freudu in/oziroma psihoanalizi. Če se človek hoče iz knjig naučiti veščin manipulativnega upravljanja z ljudmi naj si prebere obe Bernaysovi knjigi Oglaševanje (Propaganda, 1928) in Odnosi z javnostjo (Public relations, 1945) ter esej Veščina soglašanja/strinjanja  oziroma Inženiring konsenza/ (Engineering of consent, 1947). Z istim naslovom je leta 1955 izšla še knjiga več avtorjev. Bernays je bil zagotovo mojster manipulacije z ljudmi, kar pa ne pomeni, da je vedel za vso teoretsko ozadje svojih idej, svojega »feelinga« oziroma intuitivnega (nezavednega) občutka – seveda je tukaj pomembna še ena malenkost: bil je dovolj »pokvarjen«, da se mu je manipulacija z ljudmi zdela moralno sprejemljiva – hkrati pa je bil še precej narcističen, saj je bil obseden s častjo in slavo, ki mu jo je prinašala njegova sposobnost/veščina manipuliranja z ljudmi.

Ravno v tem oziroma s tem moralnim kontekstom imamo nekateri, ki imamo psihoanalitična znanja s katerimi je mogoče (z)manipulirati množice, probleme in zadržke. Ne zdi se nam – vsaj meni ne – moralno sprejemljivo, da bi ljudi (na vsak način, načrtno in ciljno) prepričali, bolje rečeno prelisičili (»nadmudrili«, jih »prefilmali« z raznimi triki, ukanami, zvijačami, jim t. r. »oprali možgane«), z njimi manipulirali – pod pretvezo, da gre za (klasično) »politično komuniciranje« oziroma za »sodobne tržne/marketinške pristope«.

Čeprav: sedanja družbeno politična kriza in/oziroma gospodarska recesija terja od vseh nas – še posebno tistih, ki imamo »posebna« znanja/veščine –, da tiste bogataše, ki imajo v bankah denar (kapital, nepremičninsko imovino), pripravimo do tega – četudi s triki iz registra manipulacije in »v imenu dobrega/dobrote/etike« –, da bi ta denar začel zapravljati, da bi le-ta  (kapital) zopet začel krožiti. Znanja – beri: veščine manipulacije – torej obstajajo, le nekdo (iz politike, države/Vlade) se mora obrniti na tiste, ki imamo ta znanja.

 

Ko ovce ne vedo koga v resnici volijo, niti zakaj – primer Peter Bossman

Po drugi strani se največ načrtne manipulacije dogajajo ravno v politiki – v obliki političnega marketinga, torej prepričevanja oziroma nagovarjanju (potencialnih) volivcev. Da je na zadnjih županskih volitvah v Piranu (l. 2010) zmagal črnopolti kandidat Peter Bossman (rojen v Afriki/Gani), zagotovo ni posledica odličnosti kandidata (stranke SD), pač pa prefinjene, da ne rečemo, v številnih kontekstih, dovršene (pred)volilne kampanje – beri: spretnega prepričevanja volivcev naj volijo Bossmana. Kampanjo je koncipiral strateg/ideolog – tudi sam član stranke SD – Sebastjan Jeretič, ob asistenci Igorja Vlačiča. Koliko atributov oziroma primesi takšne ali drugačne manipulacije je imela dotična kampanja, je nemogoče (do)reči, ker niso povsem znani vsi detajle aplikacije vseh kampanjskih pristopov in/oziroma prijemov. Na tej točki diskurza moramo seveda odmisliti, ali je (bilo) (kakršnokoli) kampanjsko manipuliranje in indoktriniranje z idejo, da je Bossman najboljši/najprimernejši županski kandidat, »dobro« ali »slabo« – ker: pojem »dobrega« in »slabega« je vselej subjektivna, torej (hkrati) relativna kategorija.

Ker mi osebno srce bije na levi in ker je bil Bossman kandidat ene od levih strank (SD), bo »kritika« oziroma analiza takratnega političnega oglaševanja (skozi optiko manipulacije) toliko bolj legitimna. Številni novinarji in politični analitiki so takrat hvalil Bossmanovo kampanjo kot odlično, eno najboljših. Ugledni univerzitetni profesor dr. Vlado Miheljak, sicer psiholog in psihoanalitično dobro podkovan, je bil – in je zagotovo še vedno – »prepričan, da bi elementi kampanje, če bi jo vodili za kakšno veliko politično osebnost v veliki državi, šli v literaturo kot zgled dobre kampanje, ki iz kandidata izvleče najboljše.« Podoben superlativni kontekst je v svojih komentarjih ubral tudi Miheljakov FDV-jevski kolega dr. Miha Kline. Delov novinar Boris Šuligoj je o prejšnjem piranskem županu, Bossmanovem protikandidatu, dejal, da »niti pomislil ni, da obstaja morda kakšna disciplina, na primer politično oglaševanje, v kateri so mojstri svetlobna leta pred njim.« Biti pred »nekom svetlobna leta«, in to v političnem oglaševanju, bi v resnici pomenilo biti zverziran v »pristopu« k volivcem oziroma v manipulaciji z njimi. In v kampanji so – kot so si bili enotni domala vsi komentatorji, politični analitiki in novinarji – »pri nagovarjanju volivk in volivcev uporabili veliko novih in učinkovitih pristopov.« (Slavica Tucakov, 2012)[2] Z mojega oziroma psihoanalitičnega vidika bi bilo mogoče reči, da bi bilo (v bistvu) mogoče govoriti o učinkoviti manipulaciji z volivci.

Manipulacije je pač širok pojem, ki zajema različne derivati in pristope oziroma prijeme v političnem marketingu. V register manipulacije sodijo – ob realnih – tudi različen lažne in (pre)drzne obljube, ki jih domala vsi kandidati za to ali ono politično funkcijo uporabljajo zato, da bi bili izvoljeni. Preprosto rečeno: lažejo oziroma si izmišljujejo stvari, za katere že v naprej vedo, da jih (verjetno) nikoli ne bodo realizirali. Prazno obljubljanje se seveda obrestuje, če vemo, kako naivni so (lahko nekateri) volivci. V teme kontekstu bi bilo povsem legitimno in »sočno« vpeljati dikcijo o »učinkovitem manipuliranju z (vodljivimi) ovcami«. Posmehljivo in generalno načelo, ki v paradigmi demokratičnih volitev še kako drži se glasi: »Ovcam je treba z učinkovito indoktrinacijo skozi različne trike, (pre)lisičenja, ukane (obljube, laži) oprati možgane z ide(olog)jo« – v piranskem primeru je bilo treba volivcem pač »na vsak način« dopovedati, da je Peter Bossman odličen/najboljši kandidat za župana. Ob vsem tem (strokovnem) hvaljenju – predvsem levo-pristranskih novinarjev, komentatorjev in političnih analitikov – bi se pikra pripomba lahko glasila: »Le kako naj bi bila Bossmanova kampanja grajana, če je pa kandidat zmagal?!«

Moja osebna, pa vendarle strokovno (psihoanalitično, teoretsko) legitimna pripomba, da je (morda) bila Bossmanova kampanja zgolj in samo »dovolj dobra«; v ozadju pa so se (morda/verejtno/zagotovo) skrivali nekateri drugi fenomeni, zaradi katerih je Bossman zmagal. Recimo: piranska SD-esovska (»rdeča«) volilna klientela se obnaša kot izjemno homogena, »zavedna«, falična (tekmovalna) in zato nepremagljiva – kar pomeni, da »ve« oziroma se prepoznava kot najmočnejša, ruši in premaguje vse pred seboj, četudi s (črn(opolt)im) kandidatom Bossmanom ... Nadalje: kot črn(opolt)i »afriški prišlek« je Bossman na Pirančane/volivce deloval kot mana, torej kot »mašilo v manku smisla«, kot se reče v antropologiji. Tisto »več«, kar je Pirančanom/volivcem (doslej) manjkalo, je bilo »nekaj« (drugega, drugačnega – v obliki črnega, dobesedno »za-morskega«, afiriškega), nekaj, kar bi lahko označili kot mana, kot »mašilo v manku smisla«. Bossmanova radikalna drugost/drugačnost – v obliki črne polti, tujosti in (afriške) »za-morskosti« – je na Pirančane/volivce delovala manično oziroma mansko (beri: navezujoč se na mano). Če se rešitev za Pirančane – beri: boljše življenje – nekje (že) skriva, je to zagotovo onstran nečesa, za pri-morce je najprikladneje reči, da onstran morja, torej »za morjem«, in Bossman je (bil) dejansko za-morec. Kot tak je volivce zadel posredno, na svojstven (nezaveden) način – zaradi efekta mane. Povsem mogoče in legitimno je reči, da je pri Bossmanovi izvolitvi šlo za povsem druge mehanizme, povezane z nezavednim (volivcev). Ta nezavedni in svojevrstno manipulativni kontekst bi lahko razložila kvečjemu psihoanaliza (v povezavi z antropologijo). Torej: piranski volivci so sicer bili na nek način zmanipulirani – in to precej bolj zapleteno, na povsem drug način in preko druge logike, kot so jo zaznavali in predvidevali konceptualni snovalci (ideologi) Bossmanove kampanje. Tovrstna manipulacija je tako zapletena – že zato, ker je spontana in nenačrtovana (vsaj ne na tak način kot se je zgodila) – da jo je potrebno vsaj omeniti, če se je že razložiti ne da povsem detajlno.

Ob tem je treba pikro in malce retorično reči, da piranski volivci v bistvu sploh niso vedeli koga so volili in zakaj so ga volili.[3] Zgroženost priznanega zamejskega akademika Borisa Pahorja se je ob Bossmanovi izvolitvi pač glasila: »Toliko smo dali za tisti košček zemlje, zdaj pa imaš črnega župana. Moj Bog, kje je tu narodna zavest? Nič proti temu, da je temnopolt. A če so že izvolili Neslovenca, bi kvečjemu morali izvoliti člana italijanske skupnosti, ki tam živi. To, da daš tujca za župana, je slab znak.«[4]

Triki z megalomanskimi obljubami so sicer ceneni, a učinkoviti – odvisno sicer od tega, kdo obljube izreka: če jih izreka avtoriteta, torej »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ve/zna/zmore«, so obljube – gre pa vselej za obljube ugodja (užitka) – učinkovite. Če kandidat nima statusa avtoritete, ukana z obljubami ne zaleže. Takrat so prikladni drugi manipulativni triki/ukane oziroma pristopi – npr. s (posrednim mini) podkupovanjem. Mnogi županski ali poslanski kandidati pri nas kuhajo golaž ali pa delijo kranjske klobase (in kuhano vino, žganje, čaj, medico …) in kakšen priročne drobnarije – ovce je pač treba »pitati« z ugodjem, bodisi z materialnimi ali pa z obljubami (ugodja). V bolj prefinjenih kampanjah so manipulativni prijemi subtilnejše narave. Sebastajn Jeretič se je v Piranu – za Bossmana – domislil (le) nekaterih; zagotovo pa obstaja še kopica predrznejših (čistih) manipulacij, večinoma iz registra t. i. sublimnega oziroma nezavednega oglaševanja, ki se bolj kot v političnem marketingu prakticira v potrošniškem oglaševanju proizvodov za praktično uporabo. Sem pa nekoč že zapisal: »Nezavedno oglaševanje je v našem političnem marketingu bolj slučajni (nezavedni) spodrsljaj, kot pa premišljena poteza oglaševalskih kreativcev. Teh 'spodrslajev' pa niti ni tako malo, toda redki jih opazimo.«[5]

 

Primer Borut Pahor

Na zadnjih predsedniških volitvah (l. 2012) se je na prestol predsednika države zavihtel Borut Pahor, in to s »poceni«, da ne rečemo cenenimi triki/zvijačami/ukanami – torej ravno na račun manipulacije z ljudmi/volivci (po načelu: »Ljudje so glupi – treba jih je prelisičiti!«).[6]

Skrajno perverzno – torej moralno pokvarjeno, ampak to je sestavni/inherentni del demokracije – je, da svetovalci v (pred)volilnih kampanjah računajo ravno na »glupost« naroda, torej volilnega telesa. Zmaga tisti, ki je bolje in spretneje jemal v zakup »glupost« volivcev, vodljivih ovc. Pahor se je v svoji (pred)volilni kampanji najbolj vživel v svojo vloga, torej v igro/igranje, ljudskega človeka – kar pomeni, da verjetno/morda sam niti vedel ni, kako v resnici spretno manipulira z ljudmi; in (zmanipulirani) ljudje so ga potem tudi res volili. Njegovi svetovalci so seveda morali vedeti precej več o zakonitostih manipulacije – namreč: celotna demokracija (kot politična paradigma) temelji na manipulaciji z volivci, torej z »vlečenjem za nos«. In spet moramo odmislit, ali je to »dobro« ali »slabo« – pojem »dobrega« ali »slabega« se vzpostavi šele z vpeljavo gledišča, ki je vselej subjektivno in/oziroma relativno.

Če citiram samega sebe – o Pahorjevi (pred)volilni kampanji sem se razgovoril (Delo[7]) in razpisal (v Večeru in svojem blogu[8]) takrat, ko je bilo to aktualno in potrebno – naj ponovim: »Demokracija je strukturno mesto legla norosti, 'psihotičnosti'. Slovenci imamo problem pri uporabi najprimernejšega izraz za poimenovanje nekompetentnosti volilnega telesa ('ki ima vedno prav'). Volivcem je mogoče povesem upravičeno reči, da so (kot vodljive) ovce. Tem 'vodljivim ovcam' bi lahko rekli, da so 'ravno prav', ali pa 'predpisano glupi', slovenski izraz bi bil morda res 'butasti' – ker klasično nori, torej psihotični res niso. Vsi ljudje imajo en volilni glas – od tistih najbolj 'glupih' oziroma 'butastih', do senilnih, preko modrih in preudarnih ljudi, do tistih, ki poznajo poti iz sedanje krize. Je že tako: demokracija je pač tehnologija 'prefilmavanja' oziroma (pre)lisičenja ('nadmudrivanj', zvijačenje) volivcev. Preko demokracije je (bilo) mogoče pri nas in v svetu ustoličiti enega od najbolj ponesrečenih političnih oziroma družbenoekonomskih sistemov: (divji) kapitalizem. Srž in adut in hkrati temeljni zdrs demokracije je v tem, da imajo ljudje (volivci) idejo svobodne volje, in ne vedo, da jih je mogoče ukaniti. Ne samo, da je ukana mogoča, ukana se na volitvah tudi vselej zgodi – tudi takrat, kadar zmaga (relativno) dober kandidat. Ravno strokovnjaki za politični marketing so eksperti za to, da ukanijo volivce – da jih naredijo usmerjeno in predpisano nore, da jim operejo možgane z zaželeno norostjo.
Pahorjevi 'eksperti za (politično, volilno) ukano' in razni pomagači so bili v tem poslu najbolj uspešni oziroma učinkoviti, in to na precej perverzen način. Sposobnost politične manipulacije z volivci v resnici ni veščina, ki gravitira k pameti in znanju, pač pa v register moralne (ne)razsodnosti. Strokovnjak za politični marketing mora biti predvsem dovolj pokvarjen, da je sposoben tovrstne, po svoje (na)gnusne, manipulacije. Videti je, da Türkovi in Zverovi 'prišepetovalci' niso uporabljali vseh možnih trikov (zvijač), ki so se jih posluževali v Pahorjevem (pred)volilnem štabu. Političnega marketinga se ne more lotiti vsakdo – in ni problematično znanje o vplivanju na maso in vodljivosti ljudi, problem(atična) je moralna razsodnost tistih, ki natančno vedo, da imajo opravka z 'glupimi' ('butastimi') volivci, in ravno njih je treba prelisičiti oziroma ukaniti. Karikirano rečeno: če se volivcem kandidat za predsednika 'userje' na krožnik, morajo volivci misliti, da jim je bila servirana sladica, ali pa vsaj vitaminska hrana. Ker: vodljive ovce, torej 'glupi' volivci so vselej v večini – in tistemu kandidatu, ki bo v drugem krogu izgubil, bi se – z malce racionalizacije – moralo zdeti v čast, da je zanj volilo manj volivcev zato, ker nekritična čreda ovac navadno voli slabega kandidata oziroma slabo politično opcijo. Problem oziroma tendenca vseh političnih predvolilnih bojev je: kako vplivati na norost ljudi – torej, ne kako jih narediti bolj pametne, pač pa, kako jih narediti predpisano nore oziroma dovolj 'glupe'. Zdi se, da so Pahorjevi eksperti našli konsenz z 'ravno pravšno' norostjo, tako tisto, ki domuje na levi, kot deloma tisto, ki domuje na desni. Zverovim volivcem in samemu Zveru po tej plati ne gre zameriti – desni bazen volivcev je pač manjši od levega, norost pa je 'pravično' porazdeljena po levi in desni. Türk je imel problem z nagovorom levih in sredinskih »ravno prav glupih« volivcev. Türk se preprosto ni znal vživeti v manipulacijo klientele 'ravno prav glupih', in to mu lahko, in tudi njegovemu štabu, (po svoje) štejemo v čast. Koncept oziroma dikcija 'daleč najmočnejše kampanje' – kar so za Pahorja ugotavljali (klasični) politični analitiki – je v resnici poniževalna. Pahorjeva kampanja je bila koncipirana tako, da je vplivali na največ volivcev, torej na največ 'ravno prav glupih', ki so nasedli političnemu kiču in (prozorni) všečnosti, in ga volili. Zdi pa se, da so v prvem krogu mnogi levi volivci podprli Pahorja tudi zato, da slučajno v drugi krog ne bi prišel Zver, v drugem krogu pa nameravajo voliti Türka. Ali bodo v svoji drži vztrajali pa se, zaradi narave človekove duševnosti, še ne ve – določene javnomnenjske raziskave tega ne kažejo. Problem demokracije je ravno v tem, da na volitvah kompetence dobiva večina 'ravno prav glupih'. Le kako ima lahko večina prav?! Večina je bila, in vselej bo, nora, 'ravno prav oziroma 'predpisano glupa'. V resnici ne drži teza, da 'imajo volivci vedno prav' – v prvem krogu jo je patetično ponavljal ravno (Türkov) Janković. Volivci nikoli nimajo prav, in (skoraj) vselej zavozijo. Večina ima prav, ko vzklika: 'Lačni smo in služb nimamo!', nima pa prav, ko misli, da pozna rešitev iz svoje zagate, oziroma da pozna svojega odrešitelja. Demokracija je zgolj ponesrečena politična paradigma – taka, ki daje volivcem (vedno) prav. Če človek nima svobodne volje, če ga vselej obvladujejo nezavedni procesi, če naseda lepim besedam (praznim obljubam), če je vodljiv kot ovca, potem volivci v resnici nikoli nimajo prav – včasih se le zgodi, da z 'brcanjem v temo' slučajno najdejo oziroma naletijo na kakšno pametno stvar, npr. 'pametnega' predsedniškega kandidata, ali pa 'pametno' politično stranko oziroma njihov 'pameten' program. No, pojem 'pametnosti' v politiki moramo vendarle dati pod narekovaje, ker: vse, kar je dandanes političnega (sploh) ne more biti pametno – že zato ne, ker je politično. Dikcije političnih analitikov so se po Pahorjevi zmagi v prvem krogu glasile nekako takole: 'Pahorjevo trdo delo se je (v prvem krogu) obrestovalo.' Obrestovalo se je to, da je Pahor, skupaj, oziroma na pobudo svojih svetovalcev, računal na norost oziroma slepo vodljivost (sugestibilnost) volivcev. 'Ravno prav' oziroma 'predpisano glupi' so mu, spričo (prozorne) všečnosti in latentnega kiča, nasedli. Pahorjeva pozicija v 'prefilmavanju' oziroma 'nadmudrivanju', '(pre)lisiče(van)nju' je v resnici skrajno perverzna – in Pahorja ter njegove prišepetovalce to (sploh) ne moti. …/…/… V vseh teh (pred)volilnih kampanjah v resnici ne gre za to, da bi kandidati vlekli oziroma potegnili slabe poteze – ne Pahor, ne Türk, niti ne Zver v svojih kampanjah niso potegnili nobene slabe poteze. V resnici gre za to, da 'dovolj glupi' naivni in sugestibilni volivci – beri: čreda ovac – nasedajo temu ali onemu politično-marketinškemu triku, torej všečni drži in obljubam. Paradoks demokracije je v tem, da se nikoli ne obrestuje kandidatova predvolilna iskrenost – Türku in Zveru se zagotovo ni, vendar to ne smemo imeti za napako kandidatov, pač pa sistemski paradoks demokracije. …/…/… Po drugi strani pa bi bil (ali celo bo) tudi Pahor klasično '(dovolj) dober' predsednik (in tudi Zver bi bil) – in tudi če bi se trudil, ne bi mogel biti 'preveč slab', razen, če bi se nehal igrati – ker: za igro si je Pahor že doslej zaslužil nekaj Oskarjev.«

Demokracija = manipulacija

Demokracija je v resnici – vsaj kar se mene tiče[9] – torej (povsem) spodletela politična paradigma zato, ker se volivci (načeloma) ne odločajo koga bodo volili s svobodno voljo. Vselej so na nek način (konstitutivno) zmanipulirani, vselej jih nekaj vleče za nos, vselej jih nekaj oziroma nekdo prelisiči, jih ukani in ni nujno, da ta »nekdo« to (manipulacijo) dela projektno oziroma načrtno. Volivcem so načeloma vselej tako ali drugače »oprani možgani«  Manipulacija pri ljudeh oziroma z ljudmi je mogoča zaradi (uvodoma omenjenih) temeljnih zakonitosti, ki so značilne za človekovo duševnost. Fundamentalna zakonitost, na kateri je mogoče graditi manipulacijo, se glasi: »Zavest (v resnici) ne ve, kaj nezavedno (resnično) misli.« Paradoks celotnega manipulativnega konteksta je v tem, da za lastno zmanipuliranost ne vesta niti zmanipuliranec (žrtev manipulacije), pogosto pa ne niti manipulator, ki ne ve točno kako v resnici manipulira z ljudmi, po drugi strani (in na drug način) pa je izkoriščan, pogosto tudi povsem zmanipuliran s strani naročnika manipulacije. Svoje zmanipuliranosti – s strani lastnega nezavednega in z, lacanovsko rečeno, »željo Drugega« – se prav tako ne zaveda naročnik intervencije z manipulacijo. To, da nekdo želi izkoristiti drugi, jih zmanipulirati, se polastiti nečesa (iz registra ugodja/užitka), je v resnici »želja (intrapsihičnega) Drugega« oziroma določenih, zavesti neznanih, procesov, motivov oziroma vzrokov. Ves (širši) manipulativni kontekst je torej totalno in absolutno začaran.

Največji strokovnjaki za manipulacijo z ljudmi so zadnje stoletje najbolj plačani in družbeno (uradno) spoštovani ljudje. Z etičnega vidika gre v tem primeru za enega največjih etičnih zdrsov človeške družbe. Že omenjeni Bernays je v svojem času in celem 20. stoletju, veljal za enega najvplivnejših ljudi v ZDA, strahospoštovan pa je bil tudi v svetu, in to zaradi svojega znanja oziroma manipulativnih sposobnosti. Glede na to, da je (politična, družbena) moč in oblast kot droga, s katero so »zadevajo« oziroma omamljajo predvsem moški v politiki (seveda tudi v gospodarstvu), je jasno, da se največji projekti iz registra manipulacije z ljudmi dogajajo ravno v politiki, tudi mednarodni in vojaški (in gospodarstvu oziroma poslu/biznisu). Veščine in »prijemi« iz registra političnega marketinga v resnici gravitirajo v register manipulacije oziroma (pre)lisičenja. Strokovnjaki za politični marketing uporabljajo zvijače/trike/ukane preko katerih ljudi prepričajo, da nekoga volijo ali/in/oziroma »kupijo« neko ide(ologi)j. Za te svoje sposobnosti so – in to je z etičnega vidika po svoje (včasih) paradoksalno in nesprejemljivo – nagrajeni z denarjem, družbenim ugledom in mnogimi drugimi privilegiji. V klasičnem (potrošniškem) marketingu se tihi imperativ strukturira okrog ide(ologije)je, da bi se potrošnike izkoristili in pripravi do tega, da kupijo nekaj, kar v resnici ne rabijo oziroma (prvotno) sploh niso želeli kupiti. In prava/resnična manipulacija je tista, ki je načrtna oziroma projektna, planirana in realizirana s strani neposrednega manipulatorja ali pa naročnika dotične manipulacije. Kulminacija čiste manipulacije je sublimno oziroma nezavedno oglaševanje (z vsemi derivati)

ČEZ NEKAJ DNI SLEDI ŠE 2. DEL.

[1] V slovenskem jeziku ni pravega, dovolj »sočnega« izraza za »neumen« (angl. stupid), zato se je izraz »glup« v Sloveniji bolj prijel kot »butast« oziroma »zabit«: http://www.balkanmagazin.net/nauka/cid144-32159/pametni-edi-i-glupi-dzek

[2] http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/tucakov-slavica.pdf

[3] Podoben komentar – da, volivci v resnici sploh niso vedeli koga so volili in zakaj so ga volili – je mogoč v primeru izvolitve kamniškega župana Marjana Šarca (»Srpentinška«). Bolje rečeno: kamniški volivci niso volili Marjana Šarca pač pa »Srpentinška« (gre za komičen lik iz Radia ga ga, ki ga je komik Marjan Šarec imitiral).

[4] http://www.rtvslo.si/slovenija/boris-pahor-temnopolt-zupan-moj-bog-kje-je-tu-narodna-zavest/247240

[5] http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2010101405583950 oziroma http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/politicno-marketinski-zdrsi-ali-sabotaze/49443#1

[6] Na »glupost« volivcev so se v času referendumske kampanje skušali upreti državni strategi: http://web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2011052605649287 oziroma http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/urska-cepin/59327

[7] http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/vodeb-predsednik-ima-podobno-hecen-problem-kot-nogometni-zvezdniki.html

[8] Citati so iz daljše (spletne) verzije: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/predvolilne-ukane-oskar-in-2-runda/78162

[9] http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb?&page=26

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 24. Apr 2021 at 10:26

211 ogledov

Agresivnost
Marsikomu bo prav prišlo tole moje pisanje (seminarji, referati, diplome...). Evo vam "plonk cegelc": Agresivnost predvsem psihološki, posredno pa tudi sociološki oz. družbeni fenomen, ki ga je že težko definirati, kaj šele kaj spoznavnega povedati. Jasno je, da Freudov(sk)a psihoanaliza še največ obeta, ko je potrebno o agresivnosti kaj pametnega povedati. Po letu 1920 je Freud dejansko koncept libida nadgradil tako, da je libido preimenoval v Eros, dodal pa mu je že Thanatos oz. destruktivni ali agresivni (na)gon – gon smrti. Neki deskriptivni oz. opazovalni ravni se človek v svojem življenju resnično obnaša agresivno, in evidentno agresiven je že otrok. S kakšnimi statističnimi metodami – npr. s faktorsko analizo – je z lahkoto mogoče izolirati faktor, ki ga lahko označimo kot agresivnost. Toda to agresivnost je ravno skozi psihoanalizo mogoče povezati z znamenitim načelom ugodja. Ko je subjektu – bodisi otroku ali odraslemu – onemogočeno dostop do uživanja oz. do realizacije načela ugodja, se subjekt refleksno odzove z neko dejavnostjo, ki ima atribut agresivnosti. Človek je neizmeren uživač, in če ga pri imperativu uživanja kaj zmoti, postane agresiven, vendar posledično. Agresivnost se naseli v subjekt šele, ko je njegov (na)gonski imperativ po doživljanju ugodja preprečen. Zaporedje je znano – torej: ko dojenček ne dobi materine prsi, začne jokati, bolje rečeno »zganjati agresivnost«. Dojenčkov jok je prvi znanilec nezadovoljstva. Če dojenček ne bi bil nemočen, bi »ubijal«, torej bil agresiven, samo zato, da bi bil zadovoljen, potešen – v tem primeru podojen, nahranjen, morda zgolj pocrkljan. Sklep se torej glasi: (že) dojenček je agresiven – vendar pogojno – takrat, ko ni potešen njegov imperativ (načela) ugodja. Zato ni čudno, bolje rečno, logično je, da so nekateri raziskovalci takoj po Freudovi smrti, leta 1939, vélikega Očeta psihoanalize skušali demantirati, ali pa ga vsaj nadgraditi v pojmovanju agresivnosti. V mislih najprej Dollarda in Millerja (s sodelavci) iz Univerze Yale, pozneje pa tudi Leonarda Berkowitza in sodelavce, ki so ugotovili, da mora človek biti frustriran, in šele takrat postane agresiven (Berkowitz 1969, 1973). Frustracijo moramo razumeti ravno v smislu preprečitve zadovoljitve imperativa (načela) ugodja. To bi pomenilo, da človek »po naravi« ni agresiven, da pa agresivnost v njem sproži frustracija, torej preprečitev realizacije načela ugodja. »Mladi« Freud je to jasno poudarjal, res pa je, da je v spisu Onstran načela ugodja – po letu 1920 – resnično operiral tudi z (na)gonom smrti, kar je mogoče razumeti, kot da človeka obvladuje nek agresivni (na)gon. Frustracija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot odtegnitev realizacije želje, se stopnjuje z (negativnim) vplivom t. i. načela realnosti, kot je rekel Freud. Kruta vsakdanja realnost je tista, zaradi katere ni mogoče izpolniti vse želje, ki se porajajo v, k ugodju hlepečemu, subjektu. Kronična neizpolnitev neke močne želje – torej kronična frustracija – ki se otroku dogaja dobršen del otroštva, večno zaznamuje njegovo poznejše življenje. Otrok je agresiven, kadar je odstavljen od matere oz. njene dojke, kadar ne prejema njene ljubezni. Frustriran je tudi takrat, ko se mora »(po)kakati na ukaz«, torej ko mora delček sebe, na pobudo mamice, »darovati« v kahlico… Frustriran je, ko mu starš nasprotnega spola krade objekt njegove želje. Najbolj frustrirajoč moment v dečkovem otroštvu je, ko mu očka »krade« (»njegovo«) mamico, z njo ponoči spi, in celo »nekaj« (seksualnega) počne z njo… (»Očetov lulček ima pri tem 'početju' verjetno neko pomembno vlogo,« razmišlja »mali Ojdip«.) Govorimo seveda o Ojdipovem kompleksu, zaradi katerega so dečki v povprečju bistveno bolj agresivni, torej tudi bolj tekmovalni in konfliktni, kot deklice. Dekličin »Ojdip« je bistveno drugače koncipira – in Freud je govoril o (drugačni) razrešitvi in tudi koncepciji Ojdipovega kompleksa pri deklici kot pri dečku. Freud niti ni govoril o Elektrinem kompleksu, in celo demantiral Junga, ki je v teorijo skušala vpeljati koncept Elektrinega kompleksa, ki naj bi bil po njegovem mnenju adekvaten dečkovemu Ojdipovemu kompleksu, po Freudovem mnenju pa ne. Ravno drugačno vstopno mesto v razmerje dečka oz. deklice v trikotnik oče-otok-mati je odgovorno, da je deček bistveno bolj tekmovalen, torej tudi bolj konflikten, posledično pa tudi bolj agresivne, kot deklica. Deček goji smrtno zamero do svojega očeta, ki mu »krade« njegovo mamic. Deklica pa te zamere ne goji na tak oz. tako intenziven (libidinalno investiran) način. Mamice zanjo predstavlja prvi t. i. objekt želje. Na očeta preide šele v falični oz. Ojdipalni fazi – takrat, ko spozna, da je ona (in mati) pomanjkljivo telesno opremljena. Obema manjka en organ – lulček oz. penis. Dekličina agresivnost, ki vzklije na v odraslosti je koncipirana na dva načina: falično in feminilno. Dekličina falična agresivnost je t. r. »(s)kopirana« oz. zgledovalno prevzeta od dečkov oz. moških – v tem kontekstu je pomemben kastracijski kompleks in fenomen t. i. zavidanja penisa. Dekličina feminilna agresivnost pa je bolj podtalna in manj transparentno oz. manifestno agresivna, čeprav je prav tako nabita z veliko negativne energije. Deček ima celo življenje rad mamo, očeta pa vseskozi sovraži, čeprav ga mestoma tudi (vz)ljubi – odtod pojem »dobrega očeta«. Ampak s »tem« »agresorjem« (očetom) se tudi identificira, in ga ima po svoje rad – takrat, ko mu nosi ugodje, ko ga (za)ščiti pred krutim svetom, a vselej ga (kljub vsemu še vedno) tudi (po tihem, potlačeno) sovraži. Prav ta ojdipalno potlačen sovražni impulz je odgovoren za tisto patološko tekmovalnosti oz./in agresivnost, po kateri slovijo moški. Njihova družbena prodornost se napaja ravno iz tega ojdipalnega kontekst. Družba ne preferira na vodilnih funkcijah moške kar tako – ker gre za patriarhalno družbo, ki je krivična do žensk – pač pa zato, ker se moški do te vodilne položaje in funkcije prebijejo z določeno agresivnostjo, ki ji lahko rečemo tudi zdrava, falična, testosteronska agresivnost. Ženska tovrstne agresivnosti (v povprečju) nima. Ženska prihaja do ugodja na čisto drug način, in tudi njena identiteta ne temelji na agresivnosti. Ženska v osnovi ni karakterno falična – razen če se ne zgleduje po moških – pač pa je telesno narcistična. Njen libidinalni adut je njena lepota, telesna in obrazna. Z njo na, videz neagresivno, tekmuje oz. trguje. Transparentno agresivnost zanjo, za njene želje in potrebe, uprizarja (njen) moški. Moški je v bistvu na nek način agresiven za žensko (in v kontekstu ženske) – in nezavedno oba to vesta. Ojdipski oče je za moškega produktivna »nočna mora« vse življenje. Zaradi nepremaganega ojdipskega očeta je moški lahko ravno skozi agresivnost prodoren – vendar tudi moralno odgovoren. Za močnim Nadjazom lahko obrzda svoje agresivne impulze, jih sublimira in deseksualizira oz. nevtralizira. PS: Natančno pred 11 leti sem spisal ta tekst - tule: https://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/agresivnost/41507?fbclid=IwAR3muzi18SDJwKo8q3LJPOpdHZEJlG6XVWnQ3z3G4H13eCUobs_MCni3UQs

Sun, 18. Apr 2021 at 15:00

303 ogledov

Razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ
Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa. Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasno, zatekajo k meni – bodisi po nasvete, bodisi predelovati travme iz otroštva. Svoje prve psihoanalitične teoretske tekste sem začel pisati pred skorja tridesetimi leti – samega Freuda/psihoanalizo pa žvečim že 40 let. Publicistično dejavnost sem – tako kot Freud – začel s teorijo »bega v bolečino« oz. »somatično ubogljivostjo«. Freud je to isto temo vpeljal v psihoanalizo že v svojem prvem spisu, knjigi »Študije o histeriji«, ki jo je spisal skupaj z Josefom Breuerjem (1895). Vmes sem obdelal šport skozi psihoanalizo – kar je verjetno moj največji ali pa vsaj najobsežnejši doprinos k psihoanalizi (in športologiji). Tudi moj doprisnos k razumevanju psihopatije feminizma ni zanemarljiv. Tudi teorijo zarote sem dostojno razložil ravno skozi psihoanalizo. In tako sem z leti – ravno zaradi svoje antifeministične psihoanalize (ki je v svojem jedru nadvse seksualna) – postal eden najbolj kontroverznih Slovencev. Menda sem se postavil ob bok legendarnega psihiatra Janeza Ruglja. Nobenega narcistične deficita v samopodobi nimam, da bi si želel kakšne medijske pozornosti – pač pa nanjo zgolj pristajam oz. soglašam z njo oz. jo toleriram in jemljem v paket mojega poslanstva, ki je: osveščanje ljudi s kruto resnico o naravi človekove duševnosti. Vidim se kot človeka, intelektualca, s poslanstvom. Čutim, da je moje moralno poslanstvo med drugim tudi osveščati narod s prepovedanimi, torej psihoanalitičnimi znanji, ki imajo v svojem teoretskem jedru  veliko latentne seksualnosti. Če bi nekdo napisal knjigo o vseh kalvarijah in anekdotah, ki sem jih doživel na račun tega mojega psihoanalitičnega oz. osveščevalnega poslanstva – predvsm na področju (anti) feminizma in LGBT-ideologije – bi nastal »best seler«. Dobrih 20 let sem me že spotika na vseh mogočih področjih, na vse mogoče in nenogoče načine. Raznorazni vaški posebneži se zaletavajo vame kot svinja v buče – kar bi še prenesel. Ne morem pa prenesti vsega sadizma, ki sem ga tudi deležen, s strani feministk in levih aktivistov, lahko bi rekel tudi intelekutalnih hlapcev. Ne nazadnje sem se pred 20 leti odrekel doktoratu – zato ker se me v intelektualnem smislu pač ne da zlomiti. V resnici je ena od mojih najplemenitejših gest – dejanj – to, da sem se odrekel doktoratu, torej (identitetnemu) »užitku«, ki ga s seboj nosi akademski naziv. Nisem pa utihnil – so me pa ves čas poskušali utišati. Imel sem fantastična, res dobra predavanja, pa so feministični lobiji naredili vse, da se moj »dober glas ne bi širil v 9. vas« ... Zato, da nisem popolnoma »obmolknil«, sem se podal celo na gledališki oder. Gledališki oder – vključno z določenimi gostinskimi lokali (kavarnami) – mi je postal nekakšen izhod v sili (tudi v finančnem smislu).  Ravno gledališče oz. gledališki oder mi je z leti prinesel veliko dobrega in lepega – novega, celo finančno varnosti. Nikoli nisem dobival nikakršnih državnih »kulturnih« subvencij – niti zaprosil nisem zanje. Smatral sem se za (zelo) poučnega »zabavljača«, kar pa nisem ravno trpal v »kulturo«, torej umetnost. Sem pa vedel, da me moji »rablji« vsaj tožiti ne morejo (za obrekovanje in sovražni govor), ker sem svoje »seksistične« teorije zavil, zakrinkal, v celofan »kulture«. Ravno skozi psihoanalizo sem seciral tudi umetnost po dolgem in počez … Nikoli nisem imel – niti ne nameravam imeti – nikakršnega statusa »kulturnega delavca«. Stroške najema dvorane in reklamiranja svojih predstav sem vselej nosil sam oz. »moj« King Kong Teater, ki se je spontano vzpostavil zato, ker sem že pred leti postal t. r. »king« grosupeljskega casinoja – tamkajšnjega amfiteaterskega odra –  Kongo. Pred leti se je v tamkajšnjem »amfiteatru« zbralo 320 ljudi – šlo je z pustno-valentinovo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver«. Korona-kriza mi je sedaj v dobrem letu »vzela«, me – oz. nas, mojo ekipo – prikrajšala za  več kot 50.000 Eur! Pa nič ne jamram, pač pa se borim, kot se v teh časih splača boriti. Nobenega dežurnega krivca ne iščem in ga krivim za bedo, ki so jo prinesli ti korona-časi. Naj še rečem, da kot seksolog Sigman Fojdeb že nekaj let domala blestim na t. r. vseh slovenskih gledaliških odrih, manjših, t. r. »zakotnih« (vaških) in večjih (mestnih) – in če je bilo treba tudi v »beznicah«. Elitne lokacije so mi feministke »politično« prepovedale – npr. Cankarjev dom, ki mu poveljuje ena od pomembnih slovenskih feministk Uršula Cetinski. »Vstop« v Cankarjev dom – na 35. slovenski knjižni sejem – so mi tudi poskušali preprečiti. Takrat – novembra 2019 – se je angažiral levi anarhist-aktivist, Domen Savič … V končni fazi bi vendarle rad ljudem posredno – skozi ves ta moj medijski angažma – dopovedal, kaj je (seksualno) normalno in kaj ideološko oz. feministično izmaličeno. S svojimi pristopi sem še kar nekako učinkovit. V mojih predstava se ljudje režijo – ali pa vsaj krohotajo – dobrih 90 minut. Videti je, da odobravajo t. r. vse kar povem – četudi to povem pikro in pikantno, celo malce vulgarno in »pornografsko«. No, golote na mojih predstavah ne boste videli, kljub temu, da ima moja (sedanja) soigralka resnično bujno oprsje. Kot dublerko (beri: rezervno igralko) sem jo angažiral zato, ker ima fantastične igralske sposobnosti. Po mojem videnju bi morala biti profesionalna – ne samo amaterske – igralka. Govorim o Moniki Jekler, ki je, kot Monica Bikinsky (za)blestela že v moji prvi prestavi »Lepotica in psihoanalitična zver«. V »Razočarani gospodinji pri seksologu« Moniko Jekler blesti kot Liza Kurtz Potrebuješ. In v kratkem se namerava prikrasti – skupaj z mano kot (latentno pohotnim) seksologom Sigmanom Frojdebom – tudi v domače dneven sobe, kuhinje, spalnice, kabinete (s stacionarnimi računalniki), v telefone. Predvideni terminini so (bili) trije: 15., 16. - ostaja še TOREK, 20. april (ob 20h). Doslej si je ta ultimativni, vendar všečno seksistični, gledališki hit ogledalo že blizu 50.000 gledalcev. K spolni enakosti hlepeče feministke bi sicer naredile vse, da tega gledališkega spektakla ljudje ne bi gledali. A jim to nekako ne uspeva. Imam pa  občutek, da s svojo karizmo predstavljam šok in posledično zanimanje, že sam po sebi. S svojimi prepovedanimi psihoanalitičnimi znanji oz. teorijami sem že nekajkrat razburil in celo pretresel celo Slovenijo. Tako kot sem popestril politološko sceno s svojimi, pogosto ekscesnimi televizijski Faktorji (na TV3) – npr. z Andrejem Šiškom, ali Katarino Keček – tako burim duhove seksualno nepotešenih »razočaranih gospodinj« kot tudi vaških in elitnih »fukfehtarjev«. Lik seksologa Sigmana Frojdeba sem nakazal že v monotragikomediji »Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde, miška, to mi deli!« (2012-2014). Dokončno pa sem lik oblikoval v mojem prvem gledališkem hitu »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014). Tako, da sedaj nekateri pravijo, da bi lahko kandidiral za Borštnikov prstan ali vsaj za Ježkovo nagrado. Lik resnično, če sem v formi, suvereno in z užitkom odigram – moj je tudi osnovni scenarij in seveda režija. Igralki – prvotni in sedanji (dublerki) – pa pustim veliko svobode, torej improvizacije. Zato je vsaka predstava drugačna in zagotovo precej poučna, saj človek veliko izve o (svojih) skritih seksualnih želja in se pri tem nasmej. Spletna verzija je sicer malce skrajšana – iz 90 na 70 minut – pa vendar še vedno poučna in pikantno teoretska, in mogoče ravno zato bolj gledljiva. Predstava je sicer prepovedana za otroke (»+18«), vendar imajo težavo z gledanjem – bolj rečeno poslušanje – te »retorične pornografije« še mnogi radikalni konzervativci, verski fanatiki in seveda feministke. Teme kot so: nebrzdana pohota, skrivna varanja, swinganje, »trojčki« in podobna variante razbijanju seksualne monotonije znajo nasmejati, včasih pa tudi zaboleti in v gledalcih vzbuditi sram – gnus pa pri tistih, ki imajo v svoji percepciji seksualnosti nek »virus« (npr. spolno zlorabo ali pa konzervativno družinsko vzgojo). Spletni nakup vstopnic: https://www.eventim.si/si/izvajalec/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-1814/profile.html      Nakup vstopnic pa je možen na vseh PETROL bencinskih servisih, na vseh Poštah. Z 1 vstopnico si bo lahko predstavo na 1 napravi pogledalo več oseb. Dostop do predstave bo  zelo enostaven, brez nameščanja aplikacij ali vpisovanja kode. Vsa navodila bodo napisana že na vstopnici. Promocijski video predstave - link: https://www.youtube.com/watch?v=9UIofw8LYSM Predstava je tik pred korono navdušila 300-glavo množico v Murski Soboti – link https://www.youtube.com/watch?v=sGhK2WqGyts&t=82s OPOZORILO: Če s svojo spletno predstavo ne pritegnem dovolj gledalcev, bom končno obupal – ker »sam proti vsem« se pač ne morem boriti celo življenje in plemenito normalizirati nacije. Zato rabim (Vašo) podporo!

Sun, 14. Mar 2021 at 13:09

806 ogledov

Dijaški protesti, globe ...
TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU. Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi plačale. Plačati pa jih morajo starši dijakov, saj so ravno oni posredno krivi – mislim pa predvsem na očete –, da svojih otrok niso zadržali doma in prizemljili njihovo najstniško srboritost, kronično nergavost in neubogljivost.« Kakšno sporočilo so dali dijaki, ko so šli na ulice? »Dijaki (in dijakinje) so še enkrat dokazali, da v moralnem smislu še niso razviti – torej so nezreli (njihove moralne sodbe niso kompleksne) –, da nimajo dograjenega Nadjaza, kar je s v psihološki (bolje rečeno: psihoanalitični) stroki tudi natančno ve. Dokazali so, da so vodljivi, da še nimajo zrele avtonomnosti, da se da z njimi politično manipulirati – torej, da je njihova t.i. svobodna volja kontaminirana; po eni strani z načelom ugodja, po drugi strani pa s političnimi prišepetovalci. Zdi pa se, da so za protestniško aktivacijo vendarle krivi tudi – če že ne kar predvsem –  starši, saj se mnogi dijaki ne bi pustili speljati na limanice levih političnih agitatorjev, mimo vednosti – ali celo pobude (morda zgolj soglasja) – svojih staršev. Zato naj tudi starši plačajo kazen za zdrse svojih otrok.« Gre tukaj za odraz razvajenosti in egocentričnosti in slabe vzgoje otrok? »Jaz imam dva že odrasla sinova, ki sta bila še v srednji šoli po svoje kar razvajena, malce egocentrična, vendar lepo vzgojena. Oba sta mi priznala, da bi skakala od sreče, če v njunem času ne bi bilo šole, oz. bi bila šola 'na daljavo'. Vsi ti pritiski na resorno ministrstvo, torej na Simono Kustec in samo vlado in/oz. Janeza Janšo, so politični projekt, saj predstavljajo (še en) obvod oz. trik opozicije (t.i. koalicije KUL), da bi zrušila vlado preko povečanega nezadovoljstva naroda, vključno z mladostniki in njihovimi starši – in to za vsako ceno. Manipulacija z otroci in/oz. mladostniki z moralnega vidika en velik, perverzen politični trik, ki si ga zrele države, z zrelimi državljani, ne bi smeli privoščiti.« Ali bi morala vlada v znak pobota, oziroma da ena stran popusti te kazni odpisati? In s tem podati vseeno jasno sporočilo javnosti? »Mislim, da ne. Če bi vlada popustila in odpisala kazni, bi v narodu spontano vzbudilo neko divjo logiko – celo nekakšen 'halo efekt' – češ, da lahko kršijo odloke, zakone in ustavo, ne da bi bili zato kaznovani. Nadaljnje krotenje epidemije bi bilo posledično še bolj oteženo. Namesto pobota, bi morali tem smrkavim najstnikom in najstnicam naložil še kakšno dodatno kazen – kakšen klasično sistemsko predviden vzgojni ukrep. Če bi bil jaz v poziciji, da jih kaznujem, jih bi poslal iz principa klečat na koruzi, vsaj za par minut – ker, denarno kazen zanje bodo tako ali tako plačali starši. Najbolj srborita najstnica (Katarina Kolar), ki je ministrico javno označila za lutko, pa bi – po mojem mnenju – morala s strani ravnatelja oz. svoje šole dobiti tudi ukor pred izključitvijo iz šole.«    

Thu, 11. Mar 2021 at 16:53

360 ogledov

Tožarjenje
NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL: Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa. Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi so lojalni sistemu, ker je samo po sebi tudi moralna vrlina. Najdejo pa se tudi taki, ki zaradi različnih razlogov, ne spoštujejo ukrepov in si dajejo duška pri doživljanju ugodja. To pomeni, da kršijo aktualna (družben) »pravila igre« – torej ukrepe – zato, da doživljajo ugodja, da prejmejo dnevno dozo (trenutnega) užitka. Povprečnemu človeku, ki se sam odreče določenemu ugodju – in spoštuje »pravila igre«, torej ukrepe – se seveda zdi krivično, »nešportno«, ne-fer, nepošteno (nepravično), da se on osebno drži ukrepov, ki naj bi veljali za vse, določeni anarhični posamezniki pa »meni nič, tebi nič«, kršijo ta pravila (ukrepe). Tistim, ki tožarijo, se zdi neumno, da vsa ta (aktualna) »previla igre« (ukrepi) ne držijo za vse. Sistem, ki to dopušča, se jim zdi absurden, »neintelegibilen« (kot bi rekel Freud), zato je po tej plati kar nekako logično, da se nekateri državljani odločijo za t. i. »(za)špecanje« oz. »tožarjenje«. Tisti, ki se, kot »aktivni državljani« samodejno odločijo, in »zatožijo« kršitelje so lahko po eni strani moralno odgovorni – v smislu: »Moralno prav je, da se vsi držimo ukrepov, ker so le-ti smiselni, saj pomagajo zajeziti širjenje virusa!« Po drugi strani pa se nekateri lahko s tožarjenjem odzovejo tudi stihijsko – predvsem zato, ker so tako foušni, torej zavistni, da ne zdržijo, da nekateri uživajo, oni sami pa ne – mogoče zgolj zato, ker se bojijo sankcioniranja, v manjši meri pa zato, ker preprosto spoštujejo sistemske ukrepe (ker je to moralno prav). »Zavidanje užitka drugemu«, kot bi se reklo v psihoanalizi, je torej vtkano v dve osnovni skupini ljudi, ki obe lahko tožarijo. S faktorsko in/oz. taksonomsko (multivariatno statistično) analizo bi dobili dva faktorja (vektorja) in/oz. taksona (grupi, skupini). Eni so tisti, ki tožarijo zaradi čiste foušije/zavisti – torej ne zaradi tega, ker je moralno prav, da se skozi družno držanje ukrepov družba opomore in premaga epidemijo, pač pa zato, ker ne morejo prenašati krivice, ki jo osebno doživljajo, ko se sami odrečejo določenemu ugodju/uživanju, drugi pa ne. Druga skupina, ki tudi tožari, pa ima močan Nadjaz (beri: so moralno odgovorni in hkrati osveščeni). Ti ljudje se imajo za aktivne pripadnike družbene skupnosti, ki jo na simbolni ravni (v svojem nezavednem) doživljajo kot svojo družino. Aktivirajo se zato, ker je za njih moralno prav, da se kršitelji – dalo bi se jim reči anarhisti –, ki spotikajo družbo (beri: življenje v simbolni družini), sistemsko sankcionira. Vendar je tudi pri slednjih v določenih miselnih podsistemih zaznano zavidanje uživanja drugemu, ki se »oenergeti« – v psihoanalizi se govori o libidinalni (energetski) investiciji – tudi s čustvi. Indiferentni ljudje – v smislu tožarjenja – so v resnici indiferentni zgolj navidezno. Čisto vseeno ni nikomur – če vidijo (ko vidijo), da se oni osami (osebno) držijo ukrepov, drugi pa ne. Treba je tudi vedeti, da ima tožarjenje (po eni strani) tudi negativni družbeni oz. moralni predznak. Po drugi strani pa so mnogi ljudje tudi nekako odtujeni od širše družbene skupnosti – kar bi pomenilo, da življenje v neki družbeni skupnosti, na simbolni ravni ne povezujejo z življenjem v (primarni) družini. Takšni ljudje so zato lažje flegmatični in/oz. indiferentni do teh, sicer krivičnih, družbenih segmentov. Sodržavljane na simbolni ravni (v svojem nezavednem) niti ne dojemajo kot »brate« in/oz. »sestra« njihove »družine«/države, niti nimajo posebne čustvene potrebe – in ne vidijo smisla – da bi se aktivirali s tožarjenjem. Treba je vedeti, da imajo organi oblasti, na katere je naslovljeno tožarjenje, simbolno zastopstvo očeta. Anarhisti, ki so nemalokrat deležni tožarjenja, so v osnovi tisti, ki ne spoštujejo (ojdipskega) očeta, torej vladarja – v našem primeru je simbolni zastopnik oblasti, torej očeta, Janez Janša, ki pa ga mnogi – še posebej »rojeni anarhisti« – apriorno ne spoštujejo. Zato je v tej zvezi smiselno dodati, da bi bilo tožarjenja še bistveno več, če bi tisti (levičarji), ki bi sicer tožarili, politično spoštovali Janšo kot predsednika vlade.

Sat, 27. Feb 2021 at 10:01

384 ogledov

Samo JA je JA in NE je NE?!
22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432) Delitev članka sem pospremil s komentarjem: »Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.« Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril: »Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.« Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil: »Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.« In ta moj odgovor se so feministke in njihovi pristaši a la Jaša Jenull vzeli iz konteksta in me razglasili, da sem pristaš posilstev. Moj retwitt so delili na tisoče koncev (Jenull me »nažigaval« še v svojem videu) in zlivali gnojnico po meni … Spregledali so tudi dejstvo, da sem se javljal v (feministično) ZOOM konferenco, o spolnem nadlegovanju, kjer sem precej testosteronsko zapretil raznim spolnim predatorjem (tudi tistim, ki po fakultetah nadlegujejo študentke): https://www.youtube.com/watch?v=qj8YFChuHKY PS: Ko sem jaz "nažigaval" Jenulla in "njegove"kolesarje, se nisem lagal in jemal podatke izven konteksta. Jenull pa preprosto laže (in ni edini) - in me označuje(jo) za zagovornika posilstev.  

Sun, 7. Feb 2021 at 10:13

503 ogledov

Moje portretiranje
Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let: "8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan." Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti": Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duševno) »ranjen«. Sam pa se imam za (psihično) trdno osebnosti, zato mi umetnost ni ravno pisana na kožo oz. na dušo. Sem se pa z leti razvil v dobrega teoretika oz. kritika umetnosti – ne samo likovne. Skozi psihoanalizo – torej na Freudovih konceptih – se namreč da veliko povedati o umetnosti (predvsem likovni). Sem se pa avtoanalitično poglobil tudi v svoje portrete, v svoje »fotografsko« risanje, v svoj (risarski) »realizem«. Moja psih(oanalit)ična »analnost«, kot bi rekel Freud, mi omogoča vso to natančnost, ki je potrebna pri portretiranju, kjer si kiksov risar-portretist ne more privoščiti. Takšna natančnost pa je moja odlika tudi pri proučevanju človekove duševnosti. Namreč: kadar »svetujem« oz. (psiho)terapiram, se poglabljam v najbolj skrite, pogosto tudi »prepovedane« miselne detajle svojih »klientov«, svetovancev, »pacientov«. Nenazadnje tudi ure in ure trmasto vztrajam, ko se za »analni karakter« spodobi, ko rišem obrazne detajle nekega portreta. Za en portret potrebujem od 3 do 6 ur (odvisno od frizure portretiranke) in od »širine nasmeha« (in števila zob, ki jih moram narisati) … (Zadnja leta rišem predvsem črno-bele portrete s svinčnikom.) Se pa že od nekdaj ukvarjam dejansko (predvsem) s portreti – kar seveda (avtoanalitično) »(raz)berem« kot simptom (kot kategorijo nezavednega). (Tudi pri psihoanalizi se ukvarjam z »glavo«.) Prve prave portrete sem (na)risal v srednji šoli, torej pred 40 leti. Že kot osnovnošolec sem v 4. razredu (za Dan) žena narisal svojo mamo zelo realistično, najboljše oz. najlepše v razredu. No, že v vrtcu sem slovel kot natančen risar. Spomnim se, da so se vzgojiteljice čudile moji natančnosti – in tudi veliko časa sem si vzel, bil potrpežljiv, vztrajno »trmast«, ko sem risal določeno (katerokoli) motiviko. Svoje portrete nikoli nisem razglašal za umetnost, čeprav … Pogosto sem »zadel« psiho tistega, ki sem ga risal, portretiral – seveda, če sem ga poznal – ker sem vedel (tudi nezavedno), »kaj« v resnici rišem. Portretiral sem tudi otroke – predvsem svoje – po Freudovem (psihoanalitičnem) načelu: »Otrok je oče odraslega človeka.« Sicer najraje rišem (lepe/mlade) ženske, kar seveda (avtoanalitično) priznavam, ker gre pač za projekcija nezavedne želje (ki se napaja iz otroštva, ko sem bil deležen pogleda lepe mlade mamice) … Če portretiram po naročilu, moram vsaj približno vedeti za psihično ozadje »glave«, ki jo portretiram … Itd. Itd. Itd. Tule vam ponujam nekaj mojih portretov, ki so nastali izpod mojega svinčnika pred nekaj leti. In da ne bo pomote: zadnja leta portretiram izključno iz (»čistih«, »ostrih«) fotografiji.
Teme
psihoanaliza MANIPULACIJA Politika DEMOKRACIJA

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Manipulacija, nezavedno, psihoanaliza - 1. del