Koronavirus - 2. del
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Sobota, 21. marec 2020 ob 10:08

Odpri galerijo

Mnogi se ubadajo s problemom svojih vsiljivih nenadzorovanih misli – »misli vsiljivke« se jim reče. Pred kratkim se takole twittnil: »Akutni problem je, kako ukrotiti spontane, samoiniciativne, nekontrolirani misli, ki se nam ves čas samodejno infiltrirajo in inkorporirajo v vse pomembne miselne (pod)sisteme in nas delajo zmedene, iracionalne in panične. S tem se je treba sedaj ukvarjat. In tej pomembni nalogi ni nihče kos!« Torej, kako naj krotimo svojo psiho, da se nam ne strga?!
V teh časih se povsem skulirati nihče ne more. Ne moremo se povsem obvarovati misli vsiljivk, ki se nekontroliran širijo po naših miselnih (pod)sistemih in nas delajo posledično – ker znamo logično sklepati – zaskrbljene. Biti zaskrbljen je v teh časih normalno. ČE ne bi bili zaskrbljeni, ne bi bili normalni. Nezaskrbljeni so kvečjemu psihopati in popolnoma izgoreli ljudje, morda tudi tisti, ki so preboleli težke bolezni, raka, morda samomor ... Določeni »glupi« in neinformirani ljudje z veliko samozavestjo, velikim egom, prepojeni s sebičnostjo, tudi niso pretirano zaskrbljeni, saj niti ne znajo dostojno sklepati in ne dojamejo, da je njihovo in življenje njihovih najbližjih (če jih sploh imajo) in celotna njihova življenjska oz. eksistenčna pot res, ogroženo. Eni so zaradi »naravne gluposti« (beri: nižje inteligentnosti in slabe informiranost) po tej plati manj ranljivi. Bolj pametni – beri: tisti z bolj pronicljivim sklepanjem in lucidno pametjo – pa s(m)o malce bolj previdni, torej zaskrbljeni.
Zagatno je to, da lažne novice niso etiketirane, da so lažne. Kritične distance se pač ne da kar tako zavzeti – še posebej, če se pod mnenje, ali morebitno lažno novico, podpiše formalna avtoriteta, morda celo kakšen zbegani strokovnjak, ki je poprej še sam nasedel lažni novici, potem pa jo – v objemu nevednosti in v dobri veri – še sam širi naprej. Določena sklepanja – indukcije in dedukcije – ljudje opravimo samodejno in spontano. Pogosto nas spotikajo določena negativna čustva – npr. strah in zaskrbljenost (včasih pa tudi želja). Včasih je ravno logika, ki jo avtomatično opravijo naši spoznavni procesi, takšna, da črne scenarije vidimo popolnoma spontano in samodejno, ker pač znamo logično razmišljati in sklepati, torej, ker smo informirani in nismo neumni. Če nas informacije – lahko tudi lažne novice ali pa preprosta črnogleda/negativistične informacije – zavajajo, smo pač ujeti v zelo neprijeten in pesimističen začaran krog iz katerega težko sami, brez zunanje pomoči ali preproste tolažbe, najdemo izhod. Svojih paničnih miselnih (pod)sistemov navadno ne znamo sanirati.
V teh časih so resnično najbolj problematične tiste neizpodbitne resnice oz. novice, ki imajo negativno obeležje in negativni trend, ki je obrnjen proti našemu preživetju, proti samoohranitvenemu nagonu. Suhoparna statistika, torej enormno povečanje število obolelih in število smrtnih žrtev nas samodejno meče iz tira. Po drugi strani pa na nas – in to je svojevrsten paradoks – blagodejno vplivajo lažen novice, ki imajo pozitivno konotacijo. Deprimiran narod si v resnici želi slišati čim več pozitivnih novic, ki so za nameček – v terapevtske smislu – lahko celo lažne, samo da se jim vrne optimizem. In vse to potem izpade kot nekakšna pozitivna lažna novica. Spomnim se filma o koncentracijskem taborišču: nekdo je širil lažno novico o vkorakanju zavezniških sil v taborišče ... – in ravno ta novica se je izkazala za rešilno, ker so potem taboriščniki dve leti potrpežljivo in optimistično čakali zaveznike, ki so z enormnim zamikom maja 1945 le vkorakali v taborišče. Upanje, da bodo prišli, je dve leti držalo taboriščnike pri življenju. Zato sem nedavno twittnil: “Išče se kredibilen lažnivec, ki bo uspel suvereno nalagati ljudi.Imam občutek, da rabimo učinkovito laž izrečeno skozi usta kredibilne avtoritete,da bo narodu vlil upanje.Politik ima v bistvu status nekredibilnega lažnivca. Narod politikom kronično ne zaupa. Naroda ne morajo niti suvereno nalagat.”

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 16. May 2020 at 16:29

1038 ogledov

Rdeča zvezda je simbol vagine! Pa se lahko na glavo postavljate!
Lansko leto 30. Aprila 2019 sem v čudnem spletih okoliščin twittnil: »Rdeča zvezda je simbol vagine! Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo. Nepotešene samičke so prepevale: "Šivala je deklica zvezdo, zvezdo rdečo kot kri," ker jo je imela od pohote prekrvavljeno!« Sem pa to dikcijo že nekaj let prej vtkal v scenarij tako prve, kot tudi moje druge gledališke komedije »Razočarana gospodinja pri seksologu«. Salve smeha so v tem kontekstu gromozanske. Gre za enega od najpomembnejših viškov tega mojega gledališkega hita v katerem je celoten kontekst v dialoga z Lizo Kurtz Potrebuješ izjemno seksualen. Preko rokovanja kot simbola kurčenja, se dotakneva tudi vojaških pozdravov - najprej nacističnega pozdrav »Heil Hitler«, kjer poševno iztegnjena roka simbolizira erektiran moški spolni organ. Nikoli ne pozabim dodati, da je bil pozdrav takšen, ker je bil Hitler brez ene jajce … Ne pozabim pa dodati, da je tudi mornarjem in partizanom tudi stal – »organ« namreč – vendar so dali: »Pamet v glavo!« in se s sredincem desne roke dotaknili sence na glavi. Mornarje je v pristaniščih poleg žensk čakal tudi sifilis. Pri partizanih pa dodam: »Seksal je samo je Tito – ostali so si ga drkali … Levanka Rukić in Desanka Šakić …« Ko me – seksologa Sigmana Frojdeba – soigralka Liza Kurtz Potrebuješ vpraša, kako to vem, ji rečem: »Ker so imeli rdečo zvezdo na čelu – rdeča zvezda pa je, logično, simbol vagine … Kaj če pa drugega biti?!« Nato še dodam, da so po svobodi partizani z glave sneli »titovko« z rdečo zvezdo in so k srcu pripeli rdeč nageljček, »ki je tudi simbol vagine – kaj če pa druge biti?! Ker so bili zaljubljeni – in seksali kot zajci!« Soigralka – seveda po mojem scenariju zapoje še refren znamenito partizanske pesmico »Šivala je deklica zvezdo, zvezdo rdečo kot kri.« In jaz – Sigman Frojdeb – vzkliknem: »Ja seveda! Logično! Štiri leta jo je šparala, za partizana!« In ne pozabim dodati: »Partizani so bili carji!« Soigralka me provocira še naprej: »Kaj pa Heineken?! Na tem pivu ima rdečo zvezd še belo obrobo …« Jaz pa potem skesano: »Ja tukaj sem pa še jaz – kljub vsej tej moji pameti (pameten sem tako in tolik, da nimam placa niti za lasne korenine) – v dilemi … Ne vem, ali je bela obroba simbol sperme ali belega toka …« Nadalje – Liza Kurtz Potrebuješ: »Kaj pa rumene zvezdice na evropski zastavi?!« »To bi znale biti pa keš-pičke – Gold-Diggers,« ustrelim kot iz topa … Ves ta odrski seksualni humor ima še kako konsistentno psihoanalitično jedro. In sedaj – eno leto po prvotnem twittu in 5 let po prvih gledaliških uprizoritvah dikcije z rdečo zvezdo kot simbolom vagine, se me pribija na križ – samo zato, ker sem proti »kolesarskim« protestom proti aktualni vladi. Zliva se gnojnico po meni – v par urah sem bil deležen okrog 1000 negativnih komentarjev –, ker menim, da sedaj ni čas za proteste, pač pa čas, da je narod skupaj stopi in da smo lojalni ukrepom, ki jih je vlada – na pobudo medicinske stroke – sprejela zato, da zajezi širjenje korona virusa … No, v nesporazume okrog rdeče zvezde se je že pred enim letom ujela že Mladina . FB je s to »mojo« rdečo zvezdo in vagino pregorel. Na FB mi grozijo, se lotevajo mojih otrok – v smislu: »Tvoj foter je norec!« Jaz sem v svojem življenj doživel t. r. že vse – imam debelo kožo in sem utrjen. Nič me ne prizadene. Ampak, ko pa mi oba sina, vsak posebej – kljub temu, da ste že odrasla – rečeta, da celo noč nista spala, pa mi ni vseeno. Mlajši sin se je potožil, da sploh ne upa iti več na FB. V resnici pa sem jezen na vse tiste vrle (levičarske) filozofe in psihoanalitike – od Žiška in Dolarja (in njuni ex-ženi Renato Salecl in Evo D. Bahovec), do »proLeGeBiTrovskih« Lunačka in Lešnika – ki se kurčijo po fakultetah, svojih študentov, tudi tistih, ki protestniško »kolesarijo« in me žalijo po FB, pa niso naučili niti osnov psihoanalize – npr. tega, da je »realno realno« nezavedno in primarno, in da je človek, torej subjekt, slep za resnico o sebi – ker zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno misli. Resnica pa je vselej v končni fazi – bolj ali manj seksualna, tako ali drugače. Seksualna simbolika je tako vsem španska vas. Zato žogarski gol ni gol – pa koš v resnici tudi ni koš – , pač pa simbol vagine, in to ni retorična fraza. Zato ima najdaljšega stoječega – skok ali polet (npr. v Planici) lahko samo moški … In biserna ogrlica (koralde) – npr. tiste, ki jih rade nosijo ženske (na prehodu v menopavzo), ko izgubijo menstruacijo (po bontonu jih pogosto nosi tudi Angela Merkel) – simbol neoplojenih jajčec. In rdeča pika sredi japonske zastave je v resnici krvav flek na beli rjuhi. Ne pozabimo, klitorični Japonci imajo mezinčkaste lulčke (ki so za lulat, in ne kurcev, ki so za fukat) – in če Japoncu z »mezinčkom« uspe deflorirati/razdevičiti žensko – tako, da na prvo poročno noč zapusti na beli rjuhi krvav flek – je nepopisno vesel. Nemogoče je, da japonska zastava ne bi bila takšna kot je … In ne me sedaj zatožit Japoncem – v upanju, da bodo naredili atentat name … Mimo Freuda pač ne bo šlo. Mimo mene pa tudi ne. In ne pozabite: moj dedek je bil partizan! PS: Tale tekst bi sicer moral biti objavil Crnkovičevem portalu Fokuspokus, pa ni šel skozi.

Tue, 12. May 2020 at 22:17

2048 ogledov

Demonstracije?! »Kolesarjenje«?! Zakaj?! – 3. del
Pred kratkim sem dal dokaj odmeven intervju, v katerem sem na kratko, malce špekulativno odgovarjal, na vprašanja vezana na nedavne (petkove) proteste. Namreč: svoj čas – pred 25-imi leti – sem bil kar precej »seznanjen« s klasično metodologijo raziskovanja v FF-jevski psihologiji in FDV-jevski sociologiji/družboslovju. Leta 1995 sem (prvič) magistriral iz (psihoanalize) motivacije. S statističnim programom »SPSS+« sem povsem sam s faktorsko analizo analiziral latentno strukturo motivacijskega prostora pubertetnikov v športu. Anketni vprašalnik z okrog 30 vprašanj sem faktoriziral in izoliral nekaj aritmetično-sredinskih faktorjev in jih potem izpostavil psihoanalitični interpretaciji. Ego-psiholog (mentor) dr. Ludvik Horvat – v tistem času je postal tudi dekan FF – mi je takrat pustil dokajšnjo svobodo pri psihoanalitični interpretaciji faktorjev, za kar sem mu še danes neizmerno hvaležen. Se pa spomnil, da sva se sporekla okrog Lacana – očital mi je, da so mi filozofi (z Žižkom na čelu) oprali možgane. Tudi s psihologinjo, strokovnjakinjo za motivacijo, dr. Tanjo Lamovec sem se kregal in ji dopovedoval, da je motivacija – po Freudu – večinoma nezavedna; ona je pač trdila da je nezavedne motivacije kvečjemu 25%, in da je ostalih 75% motivacije zavestne. Jaz sem trdil obratno – torej, da je t.r. vsa človekova motivacija nezavedna, ali pa vsaj pretežni del  (75%) … Pod drugi strani so me v statistiko in metodologije vpeljali različni profesorji (od Vida Mesariča in Francija Ambrožiča, do psihologa Mirana Čuka in FDVjevke Anuške Ferligoj – ob slednjih dveh sem se največ naučil). Spomnim se, da sem se povsem sam poglabljal v večdimenzionalno vektorsko strukturo zapletenega športno-motivacijskega prostora. Tudi klastre/taksone, sem sam računal – seveda s takrat dostopnimi statističnimi programi na osebnem računalniku. Rotiral sem vektorske matrice (Oblimin in Oblimax – testiral vse skupaj s Kolmogorov-Smirnov testom, zaustavljal analizo variance na različnih stopnjah, računa regresijski/Pearsonov korelacijski koeficient …) Dejansko sem takrat marsikaj štekal , kar je bilo španska vas drugim podiplomcem – tako tistih na FŠ, kot tistih na FF in FDV. Zaradi vsega interdisciplinarnega znanja – pozneje sem namreč magistriral tudi iz sociologije kulture na FF – mi je tale farsa okrog aktualnega protestniškega »kolesarjenja« teoretsko (psihološko in sociološko) dokaj jasna. Vem namreč, da, če bi se s kakšno multivariatno statistično analizo/metodo lotili anketnega oz. intervjujskega izpraševanja vseh teh protestnikov (in numerično ocenili njihove odgovore), bi dobili nekaj aritmetično-sredinskih faktorjev – ali pa taksonomskih skupin (klastrov/taksonov), kamor bi bilo mogoče umestiti vse te protestnike. Najprej bi se dalo izolirati faktor, na katerega bi se z veliko korelacijo projicirali kritični pogledi protestnikov na Vlado in/oz. Janeza Janše. Ves ta latenten, nedefiniran in aprioren bes do Janše, bi imel torej svoj faktor – dalo bi se ga poimenovati preprosto »Bes do Janše« – in bi pojasnil največ (analize) variance. Če bi protestnike grupirali s taksonomsko/klaster analizo, bi najprej grupirali skupino ljudi, za katero Janša predstavlja izjemno negativno in osovraženo politično figuro, onstran katere (simbolno) tiči negativni lik očeta. V ta klaster/takson bi gravitirali t. i. levih anarhisti – volivci in/oz. podporniki Levice, tudi vneti bralci/oboževalci Mladine (predvsem mladi), ki Janšo in desno(sredinsko) vlado črtijo stihijsko in apriorno. Ne vedo sicer  zakaj – ampak jeza je pri njih neobvladljiva, eskalirana do evidentnega in pogosto nekontroliranega besa. V psihoanalitičnem jeziku bi se reklo, da so z Janšo v znamenitem (negativnem) transferju. Črtijo ga natančno zato, ker so nekoč, v otroštvu (in/ali/oz. mladosti) doživeli in kronično sovražili/črteli svojega (»slabega«) očeta (ali njegov surogat); to negativno čustvo pa so takrat tudi potlačili. Takim oz. tovrstnim protestnikom bi lahko v psihoanalitičnem jeziku lahko rekli tudi predojdipalci (Ojdipovega kompleksa niso dostojno razrešili), za katere je značilno, da apriorno ne spoštujejo očetovskih avtoritet in nimajo močnega Nadjaza. Njihovo moralno razsojanje je pogosto popolnoma spodletelo, rahlo deformirano; postkonvencionalne stopnje moralnega razsojanja takšni, k anarhizmu nagnjeni moški, ne morejo doseči. »Pravil igre« ne (z)morejo spoštovati. V navalu jeze znajo biti tudi dokaj nekultivirani in nespoštljivi. V objemu jeze so v določenem smislu lahko izjemno nepošteni do samega Janše, vseh desnih oz. koalicijskih poslancev in ministrov (na čelu s Počivalškom in Pivčevo, ki sta hkrati tudi predsednika svoji političnih/koalicijskih strank). Če bi faktorizacijo ustavili zgolj pri treh aritmetično-sredinskih vektorjih, torej faktorjih, bi k prvemu vektorju/faktorju – oz. v prvo skupino – gravitirali tudi agresivni posamezniki (s statusom »Jokerja«, torej osebnostno »specifični« posamezniki),  ki imajo tudi sicer verjetno občasne (ali pa pogoste) izlive besa, prežete s podobnimi negativnimi oz. specifičnimi čustvi, (subjektivnimi) občutki. V to skupino bi se uvrstile oz. pomagale tvoriti faktor, tudi militantne feministke in pripadniki gibanja LGBT. Če bi analizo variance ustavili tako, da bi izolirali pet faktorjev oz. taksonomskih/klaster skupin, bi bili v to skupino  uvrščeni protestniki  tipa »pojoči major« Ladislav Troha, vojvod(a) Andrej Šiško, LeGeBiTrovski »zastavonoša« Renato Volker in njim podobni tipi osebnosti – takšni, ki bi jim morda psihiatri, če bi se pustili diagnosticirati, morda izdali celo kakšno resnejšo diagnozo iz registra histrionične in/oz. narcistične osebnostne motnje. K drugemu aritmetično-sredinskemu vektorju oz. faktorju oz. v drugo taksonomsko (klaster) skupino bi najverjetneje gravitirali agresivni volivci SD in LMŠ. Na manifestni ravni bi verjetno izpostavili jezo na Počivalška/SMC in Pivčevo/DESUS. Zanje bi znala biti značilna – ob zvestosti stranki in levi ideologiji – tudi določena šibkost Nadjaza, nespoštovanje ustavnih določil in seveda ubogljivost oz. svojevrstna vodljivost (sugestibilnost). V določenem smislu pa tudi nekakšna razvajenost – v smislu, da je ta tip protestnikov/»kolesarjev« zapadel v nekakšno abstinenčni krizi, ker niso več na oblasti. Za nameček so zagotovo tudi prežeti z bojaznijo in nelagodjem, ker se jim obetajo izguba nekaterih privilegijev, ki so jih doslej (vsa ta leta, ki je bila levica na oblasti) imeli. Ta skupina ljudi je v nekakšnem akutnem deliriju, in so podobno moralno nerazsodni – na videz celo tako kot običajni levi anarhisti oz. najbolj agresivni politiki Levice a la Miha Kordiš. Ta drugi faktor bi bilo mogoče poimenovati kot faktor »nebrzdane užaljenosti« (da niso na oblasti, pri koritu moči in oblasti). V to skupino protestnikov/»kolesarjev« sodijo tudi tisti levi politiki (a la Damir Črnce in falanga SDjevih politikov), ki so si v minulih dneh lajšali dušo tako, da so protestniško »kolesarili«. Nezavedno jih permanentno skrbi in hkrati jezi, da bi se Janša preveč dobro znašel kot predsednik vlade. To bi zanje znalo pomeniti izgubo naslednjih volitev. Zato si sedaj militantno in odkrito prizadevajo za predčasne volitve. LMŠ bo namreč na naslednjih rednih volitvah (čez dve leti) težko prišla v parlament. Scenarij predčasnih volitev je edini, po katerem  lahko politično preživijo – tako se po tihem vidijo. V objemu svoje politične razvajenosti – beri: (tihih) privilegijev, ki so jih bili doslej deležni – se sedaj nikakor ne morejo sprijazniti in privaditi, da so sedaj v opoziciji – torej, da nimajo več vseh vzvodov moči in oblasti v svojih rokah. Za to skupino ljudi je značilno, da več mislijo/razmišljajo in so bolj preračunljivi, kot tisti, ki gravitirajo v prvo skupino ljudi oz. so tvorcev prvega aritmetično-sredinskega vektorja/faktorja. Slednje namreč prežemajo bolj (negativna) čustva, posebne miselne aktivnosti oz. tehtne interpretacije (kaj se v resnici dogaja) pa niti nimajo v ozadju. Ta druga skupina »nergačev« je tudi dosegla, da so protestniki prikolesarili pred nacionalno RTVSLO in jo s skandiranjem podprli – saj se bojijo, da levica (beri: leva ideologija) ne bi izgubila izgubo monopola nad elitnimi mediji. Tudi zanje je sicer značilen negativni transfer z Janšo, vendar ni tako intenziven. Bolj bi se dalo reči, da prej in bolj na Janšo projicirajo zamero do »samo-odstopljenega« Šarca . V Janši in deloma Počivalšku so elegantno našli dežurnega krivca, na katerega (nezavedno) projicirajo jezo, ki bi jo v resnici moral prejeti njihov predsedniški matador – odpisani »Luka Dončić« slovenske politike – Marjan Šarec. Tretji aritmetično-sredinski vektor/faktor determinirajo oz. tvorijo skupno (klaster/takson) vsi (pre)ostali »medli« protestniki, lahko bi se jim reklo »lojalni statisti«, »številke« – torej »slepo lojalni levičarji« (»zombiji«), ki rutinsko protestirajo, ker je to, v teh časih, pač modno. Gre za neagresivne lojalneže, ki si pestrijo svoje, v karanteni omrtvičeno, življenje in točno ne vedo, za kaj sploh »kolesarijo« oz. protestirajo. Po svoji  osnovni politični opredelitvi pa so levičarji. No, morda se je med protestniki »po pomoti« znašel tudi kakšen zmeden desničar, ki mu gre karantena oz. preventivni ukrepi izjemno na živce. Ljudje so po naravi pač sugestiblini,slepo vodljivih – in marsičemu nasedejo, tudi preprostim in plehko koncipiranim pozivom na proteste. Na ta tretji aritmetično-sredinski vektor/faktor bi se z največjo korelacijo projicirali (z)racionalizirani bizarni in banalni odgovori oz. razlogi za protestiranje/»kolesarjenje« – od tega, da virusa COVID19 sploh ni, ali pa da gre za navadno gripo, ali pa, da so ukrepi prestrogi oz. nepotrebni ipd.. V to skupino gravitirajo – oz. determinirajo aritmetično-sredinski vektor/faktor – tudi tisti, ki jih moti domnevno »vojno« oz. korona-dobičkarstvo. Preplašeni Ivan Gale jih je s svojima dvema Tarčama – ob izdatni podpori Erike Žnidaršič – malce zavedel in mu nasedajo oz. slepo verjamejo. V tretjo skupino/faktor/vektor gravitirajo tudi tisti, ki protestirajo proti vgraditi čipov in se bojijo tudi nadzorovanja preko mobilnih naprav (telefonov) – hkrati pa se bojijo tudi »hiperprotektivne«, torej policijske države … Če bi imeli pet faktorjev oz. taksonov/klastrov, bi imeli slednji »posebneži« svoj faktor oz. svojo skupino. Pri treh pa pač gravitirajo v ta ohlapni faktor »vseh ostalih«, kamor verjetno pašejo  tudi zbegani »zarotniki« (beri: pristaši različnih teorij zarote), ki verjamejo, da nas vlada načrtno zastruplja in posledično iztreblja – npr. skozi tehnologij 5G, chemetrailse, cepljenje, gensko spremenjeno hrano … Slednji so sicer zelo podobni klienteli vaških posebnežev (a la Troha, Volker …), ki sicer gravitirajo (beri: so v korelaciji) v/s prvo, agresivno skupino ljudi oz. k prvem aritmetično-sredinskem vektorju/faktorju. PS: Kristijan Musek Lešnik je takole zabelil svoj nedavni blogarski zapis: »PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)« Mene pa nič ne moti, če moje misli kje povzamejo – četudi me ne navedejo kot avtorja.

Sun, 10. May 2020 at 17:07

1234 ogledov

Protesti?! Zakaj že?! – 2. del
Desnosredinska Vlada gre levim na živce. Tudi po levem Počivalšku se – zaradi besa do Janše – brezsramno tolče z vsemi topovi. Na prvih »kolesarjenjih« je bilo protestnike še malce strah, da se ne bi okužili. Pri 8-majskem »kolesarjenju« tega strahu že nekako ni bilo več. »Virusa ni – vemo kam pes taco moli,« je bil slogan nekega zbeganega para na enem od »kolesarjenj«. Na desetine razlogov so protestniki našli, da bi upravičili sesutje Vlade. Osebno ne vidim prav nobenega razloga, da bi Vlada morala odstopiti – še posebej ne v teh časi, ko nismo prebrodili niti prvega vala okužb. Jesenski drugi val pa zna biti sploh problematičen – zato, ker so se, in se še bodo, ljudje spontano nehali držati preventivnih ukrepov. Mladi protestniki so svojevrstno poglavje običajne/mehke človeške psihopatije. Moralna razsodnost (Nadjaz) je pri mladih še nedograjena - starejše, modre ljudi se ne da tako enostavno naplahtati, da bi se šli tako spodletelo izpostavljati kot ti “Mladinci”. No, veliko protestniških »kolesarjev« je vendarle tudi že odraslih in imajo svoje družine. Videti so bolj zreli – pa vendarle tudi oni protestirajo ... Po mojem videnju predvsem zato, ker so subjekti – sužnji svojih nezavednih procesov. Nezavedno – kot vodilna psihična struktura človekove duševnosti – nikomur ne prizanese. Človek (individuum) je po psihoanalitični definiciji slep za resnico o sebi . Tudi avtonomne svobodne volje človek/subjekt v resnici nima – ima pa močno voljo in iluzijo, da skozi Jaz/Ego gospodari v svoji hiši, po svoji zavesti. Vsi tisti »kolesarji«, ki tako samozavestno protestirajo v resnici ne vedo točno, zakaj to počno – zakaj protestirajo. Jasno, da jim gre Vlada na živce, ker ni njihova. V nekakšno abstinenčno krizo so zapadli, v delirij, ker je vlada tokrat desna/desnosredinska. V tej stiski seda v Janši (z)racionalizirano vidijo poosebljeno zlo – zato, ker ima Janša za vse te (leve) protestnike še neko negativno simbolno zastopstvo. Verjetno v Janši vidijo neko simbolno očetovsko figuro, ki so jo v otroštvu sovražili. Ali gre pri večini za slabega očeta, ali za očima ali celo (slabega) brata, morda za zateženega nergača iz sosedstva, je težko reči ... Zagotovo neka latentna (simbolno) struktura – torej nezavedno ozadje – protestov obstaja. S psihoanalitičnega vidika so zanimivi razni manifestni pamfleti s sadističnim pridihom á la: »Svoboda narodu – zapor izdajalcem!« »Padle so maske! Pade naj vlada!« »Brez diktature strahu!« »Vladozlom!«. Vsak resen in politično nevtralen/nepristranski politološki diskurz vsebuje tudi tole indukcijo: Janša ni postal predsednik Vlade z državnim udarom, pač pa po protokolu, ki je politično povsem korekten, celo predviden. Torej, če aktualni predsednik Vlade, zaradi kakršnihkoli razlogov, odstopi – kar si je dejansko privoščil Šarec – se pred razpisom predčasnih volitev skuša z novim mandatarjem sestaviti novo Vlado. V politični kulturi vsake moderne države s prakticira ravno ta scenarij, ki se je dogodil pri naš – potem, ko je Šarec odstopi. In ker sem po duši športnik – ker me krivice prizadenejo – sem nedavno takole twittnil: »Vidi se, da vsi ti politiki – najbolj tisti, ki se sedaj hudujejo, da Vlada ni njihova, pač pa desna – niso zrasli v športu. Niso se navzeli športnosti, torej FairPlaya - ker še osnovnih pravil igre nočejo oz. ne znajo spoštovati.« Po mojem videnju se mi ne zdi pravično, da se aktualni Vladi ne pusti vladati. Popolnoma iracionalno se mi zdi vso to opozicijsko oz. protestniško nerganje, spotikanje. V kolumni za Fokuspokusu sem zapisal tudi tole: »Vsa leva scena se sedaj lahko na glavo postavlja. In zadnje, kar bi se po političnem bontonu spodobilo je, da se sedaj – potem, ko je Šarec absurdno odstopil – takšno/aktualno Vlado spotika. Neusmiljeno se sedaj – ob popolnoma nepravem času – Janševo Vlado spotika tako s strani leve opozicije, kot tudi s strani levih protestnikov, ki jim aktualna desnosredinska Vlada nikakor ni po volji.« Če komu še kaj ni jasno, naj v sklepu poudarim še tole: demonstracije na deklerativni, torej manifestni ravni, potekajo proti vladnim ukrepom, ki jih v resnici diktirani medicinska stroka. Protestniki se – pod pritiskom želje po ugodju in po diktatu besa proti Janši (posledično pa tudi proti Počivalšku) – sedaj hudujejo proti medicinski stroki. O medicinski stroki – epidemiologiji, imunologiji, virologiji – pa ti protestniki/»kolesarji« v resnici nič ne vedo. V latentnem ozadju protestnikov se goji zgolj in samo apriorni bes do Janša, do SDS, do desne Vlade (ki ni njihova, ki ni leva) … Vsak preudaren človek se mora v tej zmedi vprašati, kje je tukaj politična kultiviranost?! Kje je osnovni politični bonton?! Seveda ga ni, ker ga Slovenija paketno ne premore – predvsem zato, ker smo prežeti s hordo travmatiziranih in nekultiviranih anarhistov. In to nas bo pogubilo. In hudo mi je, da moram takole kritično pisati o levih, pa imam srce na levi (pišem pa z desno – glavo imam na sredi).

Sat, 9. May 2020 at 10:29

1153 ogledov

Demonstracije?! »Kolesarjenje«?! Zakaj?! – 1. del
V zadnjih mesecih sem bil kar nekajkrat naprošen, da izpovem, kaj si mislim o tej korona-krizi. Nisem skoparil z besedami. Kot kritični mislec znam biti oster. Navadno se kritično razgovorim o tem in onem – kar apriorno pa ne žalim. Tudi kaj pozitivnega znam izreči o nekomu, ki mi sicer ni pri srcu, če ima dobra in plemenita dejanja. Oster in kritičen, vendar avtonomno pošten, pa znam biti tudi do tistih, ki so mi sicer blizu, torej so, generalno gledano, moji somišljeniki – v tem primeru mislim na »moje« levičarje. Določeno alergijo pa znam – običajno zaradi nepoštenosti ali pa gluposti – razviti ravno do svojih, v aktualnem primeru, do »mojih« levičarjev. Tudi v teh težkih časih skušam obdržati (avtonomno) razsodno moč, ki velja za moj adut. V luči povedanega znam svoji osnovni politični opredelitev zanemariti, jo odmisliti in iz leve prestopiti tudi na desno – bolje rečeno: zajadrati iz levosti v konservativnost. Menim namreč, da je zdrava konservativnost tista, ki ima svojevrstno perspektivo, ker se zoperstavlja stihijski liberalnosti, torej nekakšnemu anarhizmu, ki lahko vodi v družbeni kaos. Prepričan sem, da, če zmaga liberalni anarhizem, z vsemi derivati »lenuharske« socialnost, bo družbi težka predla. Mnenja sem tudi, da se je treba osnovnih »pravil igre« držati. In ta »pravila igre« so zapisana v Ustavi in zakonih. V kriznih časih, kakršne imamo sedaj, to drži toliko bolj. Ne samo, da se mi zdi, pač pa sem prepričan, da se moramo v teh težkih časih držati vseh teh (začasnih) »pravil igre«, mislim na vse te (začasne) odloke oz. ukrepe, ki pomagajo zajeziti širjenje koronavirusa. Svobodo in nebrzdano uživanje – ki gravitira v omenjeni stihijski liberalizem – pač moramo v teh časih zajeziti z vsemi temi rigoroznimi ukrepi. No, pa saj smo najhujšo krizo menda že prebrodili – drugi val pa čakamo s strahom. Menda naj bi nas – kot pravijo strokovnjaki – doletel jeseni. Iz zgodovine se lahko naučimo, da v krizah prihajajo do izraza različni ekstremisti, ki se upirajo Vladi in/oz. družbeni (politični) ureditvi. Prednjačijo anarhisti, ki gravitirajo v levo. Kakorkoli obračam, tole (pred)praznično in/oz. petkova »kolesarjenja« sodijo v register anarhizma, ki po mojem mnenju v tem trenutku ni ravno konstruktivno – vsaj ne v takšni obliki, kot se je dogajalo in kot se je propagirano, torej ščuvalo ljudi k protestom. Svoje je opravila pristranska oddaja Tarča – prva in druga – na nacionalni RTVSLO. Kot avtonomen psihoanalitično razmišljujoč kritični mislec (nihče me ne plačuje!) moram reči, da se v takšnih protestih nezavedno (kot megalomanska psihična struktura) nahaja v epicentru vsakršnega teoretskega diskurza – torej tudi tega, ki tematizira korona krizo, vključno s protesti. V tem trenutku je po mojem teoretskem videnju problematično nezavedno jedro motiviranosti za vse te protestniške izgrede, v katere niso vpeti le anarhisti, pač pa še mnogi, na videz, običajni levičarji. V laičnem jeziku bi se dalo reči, da imajo status zombijev  – v psihoanalizi pa govorimo o (nevednih) subjektih, ki so slepi za resnico o sebi. Subjekt je dvakratni slepec: prvič (1.) je slepa njegova zavest – resnica o početju in občutkih subjekta je nezavedna. Poleg tega (2.) pa človeka (subjekt) obvladuje tudi simbolna struktura/organiziranost njegovih nezavednih procesov – ta je primarna (kot bi rekel Freud – zavest pa je sekundarna). To pomeni, da moramo vso budno dogajanje – torej tudi proteste – »prebrati« oz. dešifrirati (razvozlati kot rebus) tako kot sanje (ki imajo simbolno, torej latentno strukturo). Zadnje, kar si v teh časih kot narod, kot držav, smemo privoščiti, so stihijske demonstracije, za katere se v resnici sploh ne ve, čemu so namenjene, proti komu/čemu so naperjene. Če se borimo proti COVID19, potem si tudi protestniki ne bi smeli dajati duška in protestirati proti Vladi, proti Janši … Takšno početje je v teh časih – ko se je ščitilo zdravje naroda (predvsem starostnikov) in operativna sposobnost medicinskega osebja – otročje, popolnoma neprimerno. Kar pa ne pomeni, da protesti v bližnji prihodnosti – ko bomo zaradi ekonomskih oz. eksistenčnih razlogov »tenko piskali« vsi –, protesti ne bodo legitimni. Zdaj pa je COVID19 še vedno preveč preteč, da bi si protestniki dajali takšnega duška, kot si ga dajejo. Namesto, da bi bili lojalni svoji Vladi in strokovno diktiranim ukrepom, so podlegli svojemu (potlačenemu in izrinjenemu) besu, svoji neubogljivosti, svojemu anarhizmu. In to je popolnoma spodletelo – in to v moralnem smislu.  PS: Tole je bil moj današnji jutranji twitt (glede na včerajšnje proteste): "Vsi smo skupi z RTVjem in ostalimi svobodnimi mediji!" Ta vzklik je eklatanten dokaz, kako je RTVSLO levo-pristranska. Protestniki so se šli tudi včeraj poklonit temu nacionalnemu mediju, v smislu: "Bodite še naprej 'naši' - bodite še naprej pristranski, nam naklonjeni!"

Wed, 29. Apr 2020 at 18:06

1285 ogledov

Nadutost, nečimrnost, narcizem …
V teh čudnih, da ne rečem težkih časih, prihajajo na dan tudi »drugačna« znanja. Če kdo, potem prav jaz slovim po teh »drugačnih« znanjih. Ne vsiljujem se, če pa sem ravno nagovorjen, pa ne skoparim z besedami, z drugačnimi interpretacijami. Sredi marca me je (Ne)Delov novinar nagovoril nekako takole: »Spoštovani, pri časopisu Nedelo načrtujem(o) članek o moški nečimrnosti. Sprašujem vas, če je mogoče, da bi o tej lastnosti (drugega spola) podali svoje zgoščeno, definicijsko mnenje, recimo do 2000 znakov (smo seveda omejeni, dolžinsko). Je to že stoleten pojav, nekaj novega, eskalirajočega, zakaj se pojavlja, pri kateri vrsti moških bitij, gre za kakršenkoli manko? Če ne utegnete, mi prosim (tudi) sporočite, sicer najlepša hvala.« Ker spoštujem novinarski poklic, nikoli ne rečem, da »nimam časa«, ali kaj podobnega. Vedno odgovorim. Ampak tokrat sem imel nekaj problemov. Nisem namreč točno vedel, kaj si novinar pod pojmom »nečimrnost« predstavlja. Zato sem ga nagovoril: »… Ampak, dajte mi definirati "nečimrnost". Par stavkov mi napišite, kaj mislite pod to "oznako".« In novinar mi je odpisal: » … šminkanje lastnega življenja, življenje za zunanjo podobo (zdrava prehrana, fitnes depilacija ... skratka, posegi, ki jih je drugi spol doslej prilepljal prvemu, prvi in drugi spol mišljeno po vašem vrstnem redu).« In še dodal: »Konkretno: ko se cajteng s katerim od znanih obrazov dogovarja za intervju, tega bolj kot vsebina – ta je po navadi ustaljeno "floskulasta", zanima, kako bo izgledal na "naslovki". Pa naj gre za "popolnega" pevca ali dobrodelnika, ki se vsak dan srečuje s "podnom" življenja. Ko gre za "naslovko", zunanjo podobo, se popolnoma izenačita. Tu je še intelektualna nečimrnost, skratka ...« In šele, ko mi je dotični novinar nekako predstavil, kaj točno pod pojmom »nečimrnost« misli, sem zastavil svojo odgovor. Zastavil sem takole: »Osebno nikoli ne uporabljam pojma nečimrnost – ker zame osebno nič ne pomeni. Gre za »staroslovenski« izraz. Sicer gre za enega od znamenitih sedem smrtne grehe, ki ima še drugo ime: napuh (ki simpatizira in delno sovpada z nadutostjo, domišljavostjo). Skozi psihoanalizo (Freuda ) bi bilo mogoče govoriti o patološkem narcizmu, za katerega je v osnovi značilna tudi moralna nerazsodnost, torej šibek Nadjaz s primesi nekakšne ego-manije. Rekel bi, da »nečimrn-nadutež« – beri: ego-manijak – daje svoj »Jaz sem … (karkoli že)« in svoje potrebe, hotenja in želje pred vse ostalo. Zanima ga samo tisto, kar njemu koristi in kar mu nosi ugodje, zadovoljstvo. Drugi ga v resnici ne zanimajo. Je sebičen, torej egoističen. Etiologija razvoja te negativne osebnostne lastnosti seveda gravitira v otroštvo, v primarno družino – natančneje v falično fazo, v kateri se razrešuje Ojdipov kompleks. Ravno ponesrečeno (ne)razrešen Ojdipov kompleks je kriv za razvoj mnogi negativnih osebnostnih oz. karakternih lastnosti človeka – v mislih imam seveda moškega. Ženske negativne lastnosti – vključno z nadutostjo/napuhom oz. narcizmom – so bistveno drugače strukturirana, in to zaradi fenomena kastracije, torej učinkovanja genitalnih razlik med spoloma na razvoj duševnosti, moškosti in ženskosti … Patološki narcisom h kateremu gravitira nečimrnost (in nadutost, skupaj z domišljavostjo in napuhom) nastane v primarni družini, skozi »gor-spravljanje« (»vzgojo«), v ojdipalni fazi, ko se, navadno mamica, nespretno/spodletelo obnaša do svojega sina. To pomeni, da ga »pogojno ljubi«, kot se reče v psihoanalizi, in ga na ta način »rani« oz. ponesrečeno osebnostno/karakterno zaznamuje. Zaradi primanjkljaja materine ljubezni oz. varne navezanosti – navadno še v povezavi z odsotnostjo očetovih pohval – deček postane ranjena duša, kar se odraža šele v odraslosti, delno sicer že v puberteti. Takšna ranjena duša sebe daje v ospredje, se t. r. nenehno bodri – seveda samega sebe – in na ta način postane za okolico moteč, nadut, domišljav, poln napuha. Takšna »ranjena duša« si nenehno »bilda Ego«, in to natančno zato, ker je ravno njegov Ego ranjen, deformiran, ker ni občutil dovolj varne navezanosti na (brezpogojno) ljubečo mamo. Nadutežu načeloma tudi oče ni vzgojno koristil – oče, ki bi kot »dovolj dober« korigiral »preveč slabo« mamo …« Itd. Itd. Itd.

Sun, 19. Apr 2020 at 13:34

1210 ogledov

Veliko dildotov se bo polomilo, vibratorji se bodo znucali, pocrkali
Pred 10 dnevi sem bil nagovorjen - za DELO - takole: »Kaj – kako naprej – po korona-krizi« Razložite svoj pogled na postkorona čase in na karanteno. Kako ljudje delamo bilanco v času karantene, kaj smo jemali kot samoumevno doslej ... ljudje, ki so poročeni, se bodo – pravijo – želeli ločiti, zapriseženi samci poročiti, brez otrok imeti otroke ipd. Je prišel čas za menjavo kariere, partnerja, življenjskih poti ...? Intervju je v precej okrnjeni obliki objavljen v včerajšnjem (sobotnem) Delu. Ob mojem mnenju je bilo še mnenje psihologinje dr. Ljubice Marjanović Umek in psihiatra dr. Željka Ćurića ... Moje originalno razmišljanje je šlo v tole smer: Časi, ko se vsak lahko dela pametnega, so v tej korona-krizi idealni. Medtem, ko so največji modreci kar malo previdni pri napovedovanju dogodkov – teh, ki še gravitirajo v korona-krizo in tistih kriznih časih, ki bodo še sledili – nepremišljeni analitiki in razni »vplivneži« kar tekmujejo, kaj vse bo še sledilo. Jaz sem bistveno bolj previden – kar vem, da pol toliko, kar napovedujejo drugi, v bistvu ne da napovedati. Vsega tega se s še tako genialno človeško pametjo preprosto ne da sprocesirati. Skozi psihoanalizo – kot vedo o nezavednem – se situacija okrog te krize, začinjene s karanteno – in tiste, ki bo še sledila – vidi bistveno drugače kot jo vidijo laiki ali celo povprečni strokovnjaki. Šolani strokovnjaki brez talenta so v tem trenutku »mrzli«, povsem brez pametnih interpretacij in odgovorov. Namreč: tudi povprečni psiho-strokovnjaki – psihologi in psihiatri – pogosto nimajo ustreznih znanj in konceptov (in talenta), s katerimi bi se dal razumeti raznorazne ekscese – sedanje in tiste, ki bodo še sledili tej korona-krizi. Pojem oz. koncept nezavednega (in simbolnega) je mnogim psiho-strokovnjakom popolna neznanja, prava »španska vas«. Osebno menim, da se bodo ljudje že v tej krizi – zaradi karantene – začeli deliti na funkcionalno odrasle in tiste »ta-prtegnjene« (»čudne« »(z)motene« (nezrele, otročje) – NE VEM KATERI IZRAZ JE BOLJ SPREMENLJIV). Problematični so tisti, ki bodo v svojih obrambnih reakcija znotraj družine – pod pritiskom karantene – regradirali, torej zdrsnili v določena infantilna stanja in reakcije. Infantilnih, torej povsem otročjih reakcij bo vse več in eskalirati znajo do agresivnosti in nasilja. Najbolj problematične so družine oz. tiste partnerske skupnosti, v katerih sta osebnostno »razštelana« oz. »razglašena«, torej nezrela oba partnerja. Nezrelost (»čudnost«, »prtegnjenost«) namreč gravitira v otroštvo. No, tudi vsa osebnostna/psihična normalnost in trdnost je povezana z otroštvo oz. s odraščanjem v funkcionalni družini. Če je »čuden«/ »razštelan«/ »razglašen« (nezrel) samo eden od partnerjev/zakoncev/staršev, ima drugi, zrelejši lahko odnos(e) kolikor toliko pod kontrolo. Če pa sta nezrelo popadljiva in še sadistična en do drugega oba, pa tak odnos predstavlja poosebljeni pekel. Najbolj so v teh časih pod stresom ljudje, ki imajo takšno ali drugačno osebnostno specifiko oz. težavo ali celo motnjo – bodisi že diagnosticirano ali zgolj latentno. Aktualne so depresivne in anksiozne/tesnobne motnje, panični napadi, aktivirajo se lahko celo fobije – najbolj pa je nevarna akutna agresivnost s primesmi sadizma. Aktivirani so številni obrambni mehanizmi. Vseskozi je na delu popolna iracionalnost, brezglavost – najbolj pa so nevarni moški fizično agresivni izbruhi, čeprav verbalna agresivnost žensk, po stopnji nevarnosti, ne zaostaja. Za vsako ceno oba vpleteni v prepire iščeta dežurne krivce – krivdo za kronično stisko otročje valite en na drugega … Številni simbolni procesi, ki so v dnevni rutini izjemno pomembni, so sedaj predrugačeni. (No, žalostno je, da te moje teoretske teze domala nihče pravilno/ustrezno ne razume.) To bi npr. pomenilo, da bi ženske lahko spet vzljubile kuhanje, ki je simbol rojevanja. Čiščenje stanovanja bi zadobilo simbolno zastopstvo mesečnih umivanj pri menstruaciji. Pospravljanje in preurejanje stanovanja (pohištva) bi za oba spola lahko simbolno pomenilo nezavedno željo po spremembi partnerskih odnosov. No, tudi falične karieristke bi se znale z afiniteto ponovno vživeti materinstvo. Svojevrstno težavo predstavljajo pokvarjeni mestni narcisi, ki so prikrajšani za javno izpostavljanje. Zaradi tega so doma – za štirimi stenami – zelo razdraženi. Vzkipijo za vsako figo, ker so prikrajšani za t.i. narcistično gratifikacijo, torej za pohvalo, javno odobravanje, aplavz publike … Narcisi so še brez Nadjaza, kar pomeni, da jih pri izbruh patologije – tudi vseh derivatov agresivnosti – nič ne zaustavlja. Pri teh t.i. dekompenzacijah si dajejo duška ravno za štirimi stenami, ker jih nihče drug ne vidi – kar pomeni, da lahko postanejo pravi psihopati. Lepega in všečnega – za druge – se jim ni treba delati – monotonega partnerstva se narcisi pač hitro naveličajo. In če živijo v partnerstvih oz. družinah v hišnem bloku (v mestu) – garsonieri ali manjšem stanovanju, kjer se ne da nikamor skriti – je življenje s takšnim narcisom in/oz./ali psihopatom v teh časih za partnerja/partnerico in otroke resnična muka. Tisti, ki v teh kriznih časih živijo v svojih hišah z dvorišči, je bistveno lažje preživeti karanteno. Otroci, ki so vpeti v takšne disfunkcionalne družine oz. starševske odnose, bodo aktualno patologijo posrkali v svojo osebnost (v duševnost), kar se jim bo manifestiralo šele čez 10 ali 20 let. Najbolj so na udaru otroci do 10 leta starosti. Njim se ta korona-kriza – ker sta starša v odnosu (kot) pes in mačka – manifestira šele v odraslosti, in to morda ravno v medosebnih/medpartnerskih (zakonskih) odnosih, v katere bodo vpeti, v katerih bodo živeli, v svoji odraslosti. To, da si odvetniki, ki prežijo na potencialne ločence, v teh časih manejo roke, verjetno ni treba poudarjati. No, sreča je, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Mnogi partnerji se bodo – za voljo otrok – sčasoma, ko bo kriza minevala, tudi še pobotali. Kar je seveda prav. Funkcionalno odrasli starši se – za voljo otrok – ne ločujejo. Tisti, ki kronično kuhajo zamero, tudi po korona-krizi svojemu partnerju/partnerici ne bodo odpustili. Seveda pa obstajajo tudi izjeme – torej pari, ki bodo ravno zaradi korona-krize (karantene) postali v partnerstvih zrelejši in bodo svoje odnose učvrstili – ker bodo videli dobre plati svojih »boljših« oz. »lepših« polovic. Ženske bodo po eni strani videle svoje partnerje/može kot dobre očete njunim otrokom. Moški pa bodo po drugi strani videli, kako ljubeče in tolažilne znajo biti njihove partnerice/žene njunim otrokom. So pa v teh časih že ločeni starši (in njihovi otroci) velik problem – ženske na svoj način, moški pa na svoj. Skrbništva namreč zagodejo obema ločencema, še najbolj pa otrokom. Mamice so pogosto popolnoma brez vzgojne moči – še posebej, če morajo kroti dva »mulca«, fanta – no, tudi hčere znajo biti za mame vzgojno še kako naporne. Tudi mnogi očetje, ki v tej karanteni ne morejo vzdrževati ustreznih stikov, znajo biti zelo obupani, ker ne morejo skrbeti za svoje otroke. Otroci so v stiski na svoj način – npr. zato, ker pač ob sebi nimajo »vsemogočnega« (dobrega) očeta, ki ima falično moč, na katero se lahko zanesejo, ki jih varuje, jih zaščiti in na ta način potolaži … No, mnogim ločencem je zdaj še kako žal, da so se ločili, ker so njihovi otroci zaradi korona-krize in karantene v svojevrstni, nedefinirani stiski. Potolažiti se jih ne da tako, kot bi se jih dalo, če bi bila oči in mamica ob njih. Svojevrsten problem bo sčasoma – če korona-kriza, torej karantena, do poletja ne bo minila – bo pri mnogih nastopilo znamenito izgorevanje (ang. burnout). Nenehen stres, napetost in nejasno stanje bo vplivalo na nekatere kognitivne sposobnosti, na racionalnost in moralno razsodnost. S krizo je seveda najbolj zaznamovano naše nezavedno, ki ni pod (zavestno oz. kognitivno) kontrolo, niti se ga ne da razumeti, ker ima še simbolno logiko. Izgoreli ljudje pogosto postanejo tudi moralno pokvarjeni, izprijeni. Preživetvena logika se bo pod diktatom eksplozivne zmesi načela realnost in načela ugodja začela spreminjati. Izgoreli ljudje bodo postali flegmatični (malomarni in brezbrižni), prepirljivi, vzkipljivi, cinični, apatični, celo privoščljivo sadistični do najbližjih. Imeli bodo »kratke živce« – prepiri lahko eskalirajo do udarcev ali celo pravih pretepov, v katerih načeloma zmaga moški. Ženske bodo postale zajedljivo in cinično jezikave. Seksualnost – ki je v teh časih še kako na udaru – lahko zamre ali celo popolnoma ugasne – vsaj začasno. Kriza moške zadane toliko bolj, kolikor so zaradi karantene preprosto izgubili službo – vir finančnega prihodka –, ker je fatalno povezana s fenomenom kastracije. Moški, ki so v teh časih izgubil službo – beri: vir prihodka – so v strašanski stiski. Problem je toliko večji, ker ga mnogi ne prepoznavajo na ustrezen način. Simbolna kastracija je ena najhujših stvari, ki so moške prizadele že v teh korona-časih – ampak najhujše še sledi, ko/če moški ne bodo imeli službe, torej prihodka. Za denar se ve, da ima falično simbolno strukturo, torej je simbol moškega spolnega organa … Porast psihosomatskih bolezni pri moških se bo – zaradi simbolne kastracije – zgodil šele v prihodnjih mesecih. Bega v bolečino oz. bolezen je znan obrambni mehanizem, ki se pri nekaterih moških lahko stopnjuje do smrti. V prihodnjih mesecih in letih lahko pričakujemo povečano umrljivost moških – v ozadju pa bo simbolna kastracija, ki bo imela finančno podstat, ozadje. Da simbolna kastracija popolnoma deformira seksualno življenje, se ve. No, tudi ženska ranljivost v času korona-krize zaznamuje njeno spolno željo oz. pohoto. Prišlo bo do porasta ženskega lepotičenja, posedanja pred ogledalom. Ženske se bodo barvale na blond, rdeče šminke in laki za nohte se bodo bolj kupovali … Dekolteji se bodo povečali, več kože se bo kazalo ipd.. Prostitucija se bo povečala in tudi pocenila, ker bo več ponudbe in povpraševanja. Veliko dildotov se bo polomilo, vibratorji se bodo znucali, pocrkali ... Moški bodo imeli musklfiber v dominantni roki – običajno v desnici, ki bo postala okrepljena. Celotna tematika je tako kompleksna, da bi se že sedaj, ko prava, torej gospodarska kriza, sploh še ni nastopila, že lahko napisali debele knjige. Tisto, kar bo še sledilo, je po mojem videnju še veliko hujše od tega, kar imamo sedaj – vendar je nemogoče vse možne futuristične predikcije ustrezno sprocesirati. Namreč: tudi tisoče mrtvih po drugih državah bo po svoje prizadelo tudi nas oz. cel svet. Neposredno soočenje s smrtjo ljudi psihično zaznamuje, mnoge docela spremeni. Sicer pa se sploh še ne ve – ker se tega preprosto ne da vedeti – kakšen nadaljnji tempo bo ubral koronavirus pri nas in kakšen pri sosedih – npr. po Balkanu. Kako bosta virus in smrt kosila po beguncih se tudi še ne ve … Toliko je še nejasnega, da zapadem v apatijo, ko vidim, da se v bistvu ne da nič gotovega napovedati. Še naša intuicija je popolnoma dezorientirana – ker je naše nezavedno prenasičeno z neštetimi informacijami, tudi z lažnimi novicami in teorijami zarote.
Teme
koronavirus

Zadnji komentarji

Janez :

10.05.2020 19:13

Hahahahahaha ...

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakLeon G. MiloševićKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Koronavirus - 2. del