Mesto žensk ali (vas) moških?
Roman Vodeb

Sreda, 23. oktober 2013 ob 20:51

Odpri galerijo

TALE ZAPIS SO MI NA MMC RTV UMAKNILI. ZATO GA OBJAVLJAM NA TEM MESTU. NIKOGAR NE ŽALIM, SAMO KRITIČNO MISLIM FEMINIZEM, SIMONE DE BEAUVOIR (NJEN DRUGI SPOL) IN RDEČE ZORE NAD MESTOM ŽENSK.

Oktober je (v Ljubljani), kot že dolga leta, tudi letos v znamenju žensk, bolje rečeno Mesta žensk, ali še natančneje Rdeče zore nad Mestom žensk. Že devetnajst let poteka mednarodni festival sodobne umetnosti, seveda umetnic ženskega spola; moških je na tem festivalu bolj za vzorec oziroma imajo bolj obrobno in suportivno vlogo. Letošnja novost je povezava z mednarodnim feminističnim in queer oziroma lezibičnim festivalom Rdeče zore.  Celoten oktobrski projekt se torej leto Rdeča zora nad Mestom žensk. Siceršnji »osmomarčevksi« festival se je sedaj združil z Mestom žensk oziroma Mesto žensk dopolnjuje in teden (od 2. do 13. oktobra) razvleče do 26. oktobra.

Kakšne notranje boje so imele aktivistke oziroma ideologinje – sicer heteroseksualne ženske – z lezbijkami, ki gravitirajo k Rdečim zoram, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Dejstvo pa je, da sodobni feminizem spontano ugotavlja, da je ideologija feminizma morda res preveč kontaminirana z militantnimi lezbijkami in z njihovimi včasih res nemogočimi stališči in zavzemanji.

Program – prvi in drugi del – je oziroma bo (do 26. oktobra) tudi letos vseboval – pravijo pa (beri: želijo si), da tudi odkrival in opredeljeval – »vpliv performansa na različne segmente feminizma, teorije spolov in skušal skozi umetnice nekaj prispevati k diskurzu o sodobni politiki« torej ideologiji (obeh) spolov. Če smo malce pikri in filozofski, lahko rečemo, da festival v resnici ne bo nič odkrival, bo pa skušal ljudem predstaviti poglede, ki jih ima na koncept spola feminizem. Festival bo skušal ideološko vplivati, torej indoktrinirati udelžence in mimobežne opazovalce s (pro)feminističnimi pogledi na svet, na družbo, na razmerja med spoloma. Feministke v resnici niso tradicionalne (beri: »normalne in naravne«) ženske – pa vendarle: feministke pač niso ženske s tradicionalnimi pogledi na svoj in nasprotni spol. Večina njih ne seksa z moškimi, ali pa zalo poredko. Da bi oboževale – npr. oralno – »organ, ki njim na telesu manjka«? Se raje ubijejo! Med feministkami so tudi aseksualne ženske, ki so se jim moški skozi življenje zagravžali – večinoma (verjetno) zaradi spolnih zlorab. (Ta svoj večni problem bi sicer lahko reševale na konceptualno povsem drugačen način – s psihoterapijo.) Feministke so ženske – bolje rečeno niso ženske, najraje bi zapisal, da gre za »vaginalna bitja« –, ki čist drugače gledajo na koncept spolov kot običajne, torej normalne ženske.

Ko govorimo o feministkah in njihovo percepcijo (obeh) spolov seveda ni nepomembno kakšne spolne usmeritve so. Ne gre za to, da so mnoge ortodoksne lezbijke, druge aseksualke (ker so se jim moški zagravžali, ali pa so imele dominantno mamo ali pa jih je morda zgolj oče naslavljal kot sina, ki ga ni imel), tretje pa preprosto prakticirajo seks z obema spoloma – nekatere pa so čisto normalne, le da jim je feminizem skozi šolanje opral možgane, jih indoktriniral z ideologijo feminizma. Namreč: spolna usmerjenost – tudi heteroseksualna – vselej simptom, simptom določenih infantilnih procesov (najbolj tisti, ki so vezani na Ojdipov kompleks in kastracijo). In otroci (deklice) s specifičnim oziroma »težkim« otroštvom v primarni družini – takim, ki so ga imele mnoge feministke –, imajo pogosto problem s svojo spolno željo in spolno identiteto. To se seveda vselej pozna v njihovem vsakdanjim življenjem in v njihovih interesih tar afinitetah v mnogih življenjskih situacijah. Feministke so torej simptomatsko (pre)okupirane z ubadanjem oziroma s pozicioniranjem obeh spolov v družbi.

Medtem ko »normalne«,  bolje rečeno tradicionalne ženske, ki jim je feminizem deveta briga, blestijo v svoji koži in se povsem spodobno znajdejo v svojem življenju, še posebno takrat, ko svojo pojavnostjo – lepoto in seksapilom – briljirajo, feministke vselej dramatizirajo svojo vlogo in družbeni oziroma (med)spolni položaj. Pritožujejo se torej nad (med)spolnim položajem, da ne rečem mestom – pa ne tistim, ki ga ženska navadno zaseda v seksualnem aktu oziroma »figurah veneris« (mimogrede: tudi ta jim gre na živce), ampak položajem/mestom, ki ga zasedajo v družbi oziroma »mestu« (če le ne živijo na vasi) – odtod verjetno tudi umetniški slogan: Ustvarimo si mesto.

Če umetnost dojemamo tako, kot je predlagal Freud, torej kot simptom, v katerem se reflektirajo nezavedni procesi umetnikov, v tem primeru umetnic – tudi v primeru Mesta žensk, še bolj pa v primeru Rdečih zor (nad Mestom žensk) – lahko rečemo, da ideološko jedro obeh festivalov predstavlja nezadovoljstvo z družbenim spolom (gender) v katerega so ujete feministke. Feminizem je simptomatična ideologija, ki zadnja desetletja – vse od Simone de Beauvoir in njenega Drugega spola – predstavlja trend levoliberalnih politikov in pripadnikov anarhičnih družbenih skupin/trendov. Slovenija je v tem kontekstu naravnost obsedena s Simone de Beauvoir in njenim Drugim spolom.

Ljubljanski festival Mesto žensk je torej potekal pod geslom Ustvarimo si mesto – jasno, saj so ideologinje festivala hotele moškim nekaj sporočiti. Jedro všečnosti slogana je – tako kot vedno – v nezavednem. Ne da se sicer točno vedeti – špekulacija pa je legitimna – da so ideologinje festivala nezavedno podlegle želji oziroma apelu, da naj bi bila vas, za razliko od mesta (ki naj bi bilo žensko), prepuščena moškim. Feministke si v resnici res strašansko želijo – in to je njihov simptom – zasesti mesta moči in oblasti, in to v »mestu«, ne na »vasi«, torej na obrobju.  Feministke hočejo na vodilne družbene položaje – Alenko Bratušek že imajo, tu je še Anja Kopač Mrak, in »gospodaric (z bičem)« bi se še nekaj našlo po ministrstvih in direktoratih, da o fakultetah ne govorimo. Ve se, da feministke tarnajo, da ženske v družbi nimajo (prvega) mesta. Tudi aluzija na Simone de Beauvoir, in letošnji ponatis feministične biblije Drugi spol, je povsem legitimna. Namreč: če so v družbi na prvem mestu moški, si morajo ženske ustvariti (svoje, če že ne kar prvo) mesto – z (domnevnim) t. i. drugim mestom niso zadovoljne. Z večno žensko »drugostjo« je bila obsedena že Simone de Beauvoir. Zaradi te domnevne »drugosti« (in ne »prvosti«) je bil Drugi spol sploh napisan. To psihotično, tisoč strani obsegajočo »šephovino«, je omenjena »moškinja« pisala dve leti – in naposled izdavila: »Ženska se ne rodi, ženska se postane«.  Jasno, bi rekel Freud, in dodal, da je anatomija genitalij – moških in ženskih – usoda, pa tudi koncept koitusa (spolne združitve) je posledično natančno tak kakršen je: sado-mazohistične oziroma aktivno-pasiven, torej »dajajoče-sprejemajoč«.

Temeljni Freudov oziroma psihoanalitični atribut k mozaiku sociologije spolov je, da se moški v druži ne bi ne mogli, niti hoteli peteliniti, da ne rečem(o) »kurčiti«, če ne bi imeli penisa, torej takšnih (penetrirajočih) genitalij, kot jih imajo. In ženske po drugi strani ne bi bile ujete v moški pogled oziroma telesni narcizem, če ne bi bile »ne-cele«, torej brez tega fatalnega in za žensko fascinantnega priveska, ki lahko postane (»dajajoč«) »pristojek«. Ženska nemočnost in svojevrstna »sprejemajočost« je kompatibilna z moško »dajajočostjo«, tisto »dajajočostjo«, ki jo diktira anatomija genitalij.  

Že prve kritike Beauvoirinega Drugega spola, moške in ženske, so šle prav v smer, da ženske v družbi sploh niso druge, torej ne zasedajo drugega mesta. Ženske v družbi imajo svoje mesto, in moški natančno vemo, da je to mesto PRVO in nikakor drugo. Vse se (v resnici) vrti okrog žensk, res da lepih in feminilnih, ne pa možatih (faličnih) in – se opravičujem – grdih. Dikcija, da se svet res ne vrti okrog grdih (beri: ne dovolj lepih) žensk je seveda  neznosna in sprožila val nelagodja oziroma vihar ogorčenja. Nekatere resnice pač ne smejo biti izrečene/zapisana – v časih, ko ni več Janeza Ruglja, te resnica očitno izreka(m) samo še Roman Vodeb (ki ga feministke redno zažigajo na grmadi). Dotična (kruta) resnica pa je vendarle povsem legitimna: govoriti o prvem in drugem spolu (v človeški družbi) je hud konceptualni zdrs. Ženske v resnici (sploh) niso DRUGE, tako kot moški (sploh) niso PRVI.

Vendar – ker je tale (moj) »pogled« mnenjski, kljub temu, da se v ozadju nahaja korpus psihoanalitičnih argumentov (proti feminizmu in hkratni glorifikaciji ženske feminilnosti in lepote), je kruto nadaljevanje neizbežno.

Namreč: za Simone de Beauvoir se (neuradno) ve, da je bila mizogina lezbijka – uradno partnerstvo s Sartrom je bilo le krinka –, ki se je hudovala nad vso feminilnostjo žensk, ki so jo dotlej, večinoma pa tudi danes, pojmovali za normalno in naravno. Beauvoirina mizoginija je bila v resnici hujša, kot jo premore katerikoli moški antifeminist (npr. Freud, Weininger Rugelj ali moja malenkost). Neutrudno – na tisoč straneh – je, tako kot današnje feministke, skušala dokazati, kako je ženska neupravičeno drugi spol, moški pa prvi. Posmehovala se je iz paradigme zakonskega življenja, materinstvo je obsojala, češ da uničuje ženskam kariero – in jasno: svojih otrok ni imela. Moške semenčece je (po)imenovala/označevala kot klice, prevod bi lahko bil tudi bacili. Zarodek v materinem telesu pa parazit (zajedalec)!? Matere z veliko otroci oziroma mnogorodnice je t. r. zmerjala z izrazom matrona (vélika Mati) in celo (kura/kokoš) »nesnica«. Ženske, ki so se oziroma se neskončno zaljubljajo v moške, je obsojala. »Venerični drget«, torej orgazem, je po eni strani obsojala – ko pa je bilo treba blatiti moške, je rekla/zapisala, da se ne potrudijo dovolj za svoje ženske. Žensko hlinjenje orgazma pripisuje nesposobnim moškim, ne ve pa, da je pogosto ravno ženska glava, torej njene infantilne potlačitve, kriva za anorgazmičnost. Klasični koitus preko katerega žensk doživi orgazem, pojmuje kot akt nasilja (nad žensko), v katerem moški zmaga, saj žensko premaguje, jo penetrirajoče dominira. Moška pohota ji predstavlja nekaj najbolj obsojanja vrednega, njihov penis pa dojema kot nekaj najbolj nagnusnega, kar se je lahko pojavilo na tem svetu. Prav tako obsojanja vreden se ji zdi ženski mazohizem oziroma uživanje v njem. Frigidnost pripisuje moškim, in seveda ne ve, da največ frigidnosti, ki jo ženske občutijo v odraslosti, nastane v otroštvu. Pojav ženske psihoze pripisuje moškim in vstopu v zakonski »jarem«, in pri tem ne ve, da se gentsko predispozicionirana psihoza res pojavi med 18. in 22. letom – torej takrat, ko so s ženske v njenem času poročale. Ampak niso bili moški krivi za pojav ženske psihoze, pač pa kvečjemu ponesrečeno otroštvo in/oziroma genska predispozicija. V svojo kritikarsko držo do moških spontano in simptomatsko, torej dokaj nepazljivo projicira lastne nezavedne težave in probleme, torej potlačitve – npr.: zavidanje penisa, saj pravi, da moškem penis ženske ne bi odrezale (odstranile, kastrirale), pač pa bi ponižale njegovo (vse)mogočnost. Beauvoirjeva priznava (svojo zavist), da bi ženska »rada moškega pohabila tako, da bi mu odvzela njegovo prihodnost, projekte«.

Simone de Beauvoir, ki jo v mesecu oktobru feministke še posebej kujejo v zvezde – tudi na okrogli mizi posvečeni njej oziroma Drugemu spolu – je na vsak način hotela sesuti Freuda in njegov stebrni psihoanalitični koncept: Ojdipov kompleksa in fenomen kastracija, katere inherentni del je zloglasno (žensko) zavidanje penisa. Prav tisto zavidanje (penisa), zaradi katerega je tako specifično zapeljala svoje življenje, danes pa diktira armadi militantnih feministk. V objemu istega zavidanja se – po psihoanalitični logiki – dogaja cel fenomen družbene ideologije, ki se imenuje feminizem.

Tudi oba oktobrska festivala Mesto žensk in Rdeče zore (nad Mestom ženske) sta (simptomatsko in nezavedno) kontaminirana z logiko zavidanja (penisa) in/oziroma zgledovanja po moških. Feministke sporočajo, da niso zadovoljne s položajem svojega spola v družbi – čeravno se cel svet vrti okrog žensk. Njihovi aktivistični oziroma ideološki apeli so zadnje čase – ko so prav feministke prepoznane kot tiste, ki simbolno kastrirajo moške, kar je pogubno za družbo – usmerjenje »v bran vsakemu milimetru (do sedaj) priborjenega in javno nastopiti v imenu enakopravnosti«. Hec in hkrati žalostno pa je to, da večina žensk (sploh) ne razmišlja tako kot feministke, ampak svojega glasu pač ne povzdignejo, ker se jim zdi »brez veze«, iz feministk in njihovih zahtev pa se po drugi strani (tiho) posmehujejo.

Položaj žensk je morda res potrebno spremeniti, vendar ne po feminističnem diktatu – tako, da  ženske postanejo »moškinje« in na ta način simbolno kastrirajo moške. Položaj žensk bi bilo treba spremeniti tako, da jim v številnih življenjskih stiskah ne bi bilo treba postati oziroma igrati »moškinje«. Zato, da bi bile ženske (spet) srečne, je treba rehabilitirati (njihove) kastrirane može oziroma moške kot (populacijo) nasploh.

http://www.romanvodeb.com/

mag. mag. Roman Vodeb | Psihoanalitik

Analiza, osebno svetovanje, priprave športnikov

Teme
psihoanalize feminizem Simone de Beauvoir Mesto ženske Rdeče zore
Zadnje objave
Troha ne neha
Ko je Troha s svojo versko sekto dežural pred RTV od srede maja pa do septembra – ko so potem nasilno vdrli v RTV – sem redno kritično govoril o dotičnemu guruju in tudi o nekaterih njegovih pristaših (najbolj se mi je smilila Saša Petek, ki sem jo tudi največkrat omenjal). Vsak stavek, ki sem ga izrekel o njem – kot histrionično-narcistični osebnosti – lahko argumentiram na številne načine, in tudi podprem s številnimi dokazi. V zadnjih 20 letih sem dokaj podrobno spremljal javne nastope »pojočega majorja«, zato, ker je SOCIOLOGIJA NOROSTI, moja priljubljena tema kritičnega mišljena. Nenazadnje sem to temo posredno obdelal tudi v svojem 2. magisteriju na Sociologiji kulture (na FF). Knjiga, ki jo trenutno pišem je »Kritika psihiatrije skozi psihoanalizo« – zato natančno vem, o čem govorim in hkrati tudi vem, da bi redkokateri psihiater o Trohi, njegovih ovčicah in njim podobnim povedal več, kot lahko povem jaz. Kritično pa govorim o teh temah zato, ker je to dobro za narod, za državo – in ker je kritično mišljenje tudi moje družbeno poslanstvo. Držim se načela, da je »greh molčati, ko je treba naglas spregovoriti«. Na dovolj vljuden način sem – predvsem Saši Petek in tudi Trohi osebno – razlagal detajle histrionične osebnosten motnje, obema sem tudi razložil fenomen (psihaoalitičnega, Freudovega) transferja. Troha pa še vedno tumba svoje. In potem se brani tako, da mi v »post« na FB napiše tole (MOJI KOMENTARJI BODO DOPISANI Z VELIKI TISKANIMI ČRKAMI): »… mi (NIKOLI NE NGRE ZA »MI«, PAČ PA ZA IZKLJČNO TRHOATOV: »JAZ SEM …«) nikogar ne ščuvamo k uporu (V VSAKEM VIDEO OZ. NAGOVORU TROHA DOBESEDNO ŠČUVA LJUD IN JIH NAPELJUJE K UPORU, VSTAJI), osveščamo pa ljudi (OSVEŠČANJE POMENI PRANJE MOŽGANOV S TROHATOVO PSIHOTIČNO LOGIKO), da bi spoznali zakaj v resnici gre v tej državi, ker smo eni to raziskali v dolgih letih raziskovanja. (»DOLGA LETA RAZSIKOVANJA« SI LAHKO PRIVOŠČI TISTI, KI JE PREBRAL TOLIKO IN TOLIKO KNJIG, NE PA NEK SREDNJEŠILEC, KI NERGA ZARADI NARAVE SVOJE RANJENE OSEBNOSTI.) Če vi tega niste naredili in tudi se ne želite soočiti z resnico (RESNICO?! TA FILOZOGSKI POJEM BO TREBA MALO EPISETEMOLOŠKO PREŠTUDIRATI!!) o tem kdo nam vlada in na kakšen način to počne, je to vaš problem in ne naš. (TO JE V RESNICI PROBLEM VAŠE OSEBNOSTNE PATOLOGIJE IN NANAŠALNIH BLODENJ, KI SO VČASIH V RANGU PSIHOTIČNOSTI) Nebuloze, da širimo, a res??? Boste to argumentirali v nadaljevanju. Je možno spoznati zakaj v resnici gre v tej državi v resnici iz Osvobodilnega programa narodne enotnosti OOPS - Osvoboditev, Očiščenje in Preporod Slovenije, ki zdravi vzroke in ne zgolj simptome bolezni naše države, s katerimi se ukvarjajo vsi programi strank na sceni in vsi, ki se hočejo na politično sceno še preriniti. (VAŠ »OOPS« JE KONSTRUKT VAŠE OSEBNOSTNE MOTENOSTI, HISTRIONIZMA IN GRANDIOZNO NARCISTIČNE PSIHOPATIJE – VI PA MISLITE, DA STE EDINI TOLIKO PAMETNI, DA VESTE KAJ IN KAKO BI BILO TREBA UPRAVLJATI Z DRŽAVO. TAKO ILUTIJO IMAJO SAMO ŠE NORCI NA ZAPRTEM ODDELKU KAKŠNE PSIHIATRIČNE KLINIKE. RESEN INTELEKTUALEC SI TAKŠNIH UTVAR NE DELA V SVOJI GLAVI.) Glede na to, da se imate za pametnega človeka vas vabim, da naredite konstruktivno recenzijo VIZIJE SLO 2030 in pričujočega programa OOPS, da morda še kaj izboljšamo, ker je to še vedno osnutek. (VAŠ PRGORGRAM »OOPS«, VAŠA VIZIJA, JE PROIZVOD ŠTEVILNIH KOGNITIVNIH DISONANC, NELOGIČNOSTI IN NESPOSOBNOSTI SKLEPANJA, KI JE POSLEDICA VAŠE OSEBNOSTNE/PSIHIČNE ZMOTENOSTI. VAŠ PROGRAM/VIZIJA JE OTROČJI FANTAZISKI SPIS, KI NIMA VEZE Z REALNOSTJO!) Ko bomo prišli do točke, ko bo treba narediti načrte za ureditev področji življenja in dela pa se bomo v okviru zdravstvenega sistema morali spopasti tudi z delom, ki vas očitno zelo zanima, zato boste takrat lahko pokazali vse kar znate. (ČE BI BILA TA PRAVLJICA URESNIČLJIVA, BI BIL JAZ DEL PSIHIATRIČNEGA IZOBRAŽEVANJA, KI JE SEDAJ HERMETIČNO ZAPRTO ZA DRUGAČNA, TOREJ PSIHOANALITIČNA ZNANJE. VI PA FANTAZIRATE PO NAČELU: »SANJA SVINJA KUKURUZ!«) Ko bo treba narediti korektno oceno stanja na področju mentalnega zdravja Slovencev, kaj je na tem področju dobro narejenega, koko v tujini, v nam primerljivih državah urejajo te stvari, potem se bo pa izdelala vizija tega področja in seveda kratkiročni, srednjeročni in dolgoročni načrti za ureditev in razvoj. Poseben poudarek pa bi po moje moral biti tudi tukaj na razkrivanju vzrokov, ki povzročajo toliko psihičnih stisk med ljudmi in kako poskrbeti za preventivno skrb za psihično zdravje naših ljudi. (VI GOVORITE KOT OTROK, KI POJMA NIMA O NIČEMER. VAŠE UTOPIČNE ILUZIJE IMAJO SVOJE IME: »SSEE NNEE, DDAA!!!« UJELI STE SE V DUNNING-KRUGGERJEV EFEKT NEVEDNOSTI. ALI DTUGAČE POVEDANO: VI TAKO SUVERENO ČISTO NIČ NE VESTE, DA BRCATE NA VSAKEM KORAKU V TEMO.) Mi nismo razgrajači (TUDI RAZGRAJATI ZNATE, STE POKAZALI V STUDIJU, KO JE BILA PREDREFERENDUMSKA ODDAJA O ARHIVIH!!!) in ne želimo nakopičenih problemov reševati z nabildanimi mišicami, (VI NIMATE NE MIŠIC, NE MOŽGANOV, SAMO »GOBEC IN SAPA VAS JE«, PA NOBENE PAMETI, NOBENE PREVDARNOSTI, NOBENE OLIKE.) zavezani smo k miru (VIS STE POOSEBLJENA AGRESIVNOST!)V, dialogu in iskanjiu najboljših rešitev, zato smo in želimo, da se na RTV SLO odpre medijski prostor (ZA KOGA PA?! ZA VAS, ZA NORCE?! ZA VAŠKE POSEBNEŽE?! ZA EGIDIJA KOZJEKA. DSAŠO PETEK IN VAS, PA NOREGA ŠORLIJA?! A SE VAM MEŠA?!), da se v teh zelo prelomnih časih odpre konstruktivno razpravo o predlogih novega družbenega dogovora h kateremu lahko predlaga svojo idejo, predlog ali kritiko slehernik. (VI BI RADI PO BLIŽNJICI PRIŠLI NA OBLAST!! POJDITE NA VOLITVE, TAKO KOT SE DOGAJA V CIVILIZIRANIH DEMOKRACIJAH. VESTE KOLIKO % BI DOBILI NA VOLITVAH?!?! NIČ!!!) Izključevanje na način, "Troha je popolnoma nor", (SVOJE NOREOSTI SE NOBEN SHIZOFRENIK/PSIHOTIK NE ZAVEDA! NANAŠALNE BLODNJE IN HALUCINACIJE VSAKEGA NORCA, SO ZANJ NEOPAZNE – TOREJ JIH NE PREPOZNAVA!) "Saša je zarukana kmečka bunka" (TEGA JAZ NISEM REKEL! JAZ GOVORIM O KOGNITIVNI DISONANCI, NE PA O ZARUKANOSTI. SAŠO PETEK IN NJENEGA MOŽA SEM MED DRUGIM TUDI DOBRONAMERNO POSVATI PRED VAMI, KER IMATE NANJO IZJEMNO ŠKODLJI VPLIV. ONA JE RANLJVA TUDI ZATO, KER JE IMEL OČE SHIZOFRENIJO.) pač ne vodi v iskanje rešitev (VI STE ZADNJI, KI BI SMELI ISKATI KAKRŠNEKOLI REŠITVE – KER STE POPOLNOMA IZGUBLJENI, NEZRELI IN OSEBNOSTNO/PSIHIČNO RAZŠTELANI.) pač pa je to pomoč tistim, ki so spravili našo družbo v moralni razkroj in pomoč njim, da na koncu vse skupaj eskalira v nasilje in kaos. (T.I. »MORALNI RAZKROJ« JE NAJVEČJI ZALOGAJ ZA NAS, KI SE RESNO UKVARJAMO Z PROBLEMI DRUŽBE. VI PA STE ZGOLJ »VAŠKI POSEBNEŽE« S SREDNJEŠOLSKO IZOBRAZBO, KI POJMA NIMATE T. R. O NIČEMER – OSNOVNIH KONCEPTOV SOCIOLOGIJE, PSIHOLOGIJE IN POLITOLOGIJE NE OBVLADATE, POLNI STE KOGNIZTIVNIH ZDRSOV, DISONANC – PKOODLJIVI STE ZA NAROD, DRUŽBO, SLOVENIJO.) Taga pa upam, da si ne źelite. (VI RABITE ZEMELJITO ZDRAVLJENJE – IN S TABLETI ŠE BOLJ PA S PSIHOTERAPIJO. PODOBNI STE EGIDIJU KOZJEKU IN ANDREJU ŠIŠKU – NEKAKŠEN KLON MED OBEMA. VAŠA HISTRIONIČNA OSEBNOSTNA MOTNJA JE UNIKATNA, MALO SE POGLOBITE VANJO, IN BOSTE VIDELI, DA JE … AH, SAMI SE UKVAJATE S TEM. MOJA DOLŽNOST JE PREDVSEM, DA ZAŠČITIM DRUŽBO PRED VAŠIMI KVARNIMI VPLIVI.) Iz programa v povezavi boste morda razumeli, da se nihče od nas ne preriva nikamor, pač pa želimo (ŽELIMO?!?!?!) ustvariti možnosti, da bodo v Sloveniji prišli v ospredje najboljši med najboljšimi izbrani po načelih pozitivne kadrovske seklecije, po merilih resnične stroke, dobre morale in etike in na podlagi programov za razrešitev nakopičenih problemov na področjih, ki jih obvladajo in jih bodo v kandidacijskih postopkih predstavili. (TO, KAJ SI VI ŽELITE IN KAKO SE JE VAŠ PSIHOPATIJA SPEČALA S TO VAO ŽELJO JE POSLASTICA ZA NAS, KI SE UKVARJAMO S »SOCIOLOGIJO NOROSTI«, KATERE INHERENTNI DEL STE. ČE BI SE DRŽALI KAKRŠNEKOLI KADROVSKE SELEKCIJE, BI BILI V ŽE ZDAVNAJ INVALIDSKO UPOKOJENI, TAKO PA STE BILI ZGOLJ NAGNANI IZ »SV«) Evo, imate možnost, da pokažete svoje znanje in sposobnosti in boste kritične misli do psihiatrije, ki jih pišete v vaši knjigi lahko skupaj s somišljeniki udejanjili v praksi, da bo tudi to področje v času recimo 10 let vzgledno urejeno. JAZ DEJEM DRUŽBI, TOLIKO, KOLIKOR MI TO DRUŽBA OMOGOČA Z VSEMI PROTOKOLI, KI VELJAJO ZA MEDIJE. MNOGI SO MNENJE, DA MI JE PO KRIVICI ONEMOGOČEN DOSTO DO »MSM« - NPR. DO »RTV« - AMPAK JAZ SE NE MEČEM NA TREPALNICE, NITI NE VDIRAM V STVBO »RTV«, KER SEM KULTIVIRAM, POZNAM BONTON, KER IMAM – ZA RAZLIKO OD VAS – MORALNO RAZSODNOST. Sicer sem prepričan, da se bo marsikaj na tem področju uredilo samo po sebi potem, ko bo mafijska združba nehala zganjati psihično tiranijo nad našim narodom …« PS: KOLIKO JE TROHA NOR, PRESODITE SAMI: https://www.youtube.com/watch?v=pHpc62a-Q58
Zlival sem jezo na Twitterju
V zadnjem času sem okrepil svoje »čivkanje na Twitterju. Ujezil me je predvsem »kmet« - jaz ga imam za vaškega posebneže, ki je sicer geodet po izobrazbi, deklarira pa se za fizika – Srečko Šorli. V preteklih letih sem preposlušal na desetine njegovih videoposnetkov (na dan jih posname kar nekaj). Pred kratkim je izdal nek (kvaziznanstveni) Zbornik o koronski krizi, in pritegnil k sodelovanju kar lepo število avtorjev - katere sem v jeznem twittu kar poimensko izpostavil (izpostavil pa sem še nekatera druga imena) – ker mislim, da delajo škodo družbi, saj oporekajo uradni medicinski stroki. Takole sem twittnil (v dveh delih): »Tole so ti patroni, ki bi jih morali novinarji javno razgaliti in psihološko profilirati - zato da se bo razumelo njihovo apriorno kontriranje: Srečko Šorli, Tomaž Kiker, Tomaž Makovec, Žiga Zebec, Igor Pušnik, Jerneja Tomšič, Sabina Senčar, Vladimir Pirnat, Gregor Knafeljc - 1/2« In: »... Anton Komat, Milan Hosta, Petra Mihalek Novak, Marko Novak, Jure Pogačnik, Gregor Kos, Andraž Teršek, Igor Vuksanovič, Marko Blatnik, Anica Bidar, Damjana Bakarič, Marko Potrč, Aljoša Rojac, Mateja Černič ... To so ti "zarotniki", ki oporekajo medicinski stroki. 2/2« V objemu bojazni, da se bodo ekscesni »pacienti« – nekaterim bi psihiatri podelili celo diagnozo – razmnožili (kot gobe po dežju), sem svarilno twittnil tole: »Vsi ti norci, "zarotniki", šarlatani, vsi ti vaški posebneži in kmečke bunke, bodo še kako konkurenčni na naslednjih, bodisi rednih ali predčasnih volitvah. Obljubljali bodo konec ukrepov, lagali in (gleda na to, kako glupi znajo biti Slovenci) bodo zmagali in prišli v parlament!« In potem še tole: »Se mi zdi, da so prišli časi, ko se bodo morali levi in desni pobotati, zato, da bodo (končno) preglasili norce, "zarotnike", šarlatane, vaške posebneže in kmečke bunke.« V tej COVID-krizi že nekaj časa vse – tudi Vlado in NIJZ – svarim, da mnogi laiki, tudi intelektualci, podlegajo znanemu Dunning-Krugerjevemu efektu nevednosti. Sklicujoč se na nekatere moje lanske tekste sem twittnil tole: »Bistvo Dunning-Krugerjevaga efekta je, da imajo mnogi ljudje občutek, da ... /…/… v objemu sovjega neznanja zavajajo ljudi; na ta način zelo škodijo družbi. Zadnji eklatantni primeri so: Marko Potrč .../…/… Damjana Bakarič, zanimiv je tudi kmečki patron Srečko Šorli.« V jezi – ker spremljam vsa ta zborovanja (npr. verske sekste »pojočega majorja« Ladislava Trohe pred RTV) sem dodal: »Tisti, ki v tej COVIDkrizi ne zaupajo uradni medicini/stroki (imunologom & epidemologom), so (načeloma) imeli kot otroci veliko nezaupanje do očeta; ali pa ga sploh niso imeli oz. ga niso bili ustrezno (vzgojno) deležni. Odpor do cepljenja je sicer interpretacijsko bolj kompleksen.« Jezijo me raznorazni influencarji, ki dnevno snemajo po par videov. Njim sem nameni tale twitt: »Jezim se tudi na izobraževalni sistem. S takšnim izobraževalnim sistemom, ki zanemarja kritično mišljenje, in s takšnimi mediji, se pa res ne smemo čuditi, da smo Slovenci največji nasprotniki cepljenja v Evropi in med največjimi skeptiki na svetu, in to že nekaj let (tudi Srbi so visoko).« Jezim se na SAZU: »Akademija znanosti (in umetnosti) – SAZU –  v teh časih ne opravlja svojega poslanstva. Množico "COVID-norcev" bi v akademskem diskurzu lahko povsem razorožila. Tako pa ... Močni so predvsem takrat, ko se je treba gledati v ogledalo.« Ta »čivk« je bil za Bojana Požarja in njegov Požareport tako močan, da me je povzel in izpostavil to mojo pikro oz. pikantno modrost. Sredi avgusta sem se spet – tudi uradno – jezil na t. i. »Main-Stream-Medije«: »MSM (@RTV_Slovenija, @rtvslo, @Delo, @vecer, @Dnevnik_si) bi morali pomesti z vsemi temi verskimi guruji, ki, prežeti s teorijami zarote, smetijo po družbi. Te "paciente" bo treba javno razgaliti, izpostaviti njihovo norost; Vlada pa mora ustanoviti "Urad za upravljanje z glupostjo".« Naj pa bralstvo opomnim, da sem – 30 julija sem »čivknil«: »Ko takole poslušam Anico Bidar, Damjano Bakarič, Srečka Šorlija & Co, se prav čudim, da Vlada še ni ustanovila Urad(a) za upravljanje z glupostjo – bi se takoj javil, da ga bi vodil, ali pa bil vsaj strokovni sodelavec.« In dodal: »Seveda govorim v prispodobi.Težko je sodelovati za anticepilci/"norci". Ker se nočejo cepiti, ne moremo normalizirati družbe po protokolu, kot ga predvideva medicinska stroka. Sedaj je treba najti drug protokol za normalizacijo družbe. "Norce" bi se v resnici dalo prej "pozdraviti".« In še: »Jaz moram Ančko in podobne bunke ter "zarotnike" redno poslušat! Študij norosti je pač zahtevno in mukotrpno delo. Veliko potrpežljivosti (in znanja) rabi človek, da zapopade, kako se pri takšnih patronih organizira in strukturira norost. In jaz sem potrpežljiv in vztrajen.« Tudi tale moja avgustovska modrost ni ostala prezrta: »Pristajanje na cepljenje ni stvar intelekta, pač pa določenih osebnostnih lastnosti, med katerimi prednjači spoštovanje ali pa apriorno (in kronično) upiranje avtoritetam. Npr.: učitelji so sami po sebi nagnjeni k avtoritarnosti - druge avtoritete ne spoštujejo prav radi ... Itd.« Sprovocirali so me tudi, da sem komentiral ekscesne napada sindikalistke Teje Jarc na Kredarici, ko se je verbalno »spravila« na Predsednika Vlade Janeza Janše (kar je bilo posneto tudi na znamenitem videu). Takole sem zastavil svoj komentar: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za konec pa še twitt iz 24. avgusta: »Prišel je trenutek, ko bodo morali nekateri psihiatri dati "Hipokratovo zaprisego" na stran in javno spregovoriti o nekaterih svojih "norih" pacientih, ki so militantni in javno izpostvaljenih "anticepilci" in "zarotniki", "vplivneži" - KER JE TO MORALNO PRAV! Hudič je šalo vzel!«
Tea Jarc na Kredarici
Kar se tiče Tee Jarc. Ko so me na twitterju povprašali, kako bi jo komentiral, sem šel v tole smer: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za Nova24TV sem potem razšil komentar takole: Tea Jarc je po mojem videnju rahlo "ranjena duša" - če ne bi bila, se ni bi privoščilča tako agresivnega zdrsa. To se neki uradni javni osebnosti - vnedarle je javno prepoznavna sindikalista (mladih - čeprav je stara ćez 30 let). Po mojem videnju je ta eksces uprizorila iz dveh razlogov: 1. V svojih potlačitvah nosi neko hudo zamero do očeta, ki ji je ven bruhnila v obliki negativnega transfera (čutvene agresivnosti) do Janše (kot simbola tega njenega "negativnega očeta"); 2. Politični bonton je v Sloveniji v zadnjem letu in pol popolnoma odpovedal. Levi ekscesi - na čelu s "kolesarskimi" - so eskalirali do točke, ko opozicijski politiki, skupaj s sindikalisti, nimajo nobenega političnega bontona več. Kar je preveč, je preveč. Jarčeva se svoje megalomanske agresivnosti niti ne zaveda, ker je to del političnega obraza že povprečnega levega aktivista, tudi sindikalista. Za sindikaliste vemo, da gravitirajo na levo - kar ni nič narobe. Narobe pa je, da je postala politična kultura tako absurdno pokvarjena. Takšne ekscese si v povprečnih zahodnih demokracijah ne privošči nihče. Takšna agresivnost je značilna za psihopate, ki so popolnoma brez Nadjaza. Ženska pokvarjenost pa lahko v določenih situacijah - če to kultura dopuša (in naša politična kultura očitno to dopušča) - postane prav agresivna in militantna. Iz psihoanalize se ve, da je struktura ženskega moralnega razosjanja - torej Nadjaza - okrnjena. Kastracijski kompleks (ki je del "Ojdipa") je pri ženskah pač takšen, da povprečna ženska v določenih situacijah ni sposobna krotiti svojih "onojevskih" struktur, torej tudi agresivnosti. Torej: ko se ženskam strga, se ne more krotiti - ker t.r. nima Nadjaza. Moški agresivni ekscesi so sicer tudi težko (u)krotljivi - ampak bolj zaradi falične narave možate duševnosti, kot pa zaradi šibkosti Nadjaza. Pri dotični sindikalistki je ob tem zaznana še povečana faličnost - torej odostnost ženstvenosti oz. feminilnosti - kar bi pomenilo, da je "specivično", da ne rečem napačno, razrešila ojdipov in/oz. kastracijski kompleks, kot bi rekel Freud. Strogo teoretsko bi se dalo reči, da zaradi potlačenega (nezavednega) zavidanja penisa (in posedičnega zgledovanja po moških) lahko postane skrajno falična, kar načeloma ni karakteristika normalnih, torej žentvenih žensk. Če ima dotična sindikalistka v ozadju kakšnega "mecena" in/ali/oz. "strica" (iz ozadja) - to funkcijo lahko na levi lahko opravlja le Kučan ali morda Golobič, v primeru Tee Jarca pa morda še Ivo Vajgl - bi jo moral moralno podučiti in reči: "Ej, punca, tega se mi ne gremo na takšen način - sploh pa tebi, po funkciji to ne pritiče!" Morda bi ji ušesa lahko navila njena sindikalna kolegica, "mama"/starosta Lidija Jerkič. Zdi se mi, da je Jerkičeva vendarle bolj uglajena gospa, kljub temu, da ima falično funkcijo. Naj dodam, da v takšnih situacija takšne tipe osebnosti, kot je Tea Jarc, niti vest ne peče - niti se ne zaveda, da je naredila nekaj, kar ni (moralno) prav. Glede na to, da je od svojih političnih kolegov - "kulturnikov" in "kolesarjev" (in feministk) - verjetno doživela samo pohvale, je moralno-političen kontekest res zagaten. Twitta Ljudmile Novak nima smisla komentirati. Novakova je imela - kot formalno desna političarka - v preteklih dveh letih preveč političnih zdrsov, ki so bili naperjeni proti Janši; njene replike sedaj niso več relevantne, ker so verjetno posledica iskanja sprave z Janšo. PS: No, dalo bi se še več povedai, če bi vedel, v kakšni družini je (kot deklica) rasla, kakšen je (bil) njen odnos z očetom. S ktarimi moškimi se "libidinalno zapleta" in na koga bi rada - je hotela - narediti, v tem ekscesu z Janšo, vtis.
Anksioznost in hipnoza – 3. del
Pri premagovanju tesnobe so ob klasični psihoterapiji (kot zdravljenju z besedo) lahko v pomoč – dalo bi se reči, da so celo v modi – različne sprostitvene tehnike (ki jih običajno vodijo razni šarlatani) in spreminjanje negativnih misli preko kognitivnih tikov in racionalizirane logike, pa tudi preko aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Po moji oceni je lahko za določene tipe (sugestibilnih) ljudi zelo učinkovita tudi hipnoza (kot »intervencija v nezavedno«). Pri hujših oblikah, oz. ko se tesnoba razvije v hujšo motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno (psihoterapevtsko) pomoč – in to pri dobrem psihoterapevtu. Strokovnost v tem kontekstu torej pomeni pogovarjanje s z resnično kompetentno osebno, ki ve, kako (v resnici) deluje človekova duševnost. Klasični psihiatrični pristopi »zdravljenja« so po moji oceni slabi oz. neprimerni, saj temeljijo na paradigmatski oz. konceptualni zablodi, v katero je – na pobudo pionirja psihiatrije Emila Kraepelina – ujeta celotna psihiatrija (in delno nevrologija), za katero se ve, da je podpihovana – t. r. sponzorirana – s farmacevtsko industrijo. Da je treba huda akutna stanja določenih psihičnih motenj (in bolezni) zdraviti (tudi oz. najprej) s tableti, se strinjam. Ampak potem mora stopiti na sceno »talking cure«, »zdravljenje z besedo«. Ker: treba je vedeti, da psihiatri večinoma ne predpisujejo »zdravil«, pač pa »ohromila«, torej nekakšna »proti-bolečinske tablete«, ki zgolj ohromijo oz. nevtralizirajo neljuba doživljanja/občutenja, zdravijo pa (čisto) nič. Po moji oceni le redki psihiatri – kvečjemu tisti, ki so šli po študiju še v proces nekakšnega doizobraževanja v smer klasične (pogovorne) psihoterapije – vedo, da človeška psiha lahko spontano, torej nezavedno, (v odraslosti) prepoznava določene sprožilce/»triggerje« oz. sprožilne kontekste, ki so simbolno povezanimi s t. i. »prvimi dogodki«, ki so v osnovi odgovorni za pojav tesnobe/tesnobnosti (anksioznih stanj) v odraslosti. Tudi oz. predvsem panični napadi delujejo po tej etiološki logiki. Človekovo nezavedno vseskozi/permanentno in (zavestno) nehotno in/oz. samodejno senzorno t. r. preži na te sprožilce. Človek v odraslosti v bistvu ne more biti tesnoben (niti imeti paničnih napadov), če kot otrok ni doživel določenih šokantnih (travmatičnih) dogodkov, torej, če v svojem nezavednem nima nekakšnega jedra/fundamenta »travme« (tesnobnosti), ki se potem naknadno, v odraslosti, sproža v obliki manifestacije (klasične/običajne) tesnobnosti (kot simptoma). Po podobni etiološki logiki delujejo tudi panični napadi. (Zato otroci v bistvu ne morejo imeti paničnih napadov – česar mnogi (pedo)psihiatri ne vedo, in zamenjujejo histerične izpade otrok s paničnimi napadi.) Če se tesnoba (ali depresija) napaja iz zgodnjega otroštva – navadno so v ozadju »ne-varni« tipi/stili navezanosti na mamo – se tesnobe v psihoterapevtskem procesu ne da povsem sanirati, ker je vgravirana v samo v strukturo osebnosti. Se pa lahko zgodi, da določeni tipi tesnobe/tesnobnosti (ali pa depresija, panični napadi, celo fobije) s staranjem spontano izzvenijo (celo brez psihoterapije) – zato, ker se človeku z leti uveljavljajo (beri: simbolno podoživljajo) obdobja iz otroštva in/oz. mladosti, ki niso bila tako travmatična kot (prva) obdobja iz zgodnjega otroštva. V kontekstu različnih anksioznih in depresivnih stanj obstajajo (v etiološkem smislu) velike individualne razlike. Če poskušamo s psihoanalitično logiko razumeti ozadje tesnobe/tesnobnosti – kar bi morala biti naloga vsakega strokovnjaka (psihoterapevta, psihologa, psihiatra) –, moramo brskati po otroštvu. Tesnoba je v etiološkem smislu pogosto locirana v otroštvo, celo v zgodnje otroštvo – največkrat v odnos otroka z mamo oz. na tipe/stile navezanosti otroka na mamo. Če otrok ni varno navezan na mamo, se mu ta ne-varna – lahko zgolj dezorientirana – navezanost odrazila v odraslosti. Otrok je lahko v svoji psihični realnosti (sprva) jezen, ker ni mame oz. ustrezne navezanosti na mamo (v primeru kronično odsotne – npr. karieristične – matere). Lahko je skesano užaljen in/oz. žalosten – v končni fazi pa lahko pride tudi do obupa in opustitve upanja, da se mama vrne (npr. v primeru materine smrti) oz. da se normalizira odnos z mamo. Otroka je lahko v teh stilih navezanosti na mamo (in različnih spletih okoliščin) lahko strah in je preplašen, ko je »ne-varno« navezan na mamo. V svoji psihični (miselni) realnosti lahko pretežno goji žalost. Lahko je jezen, lahko je – postane – obupan, lahko pa je predvsem (popolnoma) čustveno dezorientiranost, torej (čustveno) zmeden. Vsa ta infantilna čustvena stanja so še kako pomembna – torej bistvena – za razvoj določenih psihični stanj v odraslosti, od depresije, do tesnobnosti/anksioznosti in vseh njenih derivatov (fobije, panični napadi …). Bistvo pravilnega razumevanja tesnobe/tesnobnosti oz. različnih anksioznih stanj/derivatov je razumevanje etioloških temeljev. B bistvu je treba razumeti »miselni odtis«, ki si ga otrok ustvari oz. ustvarja med doživljenjem »travmatičnih« dogodkov oz. obdobij – npr. obdobja »ne-varne« otrokove navezanosti na mamo. Kakšno dramo otrok dela v svoji glavi, če/ko mamica vzgojno – kot »inventarno« prisotna – se ne da vedeti. Ključen je t. i. separacijski strah – torej strah oz. separacijsko tesnobnost – ko mamica, bodisi za krajši ali daljši čas, zapušča svojega otroka. Otrokova psihična realnost v tem kontekstu premore številne miselne (trans)akcije in/oz. konstrukcije, v katerih se lahko otrok povsem zavozla in t. r. trajno zabrazgotini/»zapaca« svojo »dušo«/duševnost, svojo psiho. Če v oddvojenosti od mamice ni določene (u)blažilne intervencijske tolažbe, se takšnemu otroku v odraslosti lahko prikrade v počutje oz. čustvovanja tesnoba oz. obdobna/kronična tesnobnost (anksioznost) ali celo depresija oz. kombinacija z depresijo. Panični napadi – kot derivat anksioznosti – imajo (po mojem videnju in kliničnih/psihoterapevtskih izkušnjah) malce drugačno etiološko logiko. Pri paniki so ključni enkratni (šokantni/travmatični) dogodki, ne pa daljše stresno obdobje. Določene kratkotrajne epizode tesnobe so v etiološkem smislu napajanje iz šokantno-stresnih dogodkov, ki pa so manjše intenzivnosti (afekcije), kot dogodki, iz katerih se v odraslosti napajajo panični napadi. Oz.: če je šokantni/stresni/travmatični dogodek precej intenziven, se panični napad razvije (le), če otroka v času doživljanja travme (šoka/stresa) nihče ne potolaži. Če pride do tolažbe, se miselni odtis, ki se takrat ustvarja v otrokovi psihični realnosti, umiri – v smislu, da je libidinalna investicija (v travmo, v miselno dogajanje) manjša/skromnejša kot bi bila, če tolažbe ne bi bilo, in bi se otrok »zaciklal«/ujel v obilno libidinalno (hipe)investirano travmatično míslenje (Freudov/nemški izraz je »uberbesetzung«). S tolažbo se v/pri otroku – v njegovi psihični realnosti – zgodi (libidinalna) »dezinvesticija«. Če do te ne pride, je v odraslosti potrebna psihoterapija (temelječa na UVIDU), ki naknadno libidinalno dezivnestira prvotno travmo – kar teoretično omogoči sanacijo tesnobe, paničnega napada, depresije ali podobnih (neljubih) afektivni oz. anksizonih stanj. (Tudi spolna zloraba terja takšno psihoterepevtsko paradigmo.) Če se s hipnozo lotimo sanacije tesnobe oz. tesnobnih stanj (ali paničnih napadov, depresije, seksualnih motenj iz registra spolnih zlorab …), je osnovna naloga psiho/hipno/terapevta, da najde jedrne (izvorne) dogodke iz otroštva – vključno s stili/tipi navezanosti na mater – iz katerih se napaja tesnoba (kot simptom). To brskanje po nezavednem spominu oz. po odločilnih potlačitvah (ki se pri tesnobi simbolno vračajo), je v bistvu najtežji in najbolj zahteven del hipnotske intervencije v sanacijo tesnobe (kot simptoma). Dober oz. iznajdljiv hipnoterapevt mora biti zato (v propedevtičnem smislu) temeljito seznanjen z vlogo in konceptom nezavednega (in potlačitev) v etiologiji SIMPTOMA (kot nasledka neke potlačene infantilne travme), bodisi  tesnobe, bodisi paničnih napadov (tudi nekaterih fobij), bodisi depresije in tudi seksualnih motenj (posebno tistih, ki se napajajo iz spolnih zlorab). Ko se potlačena jedra najdejo/odkrijejo, se morajo na nek način – po posebnih/zapletenih protokolih – (preko UVIDA) OZAVESTI, kar omogoči simptomu, da izgine, ugasne, izzveni. Ko se to zgodi – torej, ko človek pride do (znamenitega) UVIDA v nezavedna/potlačena jedra – se največkrat zgodi, da tesnoba izgubi na moči ali celo (kot moteč simptom) popolnoma izgine. Če so potlačena jedra vezana na enkratne dogodke iz otroštva, se tesnoba lahko hitro sanira. Če pa se tesnoba napaja iz daljših šokantnih/travmatičnih obdobij iz otroštva – ki »hard disk« (psiho) zelo »zapacajo« – je tesnobo/tesnobnost (ali pa depresijo, ali pa seksualne motnje) težko sanirati. Kakšne generalizirane tesnobnosti (kot osebnostne motnje), ki je torej vtkana v celotno strukturo osebnost, je izjemno težko sanirati brez permanentnih (dolgoletnih) pogovorov, tudi takšnih, ki so kombinirani s hipnozo (in posthipnotskimi sugestijami). Tudi spolne/seksualne motnje, ki se napajajo iz daljših obdobij spolnih zlorab, se zelo težko povsem sanira oz. korigira. Psihoterapevtski protokol – tudi z intervencijo hipnoze – pa je v paradigmatskem smislu zelo podoben. Če smo že omenili hipnozo – kot »(hipno) intervencijo v nezavedno« – naj dodamo, da določeni tipi posthipnotskih sugestij tudi lahko pomagajo, da je uvid v jedro tesnobe učinkovit, torej, da tesnoba izgine oz. zbledi oz. se vsaj ublaži intenzivnost. S hipnozo je mogoče učvrstiti verjetje v določene interpretacijo oz. dati UVIDU večjo učinkovitost/veljavo. Hipnoza je s tega vidika učinkovito sredstvo, ki apriorno (za)obide transfer, ki je v običajnih psihoterapijah ključen, da se doseže uvid oz. izboljšave v psihičnem počutju. Treba je še vedeti, da so mnogi ljudje, ki so ujeti v tesnobn(ostn)a stanja navadno spotaknjeni še z drugimi simptomi oz. psihičnimi anomalijami tudi iz registra motenj osebnosti. Mnoge sočasno (in občasno) spotikajo še panični napadi, razne fobije, depresija, obsesivno kompulzivne motnje (in motnje v spolnem življenju) – vse topogosto zgolj zato, ker je bilo »vse narobe« v njihovem otroštvu, njihovi primarni družini. Naj na koncu dodam, da je psihoterapevtska intervencija s hipnozo lahko (zelo) učinkovita, če je človek sugestibilen – če ni, hipnoza ne pomaga, niti kot posthipnotska sugestija, niti pri obujanju ključnih potlačenih dogodkov iz otroštva. No, svoje opravi tudi genetska dispozicija za razne psihične anomalije, motnje in/oz. bolezni. PS: Medikamentozno zdravljenje tesnobe (ali paničnih napadov, depresije …), kar je ustaljena praksa psihiatrov/psihiatrije, osebno odsvetujem.
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
Zaradi lažjega razumevanja tesnobe/tesnobnosti (in še česa – npr. paničnih napadov) je dobro, da tovrstne psihične fenomene pojmujemo kot (nadležen) SIMPTOM. Iz psihoanalize oz. psihoterapije vemo, da je bistvo simptoma vračanje potlačenih vsebin iz otroštva, iz nezavednega oz. »prejšnjosti«/»prvosti« v odraslost oz. »drugost«. Simptoma je nekakšen znanilec nečesa potlačenega. Simptomi imajo običajno neko simbolno formo, ki je po svoje zelo smiselno (simbolno) strukturirana, le simbolno logiko moramo ustrezno prebrati/razbrati. Simptom je t. r. paradigma, ki se (simbolno) vrača. Človek lahko občuti tesnobo/tesnobnost (anksioznost), ki se napaja iz nekega enkratnega (šokantnega, travmatičnega) dogodka, ali pa ima tesnobnost lahko ponotranjeno iz daljšega travmatičnega obdobja iz otroštva – navadno/največkrat v kontekstu (po Bowlbyju in Ainsworthovi) »ne-varnega« stila/tipa navezanosti na mater. V takšnem primeru se da govoriti o generalizirani tesnobnosti/anksioznosti (pogosto pomešani z depresijo), ki je vtkana v celotno osebnostno strukturo in se je niti ne da povsem sterapirati. Psihiatri govorijo o anksiozni osebnostni motnji (kot diagnozi). Taka oseba ima preveč »virusov« naseljenih v svojem nezavednem (v potlačitvah) in/oz. v svojem »BIOS-u«. V vulgarnem žargonu bi lahko rekli, da ima »zapacano« psiho/duševnost. Takšni ljudje navadno že zelo zgodaj, nekateri že v puberteti, pristanejo pri psihiatru, ki jim predpišejo tablete – bodisi antidepresive ali/in/oz. anksiolitike – za katere se v resnici nikoli ne ve točno, kako bodo delovali/učinkovali. Nekaterim seveda pomagajo, nekaterim pa(č) ne. Medikamentozne »birgle« (tableti) so s psihoterapevtskega oz. psihoanalitičnega vidika (kronična, paradigmatska) konceptualna zabloda psihiatrije, ki – po mojem videnju – (pre)mnogim pacientom bolj škoduje kot koristi. Mnogi ljudje občasno izkusijo epizode tesnobe/tesnobnosti, ki pa so navadno kratke in minejo/izzvenijo (ugasnejo) spontano, same od sebe. Pri mnogih lahko minejo/izzvenijo spontano tudi zato, ker se v etiološkem smislu ne napajajo iz klasičnih infantilnih potlačitev, pač pa iz poznejših izrivanj. V strokovno-teoretskem smislu je to izjemno težko ugotoviti oz. opredeliti. Izrivanja in potlačitve sta podobna obrambna mehanizma, ki imata podobno učinkovanje, le da potlačitve gravitirajo v otroštvo, izrivanje pa v mladost in/oz. odraslost. Vendar se tudi iz določenih izrivanih vsebin lahko napaja tesnobnost, ki pa je navadno milejša in se lažje »sanira« oz. »pozdravi« ali celo sama spontano izzveni, ugasne. O bolezenski tesnobi/tesnobnosti oz. anksiozn(ostn)ih motnjah navadno (strokovno, teoretsko) govorimo, ko tesnoba traja več kot določeno (karjše) obdobje dneva oz. dlje kot par dni, in je pri posamezniku prisotnih več simptomov anksiozn(ost)nih motenj, ki jih posameznik ne zmore obvladovati in ga pomembno ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju. Nekateri simptomi anksiozn(ost)nih/tesnobn(ostn)ih motenj so pri nekaterih ljudeh prisotni pred nastankom/pojavom depresije ali med depresijo – morda tudi v kombinaciji s paničnimi napadi. V (širšo) skupino anksioznostnih motenj uvrščamo (oz. to delajo psihiatri) več različnih motenj – ob običajni/klasični tesnobi še generalizirano anksioznostno motnjo, panično motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo – po svoje pa v anksioznost gravitira tudi običajno (npr. športna) trema. Po mnenju srbskega psihoanalitika (ki deluje tudi v Nemčiji/Berlinu) Aleksandra Dimitrijevića, ima 90% depresivnih ljudi tudi anksiozne motnje – dalo pa bi se reči, da tudi obratno; torej, da ljudje, ki imajo anksiozne motnje občasno podlegajo tudi depresiji. PS: Sledil bo še 3. (zadnji) del
Tesnoba/tesnobnost (in nezavedno) – 1. del
Glede na to, da že par desetletji bolj ali manj odkrito kritiziram psihiatrično paradigmo razumevanja psihopatologije, moram nekaj reči tudi o anksioznosti oz. tesnobi oz. tesnobnosti, ki jo psihiatrija (po mojem videnju) nekako ne razume povsem dostojno. Tesnobnost in tesnobo pač ločujem, glede na to, da vem, da je to mogoče. Razlike so sicer majhne vezane pa so na trajanje tesnobe oz. tesnobnosti. Tesnoba je hipno občutenje, tesnobnost pa neko dalje in tudi bolj dolgotrajno (ob)čutenje. Anksioznost oz. tesnoba/tesnobnost, kot se reče po slovensko, je posebno psihično stanje, ki ima negativno valenco. Znotraj registra tesnobnosti/anksioznosti so razni derivati oz. »franšize«. Nekateri teoretiki celo ločujejo tesnobnost od anksioznosti. Pred dobrim desetletjem se je pri nas o tesnob(nost)i in/oz. anksioznosti razmišljalo nekako takole (Maja Hribar, Psihološko obzorja, 2007): - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento telesnih občutkov kot »tesnoba«; - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento »bolečine« kot »tesnoba«; - »tesnoba« je širši pojem od »anksioznosti«; - »anksioznost« ima bolj konkretnega referenta (tisto, na kar se nanaša) kot »tesnoba«; - »anksioznost« se uporablja bolj v empiričnem, »tesnoba« pa filozofskem diskurzu. V tem tekstu gre pri anksioznosti in tesnobi/tesnobnosti za sinonim. Tesnoba zagotovo ni strah (niti bojazen, še manj trema), pač pa nedefinirano in težko opisljivo negativno psihično stanje (trpljenje), ki ima nezavedne korenine v potlačitvah ali izrivanji iz preteklost, najpogosteje iz otroštva. Težko bi rekli, da gre pri tesnobnosti za klasično čustvo, ker to v resnici ni – gre pa za neko nedefinirano (ob)čutenje. Res pa je, da se tesnobnost v svojem nezavednem jedru napaja iz določenih negativnih čustev, najpogosteje iz tistih, ki se napajajo iz strahu in/oz. (negativnega) šoka, ki ga je bil človek kot otrok deležen v svojem odraščanju. Tukaj je še jeza in žalost ali pa zmedenost/dezorientiranost (ki je povezana s strahom). S tesnobnostjo so bili ljudje zagotovo prežeti že v prazgodovini, čeprav zapisov na to temo (seveda) nimamo. Ko so ljudje v prazgodovini doživljali tesnobi, še niso znali niti pisati, kaj šele, da bi to »čustvo« oz. stanje v svojem psihičnem počutju sploh opisali, torej ubesedili. Tudi vseh poznejših zgodovinskih obdobjih je zapisov, ki bi dostojno opredeljevali/definirali tesnobnost, nimamo. Tudi najboljšim literatom (niti filozofom) v resnici ni uspelo povsem korektno opisati tega neprijetnega, negativnega psihičnega stanja. O tesnobnosti se tudi Freud ni detajlno in obširno razpisal. Danes se o tesnobnosti/anksioznosti ve več kot v Freudovem času. Freud pa je je zastavil fundament v razumevanju in interpretaciji tesnobnosti – najbolj z dikcijo, da je »otrok oče odraslega človeka«, kar je v osnovi dikcija angleškega pesnika Williama Wordswortha, ki je živel stoletje pred Freudom. Tesnobnost je dandanes sicer splošno znana psihična anomalija, torej motnja. Psihiatri ji rečejo celo bolezen, ki se jo – po mojem osebnem (psihoanalitičnem) videnju – zdravi z medikamenti/»zdravili« (tableti, anksiolitiki – pogosto tudi z antidepresivi ali celo antipsihotiki). Koncept »zdravil«, ki ga pozna medicina/psihiatrija sploh ne vzdrži, ker tableti, ki jih predpisujejo psihiatri (ali celo splošni zdravniki), v resnici ne zdravijo, pač pa zgolj ublažijo oz. »ohromijo« nekatere simptome (kot neprijetna stanja). Sicer je anksioznost sama po sebi simptom (kot vrnitev potlačenega/izrinjenega), ki nosi s seboj še druge (fiziološke) simptome. Psihiatrija o tesnobi/tesnobnosti razmišlja zelo ohlapno – češ, da gre za neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Iz klinične (psihiatrične in psihoterapevtske) prakse se tesnoba pojavi bodisi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, a običajno bolj izrazite oz. potencirane. Včasih se tesnobnost lahko prepleta s paničnimi napadi oz. se oba psihična fenomena prepletata, se dopolnjujeta, kar je logično, saj imata podobno etiologijo (nezavedna/potlačena jedra). Tako panični napadi kot tesnobnost sta prežeta s podobnimi fiziološkimi simptomi: pospešenim bitjem srca, s slabostjo v želodcu, potenjem, tresenjem, napetostjo mišic, pojavi se lahko hitra utrujenost oz. utrudljivost, pojavijo se lahko težave s prebavo (driska, oteženo je lahko dihanje. Včasih se lahko pojavi vrtoglavica, pogost spremljevalec je seveda nespečnost, nesposobnost koncentracije … Človek, ki je ujet v kronično tesnobnost (in/ali panične napade) se ima tako zelo naštudiranega, da se izogiba dejavnostim ali krajem, ki mu sprožajo tesnobnost oz. panične napade ali zgolj vzbujajo nekakšen nedefinirani strah. Na ravni čustev posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, utesnjenosti, strahu in panike. Na nek način je zmotena tudi kognicija, torej mišljenje, saj človeka kronično skrbi, da se mu bo pojavila tesnobnost in/oz. panični napad(i). V tesnobnost ujet človek je lahko tudi stihijsko oz. kronično in nedefinirano preplašen, saj ima pogosto tudi strah pred (nedefiniranim) »strahom«, torej tesnobnostjo. Vsa ta »čustva« oz. stanja se v človeku vzpostavljajo povsem nekontrolirano, torej spontano, nehotno in/oz. nezavedno. Brez povezovanja tesnobe z nezavednem – torej s potlačenimi infantilnimi jedri – se o tesnobi ne da nič pametnega povedati. Anksioznost oz. tesnobnost (tesnoba) je ohlapno oz. razpršeno čustveno stanje – nikakor pa eksaktno čustvo. Ne da se ga ubesediti na tak način kot npr. fobijo ali panični napad ali (športno) tremo. Predmeta oz. objekt tovrstnega »strahu« – bolje rečeno nadležnega nelagodja (neprijetnosti) – je neopredeljen oz. ga ni. Doživlja tesnobnosti je stihijsko in nedoločenega, vsekakor pa »nedefinirano ogrožujoče«, neubesedljivega. V psihoanalitičnem žargonu bi se dalo reči, da je teoretsko bistvo tesnobe vezano na nezavedno jedro (ali več njih), na določene potlačitve, navadno v povezavi s »triggerji«/sprožilci, ki imajo nezavedno asociativno-simbolno zvezo s ključnimi (stresnimi, travmatičnimi) infantilni dogodki, navadno vezani na primarno družino oz. na »ne-varne« stile navezanosti na mamo (kot bi rekel John Bowlby).

Komentarji

Zdaj se predvaja
roman.vodeb
Izberi seznam predvajanja:

Sorodne vsebine

Zadnji komentarji

Prijatelji

Twitter

Facebook