Kako cenzurira DELO
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Ponedeljek, 28. december 2020 ob 16:34

Sredi letošnjega junija (2020) sem bil s strani Delove novinark nagovorjen nekako takole:

»Kaj – kako naprej – po korona-krizi?!«  Razloži svoj pogled na postkorona čase in na karanteno. Kako ljudje delamo bilanco v času karantene, kaj smo jemali kot samoumevno doslej ... Ljudje, ki so poročeni, se bodo – pravijo – želeli ločiti, zapriseženi samci poročiti, brez otrok imeti otroke ipd. Je prišel čas za menjavo kariere, partnerja, življenjskih poti  ...?

Računal sem, da bo novinarka znašla po svoje in vzela tisto, kar bo po njenem mnenju primerno za koncepcijo njenega članka. Sprijaznil sem se s tem, da bo po svoji presoji izločila tisto, kar ne bo sodilo v članek. Pripravljen sem bil pogoltniti, da bo v članek novinarka nekaj umestila, urednik(i) pa ji bo(do) izločili nekaj, kar jim ne bo pasalo. Po številnih konzultatcijah in preverjanju, kaj je pisalo v tiskani verziji, sem ugotovil, da je novinarka na splet dala originalno svojo verzijo; po nekaj urah pa ji je to verzijo uredništvo ("šefi") umaknilo - in tudi v tiskani verziji objavili članek brez mojih citatov.

Kakorkoli že, julija 2020 sem svoje razmišljanje, svoje odgovore, zastavil takole:

Časi, ko se vsak lahko dela pametnega, so v tej korona-krizi idealni. Medtem, ko so največji modreci kar malo previdni pri napovedovanju dogodkov – teh, ki še gravitirajo v korona-krizo  in tistih kriznih časih, ki bodo še sledili – nepremišljeni analitiki in razni »vplivneži« kar tekmujejo, kaj vse bo še sledilo. Jaz sem bistveno bolj previden – kar vem, da pol toliko, kar napovedujejo drugi, v bistvu ne da napovedati. Vsega tega se s še tako genialno človeško pametjo preprosto ne da sprocesirati.

Na začetku korona krize sem bil bistveno bolj previden oz. sem opozarjal na previdnost pri napovedovanju, ker se človeška psiha zelo nepredvidljivo obnaša ravno v krizah. Ubere lahko v to ali ono smer. Marsikaj se ne da dokončno napovedati – tudi zato ne, ker je v družbi toliko različnih ljudi. Eni reagirajo tako, drugi pa popolnoma drugače. V krizah pridejo na plano tudi psihopati in sociopati, ki se krasno znajdejo tudi v krizah. Zato so takšne in drugačne demonstracija teko sporne in problematične. Tam se namreč uveljavljajo oz. blestijo – beri: prihajajo do izraza – ravno latentni psihopati in/oz. psihopati.

Skozi psihoanalizo – kot vedo o nezavednem – se situacija okrog te krize, začinjene s karanteno – in tiste, ki bo še sledila – vidi bistveno drugače kot jo vidijo laiki ali celo povprečni strokovnjaki. Šolani strokovnjaki brez talenta so v tem trenutku »mrzli«, povsem brez pametnih interpretacij in odgovorov. Namreč: tudi povprečni psiho-strokovnjaki – psihologi in psihiatri – pogosto nimajo ustreznih znanj in konceptov (in talenta), s katerimi bi se dal razumeti raznorazne ekscese – sedanje in tiste, ki bodo še sledili tej korona-krizi. Pojem oz. koncept nezavednega (in simbolnega) je mnogim psiho-strokovnjakom popolna neznanja, prava »španska vas«.

Klasični psihostrokovnjaki so bili po drugi strani bolj previdni pri interpretaciji zato, ker se z ego-psihološkimi koncepti ne da daleč priti oz. kaj bistvenega povedati. Psihoanaliza lahko s svojimi koncepti napoveduje bistveno več.

Osebno menim, da se bodo ljudje že v tej krizi – zaradi karantene – začeli deliti na funkcionalno odrasle in tiste »ta-prtegnjene« (»čudne« »(z)motene« (nezrele, otročje) – NE VEM KATERI IZRAZ JE BOLJ SPREMENLJIV). Problematični so tisti, ki bodo v svojih obrambnih reakcija znotraj družine – pod pritiskom karantene – regradirali, torej zdrsnili v določena infantilna stanja in reakcije. Infantilnih, torej povsem otročjih reakcij bo vse več in eskalirati znajo do agresivnosti in nasilja. Najbolj problematične so družine oz. tiste partnerske skupnosti, v katerih sta osebnostno »razštelana« oz. »razglašena«, torej nezrela oba partnerja. Nezrelost (»čudnost«, »prtegnjenost«) namreč gravitira v otroštvo. No, tudi vsa osebnostna/psihična normalnost in trdnost je povezana z otroštvo oz. z odraščanjem v funkcionalni družini. Če je »čuden« / »razštelan« / »razglašen« (nezrel) samo eden od partnerjev/zakoncev/staršev, ima drugi, zrelejši lahko odnos(e) kolikor toliko pod kontrolo. Če pa sta nezrelo popadljiva in še sadistična en do drugega oba, pa tak odnos predstavlja poosebljeni pekel. Najbolj so v teh časih pod stresom ljudje, ki imajo takšno ali drugačno osebnostno specifiko oz. težavo ali celo motnjo – bodisi že diagnosticirano ali zgolj latentno. Aktualne so depresivne in anksiozne/tesnobne motnje, panični napadi, aktivirajo se lahko celo fobije – najbolj pa je nevarna akutna agresivnost s primesmi sadizma. Aktivirani so številni obrambni mehanizmi. Vseskozi je na delu popolna iracionalnost, brezglavost – najbolj pa so nevarni moški fizično agresivni izbruhi, čeprav verbalna agresivnost žensk, po stopnji nevarnosti, ne zaostaja. Za vsako ceno oba vpleteni v prepire iščeta dežurne krivce – krivdo za kronično stisko otročje valite en na drugega …

Vse tisto, kar sem jaz napovedal, se je tudi zgodilo. Oz. zakonitosti, ki sem jih napovedal, so se udejanile za določene skupine ljudi. Drugi ljudje so se v krizi pač drugače obnašali, ker je bil njihov infantilni fundament drugačen.  Posebno poglavje so partnerske skupnosti, družine. Drug problem pa je družba. »Kolesarjenje« in vse te nepotrebne in nestrpne ekscese v obliki demonstracij sem t. r. posredno napovedal.

Številni simbolni procesi, ki so v dnevni rutini izjemno pomembni, so sedaj predrugačeni. (No, žalostno je, da te moje teoretske teze domala nihče pravilno/ustrezno ne razume.) To bi npr. pomenilo, da bi ženske lahko spet vzljubile kuhanje, ki je simbol rojevanja. Čiščenje stanovanja bi zadobilo simbolno zastopstvo mesečnih umivanj pri menstruaciji. Pospravljanje in preurejanje stanovanja (pohištva) bi za oba spola lahko simbolno pomenilo nezavedno željo po spremembi partnerskih odnosov. No, tudi falične karieristke bi se znale z afiniteto ponovno vživeti materinstvo, gospodinjstvo.

Določeni simbolni procesi so se dejansko spremenili. Statistika sicer tega morda na zmore eksplicitno pokazati. V svojih marčevskih napovedih sem spregledal vloge narave, ki je za mnoge ljudi zadobila simbolno zastopstvo matere, matere, ki zdravi – na način, kot je nekoč infantilna mamica blagodejno vlivala na svojega bolnega otroka. Zdaj je narava prevzele to simbolno zastopstvo zdravilne matere. Za nekatere ja ta ista narava simbolizirala tisto svobodo, ki so si jo nekoč želeli, ko so bili preveč strogo vzgajani.

Svojevrstno težavo predstavljajo pokvarjeni mestni narcisi, ki so prikrajšani za javno izpostavljanje. Zaradi tega so doma – za štirimi stenami – zelo razdraženi. Vzkipijo za vsako figo, ker so prikrajšani za t. i. narcistično gratifikacijo, torej za pohvalo, javno odobravanje, aplavz publike … Narcisi so še brez Nadjaza, kar pomeni, da jih pri izbruh psihopat(olog)ije – tudi vseh derivatov agresivnosti – nič ne zaustavlja. Pri teh t. i. dekompenzacijah si dajejo duška ravno za štirimi stenami, ker jih nihče drug ne vidi – kar pomeni, da lahko postanejo pravi psihopati. Lepega in všečnega – za druge – se jim ni treba delati – monotonega partnerstva se narcisi pač hitro naveličajo. In če živijo v partnerstvih oz. družinah v hišnem bloku (v mestu) – garsonieri ali manjšem stanovanju, kjer se ne da nikamor skriti – je življenje s takšnim narcisom in/oz./ali psihopatom v teh časih za partnerja/partnerico in otroke resnična muka.  Tisti, ki v teh kriznih časih živijo v svojih hišah z dvorišči, je bistveno lažje preživeti karanteno.

Posredno sem napovedal, da bo v času karantene bistveno več ločitev. In to se je res zgodilo. Družbeni ekscesi so me skrbeli, pričakoval sem jih – in vedel sem, da se bodo uveljavljali ekscentriki, s t. i. modernimi umetniki v prvih vrstah.

Otroci, ki so vpeti v takšne disfunkcionalne družine oz. starševske odnose, bodo aktualno patologijo posrkali v svojo osebnost (v duševnost), kar se jim bo manifestiralo šele čez 10 ali 20 let. Najbolj so na udaru otroci do 10 leta starosti. Njim se ta korona-kriza – ker sta starša v odnosu (kot) pes in mačka – manifestira šele v odraslosti, in to morda ravno v medosebnih/medpartnerskih (zakonskih) odnosih, v katere bodo vpeti, v katerih bodo živeli, v svoji odraslosti.

Ta moje napoved se bo šele uresničila za mnoge zdajšnje otroke, ki so doživeli družinski kaos - čez mnogo let.

To, da si odvetniki, ki prežijo na potencialne ločence, v teh časih manejo roke, verjetno ni treba poudarjati. No, sreča je, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Mnogi partnerji se bodo – za voljo otrok – sčasoma, ko bo kriza minevala, tudi še pobotali. Kar je seveda prav. Funkcionalno odrasli starši se – za voljo otrok – ne ločujejo. Tisti, ki kronično kuhajo zamero, tudi po korona-krizi svojemu partnerju/partnerici ne bodo odpustili.

Ločitve sem napovedal, ampak sem za nekatere napovedal tudi spravo, ko bo karantena minila. To bo šele prišla oz. prihaja sedaj, ampak tega ne more zabeležiti nobena statistična raziskava.

Seveda pa obstajajo tudi izjeme – torej pari, ki bodo ravno zaradi korona-krize (karantene) postali v partnerstvih zrelejši in bodo svoje odnose učvrstili – ker bodo videli dobre plati svojih »boljših« oz. »lepših« polovic. Ženske bodo po eni strani videle svoje partnerje/može kot dobre očete njunim otrokom. Moški pa bodo po drugi strani videli, kako ljubeče in tolažilne znajo biti njihove partnerice/žene njunim otrokom.

Ampak tudi teh zakonitosti ne more zabeležiti nobena statistična raziskava – se je pa to zagotovo tudi dogajalo.

So pa v teh časih že ločeni starši (in njihovi otroci) velik problem – ženske na svoj način, moški pa na svoj. Skrbništva namreč zagodejo obema ločencema, še najbolj pa otrokom. Mamice so pogosto popolnoma brez vzgojne moči – še posebej, če morajo kroti dva »mulca«, fanta – no, tudi hčere znajo biti za mame vzgojno še kako naporne. Tudi mnogi očetje, ki v tej karanteni ne morejo vzdrževati ustreznih stikov, znajo biti zelo obupani, ker ne morejo skrbeti za svoje otroke. Otroci so v stiski na svoj način – npr. zato, ker pač ob sebi nimajo »vsemogočnega« (dobrega) očeta, ki ima falično moč, na katero se lahko zanesejo, ki jih varuje, jih zaščiti in na ta način potolaži … No, mnogim ločencem je zdaj še kako žal, da so se ločili, ker so njihovi otroci zaradi korona-krize in karantene v svojevrstni, nedefinirani stiski. Potolažiti se jih ne da tako, kot bi se jih dalo, če bi bila oči in mamica ob njih.

Svojevrsten problem bo sčasoma – če korona-kriza, torej karantena, do poletja ne bo minila – bo pri mnogih nastopilo znamenito izgorevanje (ang. burnout). Nenehen stres, napetost in nejasno stanje bo vplivalo na nekatere kognitivne sposobnosti, na racionalnost in moralno razsodnost. S krizo je seveda najbolj zaznamovano naše nezavedno, ki ni pod (zavestno oz. kognitivno) kontrolo, niti se ga ne da razumeti, ker ima še simbolno logiko. Izgoreli ljudje pogosto postanejo tudi moralno pokvarjeni, izprijeni. Preživetvena logika se bo pod diktatom eksplozivne zmesi načela realnost in načela ugodja začela spreminjati. Izgoreli ljudje bodo postali flegmatični (malomarni in brezbrižni), prepirljivi, vzkipljivi, cinični, apatični, celo privoščljivo sadistični do najbližjih. Imeli bodo »kratke živce« – prepiri lahko eskalirajo do udarcev ali celo pravih pretepov, v katerih načeloma zmaga moški. Ženske bodo postale zajedljivo in cinično jezikave. Seksualnost – ki je v teh časih še kako na udaru – lahko zamre ali celo popolnoma ugasne – vsaj začasno.

V vseh dosedanjih karantenah – ko še ni bila uveljavljena kontracepcija – so po eni strani sicer prinesli povečano število rojstev. Po drugi pa se je pri nekaterih ženskah vzpostavil seksualni gnus do svojih tečnih in neznosnih partnerjev. Zato je bila moja napovedal, da bo seksualnost v krizi še kako na udaru, še kako aktualna. Ampak seksualnost lahko ubere v eno, ali v drugo stran. Eni postanejo hiperseksuali, drugi aseksualni. Vse to sem napovedal

Kriza moške zadane toliko bolj, kolikor so zaradi karantene preprosto izgubili službo – vir finančnega prihodka –, ker je fatalno povezana s fenomenom kastracije. Moški, ki so v teh časih izgubil službo – beri: vir prihodka – so v strašanski stiski. Problem je toliko večji, ker ga mnogi ne prepoznavajo na ustrezen način. Simbolna kastracija je ena najhujših stvari, ki so moške prizadele že v teh korona-časih – ampak najhujše še sledi, ko/če moški ne bodo imeli službe, torej prihodka. Za denar se ve, da ima falično simbolno strukturo, torej je simbol moškega spolnega organa … Porast psihosomatskih bolezni pri moških se bo – zaradi simbolne kastracije – zgodil šele v prihodnjih mesecih. Bega v bolečino oz. bolezen je znan obrambni mehanizem, ki se pri nekaterih moških lahko stopnjuje do smrti. V prihodnjih mesecih in letih lahko pričakujemo povečano umrljivost moških – v ozadju pa bo simbolna kastracija, ki bo imela finančno podstat, ozadje. Da simbolna kastracija popolnoma deformira seksualno življenje, se ve. No, tudi ženska ranljivost v času korona-krize zaznamuje njeno spolno željo oz. pohoto. Prišlo bo do porasta ženskega lepotičenja, posedanja pred ogledalom. Ženske se bodo barvale na blond, rdeče šminke in laki za nohte se bodo bolj kupovali … Dekolteji se bodo povečali, več kože se bo kazalo ipd.. Prostitucija se bo povečala in tudi pocenila, ker bo več ponudbe in povpraševanja.

Te moje napovedi se bodo začele udejanjati jeseni in pozimi, ko bodo denarne zaloge pošle in ko država ne bo več tako finačno ustrežljiva.

Veliko dildotov se bo polomilo, vibratorji pa se bodo znucali. Moški bodo imeli musklfiber v dominantni roki – običajno desnici, ki bo postala okrepljena.

Celotna tematika je tako kompleksna, da bi se že sedaj, ko prava, torej gospodarska kriza, sploh še ni nastopila, že lahko napisali debele knjige. Tisto, kar bo še sledilo, je po mojem videnju še veliko hujše od tega, kar imamo sedaj – vendar je nemogoče vse možne futuristične predikcije ustrezno sprocesirati. Namreč: tudi tisoče mrtvih po drugih državah bo po svoje prizadelo tudi nas oz. cel svet. Neposredno soočenje s smrtjo ljudi psihično zaznamuje, mnoge docela spremeni. Sicer pa se sploh še ne ve – ker se tega preprosto ne da vedeti – kakšen nadaljnji tempo bo ubral koronavirus pri nas in kakšen pri sosedih – npr. po Balkanu. Kako bosta virus in smrt kosila po beguncih se tudi še ne ve … Toliko je še nejasnega, da zapadem v apatijo, ko vidim, da se v bistvu ne da nič gotovega napovedati. Še naša intuicija je popolnoma dezorientirana – ker je naše nezavedno prenasičeno z neštetimi informacijami, tudi z lažnimi novicami in teorijami zarote.

PS: Tole je ta članek (»Molči, da si ne boš na koncu sama česa kriva!«), kjer so moje misli (citati) izrezane (bile pa so navedene v tiksani verziji).

Zadnje objave

Sat, 24. Apr 2021 at 10:26

193 ogledov

Agresivnost
Marsikomu bo prav prišlo tole moje pisanje (seminarji, referati, diplome...). Evo vam "plonk cegelc": Agresivnost predvsem psihološki, posredno pa tudi sociološki oz. družbeni fenomen, ki ga je že težko definirati, kaj šele kaj spoznavnega povedati. Jasno je, da Freudov(sk)a psihoanaliza še največ obeta, ko je potrebno o agresivnosti kaj pametnega povedati. Po letu 1920 je Freud dejansko koncept libida nadgradil tako, da je libido preimenoval v Eros, dodal pa mu je že Thanatos oz. destruktivni ali agresivni (na)gon – gon smrti. Neki deskriptivni oz. opazovalni ravni se človek v svojem življenju resnično obnaša agresivno, in evidentno agresiven je že otrok. S kakšnimi statističnimi metodami – npr. s faktorsko analizo – je z lahkoto mogoče izolirati faktor, ki ga lahko označimo kot agresivnost. Toda to agresivnost je ravno skozi psihoanalizo mogoče povezati z znamenitim načelom ugodja. Ko je subjektu – bodisi otroku ali odraslemu – onemogočeno dostop do uživanja oz. do realizacije načela ugodja, se subjekt refleksno odzove z neko dejavnostjo, ki ima atribut agresivnosti. Človek je neizmeren uživač, in če ga pri imperativu uživanja kaj zmoti, postane agresiven, vendar posledično. Agresivnost se naseli v subjekt šele, ko je njegov (na)gonski imperativ po doživljanju ugodja preprečen. Zaporedje je znano – torej: ko dojenček ne dobi materine prsi, začne jokati, bolje rečeno »zganjati agresivnost«. Dojenčkov jok je prvi znanilec nezadovoljstva. Če dojenček ne bi bil nemočen, bi »ubijal«, torej bil agresiven, samo zato, da bi bil zadovoljen, potešen – v tem primeru podojen, nahranjen, morda zgolj pocrkljan. Sklep se torej glasi: (že) dojenček je agresiven – vendar pogojno – takrat, ko ni potešen njegov imperativ (načela) ugodja. Zato ni čudno, bolje rečno, logično je, da so nekateri raziskovalci takoj po Freudovi smrti, leta 1939, vélikega Očeta psihoanalize skušali demantirati, ali pa ga vsaj nadgraditi v pojmovanju agresivnosti. V mislih najprej Dollarda in Millerja (s sodelavci) iz Univerze Yale, pozneje pa tudi Leonarda Berkowitza in sodelavce, ki so ugotovili, da mora človek biti frustriran, in šele takrat postane agresiven (Berkowitz 1969, 1973). Frustracijo moramo razumeti ravno v smislu preprečitve zadovoljitve imperativa (načela) ugodja. To bi pomenilo, da človek »po naravi« ni agresiven, da pa agresivnost v njem sproži frustracija, torej preprečitev realizacije načela ugodja. »Mladi« Freud je to jasno poudarjal, res pa je, da je v spisu Onstran načela ugodja – po letu 1920 – resnično operiral tudi z (na)gonom smrti, kar je mogoče razumeti, kot da človeka obvladuje nek agresivni (na)gon. Frustracija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot odtegnitev realizacije želje, se stopnjuje z (negativnim) vplivom t. i. načela realnosti, kot je rekel Freud. Kruta vsakdanja realnost je tista, zaradi katere ni mogoče izpolniti vse želje, ki se porajajo v, k ugodju hlepečemu, subjektu. Kronična neizpolnitev neke močne želje – torej kronična frustracija – ki se otroku dogaja dobršen del otroštva, večno zaznamuje njegovo poznejše življenje. Otrok je agresiven, kadar je odstavljen od matere oz. njene dojke, kadar ne prejema njene ljubezni. Frustriran je tudi takrat, ko se mora »(po)kakati na ukaz«, torej ko mora delček sebe, na pobudo mamice, »darovati« v kahlico… Frustriran je, ko mu starš nasprotnega spola krade objekt njegove želje. Najbolj frustrirajoč moment v dečkovem otroštvu je, ko mu očka »krade« (»njegovo«) mamico, z njo ponoči spi, in celo »nekaj« (seksualnega) počne z njo… (»Očetov lulček ima pri tem 'početju' verjetno neko pomembno vlogo,« razmišlja »mali Ojdip«.) Govorimo seveda o Ojdipovem kompleksu, zaradi katerega so dečki v povprečju bistveno bolj agresivni, torej tudi bolj tekmovalni in konfliktni, kot deklice. Dekličin »Ojdip« je bistveno drugače koncipira – in Freud je govoril o (drugačni) razrešitvi in tudi koncepciji Ojdipovega kompleksa pri deklici kot pri dečku. Freud niti ni govoril o Elektrinem kompleksu, in celo demantiral Junga, ki je v teorijo skušala vpeljati koncept Elektrinega kompleksa, ki naj bi bil po njegovem mnenju adekvaten dečkovemu Ojdipovemu kompleksu, po Freudovem mnenju pa ne. Ravno drugačno vstopno mesto v razmerje dečka oz. deklice v trikotnik oče-otok-mati je odgovorno, da je deček bistveno bolj tekmovalen, torej tudi bolj konflikten, posledično pa tudi bolj agresivne, kot deklica. Deček goji smrtno zamero do svojega očeta, ki mu »krade« njegovo mamic. Deklica pa te zamere ne goji na tak oz. tako intenziven (libidinalno investiran) način. Mamice zanjo predstavlja prvi t. i. objekt želje. Na očeta preide šele v falični oz. Ojdipalni fazi – takrat, ko spozna, da je ona (in mati) pomanjkljivo telesno opremljena. Obema manjka en organ – lulček oz. penis. Dekličina agresivnost, ki vzklije na v odraslosti je koncipirana na dva načina: falično in feminilno. Dekličina falična agresivnost je t. r. »(s)kopirana« oz. zgledovalno prevzeta od dečkov oz. moških – v tem kontekstu je pomemben kastracijski kompleks in fenomen t. i. zavidanja penisa. Dekličina feminilna agresivnost pa je bolj podtalna in manj transparentno oz. manifestno agresivna, čeprav je prav tako nabita z veliko negativne energije. Deček ima celo življenje rad mamo, očeta pa vseskozi sovraži, čeprav ga mestoma tudi (vz)ljubi – odtod pojem »dobrega očeta«. Ampak s »tem« »agresorjem« (očetom) se tudi identificira, in ga ima po svoje rad – takrat, ko mu nosi ugodje, ko ga (za)ščiti pred krutim svetom, a vselej ga (kljub vsemu še vedno) tudi (po tihem, potlačeno) sovraži. Prav ta ojdipalno potlačen sovražni impulz je odgovoren za tisto patološko tekmovalnosti oz./in agresivnost, po kateri slovijo moški. Njihova družbena prodornost se napaja ravno iz tega ojdipalnega kontekst. Družba ne preferira na vodilnih funkcijah moške kar tako – ker gre za patriarhalno družbo, ki je krivična do žensk – pač pa zato, ker se moški do te vodilne položaje in funkcije prebijejo z določeno agresivnostjo, ki ji lahko rečemo tudi zdrava, falična, testosteronska agresivnost. Ženska tovrstne agresivnosti (v povprečju) nima. Ženska prihaja do ugodja na čisto drug način, in tudi njena identiteta ne temelji na agresivnosti. Ženska v osnovi ni karakterno falična – razen če se ne zgleduje po moških – pač pa je telesno narcistična. Njen libidinalni adut je njena lepota, telesna in obrazna. Z njo na, videz neagresivno, tekmuje oz. trguje. Transparentno agresivnost zanjo, za njene želje in potrebe, uprizarja (njen) moški. Moški je v bistvu na nek način agresiven za žensko (in v kontekstu ženske) – in nezavedno oba to vesta. Ojdipski oče je za moškega produktivna »nočna mora« vse življenje. Zaradi nepremaganega ojdipskega očeta je moški lahko ravno skozi agresivnost prodoren – vendar tudi moralno odgovoren. Za močnim Nadjazom lahko obrzda svoje agresivne impulze, jih sublimira in deseksualizira oz. nevtralizira. PS: Natančno pred 11 leti sem spisal ta tekst - tule: https://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/agresivnost/41507?fbclid=IwAR3muzi18SDJwKo8q3LJPOpdHZEJlG6XVWnQ3z3G4H13eCUobs_MCni3UQs

Sun, 18. Apr 2021 at 15:00

294 ogledov

Razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ
Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa. Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasno, zatekajo k meni – bodisi po nasvete, bodisi predelovati travme iz otroštva. Svoje prve psihoanalitične teoretske tekste sem začel pisati pred skorja tridesetimi leti – samega Freuda/psihoanalizo pa žvečim že 40 let. Publicistično dejavnost sem – tako kot Freud – začel s teorijo »bega v bolečino« oz. »somatično ubogljivostjo«. Freud je to isto temo vpeljal v psihoanalizo že v svojem prvem spisu, knjigi »Študije o histeriji«, ki jo je spisal skupaj z Josefom Breuerjem (1895). Vmes sem obdelal šport skozi psihoanalizo – kar je verjetno moj največji ali pa vsaj najobsežnejši doprinos k psihoanalizi (in športologiji). Tudi moj doprisnos k razumevanju psihopatije feminizma ni zanemarljiv. Tudi teorijo zarote sem dostojno razložil ravno skozi psihoanalizo. In tako sem z leti – ravno zaradi svoje antifeministične psihoanalize (ki je v svojem jedru nadvse seksualna) – postal eden najbolj kontroverznih Slovencev. Menda sem se postavil ob bok legendarnega psihiatra Janeza Ruglja. Nobenega narcistične deficita v samopodobi nimam, da bi si želel kakšne medijske pozornosti – pač pa nanjo zgolj pristajam oz. soglašam z njo oz. jo toleriram in jemljem v paket mojega poslanstva, ki je: osveščanje ljudi s kruto resnico o naravi človekove duševnosti. Vidim se kot človeka, intelektualca, s poslanstvom. Čutim, da je moje moralno poslanstvo med drugim tudi osveščati narod s prepovedanimi, torej psihoanalitičnimi znanji, ki imajo v svojem teoretskem jedru  veliko latentne seksualnosti. Če bi nekdo napisal knjigo o vseh kalvarijah in anekdotah, ki sem jih doživel na račun tega mojega psihoanalitičnega oz. osveščevalnega poslanstva – predvsm na področju (anti) feminizma in LGBT-ideologije – bi nastal »best seler«. Dobrih 20 let sem me že spotika na vseh mogočih področjih, na vse mogoče in nenogoče načine. Raznorazni vaški posebneži se zaletavajo vame kot svinja v buče – kar bi še prenesel. Ne morem pa prenesti vsega sadizma, ki sem ga tudi deležen, s strani feministk in levih aktivistov, lahko bi rekel tudi intelekutalnih hlapcev. Ne nazadnje sem se pred 20 leti odrekel doktoratu – zato ker se me v intelektualnem smislu pač ne da zlomiti. V resnici je ena od mojih najplemenitejših gest – dejanj – to, da sem se odrekel doktoratu, torej (identitetnemu) »užitku«, ki ga s seboj nosi akademski naziv. Nisem pa utihnil – so me pa ves čas poskušali utišati. Imel sem fantastična, res dobra predavanja, pa so feministični lobiji naredili vse, da se moj »dober glas ne bi širil v 9. vas« ... Zato, da nisem popolnoma »obmolknil«, sem se podal celo na gledališki oder. Gledališki oder – vključno z določenimi gostinskimi lokali (kavarnami) – mi je postal nekakšen izhod v sili (tudi v finančnem smislu).  Ravno gledališče oz. gledališki oder mi je z leti prinesel veliko dobrega in lepega – novega, celo finančno varnosti. Nikoli nisem dobival nikakršnih državnih »kulturnih« subvencij – niti zaprosil nisem zanje. Smatral sem se za (zelo) poučnega »zabavljača«, kar pa nisem ravno trpal v »kulturo«, torej umetnost. Sem pa vedel, da me moji »rablji« vsaj tožiti ne morejo (za obrekovanje in sovražni govor), ker sem svoje »seksistične« teorije zavil, zakrinkal, v celofan »kulture«. Ravno skozi psihoanalizo sem seciral tudi umetnost po dolgem in počez … Nikoli nisem imel – niti ne nameravam imeti – nikakršnega statusa »kulturnega delavca«. Stroške najema dvorane in reklamiranja svojih predstav sem vselej nosil sam oz. »moj« King Kong Teater, ki se je spontano vzpostavil zato, ker sem že pred leti postal t. r. »king« grosupeljskega casinoja – tamkajšnjega amfiteaterskega odra –  Kongo. Pred leti se je v tamkajšnjem »amfiteatru« zbralo 320 ljudi – šlo je z pustno-valentinovo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver«. Korona-kriza mi je sedaj v dobrem letu »vzela«, me – oz. nas, mojo ekipo – prikrajšala za  več kot 50.000 Eur! Pa nič ne jamram, pač pa se borim, kot se v teh časih splača boriti. Nobenega dežurnega krivca ne iščem in ga krivim za bedo, ki so jo prinesli ti korona-časi. Naj še rečem, da kot seksolog Sigman Fojdeb že nekaj let domala blestim na t. r. vseh slovenskih gledaliških odrih, manjših, t. r. »zakotnih« (vaških) in večjih (mestnih) – in če je bilo treba tudi v »beznicah«. Elitne lokacije so mi feministke »politično« prepovedale – npr. Cankarjev dom, ki mu poveljuje ena od pomembnih slovenskih feministk Uršula Cetinski. »Vstop« v Cankarjev dom – na 35. slovenski knjižni sejem – so mi tudi poskušali preprečiti. Takrat – novembra 2019 – se je angažiral levi anarhist-aktivist, Domen Savič … V končni fazi bi vendarle rad ljudem posredno – skozi ves ta moj medijski angažma – dopovedal, kaj je (seksualno) normalno in kaj ideološko oz. feministično izmaličeno. S svojimi pristopi sem še kar nekako učinkovit. V mojih predstava se ljudje režijo – ali pa vsaj krohotajo – dobrih 90 minut. Videti je, da odobravajo t. r. vse kar povem – četudi to povem pikro in pikantno, celo malce vulgarno in »pornografsko«. No, golote na mojih predstavah ne boste videli, kljub temu, da ima moja (sedanja) soigralka resnično bujno oprsje. Kot dublerko (beri: rezervno igralko) sem jo angažiral zato, ker ima fantastične igralske sposobnosti. Po mojem videnju bi morala biti profesionalna – ne samo amaterske – igralka. Govorim o Moniki Jekler, ki je, kot Monica Bikinsky (za)blestela že v moji prvi prestavi »Lepotica in psihoanalitična zver«. V »Razočarani gospodinji pri seksologu« Moniko Jekler blesti kot Liza Kurtz Potrebuješ. In v kratkem se namerava prikrasti – skupaj z mano kot (latentno pohotnim) seksologom Sigmanom Frojdebom – tudi v domače dneven sobe, kuhinje, spalnice, kabinete (s stacionarnimi računalniki), v telefone. Predvideni terminini so (bili) trije: 15., 16. - ostaja še TOREK, 20. april (ob 20h). Doslej si je ta ultimativni, vendar všečno seksistični, gledališki hit ogledalo že blizu 50.000 gledalcev. K spolni enakosti hlepeče feministke bi sicer naredile vse, da tega gledališkega spektakla ljudje ne bi gledali. A jim to nekako ne uspeva. Imam pa  občutek, da s svojo karizmo predstavljam šok in posledično zanimanje, že sam po sebi. S svojimi prepovedanimi psihoanalitičnimi znanji oz. teorijami sem že nekajkrat razburil in celo pretresel celo Slovenijo. Tako kot sem popestril politološko sceno s svojimi, pogosto ekscesnimi televizijski Faktorji (na TV3) – npr. z Andrejem Šiškom, ali Katarino Keček – tako burim duhove seksualno nepotešenih »razočaranih gospodinj« kot tudi vaških in elitnih »fukfehtarjev«. Lik seksologa Sigmana Frojdeba sem nakazal že v monotragikomediji »Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde, miška, to mi deli!« (2012-2014). Dokončno pa sem lik oblikoval v mojem prvem gledališkem hitu »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014). Tako, da sedaj nekateri pravijo, da bi lahko kandidiral za Borštnikov prstan ali vsaj za Ježkovo nagrado. Lik resnično, če sem v formi, suvereno in z užitkom odigram – moj je tudi osnovni scenarij in seveda režija. Igralki – prvotni in sedanji (dublerki) – pa pustim veliko svobode, torej improvizacije. Zato je vsaka predstava drugačna in zagotovo precej poučna, saj človek veliko izve o (svojih) skritih seksualnih želja in se pri tem nasmej. Spletna verzija je sicer malce skrajšana – iz 90 na 70 minut – pa vendar še vedno poučna in pikantno teoretska, in mogoče ravno zato bolj gledljiva. Predstava je sicer prepovedana za otroke (»+18«), vendar imajo težavo z gledanjem – bolj rečeno poslušanje – te »retorične pornografije« še mnogi radikalni konzervativci, verski fanatiki in seveda feministke. Teme kot so: nebrzdana pohota, skrivna varanja, swinganje, »trojčki« in podobna variante razbijanju seksualne monotonije znajo nasmejati, včasih pa tudi zaboleti in v gledalcih vzbuditi sram – gnus pa pri tistih, ki imajo v svoji percepciji seksualnosti nek »virus« (npr. spolno zlorabo ali pa konzervativno družinsko vzgojo). Spletni nakup vstopnic: https://www.eventim.si/si/izvajalec/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-1814/profile.html      Nakup vstopnic pa je možen na vseh PETROL bencinskih servisih, na vseh Poštah. Z 1 vstopnico si bo lahko predstavo na 1 napravi pogledalo več oseb. Dostop do predstave bo  zelo enostaven, brez nameščanja aplikacij ali vpisovanja kode. Vsa navodila bodo napisana že na vstopnici. Promocijski video predstave - link: https://www.youtube.com/watch?v=9UIofw8LYSM Predstava je tik pred korono navdušila 300-glavo množico v Murski Soboti – link https://www.youtube.com/watch?v=sGhK2WqGyts&t=82s OPOZORILO: Če s svojo spletno predstavo ne pritegnem dovolj gledalcev, bom končno obupal – ker »sam proti vsem« se pač ne morem boriti celo življenje in plemenito normalizirati nacije. Zato rabim (Vašo) podporo!

Sun, 14. Mar 2021 at 13:09

794 ogledov

Dijaški protesti, globe ...
TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU. Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi plačale. Plačati pa jih morajo starši dijakov, saj so ravno oni posredno krivi – mislim pa predvsem na očete –, da svojih otrok niso zadržali doma in prizemljili njihovo najstniško srboritost, kronično nergavost in neubogljivost.« Kakšno sporočilo so dali dijaki, ko so šli na ulice? »Dijaki (in dijakinje) so še enkrat dokazali, da v moralnem smislu še niso razviti – torej so nezreli (njihove moralne sodbe niso kompleksne) –, da nimajo dograjenega Nadjaza, kar je s v psihološki (bolje rečeno: psihoanalitični) stroki tudi natančno ve. Dokazali so, da so vodljivi, da še nimajo zrele avtonomnosti, da se da z njimi politično manipulirati – torej, da je njihova t.i. svobodna volja kontaminirana; po eni strani z načelom ugodja, po drugi strani pa s političnimi prišepetovalci. Zdi pa se, da so za protestniško aktivacijo vendarle krivi tudi – če že ne kar predvsem –  starši, saj se mnogi dijaki ne bi pustili speljati na limanice levih političnih agitatorjev, mimo vednosti – ali celo pobude (morda zgolj soglasja) – svojih staršev. Zato naj tudi starši plačajo kazen za zdrse svojih otrok.« Gre tukaj za odraz razvajenosti in egocentričnosti in slabe vzgoje otrok? »Jaz imam dva že odrasla sinova, ki sta bila še v srednji šoli po svoje kar razvajena, malce egocentrična, vendar lepo vzgojena. Oba sta mi priznala, da bi skakala od sreče, če v njunem času ne bi bilo šole, oz. bi bila šola 'na daljavo'. Vsi ti pritiski na resorno ministrstvo, torej na Simono Kustec in samo vlado in/oz. Janeza Janšo, so politični projekt, saj predstavljajo (še en) obvod oz. trik opozicije (t.i. koalicije KUL), da bi zrušila vlado preko povečanega nezadovoljstva naroda, vključno z mladostniki in njihovimi starši – in to za vsako ceno. Manipulacija z otroci in/oz. mladostniki z moralnega vidika en velik, perverzen politični trik, ki si ga zrele države, z zrelimi državljani, ne bi smeli privoščiti.« Ali bi morala vlada v znak pobota, oziroma da ena stran popusti te kazni odpisati? In s tem podati vseeno jasno sporočilo javnosti? »Mislim, da ne. Če bi vlada popustila in odpisala kazni, bi v narodu spontano vzbudilo neko divjo logiko – celo nekakšen 'halo efekt' – češ, da lahko kršijo odloke, zakone in ustavo, ne da bi bili zato kaznovani. Nadaljnje krotenje epidemije bi bilo posledično še bolj oteženo. Namesto pobota, bi morali tem smrkavim najstnikom in najstnicam naložil še kakšno dodatno kazen – kakšen klasično sistemsko predviden vzgojni ukrep. Če bi bil jaz v poziciji, da jih kaznujem, jih bi poslal iz principa klečat na koruzi, vsaj za par minut – ker, denarno kazen zanje bodo tako ali tako plačali starši. Najbolj srborita najstnica (Katarina Kolar), ki je ministrico javno označila za lutko, pa bi – po mojem mnenju – morala s strani ravnatelja oz. svoje šole dobiti tudi ukor pred izključitvijo iz šole.«    

Thu, 11. Mar 2021 at 16:53

347 ogledov

Tožarjenje
NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL: Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa. Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi so lojalni sistemu, ker je samo po sebi tudi moralna vrlina. Najdejo pa se tudi taki, ki zaradi različnih razlogov, ne spoštujejo ukrepov in si dajejo duška pri doživljanju ugodja. To pomeni, da kršijo aktualna (družben) »pravila igre« – torej ukrepe – zato, da doživljajo ugodja, da prejmejo dnevno dozo (trenutnega) užitka. Povprečnemu človeku, ki se sam odreče določenemu ugodju – in spoštuje »pravila igre«, torej ukrepe – se seveda zdi krivično, »nešportno«, ne-fer, nepošteno (nepravično), da se on osebno drži ukrepov, ki naj bi veljali za vse, določeni anarhični posamezniki pa »meni nič, tebi nič«, kršijo ta pravila (ukrepe). Tistim, ki tožarijo, se zdi neumno, da vsa ta (aktualna) »previla igre« (ukrepi) ne držijo za vse. Sistem, ki to dopušča, se jim zdi absurden, »neintelegibilen« (kot bi rekel Freud), zato je po tej plati kar nekako logično, da se nekateri državljani odločijo za t. i. »(za)špecanje« oz. »tožarjenje«. Tisti, ki se, kot »aktivni državljani« samodejno odločijo, in »zatožijo« kršitelje so lahko po eni strani moralno odgovorni – v smislu: »Moralno prav je, da se vsi držimo ukrepov, ker so le-ti smiselni, saj pomagajo zajeziti širjenje virusa!« Po drugi strani pa se nekateri lahko s tožarjenjem odzovejo tudi stihijsko – predvsem zato, ker so tako foušni, torej zavistni, da ne zdržijo, da nekateri uživajo, oni sami pa ne – mogoče zgolj zato, ker se bojijo sankcioniranja, v manjši meri pa zato, ker preprosto spoštujejo sistemske ukrepe (ker je to moralno prav). »Zavidanje užitka drugemu«, kot bi se reklo v psihoanalizi, je torej vtkano v dve osnovni skupini ljudi, ki obe lahko tožarijo. S faktorsko in/oz. taksonomsko (multivariatno statistično) analizo bi dobili dva faktorja (vektorja) in/oz. taksona (grupi, skupini). Eni so tisti, ki tožarijo zaradi čiste foušije/zavisti – torej ne zaradi tega, ker je moralno prav, da se skozi družno držanje ukrepov družba opomore in premaga epidemijo, pač pa zato, ker ne morejo prenašati krivice, ki jo osebno doživljajo, ko se sami odrečejo določenemu ugodju/uživanju, drugi pa ne. Druga skupina, ki tudi tožari, pa ima močan Nadjaz (beri: so moralno odgovorni in hkrati osveščeni). Ti ljudje se imajo za aktivne pripadnike družbene skupnosti, ki jo na simbolni ravni (v svojem nezavednem) doživljajo kot svojo družino. Aktivirajo se zato, ker je za njih moralno prav, da se kršitelji – dalo bi se jim reči anarhisti –, ki spotikajo družbo (beri: življenje v simbolni družini), sistemsko sankcionira. Vendar je tudi pri slednjih v določenih miselnih podsistemih zaznano zavidanje uživanja drugemu, ki se »oenergeti« – v psihoanalizi se govori o libidinalni (energetski) investiciji – tudi s čustvi. Indiferentni ljudje – v smislu tožarjenja – so v resnici indiferentni zgolj navidezno. Čisto vseeno ni nikomur – če vidijo (ko vidijo), da se oni osami (osebno) držijo ukrepov, drugi pa ne. Treba je tudi vedeti, da ima tožarjenje (po eni strani) tudi negativni družbeni oz. moralni predznak. Po drugi strani pa so mnogi ljudje tudi nekako odtujeni od širše družbene skupnosti – kar bi pomenilo, da življenje v neki družbeni skupnosti, na simbolni ravni ne povezujejo z življenjem v (primarni) družini. Takšni ljudje so zato lažje flegmatični in/oz. indiferentni do teh, sicer krivičnih, družbenih segmentov. Sodržavljane na simbolni ravni (v svojem nezavednem) niti ne dojemajo kot »brate« in/oz. »sestra« njihove »družine«/države, niti nimajo posebne čustvene potrebe – in ne vidijo smisla – da bi se aktivirali s tožarjenjem. Treba je vedeti, da imajo organi oblasti, na katere je naslovljeno tožarjenje, simbolno zastopstvo očeta. Anarhisti, ki so nemalokrat deležni tožarjenja, so v osnovi tisti, ki ne spoštujejo (ojdipskega) očeta, torej vladarja – v našem primeru je simbolni zastopnik oblasti, torej očeta, Janez Janša, ki pa ga mnogi – še posebej »rojeni anarhisti« – apriorno ne spoštujejo. Zato je v tej zvezi smiselno dodati, da bi bilo tožarjenja še bistveno več, če bi tisti (levičarji), ki bi sicer tožarili, politično spoštovali Janšo kot predsednika vlade.

Sat, 27. Feb 2021 at 10:01

379 ogledov

Samo JA je JA in NE je NE?!
22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432) Delitev članka sem pospremil s komentarjem: »Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.« Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril: »Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.« Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil: »Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.« In ta moj odgovor se so feministke in njihovi pristaši a la Jaša Jenull vzeli iz konteksta in me razglasili, da sem pristaš posilstev. Moj retwitt so delili na tisoče koncev (Jenull me »nažigaval« še v svojem videu) in zlivali gnojnico po meni … Spregledali so tudi dejstvo, da sem se javljal v (feministično) ZOOM konferenco, o spolnem nadlegovanju, kjer sem precej testosteronsko zapretil raznim spolnim predatorjem (tudi tistim, ki po fakultetah nadlegujejo študentke): https://www.youtube.com/watch?v=qj8YFChuHKY PS: Ko sem jaz "nažigaval" Jenulla in "njegove"kolesarje, se nisem lagal in jemal podatke izven konteksta. Jenull pa preprosto laže (in ni edini) - in me označuje(jo) za zagovornika posilstev.  

Sun, 7. Feb 2021 at 10:13

497 ogledov

Moje portretiranje
Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let: "8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan." Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti": Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duševno) »ranjen«. Sam pa se imam za (psihično) trdno osebnosti, zato mi umetnost ni ravno pisana na kožo oz. na dušo. Sem se pa z leti razvil v dobrega teoretika oz. kritika umetnosti – ne samo likovne. Skozi psihoanalizo – torej na Freudovih konceptih – se namreč da veliko povedati o umetnosti (predvsem likovni). Sem se pa avtoanalitično poglobil tudi v svoje portrete, v svoje »fotografsko« risanje, v svoj (risarski) »realizem«. Moja psih(oanalit)ična »analnost«, kot bi rekel Freud, mi omogoča vso to natančnost, ki je potrebna pri portretiranju, kjer si kiksov risar-portretist ne more privoščiti. Takšna natančnost pa je moja odlika tudi pri proučevanju človekove duševnosti. Namreč: kadar »svetujem« oz. (psiho)terapiram, se poglabljam v najbolj skrite, pogosto tudi »prepovedane« miselne detajle svojih »klientov«, svetovancev, »pacientov«. Nenazadnje tudi ure in ure trmasto vztrajam, ko se za »analni karakter« spodobi, ko rišem obrazne detajle nekega portreta. Za en portret potrebujem od 3 do 6 ur (odvisno od frizure portretiranke) in od »širine nasmeha« (in števila zob, ki jih moram narisati) … (Zadnja leta rišem predvsem črno-bele portrete s svinčnikom.) Se pa že od nekdaj ukvarjam dejansko (predvsem) s portreti – kar seveda (avtoanalitično) »(raz)berem« kot simptom (kot kategorijo nezavednega). (Tudi pri psihoanalizi se ukvarjam z »glavo«.) Prve prave portrete sem (na)risal v srednji šoli, torej pred 40 leti. Že kot osnovnošolec sem v 4. razredu (za Dan) žena narisal svojo mamo zelo realistično, najboljše oz. najlepše v razredu. No, že v vrtcu sem slovel kot natančen risar. Spomnim se, da so se vzgojiteljice čudile moji natančnosti – in tudi veliko časa sem si vzel, bil potrpežljiv, vztrajno »trmast«, ko sem risal določeno (katerokoli) motiviko. Svoje portrete nikoli nisem razglašal za umetnost, čeprav … Pogosto sem »zadel« psiho tistega, ki sem ga risal, portretiral – seveda, če sem ga poznal – ker sem vedel (tudi nezavedno), »kaj« v resnici rišem. Portretiral sem tudi otroke – predvsem svoje – po Freudovem (psihoanalitičnem) načelu: »Otrok je oče odraslega človeka.« Sicer najraje rišem (lepe/mlade) ženske, kar seveda (avtoanalitično) priznavam, ker gre pač za projekcija nezavedne želje (ki se napaja iz otroštva, ko sem bil deležen pogleda lepe mlade mamice) … Če portretiram po naročilu, moram vsaj približno vedeti za psihično ozadje »glave«, ki jo portretiram … Itd. Itd. Itd. Tule vam ponujam nekaj mojih portretov, ki so nastali izpod mojega svinčnika pred nekaj leti. In da ne bo pomote: zadnja leta portretiram izključno iz (»čistih«, »ostrih«) fotografiji.
Teme
covid19 koronavirus

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Kako cenzurira DELO