V zadnjem času sem okrepil svoje »čivkanje na Twitterju. Ujezil me je predvsem »kmet« - jaz ga imam za vaškega posebneže, ki je sicer geodet po izobrazbi, deklarira pa se za fizika – Srečko Šorli. V preteklih letih sem preposlušal na desetine njegovih videoposnetkov (na dan jih posname kar nekaj). Pred kratkim je izdal nek (kvaziznanstveni) Zbornik o koronski krizi, in pritegnil k sodelovanju kar lepo število avtorjev - katere sem v jeznem twittu kar poimensko izpostavil (izpostavil pa sem še nekatera druga imena) – ker mislim, da delajo škodo družbi, saj oporekajo uradni medicinski stroki. Takole sem twittnil (v dveh delih): »Tole so ti patroni, ki bi jih morali novinarji javno razgaliti in psihološko profilirati - zato da se bo razumelo njihovo apriorno kontriranje: Srečko Šorli, Tomaž Kiker, Tomaž Makovec, Žiga Zebec, Igor Pušnik, Jerneja Tomšič, Sabina Senčar, Vladimir Pirnat, Gregor Knafeljc - 1/2« In: »... Anton Komat, Milan Hosta, Petra Mihalek Novak, Marko Novak, Jure Pogačnik, Gregor Kos, Andraž Teršek, Igor Vuksanovič, Marko Blatnik, Anica Bidar, Damjana Bakarič, Marko Potrč, Aljoša Rojac, Mateja Černič ... To so ti "zarotniki", ki oporekajo medicinski stroki. 2/2« V objemu bojazni, da se bodo ekscesni »pacienti« – nekaterim bi psihiatri podelili celo diagnozo – razmnožili (kot gobe po dežju), sem svarilno twittnil tole: »Vsi ti norci, "zarotniki", šarlatani, vsi ti vaški posebneži in kmečke bunke, bodo še kako konkurenčni na naslednjih, bodisi rednih ali predčasnih volitvah. Obljubljali bodo konec ukrepov, lagali in (gleda na to, kako glupi znajo biti Slovenci) bodo zmagali in prišli v parlament!« In potem še tole: »Se mi zdi, da so prišli časi, ko se bodo morali levi in desni pobotati, zato, da bodo (končno) preglasili norce, "zarotnike", šarlatane, vaške posebneže in kmečke bunke.« V tej COVID-krizi že nekaj časa vse – tudi Vlado in NIJZ – svarim, da mnogi laiki, tudi intelektualci, podlegajo znanemu Dunning-Krugerjevemu efektu nevednosti. Sklicujoč se na nekatere moje lanske tekste sem twittnil tole: »Bistvo Dunning-Krugerjevaga efekta je, da imajo mnogi ljudje občutek, da ... /…/… v objemu sovjega neznanja zavajajo ljudi; na ta način zelo škodijo družbi. Zadnji eklatantni primeri so: Marko Potrč .../…/… Damjana Bakarič, zanimiv je tudi kmečki patron Srečko Šorli.« V jezi – ker spremljam vsa ta zborovanja (npr. verske sekste »pojočega majorja« Ladislava Trohe pred RTV) sem dodal: »Tisti, ki v tej COVIDkrizi ne zaupajo uradni medicini/stroki (imunologom & epidemologom), so (načeloma) imeli kot otroci veliko nezaupanje do očeta; ali pa ga sploh niso imeli oz. ga niso bili ustrezno (vzgojno) deležni. Odpor do cepljenja je sicer interpretacijsko bolj kompleksen.« Jezijo me raznorazni influencarji, ki dnevno snemajo po par videov. Njim sem nameni tale twitt: »Jezim se tudi na izobraževalni sistem. S takšnim izobraževalnim sistemom, ki zanemarja kritično mišljenje, in s takšnimi mediji, se pa res ne smemo čuditi, da smo Slovenci največji nasprotniki cepljenja v Evropi in med največjimi skeptiki na svetu, in to že nekaj let (tudi Srbi so visoko).« Jezim se na SAZU: »Akademija znanosti (in umetnosti) – SAZU –  v teh časih ne opravlja svojega poslanstva. Množico "COVID-norcev" bi v akademskem diskurzu lahko povsem razorožila. Tako pa ... Močni so predvsem takrat, ko se je treba gledati v ogledalo.« Ta »čivk« je bil za Bojana Požarja in njegov Požareport tako močan, da me je povzel in izpostavil to mojo pikro oz. pikantno modrost. Sredi avgusta sem se spet – tudi uradno – jezil na t. i. »Main-Stream-Medije«: »MSM (@RTV_Slovenija, @rtvslo, @Delo, @vecer, @Dnevnik_si) bi morali pomesti z vsemi temi verskimi guruji, ki, prežeti s teorijami zarote, smetijo po družbi. Te "paciente" bo treba javno razgaliti, izpostaviti njihovo norost; Vlada pa mora ustanoviti "Urad za upravljanje z glupostjo".« Naj pa bralstvo opomnim, da sem – 30 julija sem »čivknil«: »Ko takole poslušam Anico Bidar, Damjano Bakarič, Srečka Šorlija & Co, se prav čudim, da Vlada še ni ustanovila Urad(a) za upravljanje z glupostjo – bi se takoj javil, da ga bi vodil, ali pa bil vsaj strokovni sodelavec.« In dodal: »Seveda govorim v prispodobi.Težko je sodelovati za anticepilci/"norci". Ker se nočejo cepiti, ne moremo normalizirati družbe po protokolu, kot ga predvideva medicinska stroka. Sedaj je treba najti drug protokol za normalizacijo družbe. "Norce" bi se v resnici dalo prej "pozdraviti".« In še: »Jaz moram Ančko in podobne bunke ter "zarotnike" redno poslušat! Študij norosti je pač zahtevno in mukotrpno delo. Veliko potrpežljivosti (in znanja) rabi človek, da zapopade, kako se pri takšnih patronih organizira in strukturira norost. In jaz sem potrpežljiv in vztrajen.« Tudi tale moja avgustovska modrost ni ostala prezrta: »Pristajanje na cepljenje ni stvar intelekta, pač pa določenih osebnostnih lastnosti, med katerimi prednjači spoštovanje ali pa apriorno (in kronično) upiranje avtoritetam. Npr.: učitelji so sami po sebi nagnjeni k avtoritarnosti - druge avtoritete ne spoštujejo prav radi ... Itd.« Sprovocirali so me tudi, da sem komentiral ekscesne napada sindikalistke Teje Jarc na Kredarici, ko se je verbalno »spravila« na Predsednika Vlade Janeza Janše (kar je bilo posneto tudi na znamenitem videu). Takole sem zastavil svoj komentar: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za konec pa še twitt iz 24. avgusta: »Prišel je trenutek, ko bodo morali nekateri psihiatri dati "Hipokratovo zaprisego" na stran in javno spregovoriti o nekaterih svojih "norih" pacientih, ki so militantni in javno izpostvaljenih "anticepilci" in "zarotniki", "vplivneži" - KER JE TO MORALNO PRAV! Hudič je šalo vzel!«

Kar se tiče Tee Jarc. Ko so me na twitterju povprašali, kako bi jo komentiral, sem šel v tole smer: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za Nova24TV sem potem razšil komentar takole: Tea Jarc je po mojem videnju rahlo "ranjena duša" - če ne bi bila, se ni bi privoščilča tako agresivnega zdrsa. To se neki uradni javni osebnosti - vnedarle je javno prepoznavna sindikalista (mladih - čeprav je stara ćez 30 let). Po mojem videnju je ta eksces uprizorila iz dveh razlogov: 1. V svojih potlačitvah nosi neko hudo zamero do očeta, ki ji je ven bruhnila v obliki negativnega transfera (čutvene agresivnosti) do Janše (kot simbola tega njenega "negativnega očeta"); 2. Politični bonton je v Sloveniji v zadnjem letu in pol popolnoma odpovedal. Levi ekscesi - na čelu s "kolesarskimi" - so eskalirali do točke, ko opozicijski politiki, skupaj s sindikalisti, nimajo nobenega političnega bontona več. Kar je preveč, je preveč. Jarčeva se svoje megalomanske agresivnosti niti ne zaveda, ker je to del političnega obraza že povprečnega levega aktivista, tudi sindikalista. Za sindikaliste vemo, da gravitirajo na levo - kar ni nič narobe. Narobe pa je, da je postala politična kultura tako absurdno pokvarjena. Takšne ekscese si v povprečnih zahodnih demokracijah ne privošči nihče. Takšna agresivnost je značilna za psihopate, ki so popolnoma brez Nadjaza. Ženska pokvarjenost pa lahko v določenih situacijah - če to kultura dopuša (in naša politična kultura očitno to dopušča) - postane prav agresivna in militantna. Iz psihoanalize se ve, da je struktura ženskega moralnega razosjanja - torej Nadjaza - okrnjena. Kastracijski kompleks (ki je del "Ojdipa") je pri ženskah pač takšen, da povprečna ženska v določenih situacijah ni sposobna krotiti svojih "onojevskih" struktur, torej tudi agresivnosti. Torej: ko se ženskam strga, se ne more krotiti - ker t.r. nima Nadjaza. Moški agresivni ekscesi so sicer tudi težko (u)krotljivi - ampak bolj zaradi falične narave možate duševnosti, kot pa zaradi šibkosti Nadjaza. Pri dotični sindikalistki je ob tem zaznana še povečana faličnost - torej odostnost ženstvenosti oz. feminilnosti - kar bi pomenilo, da je "specivično", da ne rečem napačno, razrešila ojdipov in/oz. kastracijski kompleks, kot bi rekel Freud. Strogo teoretsko bi se dalo reči, da zaradi potlačenega (nezavednega) zavidanja penisa (in posedičnega zgledovanja po moških) lahko postane skrajno falična, kar načeloma ni karakteristika normalnih, torej žentvenih žensk. Če ima dotična sindikalistka v ozadju kakšnega "mecena" in/ali/oz. "strica" (iz ozadja) - to funkcijo lahko na levi lahko opravlja le Kučan ali morda Golobič, v primeru Tee Jarca pa morda še Ivo Vajgl - bi jo moral moralno podučiti in reči: "Ej, punca, tega se mi ne gremo na takšen način - sploh pa tebi, po funkciji to ne pritiče!" Morda bi ji ušesa lahko navila njena sindikalna kolegica, "mama"/starosta Lidija Jerkič. Zdi se mi, da je Jerkičeva vendarle bolj uglajena gospa, kljub temu, da ima falično funkcijo. Naj dodam, da v takšnih situacija takšne tipe osebnosti, kot je Tea Jarc, niti vest ne peče - niti se ne zaveda, da je naredila nekaj, kar ni (moralno) prav. Glede na to, da je od svojih političnih kolegov - "kulturnikov" in "kolesarjev" (in feministk) - verjetno doživela samo pohvale, je moralno-političen kontekest res zagaten. Twitta Ljudmile Novak nima smisla komentirati. Novakova je imela - kot formalno desna političarka - v preteklih dveh letih preveč političnih zdrsov, ki so bili naperjeni proti Janši; njene replike sedaj niso več relevantne, ker so verjetno posledica iskanja sprave z Janšo. PS: No, dalo bi se še več povedai, če bi vedel, v kakšni družini je (kot deklica) rasla, kakšen je (bil) njen odnos z očetom. S ktarimi moškimi se "libidinalno zapleta" in na koga bi rada - je hotela - narediti, v tem ekscesu z Janšo, vtis.

Pri premagovanju tesnobe so ob klasični psihoterapiji (kot zdravljenju z besedo) lahko v pomoč – dalo bi se reči, da so celo v modi – različne sprostitvene tehnike (ki jih običajno vodijo razni šarlatani) in spreminjanje negativnih misli preko kognitivnih tikov in racionalizirane logike, pa tudi preko aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Po moji oceni je lahko za določene tipe (sugestibilnih) ljudi zelo učinkovita tudi hipnoza (kot »intervencija v nezavedno«). Pri hujših oblikah, oz. ko se tesnoba razvije v hujšo motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno (psihoterapevtsko) pomoč – in to pri dobrem psihoterapevtu. Strokovnost v tem kontekstu torej pomeni pogovarjanje s z resnično kompetentno osebno, ki ve, kako (v resnici) deluje človekova duševnost. Klasični psihiatrični pristopi »zdravljenja« so po moji oceni slabi oz. neprimerni, saj temeljijo na paradigmatski oz. konceptualni zablodi, v katero je – na pobudo pionirja psihiatrije Emila Kraepelina – ujeta celotna psihiatrija (in delno nevrologija), za katero se ve, da je podpihovana – t. r. sponzorirana – s farmacevtsko industrijo. Da je treba huda akutna stanja določenih psihičnih motenj (in bolezni) zdraviti (tudi oz. najprej) s tableti, se strinjam. Ampak potem mora stopiti na sceno »talking cure«, »zdravljenje z besedo«. Ker: treba je vedeti, da psihiatri večinoma ne predpisujejo »zdravil«, pač pa »ohromila«, torej nekakšna »proti-bolečinske tablete«, ki zgolj ohromijo oz. nevtralizirajo neljuba doživljanja/občutenja, zdravijo pa (čisto) nič. Po moji oceni le redki psihiatri – kvečjemu tisti, ki so šli po študiju še v proces nekakšnega doizobraževanja v smer klasične (pogovorne) psihoterapije – vedo, da človeška psiha lahko spontano, torej nezavedno, (v odraslosti) prepoznava določene sprožilce/»triggerje« oz. sprožilne kontekste, ki so simbolno povezanimi s t. i. »prvimi dogodki«, ki so v osnovi odgovorni za pojav tesnobe/tesnobnosti (anksioznih stanj) v odraslosti. Tudi oz. predvsem panični napadi delujejo po tej etiološki logiki. Človekovo nezavedno vseskozi/permanentno in (zavestno) nehotno in/oz. samodejno senzorno t. r. preži na te sprožilce. Človek v odraslosti v bistvu ne more biti tesnoben (niti imeti paničnih napadov), če kot otrok ni doživel določenih šokantnih (travmatičnih) dogodkov, torej, če v svojem nezavednem nima nekakšnega jedra/fundamenta »travme« (tesnobnosti), ki se potem naknadno, v odraslosti, sproža v obliki manifestacije (klasične/običajne) tesnobnosti (kot simptoma). Po podobni etiološki logiki delujejo tudi panični napadi. (Zato otroci v bistvu ne morejo imeti paničnih napadov – česar mnogi (pedo)psihiatri ne vedo, in zamenjujejo histerične izpade otrok s paničnimi napadi.) Če se tesnoba (ali depresija) napaja iz zgodnjega otroštva – navadno so v ozadju »ne-varni« tipi/stili navezanosti na mamo – se tesnobe v psihoterapevtskem procesu ne da povsem sanirati, ker je vgravirana v samo v strukturo osebnosti. Se pa lahko zgodi, da določeni tipi tesnobe/tesnobnosti (ali pa depresija, panični napadi, celo fobije) s staranjem spontano izzvenijo (celo brez psihoterapije) – zato, ker se človeku z leti uveljavljajo (beri: simbolno podoživljajo) obdobja iz otroštva in/oz. mladosti, ki niso bila tako travmatična kot (prva) obdobja iz zgodnjega otroštva. V kontekstu različnih anksioznih in depresivnih stanj obstajajo (v etiološkem smislu) velike individualne razlike. Če poskušamo s psihoanalitično logiko razumeti ozadje tesnobe/tesnobnosti – kar bi morala biti naloga vsakega strokovnjaka (psihoterapevta, psihologa, psihiatra) –, moramo brskati po otroštvu. Tesnoba je v etiološkem smislu pogosto locirana v otroštvo, celo v zgodnje otroštvo – največkrat v odnos otroka z mamo oz. na tipe/stile navezanosti otroka na mamo. Če otrok ni varno navezan na mamo, se mu ta ne-varna – lahko zgolj dezorientirana – navezanost odrazila v odraslosti. Otrok je lahko v svoji psihični realnosti (sprva) jezen, ker ni mame oz. ustrezne navezanosti na mamo (v primeru kronično odsotne – npr. karieristične – matere). Lahko je skesano užaljen in/oz. žalosten – v končni fazi pa lahko pride tudi do obupa in opustitve upanja, da se mama vrne (npr. v primeru materine smrti) oz. da se normalizira odnos z mamo. Otroka je lahko v teh stilih navezanosti na mamo (in različnih spletih okoliščin) lahko strah in je preplašen, ko je »ne-varno« navezan na mamo. V svoji psihični (miselni) realnosti lahko pretežno goji žalost. Lahko je jezen, lahko je – postane – obupan, lahko pa je predvsem (popolnoma) čustveno dezorientiranost, torej (čustveno) zmeden. Vsa ta infantilna čustvena stanja so še kako pomembna – torej bistvena – za razvoj določenih psihični stanj v odraslosti, od depresije, do tesnobnosti/anksioznosti in vseh njenih derivatov (fobije, panični napadi …). Bistvo pravilnega razumevanja tesnobe/tesnobnosti oz. različnih anksioznih stanj/derivatov je razumevanje etioloških temeljev. B bistvu je treba razumeti »miselni odtis«, ki si ga otrok ustvari oz. ustvarja med doživljenjem »travmatičnih« dogodkov oz. obdobij – npr. obdobja »ne-varne« otrokove navezanosti na mamo. Kakšno dramo otrok dela v svoji glavi, če/ko mamica vzgojno – kot »inventarno« prisotna – se ne da vedeti. Ključen je t. i. separacijski strah – torej strah oz. separacijsko tesnobnost – ko mamica, bodisi za krajši ali daljši čas, zapušča svojega otroka. Otrokova psihična realnost v tem kontekstu premore številne miselne (trans)akcije in/oz. konstrukcije, v katerih se lahko otrok povsem zavozla in t. r. trajno zabrazgotini/»zapaca« svojo »dušo«/duševnost, svojo psiho. Če v oddvojenosti od mamice ni določene (u)blažilne intervencijske tolažbe, se takšnemu otroku v odraslosti lahko prikrade v počutje oz. čustvovanja tesnoba oz. obdobna/kronična tesnobnost (anksioznost) ali celo depresija oz. kombinacija z depresijo. Panični napadi – kot derivat anksioznosti – imajo (po mojem videnju in kliničnih/psihoterapevtskih izkušnjah) malce drugačno etiološko logiko. Pri paniki so ključni enkratni (šokantni/travmatični) dogodki, ne pa daljše stresno obdobje. Določene kratkotrajne epizode tesnobe so v etiološkem smislu napajanje iz šokantno-stresnih dogodkov, ki pa so manjše intenzivnosti (afekcije), kot dogodki, iz katerih se v odraslosti napajajo panični napadi. Oz.: če je šokantni/stresni/travmatični dogodek precej intenziven, se panični napad razvije (le), če otroka v času doživljanja travme (šoka/stresa) nihče ne potolaži. Če pride do tolažbe, se miselni odtis, ki se takrat ustvarja v otrokovi psihični realnosti, umiri – v smislu, da je libidinalna investicija (v travmo, v miselno dogajanje) manjša/skromnejša kot bi bila, če tolažbe ne bi bilo, in bi se otrok »zaciklal«/ujel v obilno libidinalno (hipe)investirano travmatično míslenje (Freudov/nemški izraz je »uberbesetzung«). S tolažbo se v/pri otroku – v njegovi psihični realnosti – zgodi (libidinalna) »dezinvesticija«. Če do te ne pride, je v odraslosti potrebna psihoterapija (temelječa na UVIDU), ki naknadno libidinalno dezivnestira prvotno travmo – kar teoretično omogoči sanacijo tesnobe, paničnega napada, depresije ali podobnih (neljubih) afektivni oz. anksizonih stanj. (Tudi spolna zloraba terja takšno psihoterepevtsko paradigmo.) Če se s hipnozo lotimo sanacije tesnobe oz. tesnobnih stanj (ali paničnih napadov, depresije, seksualnih motenj iz registra spolnih zlorab …), je osnovna naloga psiho/hipno/terapevta, da najde jedrne (izvorne) dogodke iz otroštva – vključno s stili/tipi navezanosti na mater – iz katerih se napaja tesnoba (kot simptom). To brskanje po nezavednem spominu oz. po odločilnih potlačitvah (ki se pri tesnobi simbolno vračajo), je v bistvu najtežji in najbolj zahteven del hipnotske intervencije v sanacijo tesnobe (kot simptoma). Dober oz. iznajdljiv hipnoterapevt mora biti zato (v propedevtičnem smislu) temeljito seznanjen z vlogo in konceptom nezavednega (in potlačitev) v etiologiji SIMPTOMA (kot nasledka neke potlačene infantilne travme), bodisi  tesnobe, bodisi paničnih napadov (tudi nekaterih fobij), bodisi depresije in tudi seksualnih motenj (posebno tistih, ki se napajajo iz spolnih zlorab). Ko se potlačena jedra najdejo/odkrijejo, se morajo na nek način – po posebnih/zapletenih protokolih – (preko UVIDA) OZAVESTI, kar omogoči simptomu, da izgine, ugasne, izzveni. Ko se to zgodi – torej, ko človek pride do (znamenitega) UVIDA v nezavedna/potlačena jedra – se največkrat zgodi, da tesnoba izgubi na moči ali celo (kot moteč simptom) popolnoma izgine. Če so potlačena jedra vezana na enkratne dogodke iz otroštva, se tesnoba lahko hitro sanira. Če pa se tesnoba napaja iz daljših šokantnih/travmatičnih obdobij iz otroštva – ki »hard disk« (psiho) zelo »zapacajo« – je tesnobo/tesnobnost (ali pa depresijo, ali pa seksualne motnje) težko sanirati. Kakšne generalizirane tesnobnosti (kot osebnostne motnje), ki je torej vtkana v celotno strukturo osebnost, je izjemno težko sanirati brez permanentnih (dolgoletnih) pogovorov, tudi takšnih, ki so kombinirani s hipnozo (in posthipnotskimi sugestijami). Tudi spolne/seksualne motnje, ki se napajajo iz daljših obdobij spolnih zlorab, se zelo težko povsem sanira oz. korigira. Psihoterapevtski protokol – tudi z intervencijo hipnoze – pa je v paradigmatskem smislu zelo podoben. Če smo že omenili hipnozo – kot »(hipno) intervencijo v nezavedno« – naj dodamo, da določeni tipi posthipnotskih sugestij tudi lahko pomagajo, da je uvid v jedro tesnobe učinkovit, torej, da tesnoba izgine oz. zbledi oz. se vsaj ublaži intenzivnost. S hipnozo je mogoče učvrstiti verjetje v določene interpretacijo oz. dati UVIDU večjo učinkovitost/veljavo. Hipnoza je s tega vidika učinkovito sredstvo, ki apriorno (za)obide transfer, ki je v običajnih psihoterapijah ključen, da se doseže uvid oz. izboljšave v psihičnem počutju. Treba je še vedeti, da so mnogi ljudje, ki so ujeti v tesnobn(ostn)a stanja navadno spotaknjeni še z drugimi simptomi oz. psihičnimi anomalijami tudi iz registra motenj osebnosti. Mnoge sočasno (in občasno) spotikajo še panični napadi, razne fobije, depresija, obsesivno kompulzivne motnje (in motnje v spolnem življenju) – vse topogosto zgolj zato, ker je bilo »vse narobe« v njihovem otroštvu, njihovi primarni družini. Naj na koncu dodam, da je psihoterapevtska intervencija s hipnozo lahko (zelo) učinkovita, če je človek sugestibilen – če ni, hipnoza ne pomaga, niti kot posthipnotska sugestija, niti pri obujanju ključnih potlačenih dogodkov iz otroštva. No, svoje opravi tudi genetska dispozicija za razne psihične anomalije, motnje in/oz. bolezni. PS: Medikamentozno zdravljenje tesnobe (ali paničnih napadov, depresije …), kar je ustaljena praksa psihiatrov/psihiatrije, osebno odsvetujem.

Zaradi lažjega razumevanja tesnobe/tesnobnosti (in še česa – npr. paničnih napadov) je dobro, da tovrstne psihične fenomene pojmujemo kot (nadležen) SIMPTOM. Iz psihoanalize oz. psihoterapije vemo, da je bistvo simptoma vračanje potlačenih vsebin iz otroštva, iz nezavednega oz. »prejšnjosti«/»prvosti« v odraslost oz. »drugost«. Simptoma je nekakšen znanilec nečesa potlačenega. Simptomi imajo običajno neko simbolno formo, ki je po svoje zelo smiselno (simbolno) strukturirana, le simbolno logiko moramo ustrezno prebrati/razbrati. Simptom je t. r. paradigma, ki se (simbolno) vrača. Človek lahko občuti tesnobo/tesnobnost (anksioznost), ki se napaja iz nekega enkratnega (šokantnega, travmatičnega) dogodka, ali pa ima tesnobnost lahko ponotranjeno iz daljšega travmatičnega obdobja iz otroštva – navadno/največkrat v kontekstu (po Bowlbyju in Ainsworthovi) »ne-varnega« stila/tipa navezanosti na mater. V takšnem primeru se da govoriti o generalizirani tesnobnosti/anksioznosti (pogosto pomešani z depresijo), ki je vtkana v celotno osebnostno strukturo in se je niti ne da povsem sterapirati. Psihiatri govorijo o anksiozni osebnostni motnji (kot diagnozi). Taka oseba ima preveč »virusov« naseljenih v svojem nezavednem (v potlačitvah) in/oz. v svojem »BIOS-u«. V vulgarnem žargonu bi lahko rekli, da ima »zapacano« psiho/duševnost. Takšni ljudje navadno že zelo zgodaj, nekateri že v puberteti, pristanejo pri psihiatru, ki jim predpišejo tablete – bodisi antidepresive ali/in/oz. anksiolitike – za katere se v resnici nikoli ne ve točno, kako bodo delovali/učinkovali. Nekaterim seveda pomagajo, nekaterim pa(č) ne. Medikamentozne »birgle« (tableti) so s psihoterapevtskega oz. psihoanalitičnega vidika (kronična, paradigmatska) konceptualna zabloda psihiatrije, ki – po mojem videnju – (pre)mnogim pacientom bolj škoduje kot koristi. Mnogi ljudje občasno izkusijo epizode tesnobe/tesnobnosti, ki pa so navadno kratke in minejo/izzvenijo (ugasnejo) spontano, same od sebe. Pri mnogih lahko minejo/izzvenijo spontano tudi zato, ker se v etiološkem smislu ne napajajo iz klasičnih infantilnih potlačitev, pač pa iz poznejših izrivanj. V strokovno-teoretskem smislu je to izjemno težko ugotoviti oz. opredeliti. Izrivanja in potlačitve sta podobna obrambna mehanizma, ki imata podobno učinkovanje, le da potlačitve gravitirajo v otroštvo, izrivanje pa v mladost in/oz. odraslost. Vendar se tudi iz določenih izrivanih vsebin lahko napaja tesnobnost, ki pa je navadno milejša in se lažje »sanira« oz. »pozdravi« ali celo sama spontano izzveni, ugasne. O bolezenski tesnobi/tesnobnosti oz. anksiozn(ostn)ih motnjah navadno (strokovno, teoretsko) govorimo, ko tesnoba traja več kot določeno (karjše) obdobje dneva oz. dlje kot par dni, in je pri posamezniku prisotnih več simptomov anksiozn(ost)nih motenj, ki jih posameznik ne zmore obvladovati in ga pomembno ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju. Nekateri simptomi anksiozn(ost)nih/tesnobn(ostn)ih motenj so pri nekaterih ljudeh prisotni pred nastankom/pojavom depresije ali med depresijo – morda tudi v kombinaciji s paničnimi napadi. V (širšo) skupino anksioznostnih motenj uvrščamo (oz. to delajo psihiatri) več različnih motenj – ob običajni/klasični tesnobi še generalizirano anksioznostno motnjo, panično motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo – po svoje pa v anksioznost gravitira tudi običajno (npr. športna) trema. Po mnenju srbskega psihoanalitika (ki deluje tudi v Nemčiji/Berlinu) Aleksandra Dimitrijevića, ima 90% depresivnih ljudi tudi anksiozne motnje – dalo pa bi se reči, da tudi obratno; torej, da ljudje, ki imajo anksiozne motnje občasno podlegajo tudi depresiji. PS: Sledil bo še 3. (zadnji) del

Glede na to, da že par desetletji bolj ali manj odkrito kritiziram psihiatrično paradigmo razumevanja psihopatologije, moram nekaj reči tudi o anksioznosti oz. tesnobi oz. tesnobnosti, ki jo psihiatrija (po mojem videnju) nekako ne razume povsem dostojno. Tesnobnost in tesnobo pač ločujem, glede na to, da vem, da je to mogoče. Razlike so sicer majhne vezane pa so na trajanje tesnobe oz. tesnobnosti. Tesnoba je hipno občutenje, tesnobnost pa neko dalje in tudi bolj dolgotrajno (ob)čutenje. Anksioznost oz. tesnoba/tesnobnost, kot se reče po slovensko, je posebno psihično stanje, ki ima negativno valenco. Znotraj registra tesnobnosti/anksioznosti so razni derivati oz. »franšize«. Nekateri teoretiki celo ločujejo tesnobnost od anksioznosti. Pred dobrim desetletjem se je pri nas o tesnob(nost)i in/oz. anksioznosti razmišljalo nekako takole (Maja Hribar, Psihološko obzorja, 2007): - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento telesnih občutkov kot »tesnoba«; - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento »bolečine« kot »tesnoba«; - »tesnoba« je širši pojem od »anksioznosti«; - »anksioznost« ima bolj konkretnega referenta (tisto, na kar se nanaša) kot »tesnoba«; - »anksioznost« se uporablja bolj v empiričnem, »tesnoba« pa filozofskem diskurzu. V tem tekstu gre pri anksioznosti in tesnobi/tesnobnosti za sinonim. Tesnoba zagotovo ni strah (niti bojazen, še manj trema), pač pa nedefinirano in težko opisljivo negativno psihično stanje (trpljenje), ki ima nezavedne korenine v potlačitvah ali izrivanji iz preteklost, najpogosteje iz otroštva. Težko bi rekli, da gre pri tesnobnosti za klasično čustvo, ker to v resnici ni – gre pa za neko nedefinirano (ob)čutenje. Res pa je, da se tesnobnost v svojem nezavednem jedru napaja iz določenih negativnih čustev, najpogosteje iz tistih, ki se napajajo iz strahu in/oz. (negativnega) šoka, ki ga je bil človek kot otrok deležen v svojem odraščanju. Tukaj je še jeza in žalost ali pa zmedenost/dezorientiranost (ki je povezana s strahom). S tesnobnostjo so bili ljudje zagotovo prežeti že v prazgodovini, čeprav zapisov na to temo (seveda) nimamo. Ko so ljudje v prazgodovini doživljali tesnobi, še niso znali niti pisati, kaj šele, da bi to »čustvo« oz. stanje v svojem psihičnem počutju sploh opisali, torej ubesedili. Tudi vseh poznejših zgodovinskih obdobjih je zapisov, ki bi dostojno opredeljevali/definirali tesnobnost, nimamo. Tudi najboljšim literatom (niti filozofom) v resnici ni uspelo povsem korektno opisati tega neprijetnega, negativnega psihičnega stanja. O tesnobnosti se tudi Freud ni detajlno in obširno razpisal. Danes se o tesnobnosti/anksioznosti ve več kot v Freudovem času. Freud pa je je zastavil fundament v razumevanju in interpretaciji tesnobnosti – najbolj z dikcijo, da je »otrok oče odraslega človeka«, kar je v osnovi dikcija angleškega pesnika Williama Wordswortha, ki je živel stoletje pred Freudom. Tesnobnost je dandanes sicer splošno znana psihična anomalija, torej motnja. Psihiatri ji rečejo celo bolezen, ki se jo – po mojem osebnem (psihoanalitičnem) videnju – zdravi z medikamenti/»zdravili« (tableti, anksiolitiki – pogosto tudi z antidepresivi ali celo antipsihotiki). Koncept »zdravil«, ki ga pozna medicina/psihiatrija sploh ne vzdrži, ker tableti, ki jih predpisujejo psihiatri (ali celo splošni zdravniki), v resnici ne zdravijo, pač pa zgolj ublažijo oz. »ohromijo« nekatere simptome (kot neprijetna stanja). Sicer je anksioznost sama po sebi simptom (kot vrnitev potlačenega/izrinjenega), ki nosi s seboj še druge (fiziološke) simptome. Psihiatrija o tesnobi/tesnobnosti razmišlja zelo ohlapno – češ, da gre za neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Iz klinične (psihiatrične in psihoterapevtske) prakse se tesnoba pojavi bodisi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, a običajno bolj izrazite oz. potencirane. Včasih se tesnobnost lahko prepleta s paničnimi napadi oz. se oba psihična fenomena prepletata, se dopolnjujeta, kar je logično, saj imata podobno etiologijo (nezavedna/potlačena jedra). Tako panični napadi kot tesnobnost sta prežeta s podobnimi fiziološkimi simptomi: pospešenim bitjem srca, s slabostjo v želodcu, potenjem, tresenjem, napetostjo mišic, pojavi se lahko hitra utrujenost oz. utrudljivost, pojavijo se lahko težave s prebavo (driska, oteženo je lahko dihanje. Včasih se lahko pojavi vrtoglavica, pogost spremljevalec je seveda nespečnost, nesposobnost koncentracije … Človek, ki je ujet v kronično tesnobnost (in/ali panične napade) se ima tako zelo naštudiranega, da se izogiba dejavnostim ali krajem, ki mu sprožajo tesnobnost oz. panične napade ali zgolj vzbujajo nekakšen nedefinirani strah. Na ravni čustev posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, utesnjenosti, strahu in panike. Na nek način je zmotena tudi kognicija, torej mišljenje, saj človeka kronično skrbi, da se mu bo pojavila tesnobnost in/oz. panični napad(i). V tesnobnost ujet človek je lahko tudi stihijsko oz. kronično in nedefinirano preplašen, saj ima pogosto tudi strah pred (nedefiniranim) »strahom«, torej tesnobnostjo. Vsa ta »čustva« oz. stanja se v človeku vzpostavljajo povsem nekontrolirano, torej spontano, nehotno in/oz. nezavedno. Brez povezovanja tesnobe z nezavednem – torej s potlačenimi infantilnimi jedri – se o tesnobi ne da nič pametnega povedati. Anksioznost oz. tesnobnost (tesnoba) je ohlapno oz. razpršeno čustveno stanje – nikakor pa eksaktno čustvo. Ne da se ga ubesediti na tak način kot npr. fobijo ali panični napad ali (športno) tremo. Predmeta oz. objekt tovrstnega »strahu« – bolje rečeno nadležnega nelagodja (neprijetnosti) – je neopredeljen oz. ga ni. Doživlja tesnobnosti je stihijsko in nedoločenega, vsekakor pa »nedefinirano ogrožujoče«, neubesedljivega. V psihoanalitičnem žargonu bi se dalo reči, da je teoretsko bistvo tesnobe vezano na nezavedno jedro (ali več njih), na določene potlačitve, navadno v povezavi s »triggerji«/sprožilci, ki imajo nezavedno asociativno-simbolno zvezo s ključnimi (stresnimi, travmatičnimi) infantilni dogodki, navadno vezani na primarno družino oz. na »ne-varne« stile navezanosti na mamo (kot bi rekel John Bowlby).

Levi hlapec (Jernej Polajnar - Jerpo), ki mu je levi režim poveril v upravljanje slovensko Wikipedijo, mi jo je zagodel že pred leti, ker sem - ko sem – dvakrat pomagal referendumsko sesuvati Družinski zakonik in/oz noveliranje ZZZDR. Ko je – kot »Jerpo« dajal na Wikipedijo podatke o najbolj znanem serijskem morilcu Metodu Trobcu (https://sl.wikipedia.org/wiki/Metod_Trobec), je (o meni napisal tudi tole): »Roman Vodeb proti predlogu družinskega zakonika leta 2011  --  Roman Vodeb je nasprotoval predlogu družinskega zakonika, ker naj bi otroci brez očeta postali serijski morilci in mučitelji svojih otrok. Kot primer je navedel Trobca in Fritzla,« Marca 2011 sem v Državnem zboru res razpravljal o novem Družinskem zakoniku in omenjal serijske morlice – a la Metod Trobec – ter delikvente/pankrte a la Josef Fritzl, ki so večinoma odraščali brez očeta in posledično niso razrešili Ojdipovega kompleksa in razvili močnega Nadjaza (vesti, moralnega razsojanja) ... Na MMC RTVSLO, kjer sem takrat blogal, so me korektno povzeli: »Metod Trobec ni imel očeta. Veliko serijskih morilcev je bilo brez očeta. Če bi Fritzl imel primernega očeta, ne bi trpinčil svojih otrok.« (In: »Država ne sme krasti otrok in ga zavoziti z zakonodajo. To ni državni otrok, to je moj otrok. Freud se v grobu obrača, če bere našo družinsko zakonodajo.«) (https://www.rtvslo.si/slovenija/potrata-za-svobodno-odlocanje-strehovec-otrok-ima-pravico-do-starsev-in-rojstva/253629) Zdaj pa primerjajte ti dve »informaciji« in boste videli, dojeli, kako pristransko in tendenciozno, t. r. lažnivo piše Wikipedija, kadar se ideološko opredeli. To, da sem trn v peti levim – in to kot levičar – se ve že dolgo. Vsi levi MSM so do mene sovražno nastrojeni – zgolj in samo zato, ker sem bil (kot) levičar proti posvojitvam v istospolno partnersko skupnost. Kako mi je ta ista Wikipedija, torej Jernej Polajnar - Jerpo, izkrivljeno predstavil(a), sem tudi že poročal, pisal. (https://publishwall.si/roman.vodeb/post/575941/wikipedija-roman-vodeb) Takole sem se branil v videu: https://www.youtube.com/watch?v=hyF9gMKFvD4 S takimi podlimi pristopi se na levi lotevajo svojih (domnevnih) političnih nasprotnikov. Groza! Kako naj bo potem pošten človek še levičar?!