Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka
Roman Vodeb

Četrtek, 5. september 2019 ob 13:16

Nedavno sem imel intervju za revijo Reporter. Če ste ga prezrli in če vas tema zanima, evo:

1.     

1.  Zpriprtega Sebastiana  Abramova (prej Sebastian Colarič), ki je nagovoril svoje dekle Julijo, da si odreže roko z namenom pridobitve odškodnine od zavarovalnice, ste dejali, da je prvovrstni patološki narcis. Ali velja za izjemo ali je njegovo kriminalno obnašanje podobno obnašanju serijskih morilcev, kot sta bila Silvo Plut in Metod Trobec?

Silvo Plut in Metod Trobec sta bila drugačne vrste psihopata, kot je Colarić-Abramov. Pri obeh že pokojnih serijskih morilcih ni bilo zaznati toliko klasičnega patološkega narcizma in snobizma, kot pri Colarič-Abramovu. Trobec in Plut sta imela ogromno potlačene jeze do mame. Za Abramova pa tega ne bi mogli trditi. Imajo pa vsi trije veliko skupnega – to pa je: deficit v moralnem razsojanju. Prva dva sta živela t.r. v bedi, dotični Sebastian Abramov pa, kot snob, na veliki nogi – brez enormnih količin denarja ni znal živeti. Trobec in Plut sta imela slo po ubijanju žensk – s poprejšnjim mučenjem, Colarič-Abramov pa je Saro Veber – kot je videti in sklepati ubil zaradi finančnih koristi. Tudi Julijo Adlešič je napeljal v odžaganje roke zaradi lastnih finančnih koristi in ne zato, da bi pri užival v trpljenju mlade Julij. Razlike med Colarič-Abramovom in obema serijskima morilcema so kar evidentne.

2.      Kje vse vidite podobnosti in seveda razlike med omenjenimi (Abramov, Trobec, Plut)?

Kot vsi psihopati je tudi omenjeno trojico naredilo otroštvo. Vsi trije so (bil) t. r. brez Nadjaza. Vest jih ni pekla, ko so grešili. Trobec in Plut sta uživala, ko sta ubijala – ker sta pač poračunavala z (jezo na v otroštvu doživeto) mamo. Mučenje in ubijanje žensk jima ji bilo v naslado. Pri Abramovu pa tega ni opaziti. On je kor razvajenec užival v luksuzu – kot snob se življenja na veliki nogi se ni mogel odreči. Imel je neukrotljivo željo po razkošnem življenju in še hrepenel je po razkazovanju svojega luksuza. Zato je imel tudi t. i. funkcionalne zveze in prijateljstva – kar pomeni, da je ljudi okrog sebi (tudi ženske oz. partnerice) »uporabljal«, jih izkoriščal, da je lahko živel življenje razvajenega bogataša (snoba) in da je blestel v javnosti , pred občinstvom. Zanj je bila to duhovna hrana, brez katere ni dobesedno mogel živeti. Tudi sorodstvo je uporabljal zato, da je od njih pridobil kakšne koristi. (Na dan prihajajo tudi podrobnosti, kako je prelisičil in pripeljal do bankrota enega svojega sorodnika, »mrzlega strica«, bratranca svojega očeta, Mitjo Seljaka.) Pri Trobcu in Plutu se tega ne da opaziti. Njuna psihopatija je bila čisto drugače koncpirana in stukturirana.

3.      Zakaj vam je svojevrsten fenomen, ko je za dekleta bolj grozno izgubiti partnerja kot lastno roko za celo življenje, pomeni teoretsko enigmo? Kaj vse bi si kot psihoanalitik, kot psihoterapevt želeli še pojasniti o primeru žrtve, ki je, kot ste omenili, podlegla objemu sugestije napeljevanja, a vam za zdaj še ni povsem razumljivo?

Vsak normalen človek ima toliko mere zdravega narcizma, da ima raje sebe, svoje zdravje (svoje okončine) kot katerikoli »objekt želje« (kot se reče v psihoanalizi). Pri Juliji Adlešič pa se je očitno zgodil obrat, ko je v svoji intrapsihični libidinalno-ekonomski kalkulaciji dala v na prvo mesto svojega Sebatiana in ne sebe (svojo roko, svoje zdravje). Zato trdim, da je bila izjemno zmanipulirana in izigrana. Mogoče je šla Sebastjanova kalkulacija, naslovljena na Julijo, v tole smer: »Draga moja Julija, sedaj pa preračunaj kaj je zate (in zame) bolje: tvoja odžagana roka, ali moje življenje?!« Zdi se mi, da je moral Abramov uporabiti neko tovrstno finto, nek manipulativni trik, zaradi katerega se je Julija odločila, da raje izgubi svojo roko, kot da nekdo – po vsej verjetnosti mafija, ki ji je bil Sebastjan dolžan denar – Sebastjana likvidira, ga ubije. Z zavarovalniškim denarjem (od odžagane roke) bi Julija rešila svojemu Sebastjanu življenje. Ta kalkulacije se mi zdi zelo verjetna oz. je možna. Res pa je, da jaz nimam vseh informacij, da bi dokončno sodil. Pomembna informacija se mi zdi tale: glede na izjemno lepoto in mladost Julije, bi bilo prav mogoče, da je Sebastjan (ali pa njegova mama) Julijo, silil v prostitucijo. In če bi bilo to res, potem se karte začnejo same odpirati.

4.      Bi torej moral zaradi suma storitve zavarovalniške goljufije ostati v priporu le Abramov, ne pa tudi k storitvi kaznivega dejanja napeljano dekle, ki si je odžagalo roko?

Moje prepričanje gre pač v smer, da je Julija žrtev, ki bi ji bilo treba pomagati. Oz.:  pomagati bi bilo treba družini Adlešič – mami in očetu, da zaščitita svojo hči. Sistem bi moral stati ob strani družini Adlečič, še posebej Juliji. Po moje videnju je glavni krivec Sebastjan Abramov-Colarić – seveda v navezavi s svojo mamo Tinko Huskić – Colarić. Po mojem mnenju – torej po moji moralno-pravni presoji - bi bilo treba njiju preiskovati in zapreti; Juliji in njeni družini pa bi bilo potrebno ponuditi strokovno, torej pravno-psihološko pomoč, skozi katero bii ji dopovedala, da je žrtev nevarnega psihopata in jo zaščitili pred nadaljnjo manipulacijo. Sistem pa – kolikor mi je znano – staršem Julije preprečuje oz. onemogoča stike, Tinka Huskić pa nemoteno komunicira in t.r. upravlja z Julijo v korist svojega sina Sebastjana.

5.       Lahko se strinjamo, da je dekle žrtev psihopatije Abramova, a je obenem sostorilka. Brez njene zaslepljenosti, ki je pravzaprav norost – ko so ji prišili roko, je dejala, da jo noče in jo je menda celo tiščala v zmrzovalnik, da bi odmrla- se kaj tako obskurnega sploh ne bi zgodilo.

Jaz bom ostal pri svojem videnju in moralni oceni: Julija je žrtev hudega psihopata in njegove mame. Julijo bi bilo treba zaščititi. Država bi morala s svojimi strokovni službami »odprati« možgane Juliji, da bi le-ta spoznala, kako in na kakšen način je nasedla Sebastjanu in njegovi mami. Na ta način bi se pokesala, začela sodelovati s preiskovalci in resnica o ozadju bi prišla na dan. Država bi se morala lotiti primera natančno tako – zato, da pomaga družini Adlešič dobiti svojo hči Julija nazaj v ljubeč milje družine. V končni je država, zaradi nesposobnosti – Sebastjan Abramov bi moral v resnici prestajati kazen za umor Sare Veber – omogočila psihopatu, da je uničil življenje mladi in naivni Juliji. Če bi bil jaz njen oče, bi tožil državo, ker ni iz družbe izolirala psihopata Abramova takrat, ko je bil čas za to. Če bi država – policija, sodstvo – opravila svoje delo, bi bila Julija Adlešič srečna mlada dama, in na misel ji ne bi prišlo, da bi si za koga odžagala roko.

6.      Trdite, da ženska v fazi psihotične zaljubljenosti, o kateri lahko govorimo v tem primeru, postane povsem nora in da lahko  katero koli odločitev moškega sprejema za svojo. To se je zgodilo ob umoru Sharon Tate, noseče žene režiserja Romana Polanskega, ki so jo pod vplivom morilca Charlesa Mansona umorila ženske. Torej vendar lahko rečemo, da je Abramovo dekle sostorilka?

Nora, torej psihotična ni samo zaljubljenost, pač pa tudi t.i. transfer oz. transferno čustvovanje, ki je zelo dodelan psihoanalitični koncept, dobro poznan iz psihoterapevtike. Še kako je prisoten v raznih verskih sektah,torej v religij, pa tudi v politiki (in vojski). Še posebej problematični so razni guruji znani iz znamenitih (ameriških) komun. Pri tandemu Julija Adlešič – Sebastjan Abramov je šlo za izjemno čustveno vezo, ki je potekala zalo enosmerno. Julija je bila »nora«, torej psihotična, bodisi klasično zaljubljena, ali pa transferno čustveno vezana. Ampak, problematična ni sugestibilnost – torej slepa ubogljivost Julije, pač pa psihopatija Sebastjan Abramova. Pravo kot rigidna paradigma ne upošteva marsikaj, kar je evidentno v moralne diskurzu. Julija je kolateralna škoda psihopatije Abramova. In Abramov je edini, ki bi se ga moralo v resnici proučevati in kazensko preganjati. Julijo bi v resnici morala doleteti zgolj neka minimalna kazen. Največja kazen za Julijo je ta, da si je že odžagala roko! In zato, da si je Julija odžagala roko, je kriva država in njen nesposoben policijsko kriminalistični in pravni sistem.

7. Psihopatija obeh, Sebastiana Abramova in njegovega dekleta Julije mora imeti kakšen skupni imenovalec ali pač ne?

Skupnih imenovalcev jaz ve tem tandemu ne bi iskal. Julija se je v spletu okoliščin zgolj ujela v past, torej v limanice kronanega psihopata, Sebastjan Abramova.

8. Drži, da sta bila z novim dekletom skupaj že takrat, ko je Abramov imel še nekdanje dekle Saro, ki je leta 2015 umrla, ker naj bi jo, kot je Abramov trdil, po nesreči ustrelil z dolgocevnim orožjem v dnevni sobi njenega doma, obenem naj bi tudi v njenem primeru poskušal dobiti odškodnino? Dekle Julija, ki si je na Abramovo nagovarjanje odrezala roko, je torej morala vedeti za prejšnjo in, da jo je ubil Abramov? Vztrajate, da bi jo po vsem tem morali videti še naprej kot žrtev?

Če naivna 15-letnica začne »prijateljevati« s polnoletnim psihopatom, se iz te zgodbe ne bo izcimilo nič dobrega. In to se je tudi zgodilo. Kalvarijo je zakuhal lažnivi in manipulativni Sebastjan Abramov. V celi kalvariji bi moral biti za Julijo rešilna bilka njen oče, ki pa ga ja Abramov – takrat še Colarič – spretno prelisičil in mu t. r. ukradel hčerko in iz njenega življenja naredil kalvarijo.

9. Kako si pojasnjujete vpletenost staršev Sebastiana Abramova, najbolj seveda očeta, ki je bil prisoten, ko si je Abramovo dekle žagalo roko?

Po mojem videnju in po moji oceni je v družini Colarič nosila hlače mama – moral pa jih bi oče. Če jih bi oče, sin Sebastjan ne bi skrenil z življenjske oz. moralne poti. Evidentno je, da mali Sebastjan ni razrešil Ojdipovega očeta, ker vzgojne vloge močnega očeta ni zaznati. Odraslega Sebastjan ne peče vest. Funkcionira po diktatu oz. zakonitosti šibkega oz. materinskega Nadjaza, ker pomeni, da se ne znal ubraniti imperativa ugodja, uživanja. Oče Colarič je kriv v toliko, da svoje žene – matere svojega sina – Tinke Huskić ni spravil v red takrat, ko je bil še čas. Svojega sina pa prizemljil in naučil kozjih molitvic takrat, ko je bil zato še čas. Očetova intervencija v življenje in vedenje odraslega Sebastjana je popolnoma nemogoča. Oče je vlak zamudil, da bi karkoli korigiral. Zdaj je njegova moralna dolžnost le, da – kot »špicelj« – sodeluje s policijo, preiskovalnimi kriminalisti in sodstvom.

10. Namignili ste na vlogo, ki naj bi jo imela njegova mama Tinka Huskić, poročena Colarič. Ste lahko konkretni, kaj ste imeli v mislih?

Mislim – nimam pa na voljo dovolj podatkov – da bi suvereno trdil, da je vzgojno vlogo v resnici zafurala mama, že zato, ker je sinu vzgojno odtujila očeta, ga simbolno kastrirala. Simbolno kastriran oče ne more dostojno odigrati simbolnega kastratorja v Ojdipalni fazi, kar bi omogočilo, da odrasli Sebastjan ne bi bil brezkompromisno ujet v načelo ugodja oz. uživanja. Očetove prepovedi v struktur Nadjaza pri Sebastjanu t. r. ni zaslediti. In glavni posredni krivec jaz vidim prav mamo Tinko Huskić. Materinski Nadjaz – torej odsotnost (postkonvencionalnega) moralnega razsojanja – je vzrok Sebastjanove psihopatije. Namreč: preveč slabo mamo bi moral vzgojno korigiral dovolj dober oče. V družini Colarič se to očitno ni dogodilo – in zdi se, da je prav mama kriva za ta zdrs v »gor-spravljanju« odraščajočega Sebastjana.

11. Nihče ni pojasnil, zakaj si je Abramov, prej Colarič, spremenil priimek. Konec koncev bi lahko s slednjim  užalil »ego« svojega očeta, s katerim sta sodelovala pri zavarovalniških goljufijah?

»Ime očeta«, torej priimek očeta se ne spreminja, ker to v resnici pomeni simbolno kastracijo očeta. Sin nikoli ne sme kastrirati, torej premagati, ali se odreči, svojemu (»dovolj dobremu«) očetu. V družini Colarič pa je bilo vse narobe. Sebastjan Colarič se je po mojem videnju očitno želel znebiti svojega greha, svoje krivde za umor Sare Veber – zato je spremenil svojo identiteto, in to tako, da se je odrekel svojemu priimku. Pravi, funkcionalno odrasel moški tega nikoli ne naredi. Sprememba priimka po mojem mnenju ni toliko pomembna za zavarovalniške goljufije, pač pa služi samemu Sebastianju, da se počuti bolj varnega – beri: opranega krivde – glede na to, da sam pri sebi točno ve, da je zagrešil umor Sare Veber. Sprememba imena/priimka je vselej nezavedno motivirana (in to velja tudi za njegovo mamo, ki seveda ni Tinka). Glede na to, da si je ime spremenila že njegova mama, si ga je spremenil tudi Sebastian (v Sebastien in iz Colarič v Abramov). V Sebastianovih vedenjskih vzorcih ni zaslediti prav veliko očetovih lastnosti, pač pa bolj mamine, kar (za sina) nikakor ni dobro.

12. Kako je mogoče takšne primere sploh omiliti, preprečiti, ko se vendar vse začne že v otroštvu? Verjetno težko, saj vemo, da v takšnih krutostih nismo osamljeni, zgodijo se povsod. V sosednji Avstriji z Josefom Fritzlom in pedofilom Wolfgangu Priklopilu, ki je imel zaprto Natasho Kampush, v Ameriki s Charlesom Masonom, na Norveškem z Andreasom Breivikom…

Zadnjih 10 let vneto in brazkompromisno trdim, da družbo lahko normaliziramo, če (nazaj) vzpostavimo harmonično primarno družino. Če pa nam »crkne« družina, nam »cerkne« cela družba , z vsemi podsistemi. Normalna, tradicionalna in funkcionalna družina je edini garant, da se nam bo družba spet normalizirala. Če bo oče – kot simbolno nekastriran – dostojno očetoval svojim sinovom (in hčeram), bodo sinovi v odraslosti vzpostavili normalno družbo v vseh podsistemih, ker bodo imeli prve občutke, ponotranjeni moralni kompas in bodo (po)vlekli prave poteze.

13. Kaj vse bi veljalo preučiti v otroštvu psihopatskega Abramova in kako si lahko ob preučitvi njegovega primera pomagamo z vedenji o zgodnjem otroštvu serijskih morilcev Silva Pluta in Metoda Trobca?

Vsakega psihopata bi morali totalno naštudirati, ga proučiti. Poglobiti bi se morali v vse pore njegovega otroštva. In Američani so se! Serijski morilci so najbolj proučevana klientela ljudi. Vsi so nastali v otroštvu – t. r. do 6. leta, kot je trdil Freud. No, meni se zdi, da je kritično obdobje zdaj vsaj do 8 če ne že kar do 10. leta. Najbolj kritično obdobje pa so ravno prve tri faze psihoseksualnega razvoja: oralna, analna in falična faza, kjer domuje Ojdipov kompleks, skupaj s fenomenom kastracije, ki inherentno povezan s tvorbo Nadjaza. Mi, Slovenci bi se morali več naučiti in od Trobca in od Pluta in od še živečega Stephena Casiraghija (alias Hinko Krajačič). Sebastien Colarič (Sebastjan Abramov) pa je po psihopatski plati pravi biser. Posneti bi morali film o njem!

14. V vseh omenjenih primerih velja opozoriti na napačne ocene policistov in kriminalistov o prihodnjih ravnanjih kriminalnih storilcev. Če bi bil Abramov ustrezno obravnavan v primeru uboja prvega dekleta Sara, ne bi mogel nagovarjati svojega novega dekleta, da si odreže roko, tudi Silvo Plut ne bi še enkrat moril, če ga ne bi spustili na prostost, Trobec pa bi tako ali tako moral biti zaprt že po prvem umoru, ko je bila pogrešana prva žrtev.

Znanje in sposobnosti prepoznavanja psihopatov so v slovenski policijsko-kriminalistični stroki na psu, torej na zelo nizki stopnji – taka je moja ocena, tako jaz stvari vidim. Očitno v oddelkih ne službujejo prav pametni ljudje, in spričo nizkih plač, v te službe tudi nobenega sposobnega človeka ne vleče. Policisti se bolj koncentrirajo na nedolžne voznike, ki jim pripravljajo zasede … O kriminalistih pa tudi ne bi izgubljal besed.

15. Zdi se mi, da je nekoliko premalo, če se sklicujemo samo na neumnost policistov in da je treba vendar nekaj reči  še o vseh tistih, ki kadrujejo policiste in kriminaliste. 

Mnogi sistem in podsistemi pri nas ne funkcionira. Moralno odgovornih moških s testosteronsko odločnostjo preprosto ni – vsaj tam ne, kjer bi morali biti. In potem gre vse narobe. Za nameček, da bo parodija še večja, so feministke dosegle, da se na najvišji položajih nahajajo ženske. Tatjana Bobnar vodi policiste, generalmajorka Alenka Ermenc pa vojake, tukaj so še številne direktorice in šefice ... In mene je prev groza, ker vem, da bo sledil kolaps sistema, družbe.  Politiki – še posebej levi – se ne zavedajo, da ženska ne zna (po)vleči pravih potez v odločilnih trenutkih. Struktura njenega Nadjaza ima številne deficite in anomalije. Ampak feminizem ne pusti, da se ta (psihoanalitična) znanja inkorporirajo v družbo …

16. Zakaj denimo niso pripravljeni upoštevati mnenja strokovnjakov, tudi vašega, o tem, da je v omenjenih primerih treba nujno  uporabiti detektor laži, nato še hipnozo ter nevro lingvistično programiranje? Kakšne rezultate si sicer lahko obetamo, če vemo, da pri psihopatih preizkus z detektorjem laži ni uspešen?

Kompetentnii ljudje, ki bi lahko odrejali določene tipe preiskav, ki bi si upali improvizirati v predkazenskih in/oz. preiskovalnih kontekstih, v raznih »pogovorih«, ni. Ne samo, da nimajo znanja, ampak tudi »jajc« nimajo, da bi si upali malo improvizirati – saj se jim niti ne sanja, kako bi se sploh dalo improvizirati. V teh improvizacijah bi bilo treba občasno morda celo kršiti določene pravila, zakone in akte – ampak ker nimajo razvitega poskonvencionalnega moralnega razsojanja, jim to ne kapne na kraj pameti, ali pa si tega pač ne upajo.

17. Kaj vse mora sovpadati, da pride v neki družbi  do porasta ali upadanje teh kriminalnih anomalij?

Veliko malenkosti je, ki vplivajo na razvoj – naraščanje ali padanje – socialno-patoloških dogajanj. Kolaps tradicionalne družine zagotovo vpliva na porast osebne in družbene psihopatije. Psihopatov in sociopatov bo čedalje več, če ne bomo (nazaj) vzpostavili harmonično primarno (tradicionalno) družino. T. i. pankrti bodo postali mainstream, za anarholiberalnim predznakom. Kolaps moške avroritete – torej očeta – bo drastično zaznamoval družbo v negativno smer. Svojevrstno zgago pa bodo uprizarjale tudi ženske na vodilnih položajih … Bojim se, da bo vse hudič vzel.

18. Bi rekli, da smo pri reševanju takšnih kriminalističnih primerov preveč pod vplivom televizijskih in filmskih kriminalnih zgodb, kjer se običajno reši še tako zagoneten umor, nekako tako, kot je v romanih Agathe Cristie ali Arthurja Conana Doyla o dr. Watsonu in Sherloku Holmesu?

Današnje hollywoodske mojstrovine imajo močan strokovni suport . Scenaristi in režiserji so pravi mojstri, ker so primorani upoštevati nasvete različnih psiho in socio-strokovnjakov. Če jih ne bi upoštevali, bi ustvarjali slabe filme, ki se ne bi prodajali. Denar pa je sveta vladar, in tega si ne smejo privoščiti. Zato so danes mnogi filmi in TV-nadaljevanke prave mojstrovine, od katerih bi se policisti in kriminalisti lahko veliko naučili.

19. Kje so razlogi, da tudi sami preučujete te primere? Ali predvsem zato, ker vas novinarji pocukamo za rokav ali je odločilna lastna želja po raziskovanju ozadij psiholoških lastnosti storilcev hudih kriminalnih dejanj?

Že od nekdaj me zanima delovanje človeške psihe – posledično me izjemno zanimajo psihopati in podobni norci. Zanimajo me potlačitev, zanima me nezavedno – zato sem se naučil tudi hipnotizirati. Če dobim kakšnega psihopata na pogovarjanje,  banalno rečeno: kipim od sreče. Psihopati imajo po definiciji tudi specifično seksualnost – in psihoanaliza je t. r. veda o seksualnosti. Zato se posledično tudi zelo dobro spoznam na človeško seksualnost. No, psihoanaliza je v resnici nastala, ker je Freud želel (z)vedeti, kako ženska uživa, kakšna je njena (nezavedna) želja. Moška seksualnost je zagatna na drug način.

20. Zase ste dejali, da ste odraščali v normalni in harmonični družini, zaradi česar imate zdravo testesteronsko agresivnost in pogum. Kako bi opisali normalno in harmonično družino?

Moja primarna družina je bila resnično takšna, da mi je dala t. r. vse, kar rabim, da si upam določene stvari tudi povedati javno in naglas – in to zelo koncizno –, brez bojazni, da se me označuje, da sovražno govorim. Ceno seveda plačujem: v tem trenutku »prebolevam« na Facebooko enomesečno blokado, ker sem rekel, nek nedolžen video (s krivično dosojeno enajstmerovko – dosodila pa jo je sodnica, ženska) pospremil z repliko, da ženske pač ne morejo biti sodnice, še posebej ne v fuzbalu …

21. Ste svetovalec in psihoterapevt v vsakdanjem življenju, kar vam očitno ne zadostuje, sicer se ne bi pojavili še v vlogi režiserja, scenarista in glavnega igralca istočasno. Kaj bistvenega ste v vlogi seksologa Sigmana Frojdeba sporočili gledalcem in s kakšnim znanjem vedenjem vas po vaših predstavah seznanijo navdušenci nad vašo komedijo?

Glede na to, da so me že pred leti »odrezali« t. r. od vseh medijski kanalov – glavne protagonistke  mojega medijskega  umora  so bile feministke –, sem naposled stopil na gledališki oder, kot režiser, scenarist in glavni igralec (Sigman Frojdeb). Sedaj satirično smešim feminizem in t. r. predavam (hetero)seksualnost – v smislu : »Fuk brez muk je utopija!«. Pravi gledališki hit predstavlja igra »Razočarana gospodinja pri seksologu«, ki je presegla vsa najbolj optimistična pričakovanja. 31. avgusta bom spet gostoval v Kinu Komuna – mislim, da se bližamo 150. ponovitvi. Posneti pa nameravam tudi istoimenski film.

22. Zagotovo ste naleteli na koga, ki je hotel zamenjati vloge in bil pripravljen biti vaš svetovalec in psihoterapevt. Kako se je odvijalo nagovarjanje, prepričevanje, zaplet, razplet?

To si pa nihče ne upa. No, kakšen vaški prepotentni posebnež se najde, ki mi hoče soliti pamet. Ampak se ne dam. Imam pa dva dobra svetovalca – nekakšna supervizorja -, ki se dobro spoznata na človeško psiho, to sta Borut S. Pogačnik in Branko Gradišnik. Če si z vsemi avtoanalitičnimi triki ne uspem zazreti v lastno slepo pego, mi jo onadva pomagata uzreti.

Dodatna 3 vprašanja:

1. Kako je mogoče, da je Julija v priporu še naprej izpostavljena manipulaciji Abramov-Colariča, saj redno prejema njegova pisma, na kar so starši tudi opozorili, vendar njihove prošnje, kot nam je povedala Julijina mama, nočejo upoštevati, sklicujoč se na to, da je Julija že polnoletna?

To je popolnoma napačna drža kriminalistov oz. naše »pravne« države. To je zgrešeno. To je znak njihove moralne nerazsodnosti.

2.      Kako velika je verjetnost, da je do takšne nore zaslepljenosti prišlo zaradi dolgotrajnega omamljanja-jemanja drog – v zadnjem letu, ko je živela skupaj s Sebastianom in njegovo mamo?

To težko rečem, ker ne vem, ali je bila na kakšno drogi in na kateri. Omamljenost je mogoča, ampak, se mi zdi, da ni ključna – razen, če ne gre kakšno posebno drogo, ki jo jaz ne poznam. Sreča v nesreči se mi zdi, da Julija ni noseča – dobro bi bilo, da ni.

3. Ob pojasnilu ženske seksualnosti ste še napisali "Moška seksualnost je zagatna na drug način," zato vas sprašujem – smo radovedni,  na kakšen način?

Funkcija moškega v seksualnosti je, da na tak ali drugačen način »rine«. Moški je načeloma ohromljen z žensko lepoto in mladostjo – žensk pa ne. Ohromi ga tudi žensko uživanje, ko ji on izpolnjuje – takšno ali drugačno željo, tudi seksualno. Moški imperativ je – načeloma –, da brezkpompromisno ljubi. Žensk pa bolj uživa, če je ona sama ljubljena … Itd.

Kratka biografija: Roman Vodeb se je (roj. 1963) je kritični mislec, ki s svojimi psihoanalitičnimi komentarji in interpretacijami buri duhove. Nekoč je bil v vrhunski športnik (telovadec), pozneje tudi odličen trener – občasno tudi jugoslovanske reprezentance. Diplomiral in prvič magistriral (iz psihoanalize motivacije, l. 1996) na Fakulteti za šport. Drugič je magistriral na Sociologiji kulture na FF (iz ideologije v povezavi s psihoanalizo). Doktoratu iz antropologije vsakdanjega življenja se je leta 2001 odpovedal – ker si pač ni pustil oprati možganov, saj je bil že takrat trn v peti feministkam in LGBT gibanju (mentor njegovega na grmadi zažganega doktorata je bil gejevski aktivist – pozneje dekan FSD – dr. Bogdan Lešnik). Je pisec šestih knjig. S knjig »O spolu« (2011) je pomagal sesuti dva družinska zakonika – leta 2012 in 2015. Najnovejša knjiga »Prvi spol« iz l. 2019 pa govori o ženskah in feminizmu. Kot kritični mislec jezi leve in desne. V zadnjem letu je skozi svojo kontroverznost blestel v oddaji Faktor. Sicer že od leta 2007 redno piše bloge in kolumne. »Slovi« tudi po tem, da je pogosto blokiran na družbenem omrežju Facebook (tokrat za 1 mesec). Enomesečno blokado je dobil tudi v času imenovanja Alenke Ermenc za načelnico Slovenske vojske. - - - Osebna spletna stran: https://www.roman-vodeb.si/

PS: TUDI TRENUTNO SEM NA FACEBOOK NA ENOMESEČNI BLOKADI (DO ZAČETKA OKTOBRA) - ZARADI RESNIČNE (BOSANSKE) "WC-table", NA KATERI SO KOT "TRETJI SPOL" NARISANI "NEZEMLJANI"!

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 1. Jan 2020 at 19:42

666 ogledov

Sovraštvo do žensk?!
Pred leti sem za neko spletno revijo “Moja leta” pisal odgovore na vprašanja, ki si mi jih zastavljali bralci. Te dni mi je prišel pred oči link, kjer me je bralka zbodla nagovorom oz. naslednjimi vprašanji: “Spoštovani! Zanima me, kakšno je vaše mnenje o ženskah? Ali jih sovražite? To vprašanje postavljam zato, ker me moj mož vedno, ko bere vašo knjigo O spolu, še bolj ponižuje. Že tako poslušam njegovo poniževanje med prijatelji, pred otroki. Ko pa bere vašo knjigo, mi razlaga, zakaj imam toliko napak, kot jih imam, zakaj sem mu v bistvu nevoščljiva in podobne stvari. Naj dodam še, da mož večkrat pove in tudi verjame, da obstajajo na svetu ljudje in ženske. Torej, v najinem zakonu ni kakšnega velikega spoštovanja. Hvala za vaš odgovor in vaš čas.” Moj odgovor je bil takrat - in še danes takle: “Moje mnenje o ženska nima nobene zveze z mojim psihoanalitičnim znanjem in (antifeminističnimi) teorijami, ki jih pišem/širim. Moja knjiga »O spolu«, ki je res nekakšen »best seler« za možate moške in feminilne ženske – torej za »normalen« ljudi. Predlagam vam, da sami preberete knjigo in ocenite, kakšni so moji pogledi na ženske. Žensk ne sovražim – sovražijo jih npr. serijski morilci, ki so imeli kot dečki ponesrečen odnos z mamo. Jaz sem imel dober odnos s svojo mamo in ga imam še vedno – torej: mama me je imela rada (nikoli me ni udarila) in torej ne morem črteti/sovražiti žensk. Neporavnane račune pa imam s feminizmom/feministkami – torej z možatimi/faličnimi ženskami, njihovo emancipiranostjo. Take (falične) ženske/»moškinje« uničujejo svoje otroke, predvsem sinove. Če ste vi ena takšnih, vas morda mož latentno sovraži ravno zato, ker ga simbolno kastrirate, mu uničujete otroke. Morda pa ste čisto normalni, le da ima vaš mož neporavnane račune s svojo mamo. Če jo je kot deček sovražil, bo po tihem sovražil tudi vas, in vi boste dežurni krivec za ponesrečen odnos njegove mame do njega kot dečka. Ženske, ta božanska bitja, jaz osebno obožujem. Ko uzrem žensko lepoto, sem krotek. Vaš mož pa – če ste mu rodili otoka in če ga simbolno ne kastrirate, npr. z idejo/tezo, da sta spola enaka, in če ne zaslužite več kot on (denar je simbol penisa, in to ni retorična fraza) – je, milo rečeno, »čuden«. Če mu »ne date« seksati, je verjetno (nezavedno) jezen na vas … Morda je v stiski in vi dežurno kasirate njegovo nelagodje (beri: simbolno kastracijo). Morda je impotenten. Morda se vas je naveličal (ker ste zanj vedno ena in ista in niste ravno »doktorica seksa«) … Itd. Morda je vaš mož preprosto (karakterno) »butast« (beri: čustveno neinteligenten in moralno nerazsoden). Več bi moral zvedeti o vas, vašem otroštvu in seveda o možu in njegovi primarni družini.” Čudi me, od kje ljudem ideja, da jaz sovražim ženske?! Očitno gre za nesporazum. Ljudje me ne (pre)berejo dovolj poglobljeno in me potem napačno razumejo oz. interpretirajo. PS: ŠE več zanimivih odgovorov za "Moja leta" dobite tule: https://mojaleta.si/Iskanje?search=vodeb Originalen link na “Moja leta” ("Sovraštvo do ženske") je tule: https://mojaleta.si/Nasveti/Sovrastvo-in-ponizevanje-zensk?s=2  

Thu, 26. Dec 2019 at 09:35

811 ogledov

O odnosih, ločitvah in še čem
Nedavno sem dal Reporterju daljši intervju o odnosih v zakonu/zvezah, o ločitvah in še čem: https://reporter.si/clanek/slovenija/besede-pretepenih-zensk-sama-si-si-kriva-morajo-poslusati-zrtve-nasilja-745447 Tule podajam moje originalne odgovore: Ali vam je znana knjiga »Sama si si kriva«, kjer so opisane zgodbe treh žensk, ki so bile pretepene, zlorabljene, posiljene, psihično maltretirane… Kako vas kot psihoanalitika, svetovalca in psihoterapevta prepričajo takšne zgodbe in ali lahko takšne zgodbe pripomorejo k temu, da tudi ženske začnejo pričevati. Koliko lahko takšne knjige prispevajo k razrešitvi oziroma zmanjšanju fizičnega in psihičnega nasilja nad ženskami v družinah, primarnih kot sekundarnih? Omenjena knjiga mi ni znana – berem bolj znanstvene knjige. Sem pa še kako seznanjen zgodbami, ki so opisane v knjigi, ker so paradigmatske, ena drugi zelo podobne. Ženske, ki so doživljale vse to, kar opisujejo v knjigah, bi morale spregovoriti – predvsem na sodiščih in pred preiskovalnimi organi. Predvsem pa v psihoterapevtskih (po)svetovalnicah. Pa tudi še več takšnih knjig bi morale napisati. Javne debate v medijih bi se morale odvijati na to temo, v katerih bi sodelovali razni psihostrokovnjaki, ki se spoznajo na moško in žensko duševnost, na partnerske odnose in na seksualnost obeh spolov. Zakaj je treba tolikokrat na sodišču razlagati o nasilju in zakaj imajo ženske sodnice večjo težavo od moških pri vživljanju v žrtev? Je temu res tako? Na nekaj mestih sem že omenil, da ženske pogosto podlegajo lastnemu sočutju in ni dobro, da so sodnice. Njihovo moralno razsojanje je popačeno. Po drugi strani pa lahko ravno sočutje in vživljanje z žrtvijo prepreči kompetentno razsojanje o posameznik primerih. Ženske znajo podlegati tudi nezavednemu ljubosumju. Moški so po mojem mnenju bolj pravični pri dodeljevanju kazni za posiljevalce in podobne seksualne prestopnike, ki se izživljajo nad ženskami. Zakaj se policija ne odziva pravočasno, zakaj ne nudijo žrtvi umika na varno in zakaj žrtev ni deležna spremstva policistov na varno? Kako je o tem obveščeno Center za socialno delo in kako odzivni so v teh primerih centri? Policisti so očitno omejeni s ponesrečeno zakonodajo. Po drugi strani obstajajo tudi ženske, ki znajo še kako izkoriščati zakonodajo sebi v prid in včasih se tudi domnevnim napadalcem dela krivica, ker znajo nekatere ženske tudi napihniti neke nedolžne doživljaje in celo lagati. Centri za socialno delo so konceptualna in sistemska zabloda. Inštitucije, ki imajo v svojih vrstah preko 90 odstotkov žensk, so spodletele. V tem kontekstu mislim na CSD in sodišča, kjer dominirajo ženske. Moralno razsojanje žensk je po psihoanalitični logiki vprašljivo in pogosto se marsikakšna odločitve oz. razsodba ženske popolnoma neustrezna – moralno sporna. Čustvena involviranost žensk popači trezen pogled na posamezne primere – še posebno tiste, ki imajo seksualno konotacijo. Včasih pači pravično presojo – pa naj se to sliši še tako banalno – ravno nezavedno ljubosumje sodnic oz. zavidanje žrtvi, da je bila »objekt želje« nekega moškega, četudi posiljevalca. Kje vidite razloge, da se moški psihično in fizično znaša nad partnerko, celo tako, da mora posredovati policija? Bi dejali, da je to bolj povezano z odnosi z njegovim nekdanjimi odnosi v primarni družini kot pa v nerazumevanju s partnerko? Zakaj takšnega psihičnega, fizičnega nasilja ni mogoče ustaviti vse dokler se partnerja ne odločita za ločitev, prekinitev zveze? V takšnih primerih moški radi govorijo o krivdi ženske in ji to v odnosu tudi venomer očitajo. Če se je moški sposoben fizično in seksualno znašati nad žensko – svojo ženo, partnerico (materjo svojih otrok) – je za to ekscesnost praviloma kriva infantilno doživeta mama dotičnega agresivnega moškega. Če je deček v svojem otroštvu potlačil jezo do lastne mame, in če ni bil vzgojno deležen dobrega, pravičnega in ljubečega ojdipskega očeta, bi se v odraslosti znal apriorno sovražno odzivati na svojo ženo – tudi v seksualnih kontekstih. V resnici so za spolne prestopke moških in nasilnost do žensk, krive slabe matere in, bodisi odsoten ali pa (preprosto) slab ojdipski oče. Moški, ki ima potlačeno jezo do mame, si praviloma tudi ne izbere ravno idealne ženske za ženo. V nekaterih primerih se zgodi, da si moški izbere »slabo« žensko natančno zato, da se lahko (s)krega z njo – da lahko malce upravičeno in legitimno zliva jezo nanjo – zato, ker ni predelal potlačene jeze do lastne matere. Po drugi strani pa si ženska nezavedno motivirano izbere napačnega moškega – navadno po podobi svojega slabega (agresivnega) očeta. Po svoje si je na nek način malce res sama kriva za svojo kalvarijo, ker si je pač ona izbrala napačnega moškega. Verjetno pride do tako hudega fizičnega in psihičnega nasilja v družini partnerjev, ki sta bila sama prikrajšana, zlorabljena v otroštvu. Kako je mogoče sploh rešiti odnos v takšni družini, ko gre pri obeh partnerjih za hude travme iz njunega otroštva? Drži, da so takšne zveze že vnaprej obsojene na propad? Pogosto se zgodi, da se v zakonu oz. partnerski zvezi ras znajdeta dve ranjeni duši, ki sta si po svoji ranjenosti prav kompatibilni. Moški išče ustrezno partnerico, da se do nje lahko agresivno vede. Po drugi strani pa ima tudi ženska lahko libidinalno afiniteto ravno do agresivnega moškega, ker je kot deklica doživela agresivnega očeta, ki jo je po drugi strani imel rad. Krog je na ta način začarano sklenjen. Zardi otrok se potem takšni pari mučijo v zvezi, ker je vseeno to lahko na nek način dobro za otroke. Načelom je najslabše za otroke je, če se mati in oče ločita. Včasih – v nekaterih primerih – pa je ločitev neizbežna, posredno torej – v dani situaciji – koristna za otroka. Kdaj je treba potegniti črto in zavrniti odnos, v katerem je prišlo do psihičnega in fizičnega nasilja? S partnersko (družinsko) terapijo se da marsikaj spremeniti. Včasih je dovolj že terapija enega – tistega, ki je bolj sporen. Lahko je to moški, ali ženska. Pogosto bi bilo treba (s)terapirati oba – vsakega na svoj način. Vsak človek – še posebej latentno agresiven in sadističen – bi moral predelati zamero do svojega nasprotispolnega starša, zato, da bi lahko normalno zaživel v harmoničnem partnerskem odnosu. Treba je vedeti, da s(m)o starši v partnerskih odnosih vztrajamo pogosto zgolj zato, ker je to dobro za otroke – torej, ker je to moralno prav do otrok. Ob zelo agresivnih moških, ki se niso pripravljeni spremeniti oz. se na nek način ne morejo, je ločitev edina rešitev – ker je ravno ločitev najboljša za otroke, ki ob gledanju agresivnosti, zelo trpijo. Lahko pravočasna prekinitev odnosa še vpliva na to, da otroci kasneje v svojem življenju ne bodo imeli podobnih vzorcev? Kdaj je v takšnih zvezah še mogoče rešiti travme otrok, da slabih vzorcev ne prenašajo naprej? Ali lahko to sploh reši prizadeti starš, četudi je sprejel odločitev o prekinitvi takšne zveze, odnosa? Pravočasna prekinitev odnosa – torej ločitev – otroke v vsakem primeru zaznamuje na svojevrsten način. Otroci ločenih staršev se navadno v odraslosti tudi sami ločijo. Pomembno je tudi v katerem obdobju je otrok deležen ločitve svojih staršev in kako se spelje ločitev. Prej kot se zgodi ločitev, bolj so otroci teh ločenih staršev v odraslosti »razštelani«, torej zaznamovani z ločitvijo. Zgodnje ločitve so lahko v resnici najslabše, ker se poruši ojdipalna scena (trikotnik oče-mati-otrok). Ločitev staršev je, ob spolni zlorabi, v resnici najhujša stvar, ki se lahko zgodi otroku – no, tu je še smrt enega od staršev, ali pa »pahnjenje« v rejo. Posledice takšnega skupnega življenja, naj bi imele vse manjšo moč potem, ko vsak izmed partnerjev zaživi svoje življenje? v čem vse se izboljša kvaliteta življenja, glede ne to, da se partnerja še vedno ne moreta izogniti novim dogovorom glede skrbništva otrok in glede preživnine, dostikrat se po ločitvi zgodijo novi sodni spori zaradi delitve premoženja, poveča se možnost socialne ogroženosti, saj se za reševanje sporov porabi veliko denarja za plačilo odvetnikov. Vpeljava novega partnerja s strani enega ali druge starša je za otroka vselej problem – lahko tudi velik problem. Dokler otrok ne da nekega tihega konsenza, ni ravno priporočljivo nove partnerje/partnerice predstavljati otrokom kot mačehe ali očime. Problematična so tudi skrbništva, kjer navadno izvisijo očetje. Najhujše, kar se lahko zgodi otroku, da si ločene starša vzajemno – en drugemu – sadistično pijeta kri, si nagajata, preko otrok – npr. skozi prepovedovanje stikov. Ugotovljeno je, da so spori na sodišču dostikrat v škodo žensk, najprej zaradi pričevanja, nato glede dodelitve otrok, premoženja. Kje so prednosti in slabosti takojšnje sporazumne ločitve ter ločitve z daljšim sodnim postopkom, ko prihaja do zaslišanja še drugih prič, otrok, mnenja izvedencev …? Ločitve nimajo nikakršnih prednosti. Korist od ločitve ima načeloma tisti partner, ki v zakonu (zvezi, partnerstvu) bolj trpi. Ločitve so načeloma muka za oba vpletena – največjo muko pa doživljajo otroci, ki so z ločitvijo zaznamovani celo življenje. Dolge in mukotrpne ločitve polne zapletov in izčrpavanja lahko “koristijo” tistemu sadistu, ki v zavlačevanju uživa, ko partner oz. partnerica trpi. Trpljenje otrok ga – navadno gre za moške – v tem primeru ne zanimajo. Zanjo pa tudi ženske biti zelo sadistične. Pogosto se tudi ženske ne zavedajo, kako otroci trpijo, ko se starši ločujejo. Daljši sodni postopki so lahko koristni v toliko, če se partnerja vmes premislita in se pobotata. Dolgih sodnih postopkov si seveda želijo odvetniki, ki služijo mastne denarce v ločitvenih sodnih postopkih. Kakšen bi moral biti nasvet tistim, ki delijo podobne zgodbe? Ali so smiselni dolgotrajni sodni spori, ti lahko trajajo več let, ko otroci že odrastejo? Starši ne smejo en drugega očrnjevati otrokom. To je najslabše! Dobro je, če imajo otroci svoje starše – oba: očeta in mamo – tudi po ločitvi zapisani v dobri luči. Včasih je dobro otrokom celo malce lagati – zato, da ne zasovražijo enega od svojih staršev, ali celo oba, kar je najslabše. Medsebojno blatenje najbolj psihično poškoduje otroka. Starši se morajo zavedati, da otrokom ločitev načeloma izjemno škodi – seveda v psihičnem smislu. Zato morajo starši svojim otrokom olajšati prehod v ločenost. Mnogi starši postanejo bolj tolerantni do vedenjskih zdrsov svojih otrok, kar pa vodi v svojevrstno razvajenost, ki ima lahko fatalne posledice v odraslosti. Fantje, ki rastjo brez očetov, navadno postanejo moralno nerazsodni, dekleta pa seksualno zbegana – bodisi aseksualna ali pa promiskuitetna. Svojevrsten problem je, če otroci rastejo ob agresivnem očetu. Fantje postanejo kopije svojih očetov, dekleta pa se nezavedno “navdušujejo” nad agresivnimi moškim, ali pa se predajo feminizmu, ki, kot ideologija, v osnovi črti moške. Storilci bi morali biti kaznovani, toda, kako je mogoče nekoga kaznovati, četudi je bil nasilen v besedah in dejanjih do partnerja in je tudi prišlo do ločitve? Vsak ima svojo subjektivno resnico, svojo plat medalje. Obrambni mehanizmi človeku omogočajo, da si zracionalizira še tako zmoten pogled/razlago sebi v prid. 'Vsake oči imajo svojega malara' tudi v primeru razumevanja dogodkov oz. resnice. Storilec nekega agresivnega ali moralno spornega dejanja pogosto sebe ne vidi krivega. Je res lahko koristno brskanje po preteklosti, pisanje o njej, ali je bolje, da človek tega ne počne, ker le tako lahko znova čim prej zaživi neko normalno življenje, brez nenehnega obujanja slabih spominov? Včasih je dobro kakšne zamere pozabiti oz. človeku odpustiti, da se lahko zaživi naprej – npr. v partnersko-družinskih prepirih zaradi koristi otrok. Včasih se to ne da, ker so dejanja prehud. Mnogim, ki so zamerljivi po naravi, pa pozaba ne uspeva. Kakšno je vaše mnenje o zadnjih primerih ločitev znanih osebnosti, ki so opisane v medijih? Tak primer je odvzem otroka hrvaški pevki Severini, drugi primer je ločitev med Zmagom Jelinčičem in Moniko Zupanc Jelinčič, kjer prihaja do spora pri delitvi premoženja, glede hujskanja otrok (s strani partnerke, glede očitkov o uživanju prepovedanih substanc, varanja…? Vsaka ločitev je drugačna vsak prepir ima drugačne korenine. Načeloma imajo ločitve svojo libidinalno logiko – npr. to, da mlada dobil žen(sk)a, ki nekemu bogatemu moškemu rodi otroka, pol premoženja. V primeru Jelinčiča in njegove Monike se meni zdi prav, da Monika dobi vse tisto, kar zahteva – perverzno pa se mi zdi, da Jelinčič Moniki ne bi prepustil pol svojega premoženja. Banalno rečeno: seks ostarelega moškega s pol mlajšo ženska, ki mu za nameček rodi še otroka, je drag. Moški, ki seksa s toliko mlajšo žensko, naj to tako ali drugače (drago) plača. Seks je pač drag – perverzno se mi zdi, da Plemeniti Zmago tega ne razume.

Fri, 22. Nov 2019 at 08:27

1336 ogledov

Iščem novo moderatorko!
Takole je obupala Sanja Kranjc, ki je bila predvidena kot moderatorka na predstavitvi knjige PRVI SPOL, ki sem jo želel predstaviti na 35. slovenskem knjižnem sejmu. Ali imate kakšne predloge, katera moderatorka bi lahko zamenjala Sanjo. Takole se je izpovedala: Lepo pozdravljeni! Moje ime je Sanja. Ja tista Sanja, ki bi se v četrtek 28. 11 ob 15 uri v Cankarjevem domu, lepo umirjeno pogovarjala skupaj z Romanom Vodebom, o njegovi knjigi Prvi spol. A očitno sem še do predvčerajšnjim verjela, da bom to lahko v miru tudi speljala. Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo knjigo, ki pravzaprav ženske, v primerjavi s feministko Simone de Beauvoir (knjiga Drugi spol), postavi na mesto prvega spola (ja jst sem knjigo celo prebrala) prikaže kot žaljivo do žensk. Tudi zato sem tako močno želela ta pogovor izpeljati. Verjemite mi, da sama nikoli ne bi svojega telesa, ki ga spoštujem in cenim, dala poleg nekoga ki bi bil do mene žaljiv ali celo sovražen. Priznam, ker je Roman kontraverzen in tudi provokativen, sem želala skupaj z njim diskutirati o njegovih pogledih. Nikogar s tem nisem želela podpirati, ali delati reklame. Vedno sem uživala v pogovorih z nekom, ki razmišlja na drugačen način kot jaz. In ta vpogled sem želela deliti z vami. Dovolila sem si to svobodo in nikoli nisem želela biti nesvobodna v svojem razmišljanju in prepričanjih. Ko sami sebi dovolimo to svobodo, potem lahko svobodo razmišljanj dovolimo tudi drugim. In tako sprejmemo človeka. Feminizem je naredil mnogo dobrega (zaradi njega imam ogromno pravic tudi sama), a ta današnji "ekstremni" feminizem, po mojem mnenju dela več škode kot okoristi. Ker nastopa z jezo,nasiljem ter sovraštvom. Z energijo, ki je totalno destruktivna, čisto nič ženstvena. Sama bi rekla da tudi moška ni. Ker pravi moški ščiti, daje varnost, ne pa sesuva (in ne boste verjeli: Roman sam je rekel, da mi ne priporoča, da pridem, a jaz sem še kar vztrajala, dokler nisem videla, da gredo stvari v nenormalne razsežnosti). Občutek je, da bi s svojo držo želeli uničiti vse kar je ženskega in žensvenega samo zato, da bi bile enake moškim. Ampak enake nismo, ne v konstituciji telesa, ne po strukturi možganov, ne po čustvovanju itd. In ko bomo najprej me sprejele svojo naravo, ne bomo več želele biti enake moškim.Tako se vedno znova me same postavimo v pozicijo drugega spola. Da lahko ohranjamo svojo podobo oz. neke družbeni konstrukt še naprej. Tukaj so morda na mestu vprašanja: "Katero potrebo želimo uslišati, ko želimo biti enake moškim, je občutek, da bi potem bolj pripadale, da bi nas bolj sprejeli, da bi bile bolj ljubljene,da bi imele večjo kontrolo?" Ker je ta knjiga sprožila toliko prahu in nasilja (to kar očitate Romanu, žal sedaj počnete vi), sem se odločila, da pri pogovoru ne bom sodelovala, ter vam ne bom dala tega veselja, da bi mi postavili kakršnokoli vprašanje. Ne želim svojega telesa vnašati v energijo nasilja in sovraštva, predvsem ne zato, ker v sebi nosim novo življenje. Ne bi rada, da še predno začne to življenje na Zemlji začuti, da je tukaj strah, sovraštvo in nasilje. Želim, da dokler je še v meni, uživa v ljubezni in miru ter posluša same lepe stvari. Ko pride iz maternice bo očitno dovolj časa da ga pripraviva z očetom tudi na to. Vam pa želim iz vsega srca vse dobro :) P1S2: vem, da bo sedaj s tem sporočilom razočarala tiste, ki ste me podpirali, tako kot sem razočarala tiste, ko sem se odločila za pogovor (ja čeprav ne vem kako imam lahko takšno moč za vaše notranje stanje :) ) Veste kaj, najbolj pomembno mi je, da nisem razočarala sebe. Za enkrat se RAZOČARANA GOSPODINJA PRI SEKSOLOGU še vedno dogaja. Danes (petek) v Cekrvenjaku (Prekmurje), jutri (sobota) Kozina/Hrpelje (Primorksa), v nedeljo Petrvče (Savinjska dolina). Vsredo pa Maribor (KGB), v petek pa potem še Novo mesto, sobota Poljčane, nedelja Rače-Fram.

Thu, 14. Nov 2019 at 15:42

944 ogledov

Simič Vs. Vodeb - 2. del
Glede na to, da najbolj vneti sadisti (na Twitteju in YouTube) želijo nadaljevanje dvoboja »Simič Vs. Vodeb« – prvi del se je zgodil na Faktorju 6. novembra – moram par stvari razložiti. Kdo je v tem dvoboju zmagal, je stvar individualne presoje. S kapitalizmom zaslepljeni desničarji, ki ji kap zadane, že ko Luko Meseca vidijo (in slišijo »L« od Levice), bodo seveda videli zmagovalca v Ivanu Simiču. Glede na to, da sem zadnje desetletje precej nepriljubljen na levi, me tudi mnogi levičarji ne vidijo prav v lepi luči. Faktorja normalni levičar pač ne more gledati, ker je neobjektiven in zato neprebavljiv. Toliko politične pristranskosti kot Faktor – gre za ukrivljenost v desno – si privošči le še Nova24TV. Kakorkoli že. Tule si lahko – vsi desničarji, ki me polivate z gnojnico – preberete dve pozitivni repliki, ki sem ji dobil na domači E-mail. """"Spoštovani. Včeraj sem gledal oddajo na TV3 (Faktor), kjer ste med drugim bili tudi vi komentator. Zelo se me je dotaknila vaša odprta, neposredna, jasna ter ne nazadnje tudi zelo pogumna stališča in izjemna komunikacija, kot tudi izrečena opozorila (ali bojazni) kaj se lahko v bodoče pripeti v naši skupnosti/državi. V celoti se strinjam z vašimi ugotovitvami, žal pa vse res nekako vodi v smer, katero ste napovedali. Videlo se je, da za svojimi stališči zares stojite in to zagotovo niso bile besede v prazno. Upam, da so vas gledalci vsaj nekoliko uslišali, zagotovo pa so videli tudi vašo obrazno mimiko, ki je kazala na vaše prepričanje in skrb. Glede na videno in slišano Vam lahko le čestitam in želim še naprej vse dobro. Lep pozdrav iz obale. LP Andrej""" """Spoštovani! Čestitam vam za vašo borbo v Faktorju, ki sem ga pravkar gledal. Na žalost je s Simičem preveč vlekel tudi Pertinač. Ker sem bil v mnogih takih bitkah razumem, da sredi vihre ne prideš do učinkovitih poudarkov, protinapadov, recimo, da bi od Simiča in Pertinača zahteval, da utemeljita pravičnost prenizkih plač velikega dela delavcev, ki z njimi ne morejo s svojimi družinami spodobno živeti, itd. Sicer sam Luka Meseca ne spoštujem – lažna Soroševa levica, on dejansko sabotira za Kučanov klan in Globaliste (kapitalistične imperialiste), z vašo razpravo pa se zelo strinjam. LP Marjan""" Drugega dela dvoboja »Simič Vs. Vodeb« ne bo, ker me sogovornik sploh ne razume. Ne šteka bistva mojih replik. Spreobrača moje misli in celotno temo … Njegovo branjenje oz. »pariranje« je popolnoma mimobežno, konceptualno zgrešeno. Vselej, kadar mi replicira, zgreši bistvo – »mimo useka«. In če za nameček o Luki Mescu še misli, da je – kot je rekel – šel v politiko zato, da bi dobro živel, torej dobro zaslužil, potem res ni vredno izgubljati besed s takšnim sogovornikom. In če rečem, da se je Sonja Šmuc v »dvoboju« z Lukom Mescem »kurčila« on pa reče, da se ni, potem je res vsaka nadaljnja debata brezpredmetna in odveč. Za nameček – ko se ustraši za svojo rit – pa še reče, da pozivam ljudi k uporu, in svetuje, da posnetek najinega soočenja ne bi smel iti v javnost – jaz pa sem zgolj in samo z umom napovedoval in svaril, kaj se lahko zgodi, če se bodo razlike med bogatimi in revnimi še kar naprej povečevale – potem res nima smisla kakršnakoli nadaljnja debata. Naj (si) nekdo izpiše magnetogram in razmeji minutažo dotičnega Faktorja in … Toliko absurdov, kot sem jih doživel na zadjem mojem Faktorju in kontekstih, ki so sledili na družbenih/družabnih omrežjih, nisem doživel niti takrat, ko sem se šel kregat v Caffe Open, ko so geji in lezbijke (beri: LeGeBiTrovci) usekali po meni z vsemi topovi. In ker nisem ne lev, ne desen, pač pa nekonsistetno sredinski – s srcem na levi, pišoč z desno, glave pa imam obe na sredi. Pa še tole: 

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

1996 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!

Sat, 5. Oct 2019 at 10:27

1572 ogledov

Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole: Že pred časom so moji feni pritiskali name – v smislu, kdaj bom kaj napisal o Greti. Rekel sem jim: »O Greti bom pisal, ko bom na dopustu na Kreti.« V resnici sem o Greti nameraval molčati, jo t. r. »prešpricati«. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa in energije za neko avtistično najstnico, ki jo v resnici ne cenim toliko, da bi o njej pisal. Pa tudi tale modna ekološka muha »globalno segrevanje«, mi gre malo na živce – ker: meni se zdi, da se Zemlja v tem obdobju prej globalno ohlaja, kot pa segreva. No, tudi o etiologiji narcizma veliko vem, in se mi po drugi strani zdi tudi narobe, da se tako mlada najstnica spušča v svetovni medijski eter in soli pamet odraslim. To je za razvoj njene duševnosti namreč škodljivo.  Ampak, ker je avtistka, bi lahko bili njeni ekološki izlivi besa tudi simptom njene bolezni oz. z njo povezan. No, končno pa me je vendarle premamil Twitter – mogoče tudi zato, ker imam Facebook, zaradi mojega ostrega jezika, že tretjič to leto blokiran za en mesec. V osnovi me pri Greti moti, da se medijska pozornost posveča neki »smrkavi« najstnici, ki bi – če bi bila modra in uslišala Wittgensteina – morala molčati o stvareh, o katerih se ne da tako vehementno govoriti, kot govoriči ona. Resnost in relevantnost njenih govorov spotika ravno ta njena »smrkava« izjavljalna pozicija – ta je napačna, prešibka je. In kot taka se ne more in ne sme delati pametno o tako občutljivi in kompleksni temi, kot so podnebne spremembe in globalno segrevanje. Če bi vse to, kar govori ona, govoril kakšen priznan klimatolog, bi se splačalo prisluhniti in zamisliti. No, da ne bo pomote, tudi kadar se kakšni politiki delajo strokovno pametne – pri nas je to (v kontekstu podnebnih sprememb) Branko Grims (SDS) – mi gre to skrajno na živce. O podnebnih spremembah je treba molčati, če se človek resnično ne spozna na to področje – in politiki (ter nadobudne najstnice in najstniki) se na podnebne spremembe ne spoznajo dovolj. Po moje se bo Greta, z vsem svojimi medijskimi ekscesi nekaterim malce »priskutila«, celo zasrala … Njena zaletava ekskurzija v drobovje klimatskih sprememb in v (domnevno) globalno segrevanja je – vsaj zame – problematična. Meni se zid, da bi morala biti pri svojem ekološkem aktivizmu bistveno bolj previdna. Leva (svetovna) politična scena jo izkorišča in ščuva (proti desnim, ki jo grajajo). In spet se prepiramo za oslovo senco – in to na svetovnem političnem nivoju. Za sociološke sladokusce pa je prišla Greta kot naročena. Ravno na krilih njene nergavosti in zaletavosti se da posredno proučevati mnoge segmente človeške naivnosti, tudi gluposti. Celo Slavoj Žižek je postal »gretofil« … Zaostajati ne želi niti kolumnist Miha Mazzini. Veliko bolj previden in celo skeptičen je Marko Crnkovič.  Zame so – tudi tokrat – ljudje postali nekakšni »greteni«, ker se nekritično postavljajo na stran Grete. Na področju (teoretske) sociologije Gretin »gretenizem« vendarle terja določen miselni napor, kritično mišljenje (in míslenje), skratka drugo mnenje … V kontekstu Gretinega ekološkega »gretenizma« in njene involviranosti bi bil moj interpretativni doprinos seveda psihoanalitično obarvan. Špekuliral bi v tole smer: Greta se najverjetneje tako predrzno in predano – celo fanatično – zaganja v podnebne spremembe zato, ker se v njenem  nezavednem dogajajo – beri: spontano se ji vračajo – nekateri simbolnih procesi vezani na Zemljo in njeno (v otroštvu doživeto) primerno družino. Povsem legitimno je reč, da se je Greti Zemlja kot človekov bivanjski prostor, povezala s potlačitvami vezanimi na njeno primarno družino, znotraj katere – ali pa zgolj v povezavi z njo – se je nekoč (za psihično realnost male Grete) dogajalo nekaj pomembnega, verjetno slabega. Prva špekulacija je tale: najverjetneje sta se starša pred njenimi očmi prepirala, ji grenila življenje, in »bivanje« v družini – kot o njenem prvem in primarnem bivanjske/življenjskem prostoru – je bilo za malo Greto zato neznosno. Druga legitimna špekulacija bi bila tale: morda je bilo kaj narobe z lastniki stanovanja, v katerem je družin Thunberg živela … Mogoče so Gretini starši neprestano tarnali, kako brezsrčni, morda nesmotrni in celo krivični so lastniki oz./ali upravljavci stanovanja (poslopja, zgradbe), v katerem je družina Thunberg živela v času Gretinega (zgodnjega) otroštva ... Definitivno gredo moje interpretativne psihoanalitične špekulacije v smer, da se je Greti sedaj potlačena infantilna stiska (vezana na primarno domovanje) simbolno vrnila v obliki ekološko obsedenosti z onesnaženim planetom … Ali so ti (beli) politiki Gretini simbolno vrnjeni starši ali pa gre za simbol (eventualnih) lastnikov/upravljavcev stanovanja, v katerem so Thunbergovi nekoč živeli (ga uporabljali), je težko reči – ker pač teh informacij nimam(o). Gretino zaznavanje nesmotrno, celo uničujoče ekološke politike je lahko posledica simbolizacije »nesmotrne družinske politike (prepiranja)« ali pa nesmotrne oz. uničujoče stanovanjske politike najemodajalcev oz. lastnikov/upravljavcev dotičnega stanovanja … PS: https://www.roman-vodeb.si/
Teme
psihoanaliza Abramov odžagana roka

Zadnji komentarji

JEFFEREY FRANK :

15.01.2020 19:20

Trenutno ponujamo enostavno in nujno posojilo po nizki obrestni meri 2% z ustrezno veljavno osebno izkaznico za preverjanje. Zahtevo za posojilo lahko pošljete za poljuben znesek posojila, ki ga potrebujete. Ponujamo posojila od 5 000,00 USD Min. 100.000,00 USD Max. Dolgoročno kreditiramo največ od pet (5) do petdeset (50) let. Dajemo naslednjo vrsto posojila: projektno posojilo, posojilo za refinanciranje, posojila za poslovne naložbe, posojila za avtomobile ali vozila, študentska posojila, konsolidacija dolgov, stanovanjska posojila, osebna posojila, posojila za potovanja in počitnice, božično in novoletno posojilo. Naše podjetje potrebuje tudi osebo, ki je lahko predstavnik našega podjetja v vaši državi. Obrnite se na pisarno CROWN TRUST FINANCIAL KREDITO po e-pošti: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com Če vas zanima naša finančna ponudba in želi od nas pridobiti posojilo, nas kontaktirajte in nam podajte spodaj navedene podrobnosti, kar bo potrebno za v skladu s tem sprožiti pogoje in pogoje vsote posojila. Ime: ____________________________ Spol: _______________________________ Zakonski status: _______________________ Kontaktni naslov: ______________________ Mesto / Zip: ________________________ Država: ______________________________ Datum rojstva: ________________________ Znesek, potreben kot posojilo: ________________ Trajanje posojila: ________________________ Mesečni dohodek / letni dohodek: _________ Poklic: ___________________________ Namen posojila: _____________________ Telefon: ________________________________ Faks: __________________________________   Lep pozdrav: Vaš uspeh se začne pri nas Generalni direktor: JEFFEREY FRANK! Pošljite zahtevo za posojilo za takojšen odgovor na: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com
APMMB2 :

1.12.2019 06:38

Vodeb, si kljub temu kamplc. Ampak na svojem področju. Prav veliko se ne spoznam na področja, ki jih suvereno obvladuješ. Si prepričljiv, pred vsem zato, ker svoje trditve dokazuješ s primeri. Popolnoma dugače pa je, ko posegaš v ekonomijo, pravzaprav politično ekonomijo, kakor smo včash morali poimenovati marksovo latovščino. Marx ni Aristotel. Marx je imel omejen rok trajanja. Rok mu je že zdavnaj potekel in sedaj je samo še neužitna materija, ki jo je potrebno pozabiti. To, kar je zahteval pred 100 in večleti, je doseženo, preseženo. Verjetno ti je povsem jasno da se danes hvaliti z neverjetnim dosežkom maratonca na prvih olimpiskih igrah, je popolni nesmisel, tako je danes z marksizmom strašiti po ekonomiji je podoben absurd. Če ravno se lepo sliši, pa je Marx popolnoma neuporaben. Kot humanist veš, da je človek individualist. Ni ga možno unificirati. Vedno se bo rojevalo toliko takšnih in takšnih,malo drugačnih, različnih in še bolj drugačnih. Ekstremnih. Vsi skupaj bodo neko povprečje, ki pa niti slučajno ne bodo podobni marksovemu idelanemu človeku. Za socializem je potrebno zgraditi novega človeka To ni uspelo še nikomur. Kolikor vem je prvi to poizkusil Prokrust.In za njim še mnogi, vse do Pol Pota. Nikomur ni uspelo in zato se teorija socializma ne bo nikoli mogla uveljaviti. Če povežeš svoje izkušnje z ekonomijo, boš mogoče razumel Simiča. Če se temu odpoveš, pa se potem s Simičem raje ne spopadaj.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Sebastien Abramov (Colarič), Sara, Julija in odžagana roka