Članek
Trojni umor
Objavljeno Jan 08, 2021

Nedavno sem dal za Reporter intervju trojnem umoru v okolici Ptuja, v Gorečni vasi. Takole sem zvenel v originalu:

1. Zakaj je ta človek po vaši oceni moril? Serijski morilci in podobni psihopati (in sociopati) so najbolj proučevani ljudje na svetu. Zaradi njih – ker se jih je profiliralo oz. psihično seciralo tudi v povezavi z otroštvom oz. primarno družino – se dandanes ve, to pač vemo bolj psihoanalitično razmišljujoči psiho-strokovnjaki (teoretiki), kot pa psihologi, da je dotični morilec po vsej verjetnosti nastal v primarni, verjetno malce disfunkcionalni, družini. Določen »vzgojen« napake (v »gor-spravljanju«) sta po vse verjetnosti – po mojem (psihoanalitičnem) videnju – naredila tako oče, kot mati, tudi v njuni medsebojni interakciji. Moški, ki je sposoben ubiti žensko, mora v svoji psihi, v nezavednem, zadovoljena dva pogoja – v smislu »pogoj kot zakonitost«: 1. Imeti mora potlačeno hudo zamero do (v otroštvu doživete) matere; 2. Deficit v moralnem razsojanju, torej v strukturi Nadjaza, kar gravitira v fazo razreševanja Ojdipovega kompleksa.

2. Kaj se dogaja v človeku, da od groženj preide k dejanju? Ko se zgodi zločinsko dejanje, se v bistvu dokončno aktivirajo tiste potlačitve, ki, »ven iz otroštva«, prežijo, da se – ob primernih sprožilcih – uveljavijo, se aktivirajo, seveda v simbolni obliki, torej simbolno podoživeto oz. v simbolno ponovljeni obliki, vendar z veliko večjo libidinalno investicijo – beri: bolj agresivno, bolj jezno. Že sam izbruh groženj nakazuje, da se potencialni delikvent (psihopat), zaradi šibkega Nadjaza, ne more krotiti. To pomeni, da v nekaterih stanjih – včasih tudi pod vplivom »antidepresiva« imenovanega alkohol (ko je moč Nadjaza še bolj okrnjena) –  določenih tipov potlačitev, ki silijo k agresivnemu udejanjanju, ne more več krotiti. Določenim ljudem – večinoma psihopatskim moškim – nekatere nepredelane potlačitve lahko eskalirajo v neobvladljivo formo, torej se udejanjanje v obliki zločina, ki ga posledično zagrešijo.

3. To je eden izmed številnih primerov pri nas, ko so ljudje, ki so najprej grozili z umori tega tudi izvršili. Na policiji trdijo, da nimajo nobenega vzvoda, da bi takega človeka sankcionirali dokler samo grozi. Ali menite, da bi bilo možno na kak način zakonsko urediti področje, ki bi dovoljevalo tudi sankcije proti ljudem dokler samo grozijo? Grožnje lahko pri nekaterih ljudeh lahko delujejo kot samoprerokba, celo kot avtosugestija (kar je samo po sebi že psihološki fenomen). Določeni moški so sami sebi všeč, če so »mož beseda«, in potem udejani nekaj, s čemer je najprej zgolj »retorično« pretil. Tovrstne grožnje – svojevrstne napovedi – je seveda mogoče zakonsko urediti, torej sankcionirati. Pravo bi pač to moralo – na pobudo psihološko-psihiatrične stroke – urediti, mogoče tudi v kombinaciji z zapovedano (obvezno) psihoterapijo, v kateri bi potencialni zločinec predelal nezavedna (potlačena) jedra, iz katerih se napaja tiste vrste agresivnost, ki je naperjena do soljudi.

4. Ali se da odkriti kdaj človek misli resno z grožnjami in da jih bo uresničil? Na kak način? Do neke mere bi se seveda dalo odkriti potencialne psihopate, v določenih primerih morda celo napovedati in/oz. posvariti pravosodni sistem pred določenimi psihopati (in sociopati). Ni pa človek takšne vrste »sistem«, da bi se ga dalo perofilirati na tak način kot npr. robota oz. stroj. Če se že kakšen psiho-strokovnjak, ki se spozna na psihoanalizo v propedevtičnem smislu (psihoanaliza je namreč fundamentalna veda o delovanju oz. konceptualizaciji človekove duševnosti) najde, zagotovo ni vključen v delo Policije/kriminalistov. No, utopično je že pričakovati, da bi takšen strokovnjake sproduciral slovenski izobraževalni sistem na področju psihologije oz. psihopatologije, torej klinične psihologije, psihoterapevtike in psihiatrije. Še težje pa si predstavljam, da bi se potencialnega strokovnjaka – očitno bi moral biti sodelavec Policije oz. kriminalističnih službe – dalo sploh soočiti s potencialnimi psihopati, ki so zaradi osnovne narcistične strukture odlični igralci in bi s svojo »glumo« (igranjem samega sebe) znali dobro zavajati psihološko izurjene »psiho-preiskovalce«. Meni osebno se zdi (strokovno, s psihoanalitičnega vidika) nepojemljivo, kako si je slovenski pravosodni sistem dovolil, da se je nek Silvo Plut ali Sebastien Abramov (Colarič) – s svojim »pedigrejem« oz. dosjejem – lahko kar »sprehajal« po državi.

5. Kje je ključna razlika med tistimi ki svojih groženj ne uresničijo in tistimi, ki jih? Razlika je predvsem v strukturi, torej moči Nadjaza (moralnega razsojanja) – vesti, ki pri nekaterih že prej, torej preventivno peče. Npr. moški, ki so sposobni ubijati ženske, imajo različno količino oz. moč potlačene jeze do (v otroštvu doživete osovražene) mame. Če je mama imela veliko grehov povezanih s sinov, in če temu sinu ni ojdipalno očetoval – beri: ga »krotil« in »v red spravljal« – »dober«, predvsem pa prisoten, oče, potem se sinu v odraslosti ne piše nič dobrega – bolje rečeno: ženskam, (ki bodo imele simbolno zastopstvo matere) s katerimi bo čustvoval dotični moški, se ne bo pisalo nič dobrega.