Ne vem sicer, kaj je vodilo novinarko slovenskih novic Tino Vovk, da je angažirala eminenco slovenske psihologije dr. Janeka Museka v povezavi z intervjuju z menoj (o korona-krizi) – vem pa, da sem si tovrsten koncept intervjuja želele že kar nekaj let, če ne desetletij. Vseskozi se mi je zdelo, da bi vsakem tovrstno koncipiranem intervjuju končno dokazal svojo znanje, ki običajno ne pride tako do izraza. Želja se mi je končno (posredno) izpolnila. Vi, spoštovani bralci, pa ocenite, čigavi odgovori so »močnejši« in bolj prepričljivi. Vam pa namigujem, da sem se verjetno jaz bolj potrudil, kot dr. Janez Musek, ki se je intervjuja verjetno lotil malce z levo roko. Oba sva dobila štiri ISTA vprašanja.

1. V karanteni oziroma z omejenim gibanjem smo zaradi epidemije novega koronavirusa že skoraj tri tedne. Vas obnašanje Slovencev v tem času na kakršen koli način preseneča, ali je pričakovano? »Sem t. r. non stop v karanteni in v živo težko spremljam ljudi. Po spremljanju novic pa vidim, da imajo mnogi težave s karanteno. Za nameček je pri nas krizna oz. karantenska situacija začinjena s politizacijo ukrepov. Ampak jaz sem vendarle podal tudi psihoanalitično ozadje težav nekaterih »neubogljivcev«. Teorija je malce zapletena, ker ima nezavedno-simbolno obeležje. Na primeru influencarke Damjane Bakarič, ki se je najbolj jezila, da mora biti sedaj v karanteni, sem predstavil paradigmo kronične jeze nekaterih neubogljivih žensk. Pri slednjih gre za fenomen, ki se navezuje ne njihovo najstništvo, ko so bile v času prebujajoče se seksualnosti in pritiskajoče pohote deležne prestrogih družinskih oz. vzgojnih preventivnih ukrepov, uperjenih proti prebujajoči se seksualnosti oz. pohoti. Natančno zato so sedaj besen na ukrepe, ki vzdržujejo korona-karanteno. Svojevrsten problem so moški anarhisti, ki bi samo uživali – imajo velik ego in so brez Nadjaza. Njim je karantena muka zato, ker pod pritiskom imperativa svobode ne morejo nebrzdano uživati. Med moralno sprejemljivim, torej družbeno zapovedanih in imperativom uživanja so doslej podlegali uživanju, sedaj pa jim je zagodla karantena in se morajo ukloniti zahtevam rigoroznih ukrepov – zato izjemno trpijo. Tukaj so še kronični vandrovci, katerim je karantena muka zato, ker imajo v nezavednem naseljen imperativi simbolnega iskanja mama, ki jim je, kot kronično odsotna, zagodla v zgodnjem otroštvu.«

Dr. Janek Musek je na isto vprašanje odgovoril malce bolj skopo – takole: »Za ogromno večino velja, da se obnaša, kakor bi pričakovali, da torej upošteva krizne ukrepe. Te dirigira stroka, kakor je tudi najbolj prav. V zvezi s koronavirusom pa je tudi s strokovnega vidika toliko neznank, da je izbor najboljših ukrepov vse prej kot lahka naloga. To lepo vidimo, ko primerjamo krizno ukrepanje po različnih državah. Z ukrepanjem naše vlade smo se uvrstili na stran tistih držav, ki delujejo najbolj odločno in hitro.«

2. Vsaj sodeč po objavah na družbenih omrežjih se zdi, da se stvari zaostrujejo, da je sovražnosti čedalje več. Tudi ti protikrizni zakoni so, se zdi, med drugim prinesli predvsem veliko obtoževanja in očitkov v smislu, zakaj pa eni dobijo pomoč, jaz pa ne ... Kaj to pove o nas Slovencih, ki smo sicer že pregovorno "fovšljivi"? »Krivica vse boli – celo opice prepoznavajo krivico in dobijo popade bese. Ljudje so za krivico toliko bolj občutljivi. Po svoje je prav tako. Pravičnost je eden temeljnih civilizacijskih doprinosov k urejeni družbi. V teh časih se Vlade po svetu – torej tudi naša – težko znajdejo tako, da bi bili vsi zadovolji. Poleg tega vsak na egoističen način zracionalizirano vidi predvsem sebe – za stiske in krivično zapostavljen soljudi pa je slep. Časi moralno zapovedane potrpežljivosti se minili. Nelagodje sedaj že prehaja v jezo in sovražnost – in še huje bo. Tako je! Takšen je pač človek po naravi. Takšen je diktat človekove duševnosti, njegovih nezavednih procesov. Politična opredeljenost seveda lahko vse skupaj začini.«

Dr. Janek Musek je na isto vprašanje odgovoril takole: »Na družbenih omrežjih najdemo vse mogoče, vrstijo se pavšalne ocene teh objav, ki pa so povsem nezanesljive in neobjektivne. Razumljivo je, da protikrizne ukrepe presojamo tudi skozi optiko lastne kože, a velika večina nas, vsaj upam, jih ocenjuje kot ukrepanje v obče dobro in predvsem v občo varnost in zaščito. Občutek imam, da različnost mnenj in odzivov pri nas ni nič večja kot drugje, prej morda manjša kot v drugih evropskih državah. So pa tudi pri nas poskusi oporekanja nujnim ukrepom in zdravi pameti in tudi poskusi nepotrebnega in težko razumljivega vnašanja nervoze ter zmede, zlasti pri nekaterih medijih in politikih.«

3. Zdi se, da imajo nekateri narodi (npr. Kitajci, Južni Korejci, Singapurci ...) veliko manj težav z upoštevanjem pravil za zajezitev pandemije, kot Slovenci. Številni sicer dokaj dosledno spoštujejo pravila, precej pa jih je, ki se na njih požvižgajo, kot da se ne dogaja nič posebnega. Ali pa je temu vzrok razmišljanje, saj meni se ne bo nič zgodilo. Je razlog za to egoizem posameznikov? »Pri nas smo imeli tik pred nastopom korona-krize še zamenjavo vlade. Levo vlado je zamenjala desna, ki ji poveljuje Janša, do katerega ima pol Slovenije hudo in apriorno alergijo. Za razumevanje fenomena neupoštevanja vladnih ukrepov, ki so v resnici prevzeti iz EU oz. drugih držav, to dejstvo ni zanemarljivo. T. i. »leva alergija« na Janšo je začinila krizo oz. apriorni revolt ljudi – beri: levičarjev – na vladne ukrepe. Ta fenomen je zaznan in značilen samo pri nas. No, tudi v Srbiji so nasprotniki predsednika Vučića pobesneli – manifestno zaradi strogih ukrepov. Ampak pri tovrstnih političnih alergijah v resnici ne gre za upor proti ukrepom, pač pa za apriorni upor proti določeni politični struji oz. političnem voditelju (Janši, Vučiču, Erdoganu, Orbanu …).«

Dr. Janek Musek je na isto vprašanje odgovoril takole: »Kitajska, Južna Koreja in Singapur imajo res manj težav pri upoštevanju pravil boja proti epidemiji. Mi pa bi jih imeli še manj kot oni, če bi pri nas uvedli takšno kontrolo in takšne kazni, kot veljajo pri njih. Če bi veljali npr. singapurski protikrizni ukrepi in njihove kazni pri nas, potem najbrž pri nas ne bi bilo človeka, ki bi kršil te ukrepe.«

4. Kaže, da bomo v karanteni oziroma z določenimi bolj ali manj strogimi omejitvami gibanja živeli še kar nekaj časa. Kaj lahko pričakujemo; bi bili lahko priča nekakšnemu masovnejšemu uporu oz. da ljudje bolj množično ne bodo več sledili navodilom pristojnih? Če vprašam bolj po "domače": se nam bo dokončno "utrgalo"? Koliko časa po vašem mnenju še lahko zdržimo Slovenci? Smo res tako trdoživi, kot si radi mislimo zase? »Problem naše korone-krize je trenutno v spolitiziranosti celotnega konteksta, sprejemanja rigoroznih ukrepov. Žal na tej točki vidim levo politiko in leve influencarje kot ključne za to, da je dobršen del narod nepotrpežljiv, saj se ga posredno podpihuje k neposlušnosti vladnih ukrepov. S tem podpihovanjem je treba nehati. Svoje opravijo tudi nekaterih kvazi-strokovnjaki, ki podlegajo Dunning-Krugerjevemu efektu nevednosti in skušajo pretentati uradno stroko. To ni prav! Vlada bi morala restriktivno ukrepati proti njim. Demokracijo bi za nekaj mesecev morala – po mojem mnenju – zamenjati avtokratska diktatura, ki bi ranjen in zbegan narod zaščitila pred lastnimi nebulozami. Posamezniki s psihopatskimi nagnjeni, ki so čisto brez Nadjaza, bodo seveda tudi še prišli do izraza. Prišel je čas, ko bodo morale javno spregovoriti moralne avtoritete, pravi strokovnjaki, in modreci. Morda bi moral kakšno razsodno besedo – Vladi v podporo – spregovoriti celo Kučan.«

Dr. Janek Musek je na isto vprašanje odgovoril takole: »Slovenci smo precej odporni in trdoživi. In tudi ljudje nasploh lahko preživimo v še veliko hujših in bolj zaostrenih razmerah. Vsekakor pa moramo računati na velik vpliv kriznih razmer na naše življenje in tudi na naše psihično zdravje. Sicer maloštevilne raziskave vplivov karantene so poleg drugega jasno dokazale porast negotovosti, zmede, zaskrbljenosti, bojazni, občutkov osamljenosti, nemoči, depresivnosti in številnih drugih negativnih misli ter občutij. To ni presenetljivo, saj karantena močno posega v našo običajno eksistenčno in življenjsko rutino ter hudo izziva našo stresno odpornost. Vendar je ogroženost zdravja in življenja na drugi strani tako močan dejavnik, da smo mu pripravljeni žrtvovati skoraj vse drugo.«