Zdaj se predvaja
roman.vodeb
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Mutacija umetnosti – 2. del

PREAMBULA: Tudi tokrat je tematizirana predvsem likovna umetnost oz. slikarstvo. Tukaj predstavljene teoretske zakonitosti pa v splošnem držijo tudi za sedanjo t. i. »vizualno« umetnost, ki ima »konceptualni« pridih.

V tem podlistku »O umetnosti (skozi psihoanaliz)«, nameravam napisati še vsaj 5 nadaljevanja (skupaj 7), ki bodo imela naslov: »Umetnost kot nateg«, »Umetnost kot statusni simbol«, »Umetnost kot vic«, »Ugrabljena umetnost«, »Kognitivna mašila v razumevanju umetnosti« in »Konec umetnosti«. Vsa ta nadaljevanja – torej cel podlistek bi moral biti »obvezna literatura« vseh, ki se poznavalcev umetnosti – sami sebi radi rečejo »kulturniki« – in tistih, ki se z umetnostjo neposredno ukvarjajo, še posebej pa tistih članov te ali one komisije, ki se odločajo, kdo bo v bodoče dobil to ali ono »kulturno« nagradno, tudi Prešernovo – zato, da se nam ne bi ponovila Maja Smrekar (in njeno umetniško dojenje psa).


Filozofija je bila svoj čas – pred rojstvom psihoanalize – t. r. edina, ki je tematizirala umetnost. Filozofija je govorila o umetnosti kot o nečem lepem. Psihoanaliza – torej Freud – pa je v teorijo umetnosti vpeljala znamenito načelo ugodja. Rojstvo psihoanalize se t. r. poklaplja z rojstvom (»čiste«, predvsem pa barvne) fotografije – torej, fotografije, ki je postala tako »čista« (za nameček pa še barvna), da je lahko zamenjala – ali pa vsaj stopila ob bok – klasična, torej realistična slikarska umetniška dela, ki predstavljajo fundament svetovne slikarske umetnosti, ki je umetnosti – bolje rečeno slikarstvu kot enemu od paradnih konju srednjeveške in novoveške umetnosti – prizadejala smrtni udarec. Na podoben način kot je (barvna) fotografija spodrinila oz. kontaminirala klasično slikarsko, je psihoanaliza spodrinila filozofijo v teoriji umetnosti – ne samo slikarski, pač pa t.r. vsej umetnosti, od vizualne (spletne, uporabne), preko literarne (in filmske), do glasbene. Ta »menjava« v (teoretskem) diskurzu o umetnosti je bila mogoča zato, ker je filozofija v umetnosti iskala (neko) »resnico« (v fenomenološkem smislu), psihoanaliza pa je t. r. – po definiciji – diskurz o (nezavednem) vzroku neke resnice. Psihoanaliza je vse – do tlej izrečeno o umetnosti –  t. r. obrnila na glavo. Po svoje je tudi legitimizirala Heglovo tezo o »koncu umetnosti« (vključno s poznejšo tezo o »antiumetnosti«), vendar jo je v isti sapi tudi demantirala – v smislu (zgolj) »mutacije« umetnosti – v povezavi z »ugrabitvijo«. Umetnosti v resnici nikoli ne more biti konec, kar je nezavedno konstitutivni in jedrni moment človekove duševnosti. Umetnost lahko v določenem smislu lahko postane »anti-umetnost«. Oz: umetnost dejansko zgolj »mutira«, hkrati pa se jo – vse od pojava t.i. konceptualne umetnosti – skuša tudi ugrabiti oz. kot »ugrabljeno« uporabiti za določene »ustvarjalne« kontekste, ki v resnici nimajo nič z umetnostjo – prej z antiuetnostjo.

Če bi pristali na tezo, da je teorija umetnosti prešla od (lebdečega) duha (katerega zastopnica je filozofija) k čutnosti (katere zastopnica par excellence pa je psihoanaliza), potem je dandanes psihoanaliza v resnici edina, ki lahko kaj pametne/novega in »uporabnega« pove o umetnosti – tako tisti, ki je nastala pred desetletji ali stoletji – celo tisočletji – kot tisti (npr. konceptualne), ki je dandanes vtkana v družbo. Ravno zaradi psihoanalize je mogoče biti kritična do novodobne, torej »moderne« in/oz. (post)modernistične umetnosti – torej tudi do Picassovega (in Barquejevega) kubizma (če pač govorimo o likovni umetnosti), Miroja,  Andyja Warhola, pa vse do raznoraznih »konceptualistov« a la Joseph Kosuht, pa tudi do t.r. vseh slovenskih Jakopičevih nagrajencev.

Kot opombo moram na tem mestu pripomniti, da nisem take vrste poznavalec umetnosti, da bi – ko rečem »moderna umetnost« – vedel, kdaj se je le-ta, kot strokovni pojem v teoriji umetnosti, pojavila. Menda se je »moderna umetnost« pojavila že v srednjem veku, pa v novem veku – v renesansi (v 18. stoletju – nekako pred Francosko revolucijo). Dosti pozneje se je pojavil t. i. modernizem, ki predstavlja »nadgradnjo« (že) srednjeveško-novoveške »moderne umetnosti«. Postmodernizem pa je trend v umetnosti, ki se je pojavil pred 60-imi leti – trajal naj bi nekako do padca Berlinskega zidu (1989).

Dandanes imamo v umetnosti trend nekakšne abstraktno »(z)afnane« (konceptualne) umetnosti – ki ima v teoriji umetnosti verjetno spet svoje ime (ki niti ni pomembno) – še najbližji izraz bi bil verjetno »tranzicija«. Moja neprizanesljivost do umetniških zvezdnikov 20. stoletja je pač uprta na psihoanalizi, na nezavedno, na številne psihične procese, še posebej na kategorijo Simbolnega. Moja alergija (že) do Picassa in njegovega kubizma (in »bauhausizma«) je apriorna – ker je teoretska. Neprizanesljiv sem tudi do Miroja, predvsem pa do številnih »konceptualistov« (in tudi do slovenskih Jakopičevih nagrajencev). Tudi zato, ker sta bila ta dva pionirja novodobne (modernistično-dekadentne) likovne umetnosti – t. i. (»konceptualnih«) abstrakcij (beri: »umetnost« v katero običajno ni vloženega toliko truda, kot v tradicionalno umetnost) – sprva klasična slikarja. Vendar v svojih delih nista odskočila dlje kot od sivega povprečja. Njun »realizem« pa je očitno posredno »zjebala« še (čista) barvna fotografija, v katero ni vloženega t. r. nikakršnega truda – beri: mukotrpnega slikarskega naprezanja in (»analnega«) potrpljenja. Kakšnega Michelangela, Raffaela, Leonarda da Vincija ali Rembrandta se v času življenja obeh velecenjenih »modernistov« pač ni dalo več doseči oz. preseči.

PS: "Pravi moški in normalne ženske" - brezplačna ZOOM konferenca (in javljanje v živo na FB) - v četrtek, 9. julija ob 19h.

Slike članka
Zadnje objave
Troha ne neha
Zlival sem jezo na Twitterju
Tea Jarc na Kredarici
Anksioznost in hipnoza – 3. del
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
Najbolj obiskano
1
Žensk se ne tepe!
2
Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
3
Mesto žensk ali (vas) moških?
4
Cankarjanska mati
5
Ojdipov kompleks (in oče)
Sorodne vsebine
Umetnost kot vic - 5. del
Kaj je in kaj ni umetnost