Sovraštvo do žensk?!
Roman Vodeb

Sreda, 1. januar 2020 ob 19:42

Odpri galerijo

Pred leti sem za neko spletno revijo “Moja leta” pisal odgovore na vprašanja, ki si mi jih zastavljali bralci. Te dni mi je prišel pred oči link, kjer me je bralka zbodla nagovorom oz. naslednjimi vprašanji: Spoštovani! Zanima me, kakšno je vaše mnenje o ženskah? Ali jih sovražite? To vprašanje postavljam zato, ker me moj mož vedno, ko bere vašo knjigo O spolu, še bolj ponižuje. Že tako poslušam njegovo poniževanje med prijatelji, pred otroki. Ko pa bere vašo knjigo, mi razlaga, zakaj imam toliko napak, kot jih imam, zakaj sem mu v bistvu nevoščljiva in podobne stvari. Naj dodam še, da mož večkrat pove in tudi verjame, da obstajajo na svetu ljudje in ženske. Torej, v najinem zakonu ni kakšnega velikega spoštovanja. Hvala za vaš odgovor in vaš čas.
Moj odgovor je bil takrat - in še danes takle: “Moje mnenje o ženska nima nobene zveze z mojim psihoanalitičnim znanjem in (antifeminističnimi) teorijami, ki jih pišem/širim. Moja knjiga »O spolu«, ki je res nekakšen »best seler« za možate moške in feminilne ženske – torej za »normalen« ljudi. Predlagam vam, da sami preberete knjigo in ocenite, kakšni so moji pogledi na ženske. Žensk ne sovražim – sovražijo jih npr. serijski morilci, ki so imeli kot dečki ponesrečen odnos z mamo. Jaz sem imel dober odnos s svojo mamo in ga imam še vedno – torej: mama me je imela rada (nikoli me ni udarila) in torej ne morem črteti/sovražiti žensk. Neporavnane račune pa imam s feminizmom/feministkami – torej z možatimi/faličnimi ženskami, njihovo emancipiranostjo. Take (falične) ženske/»moškinje« uničujejo svoje otroke, predvsem sinove. Če ste vi ena takšnih, vas morda mož latentno sovraži ravno zato, ker ga simbolno kastrirate, mu uničujete otroke. Morda pa ste čisto normalni, le da ima vaš mož neporavnane račune s svojo mamo. Če jo je kot deček sovražil, bo po tihem sovražil tudi vas, in vi boste dežurni krivec za ponesrečen odnos njegove mame do njega kot dečka. Ženske, ta božanska bitja, jaz osebno obožujem. Ko uzrem žensko lepoto, sem krotek. Vaš mož pa – če ste mu rodili otoka in če ga simbolno ne kastrirate, npr. z idejo/tezo, da sta spola enaka, in če ne zaslužite več kot on (denar je simbol penisa, in to ni retorična fraza) – je, milo rečeno, »čuden«. Če mu »ne date« seksati, je verjetno (nezavedno) jezen na vas … Morda je v stiski in vi dežurno kasirate njegovo nelagodje (beri: simbolno kastracijo). Morda je impotenten. Morda se vas je naveličal (ker ste zanj vedno ena in ista in niste ravno »doktorica seksa«) … Itd. Morda je vaš mož preprosto (karakterno) »butast« (beri: čustveno neinteligenten in moralno nerazsoden). Več bi moral zvedeti o vas, vašem otroštvu in seveda o možu in njegovi primarni družini.
Čudi me, od kje ljudem ideja, da jaz sovražim ženske?! Očitno gre za nesporazum. Ljudje me ne (pre)berejo dovolj poglobljeno in me potem napačno razumejo oz. interpretirajo.
PS: ŠE več zanimivih odgovorov za "Moja leta" dobite tule: https://mojaleta.si/Iskanje?search=vodeb Originalen link na “Moja leta” ("Sovraštvo do ženske") je tule: https://mojaleta.si/Nasveti/Sovrastvo-in-ponizevanje-zensk?s=2
 

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 14. Mar 2021 at 13:09

647 ogledov

Dijaški protesti, globe ...
TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU. Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi plačale. Plačati pa jih morajo starši dijakov, saj so ravno oni posredno krivi – mislim pa predvsem na očete –, da svojih otrok niso zadržali doma in prizemljili njihovo najstniško srboritost, kronično nergavost in neubogljivost.« Kakšno sporočilo so dali dijaki, ko so šli na ulice? »Dijaki (in dijakinje) so še enkrat dokazali, da v moralnem smislu še niso razviti – torej so nezreli (njihove moralne sodbe niso kompleksne) –, da nimajo dograjenega Nadjaza, kar je s v psihološki (bolje rečeno: psihoanalitični) stroki tudi natančno ve. Dokazali so, da so vodljivi, da še nimajo zrele avtonomnosti, da se da z njimi politično manipulirati – torej, da je njihova t.i. svobodna volja kontaminirana; po eni strani z načelom ugodja, po drugi strani pa s političnimi prišepetovalci. Zdi pa se, da so za protestniško aktivacijo vendarle krivi tudi – če že ne kar predvsem –  starši, saj se mnogi dijaki ne bi pustili speljati na limanice levih političnih agitatorjev, mimo vednosti – ali celo pobude (morda zgolj soglasja) – svojih staršev. Zato naj tudi starši plačajo kazen za zdrse svojih otrok.« Gre tukaj za odraz razvajenosti in egocentričnosti in slabe vzgoje otrok? »Jaz imam dva že odrasla sinova, ki sta bila še v srednji šoli po svoje kar razvajena, malce egocentrična, vendar lepo vzgojena. Oba sta mi priznala, da bi skakala od sreče, če v njunem času ne bi bilo šole, oz. bi bila šola 'na daljavo'. Vsi ti pritiski na resorno ministrstvo, torej na Simono Kustec in samo vlado in/oz. Janeza Janšo, so politični projekt, saj predstavljajo (še en) obvod oz. trik opozicije (t.i. koalicije KUL), da bi zrušila vlado preko povečanega nezadovoljstva naroda, vključno z mladostniki in njihovimi starši – in to za vsako ceno. Manipulacija z otroci in/oz. mladostniki z moralnega vidika en velik, perverzen politični trik, ki si ga zrele države, z zrelimi državljani, ne bi smeli privoščiti.« Ali bi morala vlada v znak pobota, oziroma da ena stran popusti te kazni odpisati? In s tem podati vseeno jasno sporočilo javnosti? »Mislim, da ne. Če bi vlada popustila in odpisala kazni, bi v narodu spontano vzbudilo neko divjo logiko – celo nekakšen 'halo efekt' – češ, da lahko kršijo odloke, zakone in ustavo, ne da bi bili zato kaznovani. Nadaljnje krotenje epidemije bi bilo posledično še bolj oteženo. Namesto pobota, bi morali tem smrkavim najstnikom in najstnicam naložil še kakšno dodatno kazen – kakšen klasično sistemsko predviden vzgojni ukrep. Če bi bil jaz v poziciji, da jih kaznujem, jih bi poslal iz principa klečat na koruzi, vsaj za par minut – ker, denarno kazen zanje bodo tako ali tako plačali starši. Najbolj srborita najstnica (Katarina Kolar), ki je ministrico javno označila za lutko, pa bi – po mojem mnenju – morala s strani ravnatelja oz. svoje šole dobiti tudi ukor pred izključitvijo iz šole.«    

Thu, 11. Mar 2021 at 16:53

248 ogledov

Tožarjenje
NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL: Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa. Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi so lojalni sistemu, ker je samo po sebi tudi moralna vrlina. Najdejo pa se tudi taki, ki zaradi različnih razlogov, ne spoštujejo ukrepov in si dajejo duška pri doživljanju ugodja. To pomeni, da kršijo aktualna (družben) »pravila igre« – torej ukrepe – zato, da doživljajo ugodja, da prejmejo dnevno dozo (trenutnega) užitka. Povprečnemu človeku, ki se sam odreče določenemu ugodju – in spoštuje »pravila igre«, torej ukrepe – se seveda zdi krivično, »nešportno«, ne-fer, nepošteno (nepravično), da se on osebno drži ukrepov, ki naj bi veljali za vse, določeni anarhični posamezniki pa »meni nič, tebi nič«, kršijo ta pravila (ukrepe). Tistim, ki tožarijo, se zdi neumno, da vsa ta (aktualna) »previla igre« (ukrepi) ne držijo za vse. Sistem, ki to dopušča, se jim zdi absurden, »neintelegibilen« (kot bi rekel Freud), zato je po tej plati kar nekako logično, da se nekateri državljani odločijo za t. i. »(za)špecanje« oz. »tožarjenje«. Tisti, ki se, kot »aktivni državljani« samodejno odločijo, in »zatožijo« kršitelje so lahko po eni strani moralno odgovorni – v smislu: »Moralno prav je, da se vsi držimo ukrepov, ker so le-ti smiselni, saj pomagajo zajeziti širjenje virusa!« Po drugi strani pa se nekateri lahko s tožarjenjem odzovejo tudi stihijsko – predvsem zato, ker so tako foušni, torej zavistni, da ne zdržijo, da nekateri uživajo, oni sami pa ne – mogoče zgolj zato, ker se bojijo sankcioniranja, v manjši meri pa zato, ker preprosto spoštujejo sistemske ukrepe (ker je to moralno prav). »Zavidanje užitka drugemu«, kot bi se reklo v psihoanalizi, je torej vtkano v dve osnovni skupini ljudi, ki obe lahko tožarijo. S faktorsko in/oz. taksonomsko (multivariatno statistično) analizo bi dobili dva faktorja (vektorja) in/oz. taksona (grupi, skupini). Eni so tisti, ki tožarijo zaradi čiste foušije/zavisti – torej ne zaradi tega, ker je moralno prav, da se skozi družno držanje ukrepov družba opomore in premaga epidemijo, pač pa zato, ker ne morejo prenašati krivice, ki jo osebno doživljajo, ko se sami odrečejo določenemu ugodju/uživanju, drugi pa ne. Druga skupina, ki tudi tožari, pa ima močan Nadjaz (beri: so moralno odgovorni in hkrati osveščeni). Ti ljudje se imajo za aktivne pripadnike družbene skupnosti, ki jo na simbolni ravni (v svojem nezavednem) doživljajo kot svojo družino. Aktivirajo se zato, ker je za njih moralno prav, da se kršitelji – dalo bi se jim reči anarhisti –, ki spotikajo družbo (beri: življenje v simbolni družini), sistemsko sankcionira. Vendar je tudi pri slednjih v določenih miselnih podsistemih zaznano zavidanje uživanja drugemu, ki se »oenergeti« – v psihoanalizi se govori o libidinalni (energetski) investiciji – tudi s čustvi. Indiferentni ljudje – v smislu tožarjenja – so v resnici indiferentni zgolj navidezno. Čisto vseeno ni nikomur – če vidijo (ko vidijo), da se oni osami (osebno) držijo ukrepov, drugi pa ne. Treba je tudi vedeti, da ima tožarjenje (po eni strani) tudi negativni družbeni oz. moralni predznak. Po drugi strani pa so mnogi ljudje tudi nekako odtujeni od širše družbene skupnosti – kar bi pomenilo, da življenje v neki družbeni skupnosti, na simbolni ravni ne povezujejo z življenjem v (primarni) družini. Takšni ljudje so zato lažje flegmatični in/oz. indiferentni do teh, sicer krivičnih, družbenih segmentov. Sodržavljane na simbolni ravni (v svojem nezavednem) niti ne dojemajo kot »brate« in/oz. »sestra« njihove »družine«/države, niti nimajo posebne čustvene potrebe – in ne vidijo smisla – da bi se aktivirali s tožarjenjem. Treba je vedeti, da imajo organi oblasti, na katere je naslovljeno tožarjenje, simbolno zastopstvo očeta. Anarhisti, ki so nemalokrat deležni tožarjenja, so v osnovi tisti, ki ne spoštujejo (ojdipskega) očeta, torej vladarja – v našem primeru je simbolni zastopnik oblasti, torej očeta, Janez Janša, ki pa ga mnogi – še posebej »rojeni anarhisti« – apriorno ne spoštujejo. Zato je v tej zvezi smiselno dodati, da bi bilo tožarjenja še bistveno več, če bi tisti (levičarji), ki bi sicer tožarili, politično spoštovali Janšo kot predsednika vlade.

Sat, 27. Feb 2021 at 10:01

288 ogledov

Samo JA je JA in NE je NE?!
22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432) Delitev članka sem pospremil s komentarjem: »Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.« Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril: »Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.« Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil: »Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.« In ta moj odgovor se so feministke in njihovi pristaši a la Jaša Jenull vzeli iz konteksta in me razglasili, da sem pristaš posilstev. Moj retwitt so delili na tisoče koncev (Jenull me »nažigaval« še v svojem videu) in zlivali gnojnico po meni … Spregledali so tudi dejstvo, da sem se javljal v (feministično) ZOOM konferenco, o spolnem nadlegovanju, kjer sem precej testosteronsko zapretil raznim spolnim predatorjem (tudi tistim, ki po fakultetah nadlegujejo študentke): https://www.youtube.com/watch?v=qj8YFChuHKY PS: Ko sem jaz "nažigaval" Jenulla in "njegove"kolesarje, se nisem lagal in jemal podatke izven konteksta. Jenull pa preprosto laže (in ni edini) - in me označuje(jo) za zagovornika posilstev.  

Sun, 7. Feb 2021 at 10:13

398 ogledov

Moje portretiranje
Takole sem se razpizdil na FB, ko sem delil nek "spomin" - video izpre dveh let: "8. februar?! Ku(ltu)rac pa še Prešeren! Pokvarjenec je - pri svojih 36 letih - 13-letno Ano Jelovšek pecal in "deklici" nafukal tri otroke. In zdaj ga slavimo?! Še dobro, da imamo dan njegove smrti (in ne rojstva!) za Kulturni dan." Zdaj pa še par besed o moji slikarski oz. risarski "umetnosti": Nekoč me je bivši minister Zoran Poznič – sicer (nekoč) dober slikar in kipar – resno vprašal, zakaj raje ne rišem oz. slika(ri)m, torej portretiram, namesto da pišem težke knjige, ki jih (menda) nihče ne razume. Pred kakšnim dvajsetimi leti – ko sem pripravljal samostojno razstavo – sem ga povprašal za mnenje, glede mojih portretov. Bil je kar navdušen, nad mojim risarskim/slikarskim talentom – on je govoril o »umetniškem talentu«. Rekel pa se mu, da se z umetnostjo ne mislim ukvarjati, ker sem premalo frustriran ... Za umetnost je pač treba biti – po mojem mnenju – kar »malce« frustrian oz. (psihično/duševno) »ranjen«. Sam pa se imam za (psihično) trdno osebnosti, zato mi umetnost ni ravno pisana na kožo oz. na dušo. Sem se pa z leti razvil v dobrega teoretika oz. kritika umetnosti – ne samo likovne. Skozi psihoanalizo – torej na Freudovih konceptih – se namreč da veliko povedati o umetnosti (predvsem likovni). Sem se pa avtoanalitično poglobil tudi v svoje portrete, v svoje »fotografsko« risanje, v svoj (risarski) »realizem«. Moja psih(oanalit)ična »analnost«, kot bi rekel Freud, mi omogoča vso to natančnost, ki je potrebna pri portretiranju, kjer si kiksov risar-portretist ne more privoščiti. Takšna natančnost pa je moja odlika tudi pri proučevanju človekove duševnosti. Namreč: kadar »svetujem« oz. (psiho)terapiram, se poglabljam v najbolj skrite, pogosto tudi »prepovedane« miselne detajle svojih »klientov«, svetovancev, »pacientov«. Nenazadnje tudi ure in ure trmasto vztrajam, ko se za »analni karakter« spodobi, ko rišem obrazne detajle nekega portreta. Za en portret potrebujem od 3 do 6 ur (odvisno od frizure portretiranke) in od »širine nasmeha« (in števila zob, ki jih moram narisati) … (Zadnja leta rišem predvsem črno-bele portrete s svinčnikom.) Se pa že od nekdaj ukvarjam dejansko (predvsem) s portreti – kar seveda (avtoanalitično) »(raz)berem« kot simptom (kot kategorijo nezavednega). (Tudi pri psihoanalizi se ukvarjam z »glavo«.) Prve prave portrete sem (na)risal v srednji šoli, torej pred 40 leti. Že kot osnovnošolec sem v 4. razredu (za Dan) žena narisal svojo mamo zelo realistično, najboljše oz. najlepše v razredu. No, že v vrtcu sem slovel kot natančen risar. Spomnim se, da so se vzgojiteljice čudile moji natančnosti – in tudi veliko časa sem si vzel, bil potrpežljiv, vztrajno »trmast«, ko sem risal določeno (katerokoli) motiviko. Svoje portrete nikoli nisem razglašal za umetnost, čeprav … Pogosto sem »zadel« psiho tistega, ki sem ga risal, portretiral – seveda, če sem ga poznal – ker sem vedel (tudi nezavedno), »kaj« v resnici rišem. Portretiral sem tudi otroke – predvsem svoje – po Freudovem (psihoanalitičnem) načelu: »Otrok je oče odraslega človeka.« Sicer najraje rišem (lepe/mlade) ženske, kar seveda (avtoanalitično) priznavam, ker gre pač za projekcija nezavedne želje (ki se napaja iz otroštva, ko sem bil deležen pogleda lepe mlade mamice) … Če portretiram po naročilu, moram vsaj približno vedeti za psihično ozadje »glave«, ki jo portretiram … Itd. Itd. Itd. Tule vam ponujam nekaj mojih portretov, ki so nastali izpod mojega svinčnika pred nekaj leti. In da ne bo pomote: zadnja leta portretiram izključno iz (»čistih«, »ostrih«) fotografiji.

Thu, 4. Feb 2021 at 16:14

325 ogledov

Intervju – o marsičem (»Roman Vodeb Live«)
Aleš Ernecl me je nedavno spet povabil na »pogovarjanje v živo«. Že spomladi me je Aleš nagovoril – ker se že pač dolgo poznava (še iz časov, ko sem leta 2007 začel blogati na MMC RTVSLO) – in takrat sva imel dober res intervju. Takrat Aleševi intervjuji še niso bili predvajani v živo, še vedno pa se jih da dobiti na YouTube: https://www.youtube.com/watch?v=7HyPXgoYB50&t=167s Eminentnih godtov mu ne zmanjka, čeprav ima težave pri povabilih levih eminentnih gostov. Od desnih, so se zvrstili že mnogi intelektualci – tudi nekateri politiki. Po številu ogledov prednjači intervju z Zmagom Jelinčičem. Moja dva intervjuja se po gledanosti verjetno nahajata nekje na polovici (verjetno malce čez). Ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar nekako otepal ponovnega vabila – ker sem bil mnenja, da lahko Aleš pridobi še veliko novih in zanimivih gostov – sem končno popustil. Privolil na ponovno pogovarjanje oz. intervju, ker sem vendarle paradni slovenski antifeministi, ravno dve vrli slovenski političarki pa prestavljata jedro obetajoče se koaliciji »KUL«. Tako Alenka Bratušek, kot Tanja Fajon se mi zdita v teh časih malce spodletele – Aleksandra Pivec pa se mi je zdela bistveno boljša kot tisti DESUSovci, ki so je nesramno in brezsrčno sesuvali celo poletje in na koncu oživeli politično mrtvega Karla Erjavca. Aleš Ernecl, ki se je v enem letu kar zverziral v intervjujih in tudi posnel nekaj intervjujev z eminentnim sogovorniki, mi je namignil, da bi šla v pogovoru v tole smer: »Nezaupnica, koalicija KUL, Erjavec, Fajonova, feministke, SD, Emil Rojc ... Feminizem nasploh, zakaj je močan na zahodu, kaj mislijo vzhodu … – in ali je možna srednja pot in kako jo doseči …« Glede na nakazane iztočnice sem se malo vendarle pripravljal na to temo … Potem se je zgodilo, da sva se v samem intervjuju kar dolgo ostala pri uvodu, torej pri ženskah. To je pač zanimiva tema, ki vse zanima, polna adrenalina … Do župana Rojca – ki je postal odpadnik v svoji stranki (SD) – niti prišla nisva, pa sva se pogovarjala skoraj dve ure. In če koga zanima, kaj sem govori – tule je link: https://www.youtube.com/watch?v=kX2CRdFg6C8&t=23s V bistvu sem v intervjuju v dobršni meri oplazil svojo zadnjo antifeministično knjigo PRVI SPOL (delno tudi mojo predzadnjo, razprodano knjigo O SPOLU). V intervjuju sem par resnic znal tudi »vulgarno« izpostaviti – v upanju, da se bodo poslušalci kaj naučili. In če je jezik oster, slišano dalj časa ostane v poslušalčevi glavi. Precej pogovora se je vrtelo tudi o Tanji Fajon – ker so si gledalci/poslušalec pač to želeli – izzivajoč z vprašanjem: »Kako tej butari – Tanji Fajon – pomagati?!« V tem kontekstu sem se dotaknil tudi znamenite Pekinške konference, Hillary Clinton in tudi Sonje Lokar (kot »tete iz ozadja«). Namignil sem tudi, da bo ravno Tanja Fajon uničila SD (kar ne bo dobro za Slovenijo, ker bo začela prosperirati kronično nezrela Levica z »nedonošenčkoma« Mescem in Kordišem). Precej sem se zadrževal tudi pri vprašanju moralnega razsojanja – predvsem v povezavi s »pravim moškim«. Posledično je beseda tekla tudi o ženskemu sočutju, kar v resnici ni pristno moralno razsojanje. Vmes sem se dotaknil tudi jugonostalgije, pa beguncev in tudi pristnega (pa tudi patološkega) domoljubja in/oz. nacionalizma. Vmes sem bil dovolj teoretski, da so po mojem mnenju lahko bili zadovoljni tudi ljubitelji bolj kompleksnih teoretskih ozadij. Razložil sem, zakaj je človek vselej političen in zakaj ne moremo biti apolitični – torej zato, ker se pač naša politična opredeljenost napaja iz »politike«, ki jo je pri otroku imela primarna družina. Razložil sem tudi kronično konfliktnost v politiki med koalicijo in opozicijo, ki ima ojdipalno-kastracijko obeležje. Malce sem se dotaknil tudi »kvantnih« segmentov psihoanalize, predvsem »realne realnosti« (kot bi rekel Lacan) oz. simbolnosti, torej »primarnega procesa« (kot bi rekel Freud). Na pozitiven način sem izpostavil in Kučana in Janšo – ker sem želel biti apolitičen oz. politološki oz. teoretski, kot se zame, kot kritičnega mislec spodobi. V tej luči sem za sklep dal priznanje tudi Emilu Rojcu, ker se je znal moralno odzvati na postkonvencionalen način, ko je stopil na stran svojih občanov, ne pa na stran »svojih« feministk v (svoji) SD. Moji teoretski traktati so bili konsistentni in legitimni, ker so imeli rep in glavo. Poslušalec, ki me je pazljivo poslušal, je moral dokončno spoznati, zakaj ženske ne morejo biti nosilke moči in oblasti v določenih družbenih (pod)sistemih. V kontekstu ljubljanskega »Roga« sem se postavil na stran župana Jankovića in ne na stran »kulturnikov« oz. kvazi/psevdo/anti »sodobnih«/»modernih« umetnik. Okrcal sem tudi nacionalno RTV, ki je o incidentu okrog »Roga« precej neobjektivno poročala. Vmes sem se bežno dotaknil tudi »delikatnih« beguncev in islama, tudi muslimanske kulture in tudi jugokulture oz. nacionalnega karkatra – predvsem srbskega in slovenskega. Razložil sem srbsko egomanijo, ki je npr. v športu izjemno dobrodošla, marsikje – tudi v vojnah in politiki – pa jim škodi. Če koga zanima – naslov intervjuja je »Roman Vodeb Live« – in tole je link: https://www.youtube.com/watch?v=kX2CRdFg6C8&t=23s

Sat, 30. Jan 2021 at 18:02

403 ogledov

Roman Vodeb 'Live' - o marsičem
Aleš Ernecl me je nedavno spet povabil na »pogovarjanje v živo«. Že spomladi me je Aleš nagovoril – ker se že pač dolgo poznava (še iz časov, ko sem leta 2007 začel blogati na MMC RTVSLO) – in takrat sva imel dober res intervju. Takrat Aleševi intervjuji še niso bili predvajani v živo, še vedno pa se jih da dobiti na YouTube: http://www.youtube.com/embed/7HyPXgoYB50 Eminentnih godtov mu ne zmanjka, čeprav ima težave pri povabilih levih eminentnih gostov. Od desnih, so se zvrstili že mnogi intelektualci – tudi nekateri politiki. Po številu ogledov prednjači intervju z Zmagom Jelinčičem. Moja dva intervjuja se po gledanosti verjetno nahajata nekje na polovici (verjetno malce čez). Ko sem se zadnjih nekaj mesecev kar nekako otepal ponovnega vabila – ker sem bil mnenja, da lahko Aleš pridobi še veliko novih in zanimivih gostov – sem končno popustil. Privolil na ponovno pogovarjanje oz. intervju, ker sem vendarle paradni slovenski antifeministi, ravno dve vrli slovenski političarki pa prestavljata jedro obetajoče se koaliciji »KUL«. Tako Alenka Bratušek, kot Tanja Fajon se mi zdita v teh časih malce spodletele – Aleksandra Pivec pa se mi je zdela bistveno boljša kot tisti DESUSovci, ki so je nesramno in brezsrčno sesuvali celo poletje in na koncu oživeli politično mrtvega Karla Erjavca. Aleš Ernecl, ki se je v enem letu kar zverziral v intervjujih in tudi posnel nekaj intervjujev z eminentnim sogovorniki, mi je namignil, da bi šla v pogovoru v tole smer: »Nezaupnica, koalicija KUL, Erjavec, Fajonova, feministke, SD, Emil Rojc ... Feminizem nasploh, zakaj je močan na zahodu, kaj mislijo vzhodu … – in ali je možna srednja pot in kako jo doseči …« Glede na nakazane iztočnice sem se malo vendarle pripravljal na to temo … Potem se je zgodilo, da sva se v samem intervjuju kar dolgo ostala pri uvodu, torej pri ženskah. To je pač zanimiva tema, ki vse zanima, polna adrenalina … Do župana Rojca – ki je postal odpadnik v svoji stranki (SD) – niti prišla nisva, pa sva se pogovarjala skoraj dve ure. In če koga zanima, kaj sem govori – tule je link: http://www.youtube.com/embed/kX2CRdFg6C8 V bistvu sem v intervjuju v dobršni meri oplazil svojo zadnjo antifeministično knjigo PRVI SPOL (delno tudi mojo predzadnjo, razprodano knjigo O SPOLU). V intervjuju sem par resnic znal tudi »vulgarno« izpostaviti – v upanju, da se bodo poslušalci kaj naučili. In če je jezik oster, slišano dalj časa ostane v poslušalčevi glavi. Precej pogovora se je vrtelo tudi o Tanji Fajon – ker so si gledalci/poslušalec pač to želeli – izzivajoč z vprašanjem: »Kako tej butari – Tanji Fajon – pomagati?!« V tem kontekstu sem se dotaknil tudi znamenite Pekinške konference, Hillary Clinton in tudi Sonje Lokar (kot »tete iz ozadja«). Namignil sem tudi, da bo ravno Tanja Fajon uničila SD (kar ne bo dobro za Slovenijo, ker bo začela prosperirati kronično nezrela Levica z »nedonošenčkoma« Mescem in Kordišem). Precej sem se zadrževal tudi pri vprašanju moralnega razsojanja – predvsem v povezavi s »pravim moškim«. Posledično je beseda tekla tudi o ženskemu sočutju, kar v resnici ni pristno moralno razsojanje. Vmes sem se dotaknil tudi jugonostalgije, pa beguncev in tudi pristnega (pa tudi patološkega) domoljubja in/oz. nacionalizma. Vmes sem bil dovolj teoretski, da so po mojem mnenju lahko bili zadovoljni tudi ljubitelji bolj kompleksnih teoretskih ozadij. Razložil sem, zakaj je človek vselej političen in zakaj ne moremo biti apolitični – torej zato, ker se pač naša politična opredeljenost napaja iz »politike«, ki jo je pri otroku imela primarna družina. Razložil sem tudi kronično konfliktnost v politiki med koalicijo in opozicijo, ki ima ojdipalno-kastracijko obeležje. Malce sem se dotaknil tudi »kvantnih« segmentov psihoanalize, predvsem »realne realnosti« (kot bi rekel Lacan) oz. simbolnosti, torej »primarnega procesa« (kot bi rekel Freud). Na pozitiven način sem izpostavil in Kučana in Janšo – ker sem želel biti apolitičen oz. politološki oz. teoretski, kot se zame, kot kritičnega mislec spodobi. V tej luči sem za sklep dal priznanje tudi Emilu Rojcu, ker se je znal moralno odzvati na postkonvencionalen način, ko je stopil na stran svojih občanov, ne pa na stran »svojih« feministk v (svoji) SD. Moji teoretski traktati so bili konsistentni in legitimni, ker so imeli rep in glavo. Poslušalec, ki me je pazljivo poslušal, je moral dokončno spoznati, zakaj ženske ne morejo biti nosilke moči in oblasti v določenih družbenih (pod)sistemih. V kontekstu ljubljanskega »Roga« sem se postavil na stran župana Jankovića in ne na stran »kulturnikov« oz. kvazi/psevdo/anti »sodobnih«/»modernih« umetnik. Okrcal sem tudi nacionalno RTV, ki je o incidentu okrog »Roga« precej neobjektivno poročala. Vmes sem se bežno dotaknil tudi »delikatnih« beguncev in islama, tudi muslimanske kulture in tudi jugokulture oz. nacionalnega karkatra – predvsem srbskega in slovenskega. Razložil sem srbsko egomanijo, ki je npr. v športu izjemno dobrodošla, marsikje – tudi v vojnah in politiki – pa jim škodi.
Teme
psihoanaliza ženske Roman Vodeb

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Sovraštvo do žensk?!