Intervju (o spolnosti)
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Četrtek, 9. maj 2019 ob 16:23

V začektku marca 2019 sem dal nek intervju za domžalsko-kamniške "novice". Moji originalni odgovori bo bili takile (nekaj vprašanj sem tudi prečrtal, ker se mi niso zdeli smiselni):

Romana Vodeba poznamo kot medijsko najbolj izpostavljenega psihoanalitik, ki brez dlake na jeziku podaja Freudove misli, vključno z vsemi detajli seksualnosti. Nenazadnje kot seksolog »Sigman Frojdeb« blesti na gledališkem odru; pred kratkim gostoval v domžalskem Blunoutu – seveda v tandemu s soigralko »Lizo Kurtz Potrebuješ«. V komediji, katere režiser in scenarist (in glavni igralec) je, je na všečen način zapakiral mnoge seksualne resnice, ki neprizanesljivo zadevajo vse nas. V preko 130 predstavah je Vodeb nasmejal na tisoče ljudi in jih veliko tudi naučil oz. izobrazil – predstava je namreč izjemno poučna in zato tudi malce boleča. Najbolj se nad predstavo hudujejo feministke in cerkveni krogi. V sproščenem pogovoru je v jedrnatih odgovorih strnil nekaj svojega psihoanalitičnega znanja.

Kaj je prav: Najprej ljubiti, da bi lahko spolno občevali ali najprej spolno občevati, da bi lahko ljubili? Velja to enako za moške in ženske?

Koncept PRAV in NAROBE je ideološki koncept. Rekel bi: 100 ljudi 100 čudi! Enim se seks dogaja po enem čustvenem protokolu, drugi pa po drugem. Obstajajo sicer neke razlike med spoloma – v smislu: koren v (in iz) neznanke lahko moški potegne veliko bolj sproščeno, kot ženske, ki neznančev 'koren' vendarle malce težje sprejmejo vase, brez da bi dotičnega (ne)znanca vsaj malce vzljubile. Vse pa je bolj ali manj povezano z otroštvom in tem, kakšen odnos otroka (deklice in dečka) se je spletel z nasprotispolnim staršem (očetom in mamo).

Je seks naravni način izražanja ljubezni?

Freud načeloma koncepta ljubezni ni uporabljal, zato tudi jaz v svoji psihoanalizi ne uporabljam koncepta ljubezni. Pohota in ljubezen (beri: imeti nekoga rad tudi v seksualnem smislu) se napajata iz različnih infantilnih registrov oz. obdobij. Pojem naravnega je vselej spolzek in dvorezen. Težko je reči, kaj je in kaj ni naravno (in normalno), vse ima svoj infantilni vzrok oz. jedro. Naj rečem, da vsi starši ljubimo svoje otroke, vendar ne seksamo z njimi … Dodam pa naj, da če smo medsebojno zaljubljeni, prej pride do seksa, ker si ga vzajemno želimo. Pohota pa se lahko med dvema vzpostavi brez zaljubljenosti in ljubezni – se pa obema lahko zgodi, da se ravno zaradi dobrega seksa še zaljubita oz. se začneta imeti rada. Biti zadet od dobrega seksa, še zdaleč ni zaljubljenost, še manj ljubezen.

Dr. Milivojević je zapisal, da je mogoče imeti nezadovoljujoč odnos z osebo, s katero se v spolnosti fantastično ujamemo. Zakaj je tako?

Ravno zato, ker se pohote napaja iz drugega infantilnega obdobja, kot se napaja dispozicija za dobro medosebno komuniciranje. Pohota ima tudi druge zakonitosti, kot sposobnost dobrega partnerskega komuniciranja. Pohoto imamo ljudje različno strukturirano zaradi različnih otroštev in različne harmonije z nasprotispolnimi starši. Sposobnost medosebne komunikacije pa se prav tako napaja iz otroštva – iz odnosa s starši – vendar na drugačen način kot pri pohoti.

Mislite, da v družbi velja prepričanje, da se prava ljubezen prepozna po kakovostnem seksu?

Ne, to zagotovo ne. Določena pozitivna korelacija pa obstaja. Spet je tukaj pomembno otroštvo in določeni detajli, ki jih je otrok doživel predvsem z nasprotispolnimi starši – deklica z očetom, deček z mamo. Vi ljudje tudi vemo oz. imamo občutek – prednjačijo pa moški – da je seks z neko naključno žensko lahko veliko boljši in bolj adrenalinski kot doma. To je celo pravilo, na katerega je opozarjal že Freud. Dober seks se moškemu veliko lažje zgodi z neko naključno pohotnico, kot v domači spalnici, z eno in isto ženo. Tudi ženske lahko doživijo bistveno boljši seks z nekim ljubimcem, kot z možem, ki ga imajo sicer rade.

Menda izenačevanje ljubezni in seksa med koitusom ustvari halucinacijo ljubezni. 

Zgolj in samo halucinacijo, ki ima začasno intenzivnost, ker gre za domišljanje, ki je podprto z določenimi racionalizacijami oz. obrambnimi mehanizmi. S konceptom ljubezni vselej nastanejo težave.

Pa se ustaviva še pri orgazmu. Bi lahko govorili, da je simultani orgazem zgolj mit? Je sploh pomemben za kakovosten seks?

Simultanka v šahu pomeni, da en šahist igra z več nasprotniki hkrati. Kaj je simultani orgazem pa ne vem kaj bi to pomenilo. Nekatere ženske lahko doživljajo večkratni (multipli) orgazem v nekem časovnem obdobju v okviru enega (npr. enournega) seksa. Pri moškemu je to malce težje. Lepo je doživeti sočasni orgazem. Ampak določene ženske bi s seksom nadaljevale, medtem ko »dec ne more« (več) – kot je zapel Andrej Šifrer –, ker mu penis (vsaj začasno) uplahne.

Freudova zasluga je, da je animalnemu delu osebnosti zagotovil enakopravno mesto med drugimi deli persone. Čemu je to koristilo? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE

Zakaj Cerkev forsira puritanski vzorec spolnosti, ki naj služi predvsem nadaljevanju vrste, čeprav se je v zadnjih letih tudi posodobila in govori o medsebojni podaritvi?

Cerkev se boji pohote kot hudič križa. Pohota izda mnoge duhovnike in tudi pedofile. Celibat je Cerkvi zagodel. Cerkev po tihem že stoletja sporoča: BOJTE SE SPOLNOSTI! BOJTE SE LASTNE IN TUJE POHOTE! Tudi v Cerkvi že dolgo vedo, da s pohoto/spolnostjo ni šale.

Bi lahko dejali, da je zaradi cerkvene indoktrinacije velik del človeštva izgubil normalen pogled na spolnost? Po drugi strani pa je menda cerkveno nestrinjanje s spolno razpuščenostjo utemeljeno ...

Kaj je normalno in naravno je težko reči. Vsaka individualna spolnost je začinjena z otroštvom, predvsem s strukturo Nadjaza/Superega. Nadjaz je tisti, ki naj bi imel pohoto na vajetih. Ta (mu) pa vselej podivja. Problematična pa je tudi že sama struktura pohote. Cerkev se je na področju kontrole spolnosti svojih vernikov malce izgubila, sedaj pa se išče, ker kot inštitucija ve, da so spolnost stoletja preveč cenzurirali in jo stigmatizirali kot z nečem slabim, pregrešnim.

Je mogoče nadomestiti intenzivno privlačnost spolnega dogajanja z globokimi duhovnimi doživetji? S sublimacijo se ne da pokuriti vsega libida. Libidinalno Ono si vselej utre pot, nas je svaril že Freud. Pohote se ne da kar zatreti z nekakšno duhovnostjo. Ljubezen do Boga ali Kristusa, žal – ali pa na srečo – (načeloma) ne odtehta veličastnosti izživete pohote, ki je kronana z orgazmom. Spolna izkušnja si izbori tudi VETO v življenju in vselej terja svoj davek. Spolnost je nekaj, kar se ponavlja in jo je nemogoče zatreti – vselej živi, vsaj na fantazijski ravni. Tukaj je potem še samozadovoljevanje …

Kako po vaše nekateri duhovniki, ki se zaradi cerkvene discipline odpovedujejo spolnosti izražajo le - to? Sublimacija je obrambni mehanizem, skozi katerega se lahko pokuri libido, torej nevtralizira pohota, vsaj delno oz. vsaj začasno. Resnici na ljubo, mnogi duhovniki niti niso pravi celibaterji. Zagatno je, če v svoji seksualni sestradanosti spravijo na otroke. Nune se navadno znajdejo po svoje – v smislu lezbičnosti.

Vidimo lahko, da je denimo arabski svet obsodil žensko poželenje, ženskam pohablja spolovila, jih zakriva in zapira za zidove. Pa vendar so pogledi teh žensk bolj nabiti z erosom kot pogledi marsikaterega fotomodela ... Muslimani so kontaminitani s Koranom in šarjatskim pravom, ki je proizvod egoistične in ljubosumne moške logike – večinoma preroka Mohameda. Da se razume: Koran nima veze z bogom/Alahom, ker je zgolj in samo proizvod moške (večinoma Mohamedove) heteroseksualne seksualnosti, ki je polna patološkega ljubosumja in egoizma.

Kdaj lahko govorimo o seksualni zasvojenosti? Kadar Nadjaz ne opravi svojega dela – ker ga ni – lahko nastopi seksualna zasvojenost. Moška in ženska seksualna zasvojenost ima različna etiološka infantilna jedra; večinoma gre za specifiko v razreševanju Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa. Če je človek zasvojen s spolnostjo, je moralo v otroštvu zgoditi nekaj (hudo) narobe – vselej v povezavi s starši, včasih pa je vzrok tudi takšna ali drugačna spolna zloraba, ki popolnoma deformira spolnost, torej pohoto – bodisi v promiskuitetnost ali pa v aseksualnost.

Post coitem animal triste. Zakaj? Takšna občutja imajo infantilna jedra – najbolj pogosto pri ženskah, ki niso imele normalnega odnosa z očetom. Pogosto so v ozadju lahko tudi spolne zlorabe – tiste vrste, kjer je deklica (kot žrtev spolne zlorabe) uživala. To so zagatna čustva, ki jih je treba predelati s psihoterapijo.

Osho Rajneesh doktor filozofije je dejal, da je krivda, ki jo čutimo po spolnem odnosu globlja od katoliške. Ker drugega uporabimo kot objekt. Kako komentirate?

Normalni ljudje, ki nimajo posebnih psihičnih brazgotin iz otroštva, ki bi bile povezane s starši, načeloma ne čutijo nobene krivda po spolnem odnosu – razen v primeru varanja. Izjeme so včasih ženske, ki so imele prestrogo mamo ali prestrogega očeta. Verske fanatike včasih peče slaba vest, ker so preveč ponotranjili krščanski koncept greha v spolnosti – in to naknadno, torej sekundarno. Dogajanje v družini (s starši) pa je vselej primarno in odločilno. Osho pač ni bil psihoanalitik in ni mogel podati globlje interpretacij določenih psiholoških fenomenov.

Menda je totalno orgazmično zlitje možno samo kadar sta partnerja čustveno pripadna drug drugemu. Zakaj? Menda?! Jaz bi rekel, da sploh ne. S to tezo se pač ne strinjam, ker preprosto ni tako. To je kvečjemu želja nekaterih žensk, ki ne morejo seksati drugače kot če se še čutveno predajo. Vzajemni orgazem je mogoče doseči tudi, če se 'dol dasta' dva popolna neznanca, ki sta si (npr.) seksualno privlačna na prvi pogled. Čustva in pohota sta lahko povezana, lahko pa tudi ne – in če nista, je vseeno seks lahko božanski in orgazem vzajemen.

Kako se po vašem lahko uresničimo kot spolno bitje? Tukaj bi spet rekel: 100 ljudi 100 čudi! Človek se spolno 'uresniči', če se mu simbolno poklopijo določene seksualne prakse v odraslosti z infantilnim fundamentom.

Kakšno je spolno življenje Slovencev in Slovenk? Najraje bi rekel: NIMAM POJMA! Pa vem, da veliko vem o spolnosti in imam tudi veliko spolnih izpovedi, ker delujem kot svetovalec in psihoterapevt in vselej se v pogovorih dotakenm tudi spolnega življenja, spolnih aktivnosti. Spolno življenje je tako različno, in vsak svoje spolne izkušnje skriva kot kača noge. Tako da … ne bom se delal pametnega takrat in tam, ko bi moral biti tiho.

Menda naj bi bila posledica zatirane spolnosti  v tem, da se človek vse več in več ukvarja z njo? To do neke mere drži. Vendar, tudi če spolnost ne bi bila zatirana, bi se ljudje zelo ukvarjali z njo – zagotovo še več, kot v primeru, če je zatirana.

Se vam zdi, da je spolnost zgolj na ravni rednega praznenja biološkega pritiska vse prej kot romantično početje? To da meni rečete, da se mi nekaj zdi, je zame ponižujoče. Jaz preprosto vem – in ne gre za to, da se mi nekaj zdi. Pri spolnosti ne gre nikoli za nekakšen 'biološki pritisk' – vselej gre za psihološko podstat. Spolnost je pri človeku vselej psihološko konotirana, tudi takrat, ko v ozadju ni noben romantike in ljubezni ali zaljubljenosti. Pohota ni biološka kategorija, pač pa psihološka.

Mislite, da je partnerska ljubezen mogoča tudi takrat, kadar ni spolnih odnosov? Pri človeku je vse mogoče – človek ni robot, človeška psiha je kot vesolje, polna neskončne zapletenosti in raznoraznih variacij.

Ustaviva se še pri tako imenovam konceptu "čiste ljubezni." Je kulturna opora takšnega koncepta v srednjeveškem pojmovanju dvorne, aseksualne ljubezni? To, kar so pojmovali v srednjem veku je razgradila in razložila psihoanaliza. Koncept čiste ljubezni je trubadurski oz. pesniški koncept, ko noro zaljubljeni zasanjanci nekaj veličastnega povedo o ljubezni natančno takrat, ko najbolj hrepenijo oz. so najbolj zadeti od zaljubljenosti. Za zaljubljenost pa je Freud rekel, da je (začasna in aktuna) psihoza, torej norost – norosti pa ne smemo jemati resno.

Pravijo, da je nasilje močno seksualizirana dejavnost, ljudje se pretepajo, ker si ne upajo spolno občevati ... Je tako? Tako enostavno pa spet ni. Pogosto ne gre za to, da si moški ne bi upali spolno občevati, bolj gre za to, da nimajo te možnosti oz. si je ne znajo izboriti. Agresivnost ima seveda libidinalno konotacijo, podstat. Vzročno povezovanje seksualnosti in agresivnosti je legitimno, vendar so derivati različni in številni. Pri vsaki univerzalizaciji in posploševanju moramo biti previdni. Značilnost t. r. vsake vojne so – ob povojnih pobojih – tudi posilstva. Posilstva na nek način – po sovje in posredno – nevtralizirajo agresivnost. Moški se domala nehajo vojskovati, ko so seksualno potešeni.

Se vam zdi, da smo iz spolnosti napravili objekt? Kdaj vidimo, da je tako? Spolnost ni objekt, je (subjektovo) početje (z ojektom želje) – na videz celo 'mehansko' početje, ki ima seveda v ozadju psihično podstat, torej željo in posledični užitek. Iz psihoanalize poznamo t. i. 'objekt želje' – prvi objekt želje je mati, ki je hkrati tudi prvi drugi, ki postane (Lacanov) Drugi. Spolnost torej (nikakor) ni objekt.

Kdaj vidimo, da je objekt tudi partner? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE

Se vam zdi, da o seksu preveč premišljujemo, da ga čutimo le v glavi? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE

Bi lahko dejali, da je v spolnosti dovoljeno vse, razen nasilja? V sadomazohizmu je nasilje/agresivnost del užitka – lahko bi rekli celo struktirni del uživanja. Film (knjiga) '50 odtenkov sive' je bil s tega vidika zelo poučen. V določenih seksualnih praksah se ljudje celo polulajo (urinirajo) v usta … Tudi defekacija (posrenje) na obraz je pereverzna opcija, ki nekatere vzburja … V (sprevrženi) spolnosti je opcija t. r. vse, celo umor/uboj – zagatno je predvsem to, da ni vse družbeno/kulturno sprejemljivo. Za mnoge so določene spolne prakse nesprejemljive – npr. nekrofilija, sodomija, zoofilija, pedofilija, za nekatere je nesprejemljiva in nagnusna celo homoseksualnost, ki jo v zadnjih letih družba – kljub (latentni) homofobiji – kar nekako tolerira.

Se lahko zgodi, da pri skrajno intenzivnih simpatijah že misel na privlačno osebo lahko privede do orgazma? Ženke so – kar se tiče orgazma – zelo zapletene. Ženske izpovedi na temo, kako so v svojem življenju že doživljale orgazem – pestre in zanimiva. Izpovedala se mi je ženska, ki je doživela orgazem, ko je bila v srednji šoli vprašana matematiko: pri odhodu od klopi do table ji je prišlo … Fanatične vernice – npr. nune – lahko doživijo orgazem že če samo pomislijo na Kristusa … Moške zgodbe imajo drugo konotacijo, ki je povezana bolj z erekcijo, ne pa tudi z ejakulacijo – ker sta spola pač radikalno različna.

Ni malo ljudi, ki ne verjamejo, da je nespolno prijateljstvo med spoloma nemogoče. Kaj menite vi? Rekel sem že, da je pri človeku mogoče vse – npr.: geji so lahko krasni prijatelji žensk … Pri heteroseksualnih moških je to domala nemogoče – moški imajo celo iluzijo, da bi spreobrnili lezbijko v heteroseksualno žensko. Ženske gojijo na področju (heteroseksualnega) prijateljstva (z moškim) veliko iluzijo. Prijateljstva, ki so prav tako oenergetena z libidinalno investicijo, velikokrat eskalirajo do manifestne seksualnost.

PS1: Intervju, ki je izšle, pa se bere takole: https://www.domzalske-novice.si/2019/04/26/intervju-psihoanalitik-mag-roman-vodeb-koitus-ustvari-halucinacijo-ljubezni/

PS2: Osebna spletna stran: https://www.roman-vodeb.si/

 

 

 

 

Zadnje objave

Wed, 7. Jul 2021 at 10:06

113 ogledov

WikiLažija
Levi hlapec (Jernej Polajnar - Jerpo), ki mu je levi režim poveril v upravljanje slovensko Wikipedijo, mi jo je zagodel že pred leti, ker sem - ko sem – dvakrat pomagal referendumsko sesuvati Družinski zakonik in/oz noveliranje ZZZDR. Ko je – kot »Jerpo« dajal na Wikipedijo podatke o najbolj znanem serijskem morilcu Metodu Trobcu (https://sl.wikipedia.org/wiki/Metod_Trobec), je (o meni napisal tudi tole): »Roman Vodeb proti predlogu družinskega zakonika leta 2011  --  Roman Vodeb je nasprotoval predlogu družinskega zakonika, ker naj bi otroci brez očeta postali serijski morilci in mučitelji svojih otrok. Kot primer je navedel Trobca in Fritzla,« Marca 2011 sem v Državnem zboru res razpravljal o novem Družinskem zakoniku in omenjal serijske morlice – a la Metod Trobec – ter delikvente/pankrte a la Josef Fritzl, ki so večinoma odraščali brez očeta in posledično niso razrešili Ojdipovega kompleksa in razvili močnega Nadjaza (vesti, moralnega razsojanja) ... Na MMC RTVSLO, kjer sem takrat blogal, so me korektno povzeli: »Metod Trobec ni imel očeta. Veliko serijskih morilcev je bilo brez očeta. Če bi Fritzl imel primernega očeta, ne bi trpinčil svojih otrok.« (In: »Država ne sme krasti otrok in ga zavoziti z zakonodajo. To ni državni otrok, to je moj otrok. Freud se v grobu obrača, če bere našo družinsko zakonodajo.«) (https://www.rtvslo.si/slovenija/potrata-za-svobodno-odlocanje-strehovec-otrok-ima-pravico-do-starsev-in-rojstva/253629) Zdaj pa primerjajte ti dve »informaciji« in boste videli, dojeli, kako pristransko in tendenciozno, t. r. lažnivo piše Wikipedija, kadar se ideološko opredeli. To, da sem trn v peti levim – in to kot levičar – se ve že dolgo. Vsi levi MSM so do mene sovražno nastrojeni – zgolj in samo zato, ker sem bil (kot) levičar proti posvojitvam v istospolno partnersko skupnost. Kako mi je ta ista Wikipedija, torej Jernej Polajnar - Jerpo, izkrivljeno predstavil(a), sem tudi že poročal, pisal. (https://publishwall.si/roman.vodeb/post/575941/wikipedija-roman-vodeb) Takole sem se branil v videu: https://www.youtube.com/watch?v=hyF9gMKFvD4 S takimi podlimi pristopi se na levi lotevajo svojih (domnevnih) političnih nasprotnikov. Groza! Kako naj bo potem pošten človek še levičar?!

Sat, 24. Apr 2021 at 10:26

272 ogledov

Agresivnost
Marsikomu bo prav prišlo tole moje pisanje (seminarji, referati, diplome...). Evo vam "plonk cegelc": Agresivnost predvsem psihološki, posredno pa tudi sociološki oz. družbeni fenomen, ki ga je že težko definirati, kaj šele kaj spoznavnega povedati. Jasno je, da Freudov(sk)a psihoanaliza še največ obeta, ko je potrebno o agresivnosti kaj pametnega povedati. Po letu 1920 je Freud dejansko koncept libida nadgradil tako, da je libido preimenoval v Eros, dodal pa mu je že Thanatos oz. destruktivni ali agresivni (na)gon – gon smrti. Neki deskriptivni oz. opazovalni ravni se človek v svojem življenju resnično obnaša agresivno, in evidentno agresiven je že otrok. S kakšnimi statističnimi metodami – npr. s faktorsko analizo – je z lahkoto mogoče izolirati faktor, ki ga lahko označimo kot agresivnost. Toda to agresivnost je ravno skozi psihoanalizo mogoče povezati z znamenitim načelom ugodja. Ko je subjektu – bodisi otroku ali odraslemu – onemogočeno dostop do uživanja oz. do realizacije načela ugodja, se subjekt refleksno odzove z neko dejavnostjo, ki ima atribut agresivnosti. Človek je neizmeren uživač, in če ga pri imperativu uživanja kaj zmoti, postane agresiven, vendar posledično. Agresivnost se naseli v subjekt šele, ko je njegov (na)gonski imperativ po doživljanju ugodja preprečen. Zaporedje je znano – torej: ko dojenček ne dobi materine prsi, začne jokati, bolje rečeno »zganjati agresivnost«. Dojenčkov jok je prvi znanilec nezadovoljstva. Če dojenček ne bi bil nemočen, bi »ubijal«, torej bil agresiven, samo zato, da bi bil zadovoljen, potešen – v tem primeru podojen, nahranjen, morda zgolj pocrkljan. Sklep se torej glasi: (že) dojenček je agresiven – vendar pogojno – takrat, ko ni potešen njegov imperativ (načela) ugodja. Zato ni čudno, bolje rečno, logično je, da so nekateri raziskovalci takoj po Freudovi smrti, leta 1939, vélikega Očeta psihoanalize skušali demantirati, ali pa ga vsaj nadgraditi v pojmovanju agresivnosti. V mislih najprej Dollarda in Millerja (s sodelavci) iz Univerze Yale, pozneje pa tudi Leonarda Berkowitza in sodelavce, ki so ugotovili, da mora človek biti frustriran, in šele takrat postane agresiven (Berkowitz 1969, 1973). Frustracijo moramo razumeti ravno v smislu preprečitve zadovoljitve imperativa (načela) ugodja. To bi pomenilo, da človek »po naravi« ni agresiven, da pa agresivnost v njem sproži frustracija, torej preprečitev realizacije načela ugodja. »Mladi« Freud je to jasno poudarjal, res pa je, da je v spisu Onstran načela ugodja – po letu 1920 – resnično operiral tudi z (na)gonom smrti, kar je mogoče razumeti, kot da človeka obvladuje nek agresivni (na)gon. Frustracija, ki jo je mogoče razumeti tudi kot odtegnitev realizacije želje, se stopnjuje z (negativnim) vplivom t. i. načela realnosti, kot je rekel Freud. Kruta vsakdanja realnost je tista, zaradi katere ni mogoče izpolniti vse želje, ki se porajajo v, k ugodju hlepečemu, subjektu. Kronična neizpolnitev neke močne želje – torej kronična frustracija – ki se otroku dogaja dobršen del otroštva, večno zaznamuje njegovo poznejše življenje. Otrok je agresiven, kadar je odstavljen od matere oz. njene dojke, kadar ne prejema njene ljubezni. Frustriran je tudi takrat, ko se mora »(po)kakati na ukaz«, torej ko mora delček sebe, na pobudo mamice, »darovati« v kahlico… Frustriran je, ko mu starš nasprotnega spola krade objekt njegove želje. Najbolj frustrirajoč moment v dečkovem otroštvu je, ko mu očka »krade« (»njegovo«) mamico, z njo ponoči spi, in celo »nekaj« (seksualnega) počne z njo… (»Očetov lulček ima pri tem 'početju' verjetno neko pomembno vlogo,« razmišlja »mali Ojdip«.) Govorimo seveda o Ojdipovem kompleksu, zaradi katerega so dečki v povprečju bistveno bolj agresivni, torej tudi bolj tekmovalni in konfliktni, kot deklice. Dekličin »Ojdip« je bistveno drugače koncipira – in Freud je govoril o (drugačni) razrešitvi in tudi koncepciji Ojdipovega kompleksa pri deklici kot pri dečku. Freud niti ni govoril o Elektrinem kompleksu, in celo demantiral Junga, ki je v teorijo skušala vpeljati koncept Elektrinega kompleksa, ki naj bi bil po njegovem mnenju adekvaten dečkovemu Ojdipovemu kompleksu, po Freudovem mnenju pa ne. Ravno drugačno vstopno mesto v razmerje dečka oz. deklice v trikotnik oče-otok-mati je odgovorno, da je deček bistveno bolj tekmovalen, torej tudi bolj konflikten, posledično pa tudi bolj agresivne, kot deklica. Deček goji smrtno zamero do svojega očeta, ki mu »krade« njegovo mamic. Deklica pa te zamere ne goji na tak oz. tako intenziven (libidinalno investiran) način. Mamice zanjo predstavlja prvi t. i. objekt želje. Na očeta preide šele v falični oz. Ojdipalni fazi – takrat, ko spozna, da je ona (in mati) pomanjkljivo telesno opremljena. Obema manjka en organ – lulček oz. penis. Dekličina agresivnost, ki vzklije na v odraslosti je koncipirana na dva načina: falično in feminilno. Dekličina falična agresivnost je t. r. »(s)kopirana« oz. zgledovalno prevzeta od dečkov oz. moških – v tem kontekstu je pomemben kastracijski kompleks in fenomen t. i. zavidanja penisa. Dekličina feminilna agresivnost pa je bolj podtalna in manj transparentno oz. manifestno agresivna, čeprav je prav tako nabita z veliko negativne energije. Deček ima celo življenje rad mamo, očeta pa vseskozi sovraži, čeprav ga mestoma tudi (vz)ljubi – odtod pojem »dobrega očeta«. Ampak s »tem« »agresorjem« (očetom) se tudi identificira, in ga ima po svoje rad – takrat, ko mu nosi ugodje, ko ga (za)ščiti pred krutim svetom, a vselej ga (kljub vsemu še vedno) tudi (po tihem, potlačeno) sovraži. Prav ta ojdipalno potlačen sovražni impulz je odgovoren za tisto patološko tekmovalnosti oz./in agresivnost, po kateri slovijo moški. Njihova družbena prodornost se napaja ravno iz tega ojdipalnega kontekst. Družba ne preferira na vodilnih funkcijah moške kar tako – ker gre za patriarhalno družbo, ki je krivična do žensk – pač pa zato, ker se moški do te vodilne položaje in funkcije prebijejo z določeno agresivnostjo, ki ji lahko rečemo tudi zdrava, falična, testosteronska agresivnost. Ženska tovrstne agresivnosti (v povprečju) nima. Ženska prihaja do ugodja na čisto drug način, in tudi njena identiteta ne temelji na agresivnosti. Ženska v osnovi ni karakterno falična – razen če se ne zgleduje po moških – pač pa je telesno narcistična. Njen libidinalni adut je njena lepota, telesna in obrazna. Z njo na, videz neagresivno, tekmuje oz. trguje. Transparentno agresivnost zanjo, za njene želje in potrebe, uprizarja (njen) moški. Moški je v bistvu na nek način agresiven za žensko (in v kontekstu ženske) – in nezavedno oba to vesta. Ojdipski oče je za moškega produktivna »nočna mora« vse življenje. Zaradi nepremaganega ojdipskega očeta je moški lahko ravno skozi agresivnost prodoren – vendar tudi moralno odgovoren. Za močnim Nadjazom lahko obrzda svoje agresivne impulze, jih sublimira in deseksualizira oz. nevtralizira. PS: Natančno pred 11 leti sem spisal ta tekst - tule: https://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/agresivnost/41507?fbclid=IwAR3muzi18SDJwKo8q3LJPOpdHZEJlG6XVWnQ3z3G4H13eCUobs_MCni3UQs

Sun, 18. Apr 2021 at 15:00

361 ogledov

Razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ
Pred torkovo spletno – že tretjo po vrsti – predstavo "Razočarana gopodinja pri seksologu", naj rečem, da so bili odzvii na prvi dve predstavi – po pričakovanju – mešani/različni, tudi medsebojno readikalno nasprotujoči. Eni so govorili o genializmu, drugi o "najslabše unovčenih 12€ v življenju", tretji so zgolj zmajevali z glavo oz. negodovali, četrti so se dobesedno zgražali (med moškimi in ženskami menda ni bilo posebnih razlik) ... Feministkam se je – bi se (če bi si upale predstavo pogledati) – mešalo od besa. Nekateri so si ogledali spletno verzijo zgolj zaradi firbca. Edino kar so vedeli, je moje kontroverzno ime oz. medijska podoba. Ta podoba je menda precej negativna, ali pa vsaj v neskladju s tistim, kar jaz v resnici sem. Zdi se – tako sam ocenjujejm – sem si, sam sebi, zagodel s psihoanalizo. Pričakovano. Ampak »ljubezni do vednosti« se ne bom odrekel. To je t. r. edino kar mi je še ostalo –  no, to so še moji "pacienti"/klienti, svetovanci, ki se, redno ali občasno, zatekajo k meni – bodisi po nasvete, bodisi predelovati travme iz otroštva. Svoje prve psihoanalitične teoretske tekste sem začel pisati pred skorja tridesetimi leti – samega Freuda/psihoanalizo pa žvečim že 40 let. Publicistično dejavnost sem – tako kot Freud – začel s teorijo »bega v bolečino« oz. »somatično ubogljivostjo«. Freud je to isto temo vpeljal v psihoanalizo že v svojem prvem spisu, knjigi »Študije o histeriji«, ki jo je spisal skupaj z Josefom Breuerjem (1895). Vmes sem obdelal šport skozi psihoanalizo – kar je verjetno moj največji ali pa vsaj najobsežnejši doprinos k psihoanalizi (in športologiji). Tudi moj doprisnos k razumevanju psihopatije feminizma ni zanemarljiv. Tudi teorijo zarote sem dostojno razložil ravno skozi psihoanalizo. In tako sem z leti – ravno zaradi svoje antifeministične psihoanalize (ki je v svojem jedru nadvse seksualna) – postal eden najbolj kontroverznih Slovencev. Menda sem se postavil ob bok legendarnega psihiatra Janeza Ruglja. Nobenega narcistične deficita v samopodobi nimam, da bi si želel kakšne medijske pozornosti – pač pa nanjo zgolj pristajam oz. soglašam z njo oz. jo toleriram in jemljem v paket mojega poslanstva, ki je: osveščanje ljudi s kruto resnico o naravi človekove duševnosti. Vidim se kot človeka, intelektualca, s poslanstvom. Čutim, da je moje moralno poslanstvo med drugim tudi osveščati narod s prepovedanimi, torej psihoanalitičnimi znanji, ki imajo v svojem teoretskem jedru  veliko latentne seksualnosti. Če bi nekdo napisal knjigo o vseh kalvarijah in anekdotah, ki sem jih doživel na račun tega mojega psihoanalitičnega oz. osveščevalnega poslanstva – predvsm na področju (anti) feminizma in LGBT-ideologije – bi nastal »best seler«. Dobrih 20 let sem me že spotika na vseh mogočih področjih, na vse mogoče in nenogoče načine. Raznorazni vaški posebneži se zaletavajo vame kot svinja v buče – kar bi še prenesel. Ne morem pa prenesti vsega sadizma, ki sem ga tudi deležen, s strani feministk in levih aktivistov, lahko bi rekel tudi intelekutalnih hlapcev. Ne nazadnje sem se pred 20 leti odrekel doktoratu – zato ker se me v intelektualnem smislu pač ne da zlomiti. V resnici je ena od mojih najplemenitejših gest – dejanj – to, da sem se odrekel doktoratu, torej (identitetnemu) »užitku«, ki ga s seboj nosi akademski naziv. Nisem pa utihnil – so me pa ves čas poskušali utišati. Imel sem fantastična, res dobra predavanja, pa so feministični lobiji naredili vse, da se moj »dober glas ne bi širil v 9. vas« ... Zato, da nisem popolnoma »obmolknil«, sem se podal celo na gledališki oder. Gledališki oder – vključno z določenimi gostinskimi lokali (kavarnami) – mi je postal nekakšen izhod v sili (tudi v finančnem smislu).  Ravno gledališče oz. gledališki oder mi je z leti prinesel veliko dobrega in lepega – novega, celo finančno varnosti. Nikoli nisem dobival nikakršnih državnih »kulturnih« subvencij – niti zaprosil nisem zanje. Smatral sem se za (zelo) poučnega »zabavljača«, kar pa nisem ravno trpal v »kulturo«, torej umetnost. Sem pa vedel, da me moji »rablji« vsaj tožiti ne morejo (za obrekovanje in sovražni govor), ker sem svoje »seksistične« teorije zavil, zakrinkal, v celofan »kulture«. Ravno skozi psihoanalizo sem seciral tudi umetnost po dolgem in počez … Nikoli nisem imel – niti ne nameravam imeti – nikakršnega statusa »kulturnega delavca«. Stroške najema dvorane in reklamiranja svojih predstav sem vselej nosil sam oz. »moj« King Kong Teater, ki se je spontano vzpostavil zato, ker sem že pred leti postal t. r. »king« grosupeljskega casinoja – tamkajšnjega amfiteaterskega odra –  Kongo. Pred leti se je v tamkajšnjem »amfiteatru« zbralo 320 ljudi – šlo je z pustno-valentinovo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver«. Korona-kriza mi je sedaj v dobrem letu »vzela«, me – oz. nas, mojo ekipo – prikrajšala za  več kot 50.000 Eur! Pa nič ne jamram, pač pa se borim, kot se v teh časih splača boriti. Nobenega dežurnega krivca ne iščem in ga krivim za bedo, ki so jo prinesli ti korona-časi. Naj še rečem, da kot seksolog Sigman Fojdeb že nekaj let domala blestim na t. r. vseh slovenskih gledaliških odrih, manjših, t. r. »zakotnih« (vaških) in večjih (mestnih) – in če je bilo treba tudi v »beznicah«. Elitne lokacije so mi feministke »politično« prepovedale – npr. Cankarjev dom, ki mu poveljuje ena od pomembnih slovenskih feministk Uršula Cetinski. »Vstop« v Cankarjev dom – na 35. slovenski knjižni sejem – so mi tudi poskušali preprečiti. Takrat – novembra 2019 – se je angažiral levi anarhist-aktivist, Domen Savič … V končni fazi bi vendarle rad ljudem posredno – skozi ves ta moj medijski angažma – dopovedal, kaj je (seksualno) normalno in kaj ideološko oz. feministično izmaličeno. S svojimi pristopi sem še kar nekako učinkovit. V mojih predstava se ljudje režijo – ali pa vsaj krohotajo – dobrih 90 minut. Videti je, da odobravajo t. r. vse kar povem – četudi to povem pikro in pikantno, celo malce vulgarno in »pornografsko«. No, golote na mojih predstavah ne boste videli, kljub temu, da ima moja (sedanja) soigralka resnično bujno oprsje. Kot dublerko (beri: rezervno igralko) sem jo angažiral zato, ker ima fantastične igralske sposobnosti. Po mojem videnju bi morala biti profesionalna – ne samo amaterske – igralka. Govorim o Moniki Jekler, ki je, kot Monica Bikinsky (za)blestela že v moji prvi prestavi »Lepotica in psihoanalitična zver«. V »Razočarani gospodinji pri seksologu« Moniko Jekler blesti kot Liza Kurtz Potrebuješ. In v kratkem se namerava prikrasti – skupaj z mano kot (latentno pohotnim) seksologom Sigmanom Frojdebom – tudi v domače dneven sobe, kuhinje, spalnice, kabinete (s stacionarnimi računalniki), v telefone. Predvideni terminini so (bili) trije: 15., 16. - ostaja še TOREK, 20. april (ob 20h). Doslej si je ta ultimativni, vendar všečno seksistični, gledališki hit ogledalo že blizu 50.000 gledalcev. K spolni enakosti hlepeče feministke bi sicer naredile vse, da tega gledališkega spektakla ljudje ne bi gledali. A jim to nekako ne uspeva. Imam pa  občutek, da s svojo karizmo predstavljam šok in posledično zanimanje, že sam po sebi. S svojimi prepovedanimi psihoanalitičnimi znanji oz. teorijami sem že nekajkrat razburil in celo pretresel celo Slovenijo. Tako kot sem popestril politološko sceno s svojimi, pogosto ekscesnimi televizijski Faktorji (na TV3) – npr. z Andrejem Šiškom, ali Katarino Keček – tako burim duhove seksualno nepotešenih »razočaranih gospodinj« kot tudi vaških in elitnih »fukfehtarjev«. Lik seksologa Sigmana Frojdeba sem nakazal že v monotragikomediji »Seks, Freud in jaz« oz. »Ajde, miška, to mi deli!« (2012-2014). Dokončno pa sem lik oblikoval v mojem prvem gledališkem hitu »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014). Tako, da sedaj nekateri pravijo, da bi lahko kandidiral za Borštnikov prstan ali vsaj za Ježkovo nagrado. Lik resnično, če sem v formi, suvereno in z užitkom odigram – moj je tudi osnovni scenarij in seveda režija. Igralki – prvotni in sedanji (dublerki) – pa pustim veliko svobode, torej improvizacije. Zato je vsaka predstava drugačna in zagotovo precej poučna, saj človek veliko izve o (svojih) skritih seksualnih želja in se pri tem nasmej. Spletna verzija je sicer malce skrajšana – iz 90 na 70 minut – pa vendar še vedno poučna in pikantno teoretska, in mogoče ravno zato bolj gledljiva. Predstava je sicer prepovedana za otroke (»+18«), vendar imajo težavo z gledanjem – bolj rečeno poslušanje – te »retorične pornografije« še mnogi radikalni konzervativci, verski fanatiki in seveda feministke. Teme kot so: nebrzdana pohota, skrivna varanja, swinganje, »trojčki« in podobna variante razbijanju seksualne monotonije znajo nasmejati, včasih pa tudi zaboleti in v gledalcih vzbuditi sram – gnus pa pri tistih, ki imajo v svoji percepciji seksualnosti nek »virus« (npr. spolno zlorabo ali pa konzervativno družinsko vzgojo). Spletni nakup vstopnic: https://www.eventim.si/si/izvajalec/razocarana-gospodinja-pri-seksologu-1814/profile.html      Nakup vstopnic pa je možen na vseh PETROL bencinskih servisih, na vseh Poštah. Z 1 vstopnico si bo lahko predstavo na 1 napravi pogledalo več oseb. Dostop do predstave bo  zelo enostaven, brez nameščanja aplikacij ali vpisovanja kode. Vsa navodila bodo napisana že na vstopnici. Promocijski video predstave - link: https://www.youtube.com/watch?v=9UIofw8LYSM Predstava je tik pred korono navdušila 300-glavo množico v Murski Soboti – link https://www.youtube.com/watch?v=sGhK2WqGyts&t=82s OPOZORILO: Če s svojo spletno predstavo ne pritegnem dovolj gledalcev, bom končno obupal – ker »sam proti vsem« se pač ne morem boriti celo življenje in plemenito normalizirati nacije. Zato rabim (Vašo) podporo!

Sun, 14. Mar 2021 at 13:09

883 ogledov

Dijaški protesti, globe ...
TALE INTERVJU NEKAKO NI ŠEL V ETER. TEMATIZIRA PA DIJAŠKE PROTESTE V MARIBORU. Ali je policija pravilno ukrepala, da je dijake kaznovala? »Na to vprašanje bi najbolj kompetentno odgovorili apolitični pravniki. Pravno mnenje kakšen Barbare Rajgel, ki je predvsem politična aktivistka, torej ni relevantno. Meni osebno se zdi domala nemogoče, da bi policisti ukrepali mimo pravne podlage. Ukazi, ki so jih dobili od svojih nadrejenih preden so ukrepali, so zagotovo imeli pravno podlago, saj vsi vemo, da so dijaki kršili nekatere zakone in aktualne odloke, ki pa imajo pravno podlago v Ustavi, ki govori o tem, da imajo državljani ustavno pravico do varovanja zdravja. Po mojem videnju pa je ravno ta ustavna pravica nadrejena pravici do javnega (protestniška) zborovanja, saj so ravno intenzivna javna druženja potencialni vir širjenja okužb in same epidemije. In če so zakonsko – četudi s trenutnim odlokom – predvidene sankcije (tudi denarne kazni), je s pravnega vidika absurdno, da se kazni ne bi plačale. Plačati pa jih morajo starši dijakov, saj so ravno oni posredno krivi – mislim pa predvsem na očete –, da svojih otrok niso zadržali doma in prizemljili njihovo najstniško srboritost, kronično nergavost in neubogljivost.« Kakšno sporočilo so dali dijaki, ko so šli na ulice? »Dijaki (in dijakinje) so še enkrat dokazali, da v moralnem smislu še niso razviti – torej so nezreli (njihove moralne sodbe niso kompleksne) –, da nimajo dograjenega Nadjaza, kar je s v psihološki (bolje rečeno: psihoanalitični) stroki tudi natančno ve. Dokazali so, da so vodljivi, da še nimajo zrele avtonomnosti, da se da z njimi politično manipulirati – torej, da je njihova t.i. svobodna volja kontaminirana; po eni strani z načelom ugodja, po drugi strani pa s političnimi prišepetovalci. Zdi pa se, da so za protestniško aktivacijo vendarle krivi tudi – če že ne kar predvsem –  starši, saj se mnogi dijaki ne bi pustili speljati na limanice levih političnih agitatorjev, mimo vednosti – ali celo pobude (morda zgolj soglasja) – svojih staršev. Zato naj tudi starši plačajo kazen za zdrse svojih otrok.« Gre tukaj za odraz razvajenosti in egocentričnosti in slabe vzgoje otrok? »Jaz imam dva že odrasla sinova, ki sta bila še v srednji šoli po svoje kar razvajena, malce egocentrična, vendar lepo vzgojena. Oba sta mi priznala, da bi skakala od sreče, če v njunem času ne bi bilo šole, oz. bi bila šola 'na daljavo'. Vsi ti pritiski na resorno ministrstvo, torej na Simono Kustec in samo vlado in/oz. Janeza Janšo, so politični projekt, saj predstavljajo (še en) obvod oz. trik opozicije (t.i. koalicije KUL), da bi zrušila vlado preko povečanega nezadovoljstva naroda, vključno z mladostniki in njihovimi starši – in to za vsako ceno. Manipulacija z otroci in/oz. mladostniki z moralnega vidika en velik, perverzen politični trik, ki si ga zrele države, z zrelimi državljani, ne bi smeli privoščiti.« Ali bi morala vlada v znak pobota, oziroma da ena stran popusti te kazni odpisati? In s tem podati vseeno jasno sporočilo javnosti? »Mislim, da ne. Če bi vlada popustila in odpisala kazni, bi v narodu spontano vzbudilo neko divjo logiko – celo nekakšen 'halo efekt' – češ, da lahko kršijo odloke, zakone in ustavo, ne da bi bili zato kaznovani. Nadaljnje krotenje epidemije bi bilo posledično še bolj oteženo. Namesto pobota, bi morali tem smrkavim najstnikom in najstnicam naložil še kakšno dodatno kazen – kakšen klasično sistemsko predviden vzgojni ukrep. Če bi bil jaz v poziciji, da jih kaznujem, jih bi poslal iz principa klečat na koruzi, vsaj za par minut – ker, denarno kazen zanje bodo tako ali tako plačali starši. Najbolj srborita najstnica (Katarina Kolar), ki je ministrico javno označila za lutko, pa bi – po mojem mnenju – morala s strani ravnatelja oz. svoje šole dobiti tudi ukor pred izključitvijo iz šole.«    

Thu, 11. Mar 2021 at 16:53

411 ogledov

Tožarjenje
NEDAVNO SEM BIL ZA SLOVNESKE NOVICE POVPRAŠANJ, ZAKAJ SO LJUDJE V PRVI FAZI KORONA-KRIZE IN UKREPOV TOŽARILI EN DRUGEGA GLEDE KRŠENJA KARANTENE IN UKREPOV. ZAKAJ?! V TOLE SMER SEM ŠEL: Dejstvo je, da je človekov duševni aparat samodejno skalibriran, torej spontano naravnan, na zaznavanje krivic. Eksperimentalno so dokazali, da tudi opice zaznavajo krivice – torej, če so vpletene v situacije, kjer se jim zgodi krivica, postanejo razdražene. In ker nimajo Nadjaza – beri: moralne razsodnosti – svoje razdraženost pokažejo v obliki besa. Freud nas je poučil, da človeka obvladuje znamenito načelo ugodja – kar bi pomenilo, da človek hlepi po prijetnosti. Po domače rečeno: želi si, da bi mu bilo v vsakodnevnem življenju luštno. Vsi ti COVID-ukrepi, ki ščitijo zdravje ljudi, naroda in hkrati varujejo zdravstveni sistem pred kolapsom (zaradi preobremenjenosti), so v veliki – sicer navidezni – kontradikciji z načelom ugodja. Nekateri se teh ukrepov držijo, ker se bojijo za svoje zdravje, drugi so lojalni sistemu, ker je samo po sebi tudi moralna vrlina. Najdejo pa se tudi taki, ki zaradi različnih razlogov, ne spoštujejo ukrepov in si dajejo duška pri doživljanju ugodja. To pomeni, da kršijo aktualna (družben) »pravila igre« – torej ukrepe – zato, da doživljajo ugodja, da prejmejo dnevno dozo (trenutnega) užitka. Povprečnemu človeku, ki se sam odreče določenemu ugodju – in spoštuje »pravila igre«, torej ukrepe – se seveda zdi krivično, »nešportno«, ne-fer, nepošteno (nepravično), da se on osebno drži ukrepov, ki naj bi veljali za vse, določeni anarhični posamezniki pa »meni nič, tebi nič«, kršijo ta pravila (ukrepe). Tistim, ki tožarijo, se zdi neumno, da vsa ta (aktualna) »previla igre« (ukrepi) ne držijo za vse. Sistem, ki to dopušča, se jim zdi absurden, »neintelegibilen« (kot bi rekel Freud), zato je po tej plati kar nekako logično, da se nekateri državljani odločijo za t. i. »(za)špecanje« oz. »tožarjenje«. Tisti, ki se, kot »aktivni državljani« samodejno odločijo, in »zatožijo« kršitelje so lahko po eni strani moralno odgovorni – v smislu: »Moralno prav je, da se vsi držimo ukrepov, ker so le-ti smiselni, saj pomagajo zajeziti širjenje virusa!« Po drugi strani pa se nekateri lahko s tožarjenjem odzovejo tudi stihijsko – predvsem zato, ker so tako foušni, torej zavistni, da ne zdržijo, da nekateri uživajo, oni sami pa ne – mogoče zgolj zato, ker se bojijo sankcioniranja, v manjši meri pa zato, ker preprosto spoštujejo sistemske ukrepe (ker je to moralno prav). »Zavidanje užitka drugemu«, kot bi se reklo v psihoanalizi, je torej vtkano v dve osnovni skupini ljudi, ki obe lahko tožarijo. S faktorsko in/oz. taksonomsko (multivariatno statistično) analizo bi dobili dva faktorja (vektorja) in/oz. taksona (grupi, skupini). Eni so tisti, ki tožarijo zaradi čiste foušije/zavisti – torej ne zaradi tega, ker je moralno prav, da se skozi družno držanje ukrepov družba opomore in premaga epidemijo, pač pa zato, ker ne morejo prenašati krivice, ki jo osebno doživljajo, ko se sami odrečejo določenemu ugodju/uživanju, drugi pa ne. Druga skupina, ki tudi tožari, pa ima močan Nadjaz (beri: so moralno odgovorni in hkrati osveščeni). Ti ljudje se imajo za aktivne pripadnike družbene skupnosti, ki jo na simbolni ravni (v svojem nezavednem) doživljajo kot svojo družino. Aktivirajo se zato, ker je za njih moralno prav, da se kršitelji – dalo bi se jim reči anarhisti –, ki spotikajo družbo (beri: življenje v simbolni družini), sistemsko sankcionira. Vendar je tudi pri slednjih v določenih miselnih podsistemih zaznano zavidanje uživanja drugemu, ki se »oenergeti« – v psihoanalizi se govori o libidinalni (energetski) investiciji – tudi s čustvi. Indiferentni ljudje – v smislu tožarjenja – so v resnici indiferentni zgolj navidezno. Čisto vseeno ni nikomur – če vidijo (ko vidijo), da se oni osami (osebno) držijo ukrepov, drugi pa ne. Treba je tudi vedeti, da ima tožarjenje (po eni strani) tudi negativni družbeni oz. moralni predznak. Po drugi strani pa so mnogi ljudje tudi nekako odtujeni od širše družbene skupnosti – kar bi pomenilo, da življenje v neki družbeni skupnosti, na simbolni ravni ne povezujejo z življenjem v (primarni) družini. Takšni ljudje so zato lažje flegmatični in/oz. indiferentni do teh, sicer krivičnih, družbenih segmentov. Sodržavljane na simbolni ravni (v svojem nezavednem) niti ne dojemajo kot »brate« in/oz. »sestra« njihove »družine«/države, niti nimajo posebne čustvene potrebe – in ne vidijo smisla – da bi se aktivirali s tožarjenjem. Treba je vedeti, da imajo organi oblasti, na katere je naslovljeno tožarjenje, simbolno zastopstvo očeta. Anarhisti, ki so nemalokrat deležni tožarjenja, so v osnovi tisti, ki ne spoštujejo (ojdipskega) očeta, torej vladarja – v našem primeru je simbolni zastopnik oblasti, torej očeta, Janez Janša, ki pa ga mnogi – še posebej »rojeni anarhisti« – apriorno ne spoštujejo. Zato je v tej zvezi smiselno dodati, da bi bilo tožarjenja še bistveno več, če bi tisti (levičarji), ki bi sicer tožarili, politično spoštovali Janšo kot predsednika vlade.

Sat, 27. Feb 2021 at 10:01

435 ogledov

Samo JA je JA in NE je NE?!
22. februarja sem na Twitterju delil članek z naslovom: »Kampanjo Samo ja pomeni ja s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi« (https://www.rtvslo.si/slovenija/kampanjo-samo-ja-pomeni-ja-s-podpisi-podprlo-ze-vec-kot-4000-ljudi/570432) Delitev članka sem pospremil s komentarjem: »Kampanjo "Samo JA pomeni JA" je s podpisi podprlo že več kot 4000 ljudi ... Ne pa 40.000! Ker je ta libidinalni kontekst - mislim na (med)spolni flit - bistveno bolj kompleksen, kot si aseksualne feministke predstavljajo.« Bojan Jevnikar pa mi je odgovoril: »Če bi to veljalo pred 40 leti, bi bil jaz serijski posiljevalec, saj so vse šepetale, oh NE, oh NE.« Nakar sem mu "zloglasno" odgovoroil: »Ja, to je moj pont. Seveda govorijo NE: "Ne, no!" V resnici si pa željo: "Daj še! Fehtaj me! Paše mi, če čutim, vem, da si me ti želiš!" Zato trdim, da ta (med)sponi flirt ni tako enostaven&enoznačen. Te feministke tega ne bodo štekale. Ženstvene ženske pa točno vedo, kaj mislim.« In ta moj odgovor se so feministke in njihovi pristaši a la Jaša Jenull vzeli iz konteksta in me razglasili, da sem pristaš posilstev. Moj retwitt so delili na tisoče koncev (Jenull me »nažigaval« še v svojem videu) in zlivali gnojnico po meni … Spregledali so tudi dejstvo, da sem se javljal v (feministično) ZOOM konferenco, o spolnem nadlegovanju, kjer sem precej testosteronsko zapretil raznim spolnim predatorjem (tudi tistim, ki po fakultetah nadlegujejo študentke): https://www.youtube.com/watch?v=qj8YFChuHKY PS: Ko sem jaz "nažigaval" Jenulla in "njegove"kolesarje, se nisem lagal in jemal podatke izven konteksta. Jenull pa preprosto laže (in ni edini) - in me označuje(jo) za zagovornika posilstev.  
Teme
Intervju psihoanaliza seksualnost

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Intervju (o spolnosti)