Wikipedija - Roman Vodeb
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Nedelja, 27. december 2020 ob 15:03

Odpri galerijo

GLEDE NA TO, DA SE ME JE PRECEJ SPODLETELO LOTILA TUDI SLOVENSKA Wikiperdija (Jernej Polajnar - Yerpo, ModriDrikac & Co), NA TEM MESTU VRAČAM NA "WWW" TISTO OSNOVNO VERZIJO, K SO MI JO "LEVI HLAPCI" UMAKNILI IN ZAMENJALI Z ZAVAJAJOČO VERZIJO, KI POPOLNOMA ZGREŠI MOJE IDENTITETNO BISTVO, KATEREGA SEM KOT ANGAŽIRANI KRITIČNI MISLEC/INTELEKTUALEC, ZAPUSTI V SLOVENIJI V ZADNJIH 20 LETIH.

Roman Vodeb, kritični mislec, (teoretski) psihoanalitik, * 13. avgust 1963, Trbovlje

Življenje in delo

Roman Vodeb je odraščal v štiričlanski delavski družini v Trbovljah. Osnovno šolo je končal v Trbovljah, Srednjo Pedagoško gimnazijo (Ledina) pa v Ljubljani. Vsa leta je bil aktiven športnik – telovadec/gimnastičar. Leta 1983 se je vpisal na Fakulteto za telesno kulturo (šport). Zaradi poškodbe je takrat končal uspešno tekmovalno kariero v športni gimnastiki in se predal trenerskemu delu. V mladinskih kategorijah je na jugoslovanskih prvenstvih osvojil 15 kolajn (od tega 3 zlate na parterju). Kot trener je vzgojil je nekaj odličnih tekmovalk v športni gimnastiki, ki so osvajale naslove državnih prvakinj (še) v Jugoslaviji. Zaradi teh uspehov je bil še kot absolventa profesionalno angažiran v trboveljskem Gimnastičnem klubu oz. društvu Partizan Trbovlje, kjer je v dopoldanskem času vodil ure »gibalnih dejavnosti« (telovadbo, športno vzgojo), za vse trboveljske malo-šolarje, popoldan pa treniral vrhunske športnike in športnice (med leti 1987 in 1996). Obe društvi je skupaj z ženo (izvenzakonsko partnerico) Tino Trugar tudi organizacijsko uspešno prilagodil novim družbenim tokovom. Po skoraj desetih letih trenerstva v vrhunski gimnastiki in sočasnega pedagoškega dela v vrtcu se je posvetil raziskovanju, znanosti in teoriji, s čemer je »koketiral« že vsa trenerska leta. Njegov glavni miselni koncept (orodje) je bila od vsega začetka Freudova psihoanaliz.

Šolanje

Dodiplomski študij je končal leta 1989 z diplomo na temo osnovne in specialne motorike v športni gimnastiki. Magisterij na Fakulteti za šport je končal leta 1996 z magistrsko nalogo o psihoanalitičnih vidikih motivacije: Manifestna in latentna struktura športno-motivacijskega prostora pri 14-letnikih. Še pred dokončanjem tega študija na FŠ se je vpisal tudi na podiplomski študij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture), leta 1998 pa tudi doktorski študij na Institutum Studiorum Humanitatis (smer Antropologija vsakdanjega življenje). Druga dva podiplomska študija (drugi magisterij in doktorat) je »končal« v letu 2000 in/oz. 2002, čeprav mu doktorske naloge Šport skozi psihoanalizo na ISH-ju niso pustili zagovarjati – mnenje nepristranskih/objektivnih poznavalcev/opazovalecev je, da zaradi ideološkega revolta v feministično-LeGeBiTtrovskih in/oz. gejevskih vodah. Njegov nesojeni doktorat je (v razširjeni obliki) izšel kot knjiga z istoimenskim naslovom Šport skozi psihoanaliz (2001).

Publicistična dejavnost

V sklopu zadnjih dveh podiplomskih študijev (modulov in izpitov) se je angažiral tudi pri tematiziranju različnih družbenih fenomenov, ki nimajo nobene povezave s športom, se pa navezujejo na psihoanalizo in teorijo ideoloških mehanizmov ter teorijo institucije. Ob angažirani publicistični dejavnosti (do leta 2021 je bilo objavljenih okrog tisoč strokovnih prispevkov v različne časopise in revije – večina le-teh je objavljenih na njegovih treh blogih) je napisal tudi šest odmevnih knjig.

Knjige

·         Ideološke paradigme v športu (… ko poseže vmes država) (1999) – ta knjiga je imela močne učinke na razumevanje in razvoj slovenske športni politiki. Botrovala pa je tudi ustanovitvi Katedre za filozofijo športa na Fakulteti za šport. Knjiga predstavlja epistemološki rez v razumevanju sociologije in filozofije športa/športologije (kineziologije).

·         Šport skozi psihoanalizo (2001) – nesojeni (»na grmadi zažgani«) doktorat v resnici predstavlja epistemološki prelom v športologiji oz. pri razumevanju bistva športa.

·         Subjekt v ideologiji (športa) (2003) – magisterij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture).

·         Interpretacija športa (2005) – gre za nadaljevanje oz. nekakšen »II. del« knjige, Šport skozi psihoanalizo.

·         O spolu (in z njim povezanih reče – tudi o feminizmu in »moškinjah«) (2011) – je družbeno najodmevnejša knjiga preko katere sta bila močno zaznamovano dva referenduma o novem družinskem zakoniku (2012) in noveli ZZZDR (2015).

·         Prvi spol (2019) – je ena najbolj kotroverznih, po svoje tudi šokantnih, knjig na področju kritike feminizma, torej (anti)feminizma (še posebej Simone de Beauvoir).

Psihologija dela: mobbing, agresivnost, nezavedno čustvovanje (2011) – v obliki brošure je bila v majhni tiraži izdana še »psihoanaliza« dela (psihoanalitični vidiki nekaterih poglavij iz psihologije dela).

Profesionalna kariera

Od leta 1987 do 1996 je bil profesionalni trener in pedagoški delavec v vrtcu. Od  1996 do 2002 pa je bil zaposlen kot sekretar Zveze športnih društev Trbovlje, zadnje leto kot svetovalec (župana) za šport na Občini Trbovlje. Letu 2002 je za eno leto prevzel funkcijo vršilca dolžnosti direktorja Zavoda za šport Trbovlje. V letu 2003 pa je bil potrjen za direktorja za polni mandat (do leta 2007). Od 2007 pa je posta »svobodnjak«, osebni svetovalec (tudi psihoterapevt), publicist, predavatelj, blogar – skratka družbeno angažiran intelektualec, kritično-(psiho)analitični mislec – najprej kot samostojni podjetnik (ROVOSS), pozneje v zasebnem zavodu »Zimske urice«.

Medijska dejavnost

Slovenski javnosti je poznan kot kontroverzni kritični mislec in lucidni, pogosto »nesprejeti«, intelektualec. Slovensko medijsko sceno je zaznamoval s šokantnimi intervjuji in kolumnami ter samostojnimi izjavah (»čivki«/tweeti), ki so jih včasih povzemali številni mediji. Na lokalni TV Trbovlje je imel tudi svoje televizijske oddaje (Modrovanja in Razbito) – začenši decembra 2006. Bil je kolumnist v Večerovih Pogledih in prilogi Bonbon. Na radiu »Europa 05« (današnji Radio Bob) je imel v letu 2015 (eno leto) redne tedenske radijske kolumne/komentarje preko telefonskega oglašanja. Na internetnem portalu Nova24TV je bil leta 2015 (za eno leto) tedenski kolumnist. Slovensko medijsko sceno je od septembra 2018 zaznamoval kot udaren (so)komentator – eden najbolj gledanih/priljubljenih – v televizijski oddaji (VV) Faktor na TV3. Eno leto (od julija 2019 do junija 2020) je pisal tedenske kolumne – ene najbolj branih – za portala Fokuspokus.

Gledališka dejavnost

Zaradi medijske blokade se, po letu 2012, začel pojavlja tudi na gledaliških odrih. Skreiral je lik »Sigmana Frojdeba« (»klon« Romana Vodeba in Sigmunda Freuda). Svoje igre je režiral, napisal scenarij in odigral glavno vlogo.

·         »Seks, Freud in jaz« alias »»Ajde miška, to mi deli!« (2012) – gre z nekakšnim »stand-up« satirično tragikomično »predavanj«, s poučnim psihoanalitičnim pridihom.

·         »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014) – satirična duo-komedija s soigralko Moniko Jekler.

·         »Najstnica pri seksologu« (2016) – poučna predstava za srednješolsko in študentsko populacijo (soigralka Nika Manevski).

·         »Razočarana gospodinja pri seksologu« (2017) – pravi gledališki hit s preko 200 ponovitev (najprej s soigralko Uršulo Soban, pozneje z Moniko Jekler).

·         Nekakšno gledališko varianto »pogovorov o seksualnosti« (skozi psihoanalizo) je imel z Leo Mederal-Gams (2018).

Zasebno življenje

Roman Vodeb živi v Trbovljah v izvenzakonski skupnosti s Tino Trugar, s katero imata dva sinova: Tim (letnik 1990) in Nik (letnik 1994).

Doprinos k psihoanalizi

Vodebov doprinos k Freudov(sk)i konceptualizaciji duševnosti (psihoanalizi) je v tem, da poudarja različnost obeh spolov – moških in žensk – (tudi v kontekstu sociologije spolov) ter vlogo nezavednega, ki mu skozi poveljuje otroštvo in seveda seksualnost. Posledično je radikalni kritik vsakršnega feminizma (še posebej Simone de Beauvoir) in teorije spolov (gender theory). Zagovarja različnost spolov – tudi v kontekstu konceptualizacijie (tradicionalne) družine – in posledično ujemanje (kompatibilnost) obeh spolov. V svoji kritiki feminizma in enačenja spolov se opira ravno na Sigmunda Freuda in njegovo tezo (in istoimenski spis): »Anatomija (genitalij) je usoda!« Ob tem freudovsko dodaja neko teoretsko noviteto – nekakšno dopolnilo k osnovni Freudovi psihoanalizi: da so moške genitalije (penis) konstitutivno »dajajoče«, ženske (vagina) pa konstitutivno »sprejemajoče«, in to na simbolni ravni, torej tudi v družbenih in družinskih/partnerskih (zakonskih) odnosih. S tem precej zaznamuje teorijo sociologije spolov. V svoji konceptualizaciji se Vodeb mestoma navezuje na Jacquesa Lacana, mestoma pa se od njega oddaljuje – npr. ko negira Lacanovo tezo, da je človek konstituira kot simbolno bitje skozi jezik/govor. Vodeb (modificirano) trdi, da je človek simbolno bitje zato, ker misli in ne zato ker govori, in da jezik ni pogoj strukturiranja misli/mislenja (razen kompleksnega mišljenja, ki ga resnično pogojuje jezik/govor). Za Vodeba je »realno realno« – Freud bi rekel »primarni proces« – sicer res nezavedno (ki je simbolno), toda Vodeb govora/jezika nima za (pred)pogoj simbolnosti v strukturi človekove duševnosti. Ko Vodeb trdi, da moramo vsakdanjo realnost (v budnosti) »prebrati« in jo dešifrirati tako kot sanje (ali umetnost), dodaja, da govori nima noben neposredne zveze s to vsakdanjo simboliko, bolje rečeno (psihično, nezavedno) simbolnostjo. Zato Vodeb npr. šport (tako kot umetnost ali vsakdanje rituale, spodrsljaje, zmote) klasično freudovsko prebere kot simptom, ki ima svojo simbolno formo/strukturo – večinoma res (pan)seksualno, ne pa izključno. Znamenita Vodebova teza je, da žogarski »gol/koš ni gol/koš«, pač pa simbol ženskih genitalij (vagine). Njegov panseksualizem – še posebej športni – je v osnovi vezan na Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks (športni nasprotniki so simbolni zastopniki osovraženega ojdipskega očeta, ki ga je treba kastrirati – vi isti luči pa športniki sami sebe nezavedno vidijo kot kastratibilne, torej premagljive …).

Vodebov epistemološki prelom/rez v razumevanju športa (in športologije/kineziologije) je ravno v tem, da ima šport – tako kot sanje – svojo latentno strukturo. Da bi resnično razumeli šport, ga moramo najprej »prevesti«, dešifrirati – tako kot sanje. Vodeb je svojo freudovskost oz. (teoretsko) psihoanalitičnost apliciral na razumevanje športa, kar ni naletelo na odobravanje njegove matične športne/športološke/kineziološke stroke. Tudi doktorirati (na Institutum Studiorum Humanitatis) mu tamkajšnji liberalni (beri: feministično-gejevski/LeGeBiTrovski) lobiji niso pustili – objektivne kritike pravijo, da predvsem zaradi spontanega učinka na (anarho)liberalno ideologijo. Njegov nesojeni doktorat Šport skozi psihoanalizo so mu onemogočili prav slednji: gejevsko-feministični oz. LGBT-lobiji. Leta 2001 je kljub temu izdal kultno, epistemološko prelomno knjigo z istoimenskim naslovom: Šport skozi psihoanalizo. Po letu 2005, ko je Vodeb izdal svojo zadnjo športološko knjigo (Intepretacija športa), se posveča (psiho)analizi vsakdanjega življenja, dnevne rutine, umetnosti in tudi politike oz. politični analitiki (predvsem domači). V času korona-krize je dokončno elaboriral psihoanalitično interpretacijo znamenite teorije zarote. V sociološkem kontekstu je blizu ameriškega funkcionalista Talcotta Parsonsa hkrati pa je radikalni kritik kanadskega sociologa Ervinga Goffmana ter eksistencialistične filozofinje Simon de Beauvoir in njenega feminizma. V isti sapi se poleg na Freuda naslanja še na Melanie Klein, njenega učenca Donalda Winnicotta in Johna Bowlbyja. Slednje je teoretsko združeno v njegovi t. r. najbolj cenzurirani knjigi Prvi spol (2019), ki predstavlja nadaljevanje – nekakšen »2. del« – knjige O spolu (2011).

Novost, ki jo Vodeb v pelje v razumevanje (sociologije) spolov – in s tem sesuva feminizem – je vezana tudi na latentno strukturo opravljanja različnih poklicev, v ozadju katerih je prav iz Ojdipovega kompleksa izhajajoči kastracijski kompleks, ki je, glede na spol, radikalno različen. In zato se lahko oz. se morata spola skozi različnost tudi dopolnjevati – in v partnerskem odnosu in v vsakdanjem življenju (sociologiji spolov). V argumentaciji, zakaj morata biti spola različna, vpelje tudi nov (sociološki) koncept: aritmetična sredina družbene sreče oz. ugodja, kar zaznamuje njegov politološki diskurz v politični analitiki. V tej zvezi apelira na politike, češ da morajo sprejemati take zakone, ki bodo dvignili nivo doživljanja sreče, torej prijetnosti življenja na višjo raven. Načelo ugodja Vodeb ne pripisuje le Onemu (angl. Id), pač pa tudi Nadjazu (Superego). Rešitev za družbo je po Vodebovem mnenju v tem, da se rehabilitira tradicionalna družina s faličnim, simbolno nekastriranim očetom in feminilno (nefalično) mamo. To bo povrnilo normalnost v razreševanje Ojdipovega kompleksa pri otrocih, kar bo normaliziralo bodoče rodove moških, ki bodo spet pridobili moralno razsodnost (močan Nadjaz) in zdravo testosteronsko agresivnost (beri: kontrolirano tekmovalnost). V koncept Erosa in Thanatosa Vodeb ne poseže, niti ga ne kritizira posebej – se pa vidi, da destruktivni gon smrti pripiše kastracijskem kompleksu, bolje rečeno bojazni/strahu.

Pri individualni psihoanalizi (kot terapevtski metodi) se Vodeb sicer vrne k Freudu – tako, da poudarja vlogo prvih treh faz psihoseksualnega razvoja. V svoji teorizacije odnosov med spoloma in kritiki družbe (skozi teorijo spola/gender) se mu zdi pomembna predvsem falična faza z Ojdipovim in kastracijskim kompleksom. Za razliko od Freuda pa ne govori o predstavah (in afektu), pač pa govori o »miselnem odtisu«, ki si ga otrok – glede na dogodke – vzpostavi v svoji psihični realnosti. In otrokov miselni odtis je toliko bolj ključen za razvoj duševnosti v odraslosti, kolikor bolj je libidinalno investiran (»oenergeten«) – Vodeb od Freuda prevzame koncept libidinalne ekonomije in ga tudi nadgradi – tako, da pravi, da se vse libidinalno investirane misli, ki jih otrok doživlja v prvih treh fazi psihoseksualnega razvoja v odraslosti, vrnejo, tako, da jih odrasli človek simbolno podoživlja. Vse libidinalno investirane misli imajo svoje simbolno nasledstvo v odraslosti (povsem mimo tega, da ima človek sposobnost govora, torej strukturiranja misli, míslenja/mišljenja skozi jezik). Hiperinvestirane miselne oz. čustvene brazgotine doživete skozi različne infantilne frustracije so tiste, zaradi katerih človek v odraslosti rabi psihoterapijo. Po Vodebovem mnenju vsak človek na nek način v odraslosti vselej podoživlja svoje otroštvo, vendar na simbolni ravni oz. v simbolni obliki. Npr. če je človek bil v otroštvu prikrajšanj za mamo oz. za prejemanje materine ljubezni, bo v odraslosti postal kronični turist, svetovni popotnik, »vandrovček« – svojo matično državo bo zamenjal in iskal srečo oz. ugodje v tujih državah/deželah (ki imajo simbolno zastopstvo v otroštvu doživete mame). Pri razumevanju vračanja otroštva v odraslosti Vodeb svari pred negativnimi vplivi starševskih ločitev (disfunkcionalna primarna družina) in spolnih zlorab. Tisto, kar otrok v otroštvu nikakor ne bi sme videti oz. doživljati v svoji psihični oz. miselni dejavnosti je soočenje s smrtjo (naj)bližnjih (ali pogrebom – ker koncepta smrti ne dojema pravilno) in klanja živali – tudi gledanje prizorov prakticiranja odrasle seksualnosti (npr. v domači spalnici ali televizijsko pornografijo) so za otroka, po Vodebovem mnenju, lahko fatalne, torej travmatične, kar seveda izbruhne kot psihična motnja na plano šele v odraslosti. Psihiatrično diagnosticiranje Vodeb kritizira prav skozi dejstvo, da se vsakemu otroku (zgolj) vrača njegovo otroštvo, torej ga simbolno oz. transferno podoživlja. Mejna osebnostna motnja (border-line) je za Vodeba zgolj nasledek preveč travamatičnega oz. frustrirajočega otroštva (v primarni disfunkcionalni družini). Shizotipska motnja je za Vodeba zgolj obrambni mehanizem, s pomočjo katerega človek preživi oz. zna vsaj približno (za)živeti.

Antifeminizem

Vodeb je slovenski politični prostor zaznamoval kot radikalni kritik in nasprotnik istospolnih porok in posvojitev v istospolno partnersko skupnost. Kot aktivni nosilec dveh referendumskih kampanj (2011: »Za pravilno razrešitev Ojdipovega kompleksa« in 2015: »Levičarji za pravice otrok do očeta in matere«) je kot politični (nekonsistentni, konservativni) levičar in (teoretski) psihoanalitik sesuval feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo enačenja spolov in ukinjanja koncepta očeta in matere. Skozi razlago fenomena Ojdipovega in kastracijskega kompleksa (in formiranje Nadjaza, »inštalacije« vesti oz. moralnega razsojanja) je učinkoval na dobršen del laične in strokovne javnosti – velik del uradne stroke je njegovim argumentom in medijskim nastopom ostro oporekala. Dve pomembni slovenski združenji – psihološko in sociološko društvo (ki sta po Vodebovem mnenju kontaminirano z levo oz. feministično in LGBT- ideologijo) – sta Vodeba ostro kritizirali in mu nasprotovali. Vendar je Vodebova psihoanalitična argumentacija zakaj istospolni starši (geji in lezbijke) ne morejo posvojenim otrokom dostojno starševati zelo konsistentna in podprta z argumenti, ki se jim ne da kar tako oporekati. Vodeb je v svoji publicistični dejavnosti, medijskih nastopi, še posebno pa v dveh ostrih samostojnih referendumskih kampanjah, feministke označil kot »spolno frustrirane 'moškinje' (med njimi je veliko lezbijk), ki v objemu zavidanja penisa s svojimi ideološkimi nebulozami (z)begajo in poneumljajo ljudi«. V isti sapi feminizem označi kot eno od najbolj smrtonosnih ideologij, ki bo – če bo dokončno simbolno kastrirale moške, ki kot očetje ne bodo mogli več dostojno očetovati – dokončno (skozi moralno pokvarjenost moških) uničila človeško družbo. Feminizem skozi emancipacijo žensk in sesutjem tradicionalne družin posredno botruje razcvetu narcističnih psihopatov (moškega spola), ker zaradi manjka oz. simbolne kastracije očetov niso razrešili Ojdipovega kompleksa – ostali so fiksirani na predojdipalni fazi s t. i. materinskim Nadjazom, ki jim ne omogoča postkonvencionalnega moralnega razsojanja (kot bi rekel Lawrence Kohlberg). Tudi falične ženske – »moškinje«, kot jim reče Vodeb – se ne morejo normalno inkorporirati v zgledno in normalno funkcionirajočo družbo, v vse njene podsisteme. Take falične ženske se silijo na funkcije moči in oblasti, za kar pa, po Vodebovem mnenju, niso moralno primerne, kvalificirane, saj jim njihov šibek Nadjaza (kot je trdil Freud) ne dovoljuje postkonvencionalnega moralnega razsojanja – njihove poslovno-strateške odločitve so pogosto iracionalne. Skozi konsistentno psihoanalitično elaboracijo teorije moralnega razsojanja t. r. smrtonosno zadane feminizem in ga t. r. sesuje, razgali ideološko bistvo (z vso psihično podstatjo) in ga na ta način degradira, celo demolira.

Kritike

Zaradi svoje antifeministične in panseksualizma drže je bil Vodeb od vsega začetka deležen številnih kritik – toliko bolj, ker se je relativno hitro medijsko uveljavil. Njegove nasprotnike moti predvsem to, da se Vodeb spušča na področja, ki niso njegova matična in nima formalne izobrazbe psihoanalitika oz. psihoterapevta, mediji pa to kare sprejmejo. Neljubo dejstvo za njegove kritike je tudi to, da se Vodeb vseskozi deklarira kot politični levičar, njegovi pogledi na teorijo spola in feminizem pa so zelo konservativni, torej desni. Vodeb je ne nazadnje osovražen, je ker je z leti postal pomembne (so)oblikovalec (influencer/vplivnež) javnega mnenja in zagovornik kritičnega mišljenja ter hkrati kritik koncepta t. i. sovražnega govora – Vodeb ga zagovarja, zato, da bi se razvil pluralizem mnenj in interesov, ki ga levo-privilegirana javnost nekako ne spoštuje.

Na področju psihoterapije se Vodeb loteva svetovanj oz. terapij natančno tako, kot se v psihoanalizi (kot terapevtski metodi) »ne sme«. Vodeb klientom po uvodnem pogovarjanju zelo hitro ponudi oz. kar sam servira ponujajoči se uvidi – in ker ima Vodeb karizmatični status t. i. »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, zna in zmore (pozdraviti/predrugačiti pacienta)« se odpori pri večini ne vzpostavijo. Za nameček Vodeb moč uvida potencira s hipnozo, ki jo po drugi strani odkriva tudi za odkrivanje jedrnih dogodkov iz otroštva – osredotočen je predvsem na objektne odnose v primarni družini in spolne zlorabe (četudi zgolj na nivoju psihične realnosti). Vodeb se pogosto obnaša, kot da (edino) pacient pozna svojo jedrno  psihopat(olog)ijo (infantilno »zgodbo«), in da (edino) pacientovo nezavedno pozna ključne odgovore – celo rešitve, če se terapevt pacientovo nezavedno ustrezno/pravilno nagovori in/oz. pouči, kako iz obilice (infatnilnih) dogodkov razbrati psihopatogeno jedro.

Na področju športa/športologije/kineziologije so se Vodebovi kritiki najprej osredotočili na dejstvo, da Vodeb v športu prepoznava ideologijo – ki do Vodebove prve (in prelomne) knjige Ideološke paradigme (… ko poseže vmes država) sprva niso niti prepoznavali, kaj šele, da bi se soočili z njo. Lev Kreft Vodeba označuje kot enega od štirih najpomembnejših svetovnih radikalnih kritikov športa (Ob Vodebu Kreft navaja še Srba Ljubodraga Simonovića - Ducija, Francoza Jean-Marie Brohmea in Američana Douglasa Kellnera.) Kljub temu, da Vodeb šport samo legitimno psihoanalitično interpretira kot zelo latentno in simbolno seksualnega ter ga skozi ideološki diskurz prepoznava kot »sredstvo in tehnologijo nadzorovanj, reguliranja in discipliniranja« množic, mu ljubitelji športa očitajo, da »šport žali« …

Ob evidentni cenzuri je Vodeb tudi pogosto blokiran (predvsem na FB – najbolj odmevna je bila decembra 2015). Umika so mu tudi nekatere najbolj udarne antifeministične videe iz portala YouTube …

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 24. Apr 2021 at 10:26

205 ogledov

Agresivnost
Marsikomu bo prav prišlo tole moje pisanje (seminarji, referati, diplome...). Evo vam "plonk cegelc": Agresivnost predvsem psihološki, posredno pa tudi sociološki oz. družbeni fenomen, ki ga je že težko definirati, kaj šele kaj spoznavnega povedati. Jasno je, da Freudov(sk)a psihoanaliza še največ obeta, ko je potrebno o agresivnosti kaj pametnega povedati. Po letu 1920 je Freud dejansko koncept libida nadgradil tako, da je libido preimenoval v Eros, dodal pa mu je že Thanatos oz. destruktivni ali agresivni (na)gon – gon smrti. Neki deskriptivni oz. opazovalni ravni se človek v svojem življenju resnično obnaša agresivno, in evidentno agresiven je že otrok. S kakšnimi statističnimi metodami – npr. s faktorsko analizo – je z lahkoto mogoče izolirati faktor, ki ga lahko označimo kot agresivnost. Toda to agresivnost je ravno skozi psihoanalizo mogoče povezati z znamenitim načelom ugodja. Ko je subjektu – bodisi otroku ali odraslemu – onemogočeno dostop do uživanja oz. do realizacije načela ugodja, se subjekt refleksno odzove z neko dejavnostjo, ki ima atribut agresivnosti. Človek je neizmeren uživač, in če ga pri imperativu uživanja kaj zmoti, postane agresiven, vendar posledično. Agresivnost se naseli v subjekt šele, ko je njegov (na)gonski imperativ po doživljanju ugodja preprečen. Zaporedje je znano – torej: ko dojenček ne dobi materine prsi, začne jokati, bolje rečeno »zganjati agresivnost«. Dojenčkov jok je prvi znanilec nezadovoljstva. Če dojenček ne bi bil nemočen, bi »ubijal«, torej bil agresiven, samo zato, da bi bil zadovoljen, potešen – v tem primeru podojen, nahranjen, morda zgolj pocrkljan. Sklep se torej glasi: (že) dojenček je agresiven – vendar pogojno – takrat, ko ni potešen njegov imperativ (načela) ugodja. Zato ni čudno, bolje rečno, logično je, da so nekateri raziskovalci takoj po Freudovi smrti, leta 1939, vélikega Očeta psihoanalize skušali demantirati, ali pa ga vsaj nadgraditi v pojmovanju agresivnosti. V mislih najprej Dollarda in Millerja (s sodelavci) iz Univerze Yale, pozneje pa tudi Leonarda Berkowitza in sodelavce, ki so ugotovili, da mora človek biti frustriran, in šele takrat postane agresiven (Berkowitz 1969, 1973). Frustracijo moramo razumeti ravno v smislu preprečitve zadovoljitve imperativa (načela) ugodja. To bi pomenilo, da človek »po naravi« ni agresiven, da pa agresivnost v njem sproži frustracija, torej preprečitev realizacije načela ugodja. »Mladi« Freud je to jasno poudarjal, res pa je, da je v spisu Onstran načela ugodja – po letu 1920 – resnično operiral tudi z (na)gonom smrti, kar je mogoče razumeti, kot da človeka obvladuje nek agresivni (na)gon. Frustracija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot odtegnitev realizacije želje, se stopnjuje z (negativnim) vplivom t. i. načela realnosti, kot je rekel Freud. Kruta vsakdanja realnost je tista, zaradi katere ni mogoče izpolniti vse želje, ki se porajajo v, k ugodju hlepečemu, subjektu. Kronična neizpolnitev neke močne želje – torej kronična frustracija – ki se otroku dogaja dobršen del otroštva, večno zaznamuje njegovo poznejše življenje. Otrok je agresiven, kadar je odstavljen od matere oz. njene dojke, kadar ne prejema njene ljubezni. Frustriran je tudi takrat, ko se mora »(po)kakati na ukaz«, torej ko mora delček sebe, na pobudo mamice, »darovati« v kahlico… Frustriran je, ko mu starš nasprotnega spola krade objekt njegove želje. Najbolj frustrirajoč moment v dečkovem otroštvu je, ko mu očka »krade« (»njegovo«) mamico, z njo ponoči spi, in celo »nekaj« (seksualnega) počne z njo… (»Očetov lulček ima pri tem 'početju' verjetno neko pomembno vlogo,« razmišlja »mali Ojdip«.) Govorimo seveda o Ojdipovem kompleksu, zaradi katerega so dečki v povprečju bistveno bolj agresivni, torej tudi bolj tekmovalni in konfliktni, kot deklice. Dekličin »Ojdip« je bistveno drugače koncipira – in Freud je govoril o (drugačni) razrešitvi in tudi koncepciji Ojdipovega kompleksa pri deklici kot pri dečku. Freud niti ni govoril o Elektrinem kompleksu, in celo demantiral Junga, ki je v teorijo skušala vpeljati koncept Elektrinega kompleksa, ki naj bi bil po njegovem mnenju adekvaten dečkovemu Ojdipovemu kompleksu, po Freudovem mnenju pa ne. Ravno drugačno vstopno mesto v razmerje dečka oz. deklice v trikotnik oče-otok-mati je odgovorno, da je deček bistveno bolj tekmovalen, torej tudi bolj konflikten, posledično pa tudi bolj agresivne, kot deklica. Deček goji smrtno zamero do svojega očeta, ki mu »krade« njegovo mamic. Deklica pa te zamere ne goji na tak oz. tako intenziven (libidinalno investiran) način. Mamice zanjo predstavlja prvi t. i. objekt želje. Na očeta preide šele v falični oz. Ojdipalni fazi – takrat, ko spozna, da je ona (in mati) pomanjkljivo telesno opremljena. Obema manjka en organ – lulček oz. penis. Dekličina agresivnost, ki vzklije na v odraslosti je koncipirana na dva načina: falično in feminilno. Dekličina falična agresivnost je t. r. »(s)kopirana« oz. zgledovalno prevzeta od dečkov oz. moških – v tem kontekstu je pomemben kastracijski kompleks in fenomen t. i. zavidanja penisa. Dekličina feminilna agresivnost pa je bolj podtalna in manj transparentno oz. manifestno agresivna, čeprav je prav tako nabita z veliko negativne energije. Deček ima celo življenje rad mamo, očeta pa vseskozi sovraži, čeprav ga mestoma tudi (vz)ljubi – odtod pojem »dobrega očeta«. Ampak s »tem« »agresorjem« (očetom) se tudi identificira, in ga ima po svoje rad – takrat, ko mu nosi ugodje, ko ga (za)ščiti pred krutim svetom, a vselej ga (kljub vsemu še vedno) tudi (po tihem, potlačeno) sovraži. Prav ta ojdipalno potlačen sovražni impulz je odgovoren za tisto patološko tekmovalnosti oz./in agresivnost, po kateri slovijo moški. Njihova družbena prodornost se napaja ravno iz tega ojdipalnega kontekst. Družba ne preferira na vodilnih funkcijah moške kar tako – ker gre za patriarhalno družbo, ki je krivična do žensk – pač pa zato, ker se moški do te vodilne položaje in funkcije prebijejo z določeno agresivnostjo, ki ji lahko rečemo tudi zdrava, falična, testosteronska agresivnost. Ženska tovrstne agresivnosti (v povprečju) nima. Ženska prihaja do ugodja na čisto drug način, in tudi njena identiteta ne temelji na agresivnosti. Ženska v osnovi ni karakterno falična – razen če se ne zgleduje po moških – pač pa je telesno narcistična. Njen libidinalni adut je njena lepota, telesna in obrazna. Z njo na, videz neagresivno, tekmuje oz. trguje. Transparentno agresivnost zanjo, za njene želje in potrebe, uprizarja (njen) moški. Moški je v bistvu na nek način agresiven za žensko (in v kontekstu ženske) – in nezavedno oba to vesta. Ojdipski oče je za moškega produktivna »nočna mora« vse življenje. Zaradi nepremaganega ojdipskega očeta je moški lahko ravno skozi agresivnost prodoren – vendar tudi moralno odgovoren. Za močnim Nadjazom lahko obrzda svoje agresivne impulze, jih sublimira in deseksualizira oz. nevtralizira. PS: Natančno pred 11 leti sem spisal ta tekst - tule: https://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/agresivnost/41507?fbclid=IwAR3muzi18SDJwKo8q3LJPOpdHZEJlG6XVWnQ3z3G4H13eCUobs_MCni3UQs

Sun, 18. Apr 2021 at 15:00

300 ogledov

Razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ
Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa. Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasno, zatekajo k meni – bodisi po nasvete, bodisi predelovati travme iz otroštva. Svoje prve psihoanalitične teoretske tekste sem začel pisati pred skorja tridesetimi leti – samega Freuda/psihoanalizo pa žvečim že 40 let. Publicistično dejavnost sem – tako kot Freud – začel s teorijo »bega v bolečino« oz. »somatično ubogljivostjo«. Freud je to isto temo vpeljal v psihoanalizo že v svojem prvem spisu, knjigi »Študije o histeriji«, ki jo je spisal skupaj z Josefom Breuerjem (1895). Vmes sem obdelal šport skozi psihoanalizo – kar je verjetno moj največji ali pa vsaj najobsežnejši doprinos k psihoanalizi (in športologiji). Tudi moj doprisnos k razumevanju psihopatije feminizma ni zanemarljiv. Tudi teorijo zarote sem dostojno razložil ravno skozi psihoanalizo. In tako sem z leti – ravno zaradi svoje antifeministične psihoanalize (ki je v svojem jedru nadvse seksualna) – postal eden najbolj kontroverznih Slovencev. Menda sem se postavil ob bok legendarnega psihiatra Janeza Ruglja. Nobenega narcistične deficita v samopodobi nimam, da bi si želel kakšne medijske pozornosti – pač pa nanjo zgolj pristajam oz. soglašam z njo oz. jo toleriram in jemljem v paket mojega poslanstva, ki je: osveščanje ljudi s kruto resnico o naravi človekove duševnosti. Vidim se kot človeka, intelektualca, s poslanstvom. Čutim, da je moje moralno poslanstvo med drugim tudi osveščati narod s prepovedanimi, torej psihoanalitičnimi znanji, ki imajo v svojem teoretskem jedru  veliko latentne seksualnosti. Če bi nekdo napisal knjigo o vseh kalvarijah in anekdotah, ki sem jih doživel na račun tega mojega psihoanalitičnega oz. osveščevalnega poslanstva – predvsm na področju (anti) feminizma in LGBT-ideologije – bi nastal »best seler«. Dobrih 20 let sem me že spotika na vseh mogočih področjih, na vse mogoče in nenogoče načine. Raznorazni vaški posebneži se zaletavajo vame kot svinja v buče – kar bi še prenesel. Ne morem pa prenesti vsega sadizma, ki sem ga tudi deležen, s strani feministk in levih aktivistov, lahko bi rekel tudi intelekutalnih hlapcev. Ne nazadnje sem se pred 20 leti odrekel doktoratu – zato ker se me v intelektualnem smislu pač ne da zlomiti. V resnici je ena od mojih najplemenitejših gest – dejanj – to, da sem se odrekel doktoratu, torej (identitetnemu) »užitku«, ki ga s seboj nosi akademski naziv. Nisem pa utihnil – so me pa ves čas poskušali utišati. Imel sem fantastična, res dobra predavanja, pa so feministični lobiji naredili vse, da se moj »dober glas ne bi širil v 9. vas« ... Zato, da nisem popolnoma »obmolknil«, sem se podal celo na gledališki oder. Gledališki oder – vključno z določenimi gostinskimi lokali (kavarnami) – mi je postal nekakšen izhod v sili (tudi v finančnem smislu).  Ravno gledališče oz. gledališki oder mi je z leti prinesel veliko dobrega in lepega – novega, celo finančno varnosti. Nikoli nisem dobival nikakršnih državnih »kulturnih« subvencij – niti zaprosil nisem zanje. Smatral sem se za (zelo) poučnega »zabavljača«, kar pa nisem ravno trpal v »kulturo«, torej umetnost. Sem pa vedel, da me moji »rablji« vsaj tožiti ne morejo (za obrekovanje in sovražni govor), ker sem svoje »seksistične« teorije zavil, zakrinkal, v celofan »kulture«. Ravno skozi psihoanalizo sem seciral tudi umetnost po dolgem in počez … Nikoli nisem imel – niti ne nameravam imeti – nikakršnega statusa »kulturnega delavca«. Stroške najema dvorane in reklamiranja svojih predstav sem vselej nosil sam oz. »moj« King Kong Teater, ki se je spontano vzpostavil zato, ker sem že pred leti postal t. r. »king« grosupeljskega casinoja – tamkajšnjega amfiteaterskega odra –  Kongo. Pred leti se je v tamkajšnjem »amfiteatru« zbralo 320 ljudi – šlo je z pustno-valentinovo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver«. Korona-kriza mi je sedaj v dobrem letu »vzela«, me – oz. nas, mojo ekipo – prikrajšala za  več kot 50.000 Eur! Pa nič ne jamram, pač pa se borim, kot se v teh časih splača boriti. Nobenega dežurnega krivca ne iščem in ga krivim za bedo, ki so jo prinesli ti korona-časi. Naj še rečem, da kot seksolog Sigman Fojdeb že nekaj let domala blestim na t. r. vseh slovenskih gledaliških odrih, manjših, t. r. »zakotnih« (vaških) in večjih (mestnih) – in če je bilo treba tudi v »beznicah«. Elitne lokacije so mi feministke »politično« prepovedale – npr. Cankarjev dom, ki mu poveljuje ena od pomembnih slovenskih feministk Uršula Cetinski. »Vstop« v Cankarjev dom – na 35. slovenski knjižni sejem – so mi tudi poskušali preprečiti. Takrat – novembra 2019 – se je angažiral levi anarhist-aktivist, Domen Savič … V končni fazi bi vendarle rad ljudem posredno – skozi ves ta moj medijski angažma – dopovedal, kaj je (seksualno) normalno in kaj ideološko oz. feministično izmaličeno. S svojimi pristopi sem še kar nekako učinkovit. V mojih predstava se ljudje režijo – ali pa vsaj krohotajo – dobrih 90 minut. Videti je, da odobravajo t. r. vse kar povem – četudi to povem pikro in pikantno, celo malce vulgarno in »pornografsko«. No, golote na mojih predstavah ne boste videli, kljub temu, da ima moja (sedanja) soigralka resnično bujno oprsje. Kot dublerko (beri: rezervno igralko) sem jo angažiral zato, ker ima fantastične igralske sposobnosti. Po mojem videnju bi morala biti profesionalna – ne samo amaterske – igralka. Govorim o Moniki Jekler, ki je, kot Monica Bikinsky (za)blestela že v moji prvi prestavi »Lepotica in psihoanalitična zver«. V »Razočarani gospodinji pri seksologu« Moniko Jekler blesti kot Liza Kurtz Potrebuješ. In v kratkem se namerava prikrasti – skupaj z mano kot (latentno pohotnim) seksologom Sigmanom Frojdebom – tudi v domače dneven sobe, kuhinje, spalnice, kabinete (s stacionarnimi računalniki), v telefone. Predvideni terminini so (bili) trije: 15., 16. - ostaja še TOREK, 20. april (ob 20h). Doslej si je ta ultimativni, vendar všečno seksistični, gledališki hit ogledalo že blizu 50.000 gledalcev. K spolni enakosti hlepeče feministke bi sicer naredile vse, da tega gledališkega spektakla ljudje ne bi gledali. A jim to nekako ne uspeva. Imam pa  občutek, da s svojo karizmo predstavljam šok in posledično zanimanje, že sam po sebi. S svojimi prepovedanimi psihoanalitičnimi znanji oz. teorijami sem že nekajkrat razburil in celo pretresel celo Slovenijo. Tako kot sem popestril politološko sceno s svojimi, pogosto ekscesnimi televizijski Faktorji (na TV3) – npr. z Andrejem Šiškom, ali Katarino Keček – tako burim duhove seksualno nepotešenih »razočaranih gospodinj« kot tudi vaških in elitnih »fukfehtarjev«. Lik seksologa Sigmana Frojdeba sem nakazal že v monotragikomediji »Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde, miška, to mi deli!« (2012-2014). Dokončno pa sem lik oblikoval v mojem prvem gledališkem hitu »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014). Tako, da sedaj nekateri pravijo, da bi lahko kandidiral za Borštnikov prstan ali vsaj za Ježkovo nagrado. Lik resnično, če sem v formi, suvereno in z užitkom odigram – moj je tudi osnovni scenarij in seveda režija. Igralki – prvotni in sedanji (dublerki) – pa pustim veliko svobode, torej improvizacije. Zato je vsaka predstava drugačna in zagotovo precej poučna, saj človek veliko izve o (svojih) skritih seksualnih želja in se pri tem nasmej. Spletna verzija je sicer malce skrajšana – iz 90 na 70 minut – pa vendar še vedno poučna in pikantno teoretska, in mogoče ravno zato bolj gledljiva. Predstava je sicer prepovedana za otroke (»+18«), vendar imajo težavo z gledanjem – bolj rečeno poslušanje – te »retorične pornografije« še mnogi radikalni konzervativci, verski fanatiki in seveda feministke. Teme kot so: nebrzdana pohota, skrivna varanja, swinganje, »trojčki« in podobna variante razbijanju seksualne monotonije znajo nasmejati, včasih pa tudi zaboleti in v gledalcih vzbuditi sram – gnus pa pri tistih, ki imajo v svoji percepciji seksualnosti nek »virus« (npr. spolno zlorabo ali pa konzervativno družinsko vzgojo). Spletni nakup vstopnic: https://www.eventim.si/si/izvajalec/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-1814/profile.html      Nakup vstopnic pa je možen na vseh PETROL bencinskih servisih, na vseh Poštah. Z 1 vstopnico si bo lahko predstavo na 1 napravi pogledalo več oseb. Dostop do predstave bo  zelo enostaven, brez nameščanja aplikacij ali vpisovanja kode. Vsa navodila bodo napisana že na vstopnici. Promocijski video predstave - link: https://www.youtube.com/watch?v=9UIofw8LYSM Predstava je tik pred korono navdušila 300-glavo množico v Murski Soboti – link https://www.youtube.com/watch?v=sGhK2WqGyts&t=82s OPOZORILO: Če s svojo spletno predstavo ne pritegnem dovolj gledalcev, bom končno obupal – ker »sam proti vsem« se pač ne morem boriti celo življenje in plemenito normalizirati nacije. Zato rabim (Vašo) podporo!

Sun, 14. Mar 2021 at 13:09

802 ogledov

Dijaški protesti, globe ...
TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU. Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi plačale. Plačati pa jih morajo starši dijakov, saj so ravno oni posredno krivi – mislim pa predvsem na očete –, da svojih otrok niso zadržali doma in prizemljili njihovo najstniško srboritost, kronično nergavost in neubogljivost.« Kakšno sporočilo so dali dijaki, ko so šli na ulice? »Dijaki (in dijakinje) so še enkrat dokazali, da v moralnem smislu še niso razviti – torej so nezreli (njihove moralne sodbe niso kompleksne) –, da nimajo dograjenega Nadjaza, kar je s v psihološki (bolje rečeno: psihoanalitični) stroki tudi natančno ve. Dokazali so, da so vodljivi, da še nimajo zrele avtonomnosti, da se da z njimi politično manipulirati – torej, da je njihova t.i. svobodna volja kontaminirana; po eni strani z načelom ugodja, po drugi strani pa s političnimi prišepetovalci. Zdi pa se, da so za protestniško aktivacijo vendarle krivi tudi – če že ne kar predvsem –  starši, saj se mnogi dijaki ne bi pustili speljati na limanice levih političnih agitatorjev, mimo vednosti – ali celo pobude (morda zgolj soglasja) – svojih staršev. Zato naj tudi starši plačajo kazen za zdrse svojih otrok.« Gre tukaj za odraz razvajenosti in egocentričnosti in slabe vzgoje otrok? »Jaz imam dva že odrasla sinova, ki sta bila še v srednji šoli po svoje kar razvajena, malce egocentrična, vendar lepo vzgojena. Oba sta mi priznala, da bi skakala od sreče, če v njunem času ne bi bilo šole, oz. bi bila šola 'na daljavo'. Vsi ti pritiski na resorno ministrstvo, torej na Simono Kustec in samo vlado in/oz. Janeza Janšo, so politični projekt, saj predstavljajo (še en) obvod oz. trik opozicije (t.i. koalicije KUL), da bi zrušila vlado preko povečanega nezadovoljstva naroda, vključno z mladostniki in njihovimi starši – in to za vsako ceno. Manipulacija z otroci in/oz. mladostniki z moralnega vidika en velik, perverzen politični trik, ki si ga zrele države, z zrelimi državljani, ne bi smeli privoščiti.« Ali bi morala vlada v znak pobota, oziroma da ena stran popusti te kazni odpisati? In s tem podati vseeno jasno sporočilo javnosti? »Mislim, da ne. Če bi vlada popustila in odpisala kazni, bi v narodu spontano vzbudilo neko divjo logiko – celo nekakšen 'halo efekt' – češ, da lahko kršijo odloke, zakone in ustavo, ne da bi bili zato kaznovani. Nadaljnje krotenje epidemije bi bilo posledično še bolj oteženo. Namesto pobota, bi morali tem smrkavim najstnikom in najstnicam naložil še kakšno dodatno kazen – kakšen klasično sistemsko predviden vzgojni ukrep. Če bi bil jaz v poziciji, da jih kaznujem, jih bi poslal iz principa klečat na koruzi, vsaj za par minut – ker, denarno kazen zanje bodo tako ali tako plačali starši. Najbolj srborita najstnica (Katarina Kolar), ki je ministrico javno označila za lutko, pa bi – po mojem mnenju – morala s strani ravnatelja oz. svoje šole dobiti tudi ukor pred izključitvijo iz šole.«    

Thu, 11. Mar 2021 at 16:53

356 ogledov

Tožarjenje
NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL: Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa. Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi so lojalni sistemu, ker je samo po sebi tudi moralna vrlina. Najdejo pa se tudi taki, ki zaradi različnih razlogov, ne spoštujejo ukrepov in si dajejo duška pri doživljanju ugodja. To pomeni, da kršijo aktualna (družben) »pravila igre« – torej ukrepe – zato, da doživljajo ugodja, da prejmejo dnevno dozo (trenutnega) užitka. Povprečnemu človeku, ki se sam odreče določenemu ugodju – in spoštuje »pravila igre«, torej ukrepe – se seveda zdi krivično, »nešportno«, ne-fer, nepošteno (nepravično), da se on osebno drži ukrepov, ki naj bi veljali za vse, določeni anarhični posamezniki pa »meni nič, tebi nič«, kršijo ta pravila (ukrepe). Tistim, ki tožarijo, se zdi neumno, da vsa ta (aktualna) »previla igre« (ukrepi) ne držijo za vse. Sistem, ki to dopušča, se jim zdi absurden, »neintelegibilen« (kot bi rekel Freud), zato je po tej plati kar nekako logično, da se nekateri državljani odločijo za t. i. »(za)špecanje« oz. »tožarjenje«. Tisti, ki se, kot »aktivni državljani« samodejno odločijo, in »zatožijo« kršitelje so lahko po eni strani moralno odgovorni – v smislu: »Moralno prav je, da se vsi držimo ukrepov, ker so le-ti smiselni, saj pomagajo zajeziti širjenje virusa!« Po drugi strani pa se nekateri lahko s tožarjenjem odzovejo tudi stihijsko – predvsem zato, ker so tako foušni, torej zavistni, da ne zdržijo, da nekateri uživajo, oni sami pa ne – mogoče zgolj zato, ker se bojijo sankcioniranja, v manjši meri pa zato, ker preprosto spoštujejo sistemske ukrepe (ker je to moralno prav). »Zavidanje užitka drugemu«, kot bi se reklo v psihoanalizi, je torej vtkano v dve osnovni skupini ljudi, ki obe lahko tožarijo. S faktorsko in/oz. taksonomsko (multivariatno statistično) analizo bi dobili dva faktorja (vektorja) in/oz. taksona (grupi, skupini). Eni so tisti, ki tožarijo zaradi čiste foušije/zavisti – torej ne zaradi tega, ker je moralno prav, da se skozi družno držanje ukrepov družba opomore in premaga epidemijo, pač pa zato, ker ne morejo prenašati krivice, ki jo osebno doživljajo, ko se sami odrečejo določenemu ugodju/uživanju, drugi pa ne. Druga skupina, ki tudi tožari, pa ima močan Nadjaz (beri: so moralno odgovorni in hkrati osveščeni). Ti ljudje se imajo za aktivne pripadnike družbene skupnosti, ki jo na simbolni ravni (v svojem nezavednem) doživljajo kot svojo družino. Aktivirajo se zato, ker je za njih moralno prav, da se kršitelji – dalo bi se jim reči anarhisti –, ki spotikajo družbo (beri: življenje v simbolni družini), sistemsko sankcionira. Vendar je tudi pri slednjih v določenih miselnih podsistemih zaznano zavidanje uživanja drugemu, ki se »oenergeti« – v psihoanalizi se govori o libidinalni (energetski) investiciji – tudi s čustvi. Indiferentni ljudje – v smislu tožarjenja – so v resnici indiferentni zgolj navidezno. Čisto vseeno ni nikomur – če vidijo (ko vidijo), da se oni osami (osebno) držijo ukrepov, drugi pa ne. Treba je tudi vedeti, da ima tožarjenje (po eni strani) tudi negativni družbeni oz. moralni predznak. Po drugi strani pa so mnogi ljudje tudi nekako odtujeni od širše družbene skupnosti – kar bi pomenilo, da življenje v neki družbeni skupnosti, na simbolni ravni ne povezujejo z življenjem v (primarni) družini. Takšni ljudje so zato lažje flegmatični in/oz. indiferentni do teh, sicer krivičnih, družbenih segmentov. Sodržavljane na simbolni ravni (v svojem nezavednem) niti ne dojemajo kot »brate« in/oz. »sestra« njihove »družine«/države, niti nimajo posebne čustvene potrebe – in ne vidijo smisla – da bi se aktivirali s tožarjenjem. Treba je vedeti, da imajo organi oblasti, na katere je naslovljeno tožarjenje, simbolno zastopstvo očeta. Anarhisti, ki so nemalokrat deležni tožarjenja, so v osnovi tisti, ki ne spoštujejo (ojdipskega) očeta, torej vladarja – v našem primeru je simbolni zastopnik oblasti, torej očeta, Janez Janša, ki pa ga mnogi – še posebej »rojeni anarhisti« – apriorno ne spoštujejo. Zato je v tej zvezi smiselno dodati, da bi bilo tožarjenja še bistveno več, če bi tisti (levičarji), ki bi sicer tožarili, politično spoštovali Janšo kot predsednika vlade.

Sat, 27. Feb 2021 at 10:01

381 ogledov

Samo JA je JA in NE je NE?!
22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432) Delitev članka sem pospremil s komentarjem: »Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.« Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril: »Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.« Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil: »Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.« In ta moj odgovor se so feministke in njihovi pristaši a la Jaša Jenull vzeli iz konteksta in me razglasili, da sem pristaš posilstev. Moj retwitt so delili na tisoče koncev (Jenull me »nažigaval« še v svojem videu) in zlivali gnojnico po meni … Spregledali so tudi dejstvo, da sem se javljal v (feministično) ZOOM konferenco, o spolnem nadlegovanju, kjer sem precej testosteronsko zapretil raznim spolnim predatorjem (tudi tistim, ki po fakultetah nadlegujejo študentke): https://www.youtube.com/watch?v=qj8YFChuHKY PS: Ko sem jaz "nažigaval" Jenulla in "njegove"kolesarje, se nisem lagal in jemal podatke izven konteksta. Jenull pa preprosto laže (in ni edini) - in me označuje(jo) za zagovornika posilstev.  

Sun, 7. Feb 2021 at 10:13

499 ogledov

Moje portretiranje
Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let: "8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan." Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti": Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duševno) »ranjen«. Sam pa se imam za (psihično) trdno osebnosti, zato mi umetnost ni ravno pisana na kožo oz. na dušo. Sem se pa z leti razvil v dobrega teoretika oz. kritika umetnosti – ne samo likovne. Skozi psihoanalizo – torej na Freudovih konceptih – se namreč da veliko povedati o umetnosti (predvsem likovni). Sem se pa avtoanalitično poglobil tudi v svoje portrete, v svoje »fotografsko« risanje, v svoj (risarski) »realizem«. Moja psih(oanalit)ična »analnost«, kot bi rekel Freud, mi omogoča vso to natančnost, ki je potrebna pri portretiranju, kjer si kiksov risar-portretist ne more privoščiti. Takšna natančnost pa je moja odlika tudi pri proučevanju človekove duševnosti. Namreč: kadar »svetujem« oz. (psiho)terapiram, se poglabljam v najbolj skrite, pogosto tudi »prepovedane« miselne detajle svojih »klientov«, svetovancev, »pacientov«. Nenazadnje tudi ure in ure trmasto vztrajam, ko se za »analni karakter« spodobi, ko rišem obrazne detajle nekega portreta. Za en portret potrebujem od 3 do 6 ur (odvisno od frizure portretiranke) in od »širine nasmeha« (in števila zob, ki jih moram narisati) … (Zadnja leta rišem predvsem črno-bele portrete s svinčnikom.) Se pa že od nekdaj ukvarjam dejansko (predvsem) s portreti – kar seveda (avtoanalitično) »(raz)berem« kot simptom (kot kategorijo nezavednega). (Tudi pri psihoanalizi se ukvarjam z »glavo«.) Prve prave portrete sem (na)risal v srednji šoli, torej pred 40 leti. Že kot osnovnošolec sem v 4. razredu (za Dan) žena narisal svojo mamo zelo realistično, najboljše oz. najlepše v razredu. No, že v vrtcu sem slovel kot natančen risar. Spomnim se, da so se vzgojiteljice čudile moji natančnosti – in tudi veliko časa sem si vzel, bil potrpežljiv, vztrajno »trmast«, ko sem risal določeno (katerokoli) motiviko. Svoje portrete nikoli nisem razglašal za umetnost, čeprav … Pogosto sem »zadel« psiho tistega, ki sem ga risal, portretiral – seveda, če sem ga poznal – ker sem vedel (tudi nezavedno), »kaj« v resnici rišem. Portretiral sem tudi otroke – predvsem svoje – po Freudovem (psihoanalitičnem) načelu: »Otrok je oče odraslega človeka.« Sicer najraje rišem (lepe/mlade) ženske, kar seveda (avtoanalitično) priznavam, ker gre pač za projekcija nezavedne želje (ki se napaja iz otroštva, ko sem bil deležen pogleda lepe mlade mamice) … Če portretiram po naročilu, moram vsaj približno vedeti za psihično ozadje »glave«, ki jo portretiram … Itd. Itd. Itd. Tule vam ponujam nekaj mojih portretov, ki so nastali izpod mojega svinčnika pred nekaj leti. In da ne bo pomote: zadnja leta portretiram izključno iz (»čistih«, »ostrih«) fotografiji.

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Wikipedija - Roman Vodeb