Intervju (o spolnosti)
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Četrtek, 9. maj 2019 ob 16:23

V začektku marca 2019 sem dal nek intervju za domžalsko-kamniške "novice". Moji originalni odgovori bo bili takile (nekaj vprašanj sem tudi prečrtal, ker se mi niso zdeli smiselni):

Romana Vodeba poznamo kot medijsko najbolj izpostavljenega psihoanalitik, ki brez dlake na jeziku podaja Freudove misli, vključno z vsemi detajli seksualnosti. Nenazadnje kot seksolog »Sigman Frojdeb« blesti na gledališkem odru; pred kratkim gostoval v domžalskem Blunoutu – seveda v tandemu s soigralko »Lizo Kurtz Potrebuješ«. V komediji, katere režiser in scenarist (in glavni igralec) je, je na všečen način zapakiral mnoge seksualne resnice, ki neprizanesljivo zadevajo vse nas. V preko 130 predstavah je Vodeb nasmejal na tisoče ljudi in jih veliko tudi naučil oz. izobrazil – predstava je namreč izjemno poučna in zato tudi malce boleča. Najbolj se nad predstavo hudujejo feministke in cerkveni krogi. V sproščenem pogovoru je v jedrnatih odgovorih strnil nekaj svojega psihoanalitičnega znanja.

Kaj je prav: Najprej ljubiti, da bi lahko spolno občevali ali najprej spolno občevati, da bi lahko ljubili? Velja to enako za moške in ženske?

Koncept PRAV in NAROBE je ideološki koncept. Rekel bi: 100 ljudi 100 čudi! Enim se seks dogaja po enem čustvenem protokolu, drugi pa po drugem. Obstajajo sicer neke razlike med spoloma – v smislu: koren v (in iz) neznanke lahko moški potegne veliko bolj sproščeno, kot ženske, ki neznančev 'koren' vendarle malce težje sprejmejo vase, brez da bi dotičnega (ne)znanca vsaj malce vzljubile. Vse pa je bolj ali manj povezano z otroštvom in tem, kakšen odnos otroka (deklice in dečka) se je spletel z nasprotispolnim staršem (očetom in mamo).

Je seks naravni način izražanja ljubezni?

Freud načeloma koncepta ljubezni ni uporabljal, zato tudi jaz v svoji psihoanalizi ne uporabljam koncepta ljubezni. Pohota in ljubezen (beri: imeti nekoga rad tudi v seksualnem smislu) se napajata iz različnih infantilnih registrov oz. obdobij. Pojem naravnega je vselej spolzek in dvorezen. Težko je reči, kaj je in kaj ni naravno (in normalno), vse ima svoj infantilni vzrok oz. jedro. Naj rečem, da vsi starši ljubimo svoje otroke, vendar ne seksamo z njimi … Dodam pa naj, da če smo medsebojno zaljubljeni, prej pride do seksa, ker si ga vzajemno želimo. Pohota pa se lahko med dvema vzpostavi brez zaljubljenosti in ljubezni – se pa obema lahko zgodi, da se ravno zaradi dobrega seksa še zaljubita oz. se začneta imeti rada. Biti zadet od dobrega seksa, še zdaleč ni zaljubljenost, še manj ljubezen.

Dr. Milivojević je zapisal, da je mogoče imeti nezadovoljujoč odnos z osebo, s katero se v spolnosti fantastično ujamemo. Zakaj je tako?

Ravno zato, ker se pohote napaja iz drugega infantilnega obdobja, kot se napaja dispozicija za dobro medosebno komuniciranje. Pohota ima tudi druge zakonitosti, kot sposobnost dobrega partnerskega komuniciranja. Pohoto imamo ljudje različno strukturirano zaradi različnih otroštev in različne harmonije z nasprotispolnimi starši. Sposobnost medosebne komunikacije pa se prav tako napaja iz otroštva – iz odnosa s starši – vendar na drugačen način kot pri pohoti.

Mislite, da v družbi velja prepričanje, da se prava ljubezen prepozna po kakovostnem seksu?

Ne, to zagotovo ne. Določena pozitivna korelacija pa obstaja. Spet je tukaj pomembno otroštvo in določeni detajli, ki jih je otrok doživel predvsem z nasprotispolnimi starši – deklica z očetom, deček z mamo. Vi ljudje tudi vemo oz. imamo občutek – prednjačijo pa moški – da je seks z neko naključno žensko lahko veliko boljši in bolj adrenalinski kot doma. To je celo pravilo, na katerega je opozarjal že Freud. Dober seks se moškemu veliko lažje zgodi z neko naključno pohotnico, kot v domači spalnici, z eno in isto ženo. Tudi ženske lahko doživijo bistveno boljši seks z nekim ljubimcem, kot z možem, ki ga imajo sicer rade.

Menda izenačevanje ljubezni in seksa med koitusom ustvari halucinacijo ljubezni. 

Zgolj in samo halucinacijo, ki ima začasno intenzivnost, ker gre za domišljanje, ki je podprto z določenimi racionalizacijami oz. obrambnimi mehanizmi. S konceptom ljubezni vselej nastanejo težave.

Pa se ustaviva še pri orgazmu. Bi lahko govorili, da je simultani orgazem zgolj mit? Je sploh pomemben za kakovosten seks?

Simultanka v šahu pomeni, da en šahist igra z več nasprotniki hkrati. Kaj je simultani orgazem pa ne vem kaj bi to pomenilo. Nekatere ženske lahko doživljajo večkratni (multipli) orgazem v nekem časovnem obdobju v okviru enega (npr. enournega) seksa. Pri moškemu je to malce težje. Lepo je doživeti sočasni orgazem. Ampak določene ženske bi s seksom nadaljevale, medtem ko »dec ne more« (več) – kot je zapel Andrej Šifrer –, ker mu penis (vsaj začasno) uplahne.

Freudova zasluga je, da je animalnemu delu osebnosti zagotovil enakopravno mesto med drugimi deli persone. Čemu je to koristilo? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE

Zakaj Cerkev forsira puritanski vzorec spolnosti, ki naj služi predvsem nadaljevanju vrste, čeprav se je v zadnjih letih tudi posodobila in govori o medsebojni podaritvi?

Cerkev se boji pohote kot hudič križa. Pohota izda mnoge duhovnike in tudi pedofile. Celibat je Cerkvi zagodel. Cerkev po tihem že stoletja sporoča: BOJTE SE SPOLNOSTI! BOJTE SE LASTNE IN TUJE POHOTE! Tudi v Cerkvi že dolgo vedo, da s pohoto/spolnostjo ni šale.

Bi lahko dejali, da je zaradi cerkvene indoktrinacije velik del človeštva izgubil normalen pogled na spolnost? Po drugi strani pa je menda cerkveno nestrinjanje s spolno razpuščenostjo utemeljeno ...

Kaj je normalno in naravno je težko reči. Vsaka individualna spolnost je začinjena z otroštvom, predvsem s strukturo Nadjaza/Superega. Nadjaz je tisti, ki naj bi imel pohoto na vajetih. Ta (mu) pa vselej podivja. Problematična pa je tudi že sama struktura pohote. Cerkev se je na področju kontrole spolnosti svojih vernikov malce izgubila, sedaj pa se išče, ker kot inštitucija ve, da so spolnost stoletja preveč cenzurirali in jo stigmatizirali kot z nečem slabim, pregrešnim.

Je mogoče nadomestiti intenzivno privlačnost spolnega dogajanja z globokimi duhovnimi doživetji? S sublimacijo se ne da pokuriti vsega libida. Libidinalno Ono si vselej utre pot, nas je svaril že Freud. Pohote se ne da kar zatreti z nekakšno duhovnostjo. Ljubezen do Boga ali Kristusa, žal – ali pa na srečo – (načeloma) ne odtehta veličastnosti izživete pohote, ki je kronana z orgazmom. Spolna izkušnja si izbori tudi VETO v življenju in vselej terja svoj davek. Spolnost je nekaj, kar se ponavlja in jo je nemogoče zatreti – vselej živi, vsaj na fantazijski ravni. Tukaj je potem še samozadovoljevanje …

Kako po vaše nekateri duhovniki, ki se zaradi cerkvene discipline odpovedujejo spolnosti izražajo le - to? Sublimacija je obrambni mehanizem, skozi katerega se lahko pokuri libido, torej nevtralizira pohota, vsaj delno oz. vsaj začasno. Resnici na ljubo, mnogi duhovniki niti niso pravi celibaterji. Zagatno je, če v svoji seksualni sestradanosti spravijo na otroke. Nune se navadno znajdejo po svoje – v smislu lezbičnosti.

Vidimo lahko, da je denimo arabski svet obsodil žensko poželenje, ženskam pohablja spolovila, jih zakriva in zapira za zidove. Pa vendar so pogledi teh žensk bolj nabiti z erosom kot pogledi marsikaterega fotomodela ... Muslimani so kontaminitani s Koranom in šarjatskim pravom, ki je proizvod egoistične in ljubosumne moške logike – večinoma preroka Mohameda. Da se razume: Koran nima veze z bogom/Alahom, ker je zgolj in samo proizvod moške (večinoma Mohamedove) heteroseksualne seksualnosti, ki je polna patološkega ljubosumja in egoizma.

Kdaj lahko govorimo o seksualni zasvojenosti? Kadar Nadjaz ne opravi svojega dela – ker ga ni – lahko nastopi seksualna zasvojenost. Moška in ženska seksualna zasvojenost ima različna etiološka infantilna jedra; večinoma gre za specifiko v razreševanju Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa. Če je človek zasvojen s spolnostjo, je moralo v otroštvu zgoditi nekaj (hudo) narobe – vselej v povezavi s starši, včasih pa je vzrok tudi takšna ali drugačna spolna zloraba, ki popolnoma deformira spolnost, torej pohoto – bodisi v promiskuitetnost ali pa v aseksualnost.

Post coitem animal triste. Zakaj? Takšna občutja imajo infantilna jedra – najbolj pogosto pri ženskah, ki niso imele normalnega odnosa z očetom. Pogosto so v ozadju lahko tudi spolne zlorabe – tiste vrste, kjer je deklica (kot žrtev spolne zlorabe) uživala. To so zagatna čustva, ki jih je treba predelati s psihoterapijo.

Osho Rajneesh doktor filozofije je dejal, da je krivda, ki jo čutimo po spolnem odnosu globlja od katoliške. Ker drugega uporabimo kot objekt. Kako komentirate?

Normalni ljudje, ki nimajo posebnih psihičnih brazgotin iz otroštva, ki bi bile povezane s starši, načeloma ne čutijo nobene krivda po spolnem odnosu – razen v primeru varanja. Izjeme so včasih ženske, ki so imele prestrogo mamo ali prestrogega očeta. Verske fanatike včasih peče slaba vest, ker so preveč ponotranjili krščanski koncept greha v spolnosti – in to naknadno, torej sekundarno. Dogajanje v družini (s starši) pa je vselej primarno in odločilno. Osho pač ni bil psihoanalitik in ni mogel podati globlje interpretacij določenih psiholoških fenomenov.

Menda je totalno orgazmično zlitje možno samo kadar sta partnerja čustveno pripadna drug drugemu. Zakaj? Menda?! Jaz bi rekel, da sploh ne. S to tezo se pač ne strinjam, ker preprosto ni tako. To je kvečjemu želja nekaterih žensk, ki ne morejo seksati drugače kot če se še čutveno predajo. Vzajemni orgazem je mogoče doseči tudi, če se 'dol dasta' dva popolna neznanca, ki sta si (npr.) seksualno privlačna na prvi pogled. Čustva in pohota sta lahko povezana, lahko pa tudi ne – in če nista, je vseeno seks lahko božanski in orgazem vzajemen.

Kako se po vašem lahko uresničimo kot spolno bitje? Tukaj bi spet rekel: 100 ljudi 100 čudi! Človek se spolno 'uresniči', če se mu simbolno poklopijo določene seksualne prakse v odraslosti z infantilnim fundamentom.

Kakšno je spolno življenje Slovencev in Slovenk? Najraje bi rekel: NIMAM POJMA! Pa vem, da veliko vem o spolnosti in imam tudi veliko spolnih izpovedi, ker delujem kot svetovalec in psihoterapevt in vselej se v pogovorih dotakenm tudi spolnega življenja, spolnih aktivnosti. Spolno življenje je tako različno, in vsak svoje spolne izkušnje skriva kot kača noge. Tako da … ne bom se delal pametnega takrat in tam, ko bi moral biti tiho.

Menda naj bi bila posledica zatirane spolnosti  v tem, da se človek vse več in več ukvarja z njo? To do neke mere drži. Vendar, tudi če spolnost ne bi bila zatirana, bi se ljudje zelo ukvarjali z njo – zagotovo še več, kot v primeru, če je zatirana.

Se vam zdi, da je spolnost zgolj na ravni rednega praznenja biološkega pritiska vse prej kot romantično početje? To da meni rečete, da se mi nekaj zdi, je zame ponižujoče. Jaz preprosto vem – in ne gre za to, da se mi nekaj zdi. Pri spolnosti ne gre nikoli za nekakšen 'biološki pritisk' – vselej gre za psihološko podstat. Spolnost je pri človeku vselej psihološko konotirana, tudi takrat, ko v ozadju ni noben romantike in ljubezni ali zaljubljenosti. Pohota ni biološka kategorija, pač pa psihološka.

Mislite, da je partnerska ljubezen mogoča tudi takrat, kadar ni spolnih odnosov? Pri človeku je vse mogoče – človek ni robot, človeška psiha je kot vesolje, polna neskončne zapletenosti in raznoraznih variacij.

Ustaviva se še pri tako imenovam konceptu "čiste ljubezni." Je kulturna opora takšnega koncepta v srednjeveškem pojmovanju dvorne, aseksualne ljubezni? To, kar so pojmovali v srednjem veku je razgradila in razložila psihoanaliza. Koncept čiste ljubezni je trubadurski oz. pesniški koncept, ko noro zaljubljeni zasanjanci nekaj veličastnega povedo o ljubezni natančno takrat, ko najbolj hrepenijo oz. so najbolj zadeti od zaljubljenosti. Za zaljubljenost pa je Freud rekel, da je (začasna in aktuna) psihoza, torej norost – norosti pa ne smemo jemati resno.

Pravijo, da je nasilje močno seksualizirana dejavnost, ljudje se pretepajo, ker si ne upajo spolno občevati ... Je tako? Tako enostavno pa spet ni. Pogosto ne gre za to, da si moški ne bi upali spolno občevati, bolj gre za to, da nimajo te možnosti oz. si je ne znajo izboriti. Agresivnost ima seveda libidinalno konotacijo, podstat. Vzročno povezovanje seksualnosti in agresivnosti je legitimno, vendar so derivati različni in številni. Pri vsaki univerzalizaciji in posploševanju moramo biti previdni. Značilnost t. r. vsake vojne so – ob povojnih pobojih – tudi posilstva. Posilstva na nek način – po sovje in posredno – nevtralizirajo agresivnost. Moški se domala nehajo vojskovati, ko so seksualno potešeni.

Se vam zdi, da smo iz spolnosti napravili objekt? Kdaj vidimo, da je tako? Spolnost ni objekt, je (subjektovo) početje (z ojektom želje) – na videz celo 'mehansko' početje, ki ima seveda v ozadju psihično podstat, torej željo in posledični užitek. Iz psihoanalize poznamo t. i. 'objekt želje' – prvi objekt želje je mati, ki je hkrati tudi prvi drugi, ki postane (Lacanov) Drugi. Spolnost torej (nikakor) ni objekt.

Kdaj vidimo, da je objekt tudi partner? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE

Se vam zdi, da o seksu preveč premišljujemo, da ga čutimo le v glavi? NE VEM KAM CILJA TO VPRAŠANJE

Bi lahko dejali, da je v spolnosti dovoljeno vse, razen nasilja? V sadomazohizmu je nasilje/agresivnost del užitka – lahko bi rekli celo struktirni del uživanja. Film (knjiga) '50 odtenkov sive' je bil s tega vidika zelo poučen. V določenih seksualnih praksah se ljudje celo polulajo (urinirajo) v usta … Tudi defekacija (posrenje) na obraz je pereverzna opcija, ki nekatere vzburja … V (sprevrženi) spolnosti je opcija t. r. vse, celo umor/uboj – zagatno je predvsem to, da ni vse družbeno/kulturno sprejemljivo. Za mnoge so določene spolne prakse nesprejemljive – npr. nekrofilija, sodomija, zoofilija, pedofilija, za nekatere je nesprejemljiva in nagnusna celo homoseksualnost, ki jo v zadnjih letih družba – kljub (latentni) homofobiji – kar nekako tolerira.

Se lahko zgodi, da pri skrajno intenzivnih simpatijah že misel na privlačno osebo lahko privede do orgazma? Ženke so – kar se tiče orgazma – zelo zapletene. Ženske izpovedi na temo, kako so v svojem življenju že doživljale orgazem – pestre in zanimiva. Izpovedala se mi je ženska, ki je doživela orgazem, ko je bila v srednji šoli vprašana matematiko: pri odhodu od klopi do table ji je prišlo … Fanatične vernice – npr. nune – lahko doživijo orgazem že če samo pomislijo na Kristusa … Moške zgodbe imajo drugo konotacijo, ki je povezana bolj z erekcijo, ne pa tudi z ejakulacijo – ker sta spola pač radikalno različna.

Ni malo ljudi, ki ne verjamejo, da je nespolno prijateljstvo med spoloma nemogoče. Kaj menite vi? Rekel sem že, da je pri človeku mogoče vse – npr.: geji so lahko krasni prijatelji žensk … Pri heteroseksualnih moških je to domala nemogoče – moški imajo celo iluzijo, da bi spreobrnili lezbijko v heteroseksualno žensko. Ženske gojijo na področju (heteroseksualnega) prijateljstva (z moškim) veliko iluzijo. Prijateljstva, ki so prav tako oenergetena z libidinalno investicijo, velikokrat eskalirajo do manifestne seksualnost.

PS1: Intervju, ki je izšle, pa se bere takole: https://www.domzalske-novice.si/2019/04/26/intervju-psihoanalitik-mag-roman-vodeb-koitus-ustvari-halucinacijo-ljubezni/

PS2: Osebna spletna stran: https://www.roman-vodeb.si/

 

 

 

 

Zadnje objave

Mon, 6. Jul 2020 at 08:11

393 ogledov

Mutacija umetnosti – 2. del
PREAMBULA: Tudi tokrat je tematizirana predvsem likovna umetnost oz. slikarstvo. Tukaj predstavljene teoretske zakonitosti pa v splošnem držijo tudi za sedanjo t. i. »vizualno« umetnost, ki ima »konceptualni« pridih. V tem podlistku »O umetnosti (skozi psihoanaliz)«, nameravam napisati še vsaj 5 nadaljevanja (skupaj 7), ki bodo imela naslov: »Umetnost kot nateg«, »Umetnost kot statusni simbol«, »Umetnost kot vic«, »Ugrabljena umetnost«, »Kognitivna mašila v razumevanju umetnosti« in »Konec umetnosti«. Vsa ta nadaljevanja – torej cel podlistek bi moral biti »obvezna literatura« vseh, ki se poznavalcev umetnosti – sami sebi radi rečejo »kulturniki« – in tistih, ki se z umetnostjo neposredno ukvarjajo, še posebej pa tistih članov te ali one komisije, ki se odločajo, kdo bo v bodoče dobil to ali ono »kulturno« nagradno, tudi Prešernovo – zato, da se nam ne bi ponovila Maja Smrekar (in njeno umetniško dojenje psa). Filozofija je bila svoj čas – pred rojstvom psihoanalize – t. r. edina, ki je tematizirala umetnost. Filozofija je govorila o umetnosti kot o nečem lepem. Psihoanaliza – torej Freud – pa je v teorijo umetnosti vpeljala znamenito načelo ugodja. Rojstvo psihoanalize se t. r. poklaplja z rojstvom (»čiste«, predvsem pa barvne) fotografije – torej, fotografije, ki je postala tako »čista« (za nameček pa še barvna), da je lahko zamenjala – ali pa vsaj stopila ob bok – klasična, torej realistična slikarska umetniška dela, ki predstavljajo fundament svetovne slikarske umetnosti, ki je umetnosti – bolje rečeno slikarstvu kot enemu od paradnih konju srednjeveške in novoveške umetnosti – prizadejala smrtni udarec. Na podoben način kot je (barvna) fotografija spodrinila oz. kontaminirala klasično slikarsko, je psihoanaliza spodrinila filozofijo v teoriji umetnosti – ne samo slikarski, pač pa t.r. vsej umetnosti, od vizualne (spletne, uporabne), preko literarne (in filmske), do glasbene. Ta »menjava« v (teoretskem) diskurzu o umetnosti je bila mogoča zato, ker je filozofija v umetnosti iskala (neko) »resnico« (v fenomenološkem smislu), psihoanaliza pa je t. r. – po definiciji – diskurz o (nezavednem) vzroku neke resnice. Psihoanaliza je vse – do tlej izrečeno o umetnosti –  t. r. obrnila na glavo. Po svoje je tudi legitimizirala Heglovo tezo o »koncu umetnosti« (vključno s poznejšo tezo o »antiumetnosti«), vendar jo je v isti sapi tudi demantirala – v smislu (zgolj) »mutacije« umetnosti – v povezavi z »ugrabitvijo«. Umetnosti v resnici nikoli ne more biti konec, kar je nezavedno konstitutivni in jedrni moment človekove duševnosti. Umetnost lahko v določenem smislu lahko postane »anti-umetnost«. Oz: umetnost dejansko zgolj »mutira«, hkrati pa se jo – vse od pojava t.i. konceptualne umetnosti – skuša tudi ugrabiti oz. kot »ugrabljeno« uporabiti za določene »ustvarjalne« kontekste, ki v resnici nimajo nič z umetnostjo – prej z antiuetnostjo. Če bi pristali na tezo, da je teorija umetnosti prešla od (lebdečega) duha (katerega zastopnica je filozofija) k čutnosti (katere zastopnica par excellence pa je psihoanaliza), potem je dandanes psihoanaliza v resnici edina, ki lahko kaj pametne/novega in »uporabnega« pove o umetnosti – tako tisti, ki je nastala pred desetletji ali stoletji – celo tisočletji – kot tisti (npr. konceptualne), ki je dandanes vtkana v družbo. Ravno zaradi psihoanalize je mogoče biti kritična do novodobne, torej »moderne« in/oz. (post)modernistične umetnosti – torej tudi do Picassovega (in Barquejevega) kubizma (če pač govorimo o likovni umetnosti), Miroja,  Andyja Warhola, pa vse do raznoraznih »konceptualistov« a la Joseph Kosuht, pa tudi do t.r. vseh slovenskih Jakopičevih nagrajencev. Kot opombo moram na tem mestu pripomniti, da nisem take vrste poznavalec umetnosti, da bi – ko rečem »moderna umetnost« – vedel, kdaj se je le-ta, kot strokovni pojem v teoriji umetnosti, pojavila. Menda se je »moderna umetnost« pojavila že v srednjem veku, pa v novem veku – v renesansi (v 18. stoletju – nekako pred Francosko revolucijo). Dosti pozneje se je pojavil t. i. modernizem, ki predstavlja »nadgradnjo« (že) srednjeveško-novoveške »moderne umetnosti«. Postmodernizem pa je trend v umetnosti, ki se je pojavil pred 60-imi leti – trajal naj bi nekako do padca Berlinskega zidu (1989). Dandanes imamo v umetnosti trend nekakšne abstraktno »(z)afnane« (konceptualne) umetnosti – ki ima v teoriji umetnosti verjetno spet svoje ime (ki niti ni pomembno) – še najbližji izraz bi bil verjetno »tranzicija«. Moja neprizanesljivost do umetniških zvezdnikov 20. stoletja je pač uprta na psihoanalizi, na nezavedno, na številne psihične procese, še posebej na kategorijo Simbolnega. Moja alergija (že) do Picassa in njegovega kubizma (in »bauhausizma«) je apriorna – ker je teoretska. Neprizanesljiv sem tudi do Miroja, predvsem pa do številnih »konceptualistov« (in tudi do slovenskih Jakopičevih nagrajencev). Tudi zato, ker sta bila ta dva pionirja novodobne (modernistično-dekadentne) likovne umetnosti – t. i. (»konceptualnih«) abstrakcij (beri: »umetnost« v katero običajno ni vloženega toliko truda, kot v tradicionalno umetnost) – sprva klasična slikarja. Vendar v svojih delih nista odskočila dlje kot od sivega povprečja. Njun »realizem« pa je očitno posredno »zjebala« še (čista) barvna fotografija, v katero ni vloženega t. r. nikakršnega truda – beri: mukotrpnega slikarskega naprezanja in (»analnega«) potrpljenja. Kakšnega Michelangela, Raffaela, Leonarda da Vincija ali Rembrandta se v času življenja obeh velecenjenih »modernistov« pač ni dalo več doseči oz. preseči. PS: "Pravi moški in normalne ženske" - brezplačna ZOOM konferenca (in javljanje v živo na FB) - v četrtek, 9. julija ob 19h.

Sat, 4. Jul 2020 at 11:14

1045 ogledov

O umetnosti – 1. del
Umetnost – vsaj tista, ki je v človeški kulturi cvetela dolga stoletja – ima svoje zakonitosti. Zato, da nekaj zapopademo kot umetnost, se mora v našem nezavednem »nekaj« zgoditi. Ravno to »nekaj« je sem, seveda skozi psihoanalizo, problematiziral v predavanju – v t. i. »ZOOM-konferenci« – minuli četrtek.  Vodilo predavanja, vodilo te polemične »konference« je bilo, da »ni vse zlato, kar se sveti«. Torej ni vse, kar se razglaša za umetnost, tudi dejansko umetnost, kakršno je človeštvo poznalo dolga tisočletja. Če bi bilo vso to novodobno afnanje novodobnih (predvsem likovnih) umetnikov, bi bil tudi kič umetnost, pa »šund« literatur/glasba tudi. Toda, če vso to moderno/sodobno abstraktno »umetnost« vendarle pojmujemo in sprejmemo kot umetnost, potem je tudi kič in vsa ta »šund« literatura in sodobna pop/turbo-glasba umetnost. Ali je temu res tako, ali ne, presodite sami. Na tem mestu bom izluščil nekaj poudarkov, ki so predstavljali jedro mojega spletnega predavanja, ki se ga da poslušati tudi na spletnem portalu YouTube – pod naslovom »Kaj je in kaj ni umetnost (skozi psihoanalizo)«: https://www.youtube.com/watch?v=uh09ebAGiTg&t=430s Umetniki navado ne vedo, da predstavlja jedro njihovega umetniškega ustvarjanja njihovo nezavedno (navadno kar njihove infantilne potlačitve) – frustracije. Manifestirano umetnost (videno, slišano, občuteno) je mogoče teoretsko enačiti s simbolno strukturo nezavednih procesov, ki so nasičeni predvsem z infantilnimi furstracijami in potlačitvami (redkeje z izrivanji oz. v povezavi z izrivanji). Če hočemo, da nekaj na deklerativni ravni postene umetnost, se mora »zgoditi« še zadostno število konzumentov (»uporabnikov«) dotične ponujene/uprizorjene umetnosti, katerih nezavedno je kompatibilno z nezavednim dotičnega umetnika, ki ponudi svojo umetnost na »uporabo«, na konzumacijo. Umetnik »resnice« (interpretacije) o svoji umetnost – ki jo zavestno interpretira – v resnici ne pozna. Ima pa suvereno iluzijo, da o svoji umetnosti vse ve; nekaj že ve, vsega pa nikakor ne. Celo več: običajno se zgodi, da umetnik pri »ubeseditvi« »resnice« o svoji umetnosti oz. bistva svoje umetnosti ne pozna, resnico povsem zgreši – ker je kot subjekt konstitutivno slep zanjo. Ker: 1. Zavest ne ve, kaj nezavedno misli. Subjekt je (slepi) suženj svojega nezavednega. 2. Resnica o vsakdanji stvarnosti je simbolno strukturiran (na podoben način kot sanje) in latentna (skrita, zakodirana, šifriran). Neka umetniška uprizoritev/inštalacija (umetniško »delo«) dobi (povsem subjektivni ) status umetnosti šele, ko se kritična masa (subjektivnih) konzumentov (beri: zadostno število ljubiteljev umetnosti) čustveno odzove na konzumirano umetniško uprizoritev (»delo«). Tisto »čustveno« je navadno pozitivno in sinergira z znamenitim (Freudovim) načelom ugodja. Vsaj doslej je bilo tako – v t. i. tradicionalni umetnosti. »Po novem« – dogajati pa se je to začelo v začetku 20. stoletja, od Miroja in Picassa naprej – je nezavedno konzumentov (konzumirane) umetnosti nekako zbegano in se (subjektivno) čudilo, ko je soočeno s t. i.  moderno/sodobno, torej abstraktno umetnostjo – npr. s Picassovim kubizmom, z njegovo dekadenco, kot so Pocassov kubizem leta 1953 poimenovali Rusi, ko je Picasso »ponesrečeno« portretiral ravno takrat umrlega Stalina. Absorbirana sodobna umetnost zmede/zbega konzumentovo (subjektivno) nezavedno, njegove (subjektivne) simbolne procese, ki nekako (simbolno) ne prepoznajo absorbirane (konzumirane) umetnosti. Zato so pomisleki, ali gre pri sodobni umetnosti resnično za umetnost ali za pseudo/lažno/kvazi umetnost, legitimni. Logika motrenja konzumentov (ljubiteljev umetnosti) nekega umetniškega dela je nasičena z številnimi nezavednimi procesi, tudi z obrambnimi mehanizmi. Npr.: ko je nekoč osel z, v barvo namočenim, repom, opletal po slikarskem platnu, je nastala neka abstraktna »umetnina«. In ta (oslova oz. oslovska) »umetnost« je lahko celo postala »prava« umetnost v tistem trenutku, ko je (subjektivno) konzumentovo nezavedno prepozna določeno simbolno strukturo – katerokoli že pač –  v tej ponujeni/servirani »oslovi«/»oslovski« umetnosti. Simbolni procesi se pač morajo zganiti, se odzvati – četudi s čudenjem – če hočemo nekaj deklarirati kot umetnost, četudi, po novem, moderno oz. abstraktno umetnosti. Največkrat šele avtogram (podpis) pod nekim umetniškim delom, določeni umetnini podeli status umetnosti – četudi na silo. Tako se je to zgodilo z znamenitim Picassovim portretom Stalina. Podpisnik – lastnik avtograma, če pač hočemo, da je dotična umetnina »prava« umetnost – mora seveda biti »subjekt, za katerega se predpostavlja, da je umetnik«. Neka umetnina, ki ima status velespoštovane umetnine (pod katero je podpisa priznan umetnik), lahko na ta način – kot (od elite sprejeta) umetnost) obide vse zakonitosti nezavednega prepoznavanja umetnosti (po logiki simbolne strukture umetnosti). V to smer je šlo moje psihoanalitično predavanje z naslovom »Kaj je in kaj ni umetnost«. Skratka: »Vsake oči imajo svojega malarja«, še posebej v umetnosti.   https://www.youtube.com/watch?v=JiaY0_oXJzg

Sat, 27. Jun 2020 at 09:27

1135 ogledov

Kaj je in kaj ni umetnost
Če bi se imel za umetnika – pa se nimam –, bi v teh časih protestiral. Pa ne proti vladi, pač pa proti domnevnim umetnikom – sami sebi rečejo »kulturniki« –, ki svojemu, takšnemu ali drugačnemu, afnanju rečejo umetnost. Po mojem videnju si mnoge »umetnine« še statusa kiča ne zaslužijo. Za nameček pa bi ti »kulturniki« radi, da jih država še financira. Najbolj seveda protestirajo tisti, ki jim voda počasi že zaliva grlo. Finančna stiska je vselej »jeba«, še posebej, če jo je deležen moški, ki se – če je brez denarja – vidi kot simbolno kastriranega. Po domače povedano: če je brez denarja, je »brez kurca«. T. i. »moderni umetniki« seveda prednjačijo. Te sodobne umetnike, je treba, kot »umetnike«, dati pod narekovaje, ker v resnici – po mojem (psihoanalitičnem) videnju – ne gre za (prava) umetnike. Naj uvodoma še dodam, da je umetnost v veliki korelaciji s frustracijo – in »leninitisom«, kar pomeni, da sodobnim/modernim umetnikom kašno resno delo (v redni službi) ne diši. Umetnost – vsaj tista, ki je v človeški kulturi cvetela dolga stoletja – ima svoje zakonitosti. Zato »ni vse zlato, kar se sveti«. Torej ni vse, kar se razglaša za umetnost, tudi dejansko umetnost, kakršno smo poznali. Če bi bilo vse umetnost, bi bil tudi kič umetnost. Tako je pa »kič« izraz, ki se je zadnje stoletje – že od sredine 19. stoletja – uporablja za označevanje nekakšne navidezne umetnosti, ki v sebi (domnevno) naj ne bi nosila globlje sporočilne, t. i. umetniške vrednosti. Umetnostni zgodovinar in etnolog Gorazd Makarovič je o kiču zapisal tole: »V drugi polovici 19. stoletja je med münchenskimi trgovci z umetninami nastal izraz Kitsch, ki je prvotno pomenil hitro narejena dela po okusu malomeščanske publike. Ime je lahko nastalo iz nemške narečne besede kitschen, ki pomeni mazati packati ali morda iz angleške besede sketch, skica.« Malce posplošeno bi se dalo reči, da gre pri kiču za nekakšno nevredno ustvarjalnost – »umetnost« brez cene – ki je vzklila v glavi »ne-umetnika«, ocenjevalca (umetnosti) brez okusa – »umetnika, ki se na umetnost ne spozna«. Kič je skozi zadnja desetletja prepoznan kot nekaj slabega – nekaj, kar skuša zmanipulirati povprečnega, torej nezahtevnega konzumenta umetnosti. Čeprav … Tudi kič lahko postane umetnost – v primeru, ko … No, težko je vse skupaj ubesediti in argumentirati. Kontekst je seveda teoretsko izjemno zahteven. Glasbenik – nekoč »ne tič ne miš« – Magnifico (Robert Pešut) je v začetku svoje glasbene kariere, veljal za nekakšnega »kič-glasbenika« balkanskega melosa – danes pa za zelo profiliranega mojstra slovenske popularne glasbe … »Kič se je spremenil v umetnost«, so že leta 2007 zanj zapisali v Delu po njegovem prednovoletnem koncertu. V glasbeni umetnosti je kič-glasba t.r. nemogoča. Namreč, ne da se biti glasbenik in fušati. V glasbi so problematična kvečjemu kič-besedila. Elita, ki bi se rada dvignila nad rajo, nad običajnim ljudstvom, prisega na »globoka« besedila. Za Jugo-Balkance bi se dalo reči, da so pravi mojstri za obračanje kiča v umetnost – spomnimo se pokojnega Ekrema Jevrića in njegovo kič-mojstrovino »Kuča poso, poso kuča!« Po drugi strani so moderni in/oz. sodobni umetniki – od plesalcev, »slikarjev«/»kiparjev« do »elektronskih umetnikov« tiste vrste lisjaki, ki so iznašli nekakšno inverzno verzijo kiča, saj pretiravajo v povsem drugo smer. Njih inspirira čudenje, namesto ugodja. In natančno s tem čudenjem zmedejo opazovalčevo nezavedno, ki ne more simbolizirati videnega oz. konzumiranega. Freud je takšnemu čudenju v umetnosti rekel averzija, torej zoprnost. V mojem rodnem mestu, v Trbovljah, blesti za lase privlečena »umetniška robotika« imenovana Speculum Artium. Pseudo-umetniškega afnanja, torej zoprnosti – tudi v obliki dojenja psa – je v teh časih na pretek. Sodobni (pseudo)umetniki skušajo – vsak na svoj način – prelisičiti potencialnega konzumenta te svoje »umetnosti« (pseudoumetnosti), kar jim na svojevrsten način tudi uspeva. S svojo »moderno« ali pa »sodobno« (pseudo)umetnostjo znajo prelisičiti vse – najbolj pa tiste »odjemalce«, ki jih na čudežen način pregovorijo, da postanejo njihovi donatorji in/ali/oz. sponzorji. Če jim to ne uspe, je v rezervi še »molzna krava«, imenovana država oz. državni proračun. Sodobnim oz. modernim umetnikom se dandanes ne uklonijo – beri: ne pustijo se zmesti in zmanipulirati – le še ljubitelji tradicionalne umetnosti in nekateri kritični misleci, med katere sodim tudi sam. Zato nameravam v četrtek, 2. julija organizirati že tretjo (problemsko) »ZOOM-konferenco« s polemičnim naslovom: »Kaj je in kaj ni umetnost« (prijava na: zimskeurice@siol.net). Tokrat bom obdelal problem umetnosti skozi psihoanalizo oz. skozi Freuda. Nekaj moje psihoanalitične kritike umetnosti sem že izpostavil na nekaj mestih. (1. Vir - 2. Vir - 3. Vir) V isti sapi naj rečem, da se osebno zavzemam za nekakšno demokratizacijo kulture. Ne pozabimo, da je obiskovanje nogometnih ali smučarskih tekem toliko kultura, kot obiskovanje muzejev in galerij. Se pa po drugi strani ne strinjam, da lahko arhitekti kandidirajo za Prešernovo nagrado in da gravitirajo na Kulturno ministrstvo. Umetnost si je povsem prisvojila kulturo, jo getoizirala in celo dosegla, da se je skozi moderno oz. sodobno umetnost celo kič kulturno umestil kot svojevrstna umetnost. Kič se je dandanes lahko ustoličil v umetnost ravno zaradi identične logike, po kateri je »moderna umetnost« lahko postala umetnosti. Problem kiča je bolj v tem, da ga elita – prvotno buržoazija – ne sprejme v register umetnosti. Problem moderne/sodobne pseudoumetnosti pa je averzija, torej zoprnost, na katero je opozarjal Freud, ko je kritiziral ne-umetnost. Kič v glasbi in predvsem literaturi je dobil status »šunda«, kljub temu, da se »šudn« glasbo da še kako poslušat – kljub sumljivim besedilom. Z literarnim »šudnom« pa se da biti celo zasvojen. Strip je v tej zgodbi posebna oblika šund literature, ki se je dvignil nad literaturo »doktor romanov«, ki so se kot literarna zvrst (brez umetniške vrednosti) pojavili že v 19. stoletju. Takrat so družbeno cenjeni zdravniki svoje zanimive osebne zgodbe – predvsem v povezavi z delom v ordinaciji in zasebnim ljubezenskim življenjem (s pridihom seksualnosti) – zapisovali v krajše zgodbe, ki naj ne bi imele globlje umetniške vrednosti. Konzumentke take »šund« (ljubezenske) literature so bile – in so še – ženske. Z akcijskimi (šudn) stripi pa so bili zasvojeni predvsem moški. Kar se tiče moderne/sodobne umetnosti in spola, bi težko delali razmejitve. Brezplačna ZOOM-konferenco (predavanje) s polemičnim naslovom »Kaj je in kaj ni umetnost« se bo zgodila v četrtek, 2. julija (ob 19h). Prijava na: zimskeurice@siol.net). Akcent predavanja bo umetnosti skozi optiko psihoanalize.  

Sat, 16. May 2020 at 16:29

1171 ogledov

Rdeča zvezda je simbol vagine! Pa se lahko na glavo postavljate!
Lansko leto 30. Aprila 2019 sem v čudnem spletih okoliščin twittnil: »Rdeča zvezda je simbol vagine! Zato so jo partizani nosili na čelu, ker so bili v seksualni karanteni in niso prišli do vagine, so pa ves čas mislili nanjo. Nepotešene samičke so prepevale: "Šivala je deklica zvezdo, zvezdo rdečo kot kri," ker jo je imela od pohote prekrvavljeno!« Sem pa to dikcijo že nekaj let prej vtkal v scenarij tako prve, kot tudi moje druge gledališke komedije »Razočarana gospodinja pri seksologu«. Salve smeha so v tem kontekstu gromozanske. Gre za enega od najpomembnejših viškov tega mojega gledališkega hita v katerem je celoten kontekst v dialoga z Lizo Kurtz Potrebuješ izjemno seksualen. Preko rokovanja kot simbola kurčenja, se dotakneva tudi vojaških pozdravov - najprej nacističnega pozdrav »Heil Hitler«, kjer poševno iztegnjena roka simbolizira erektiran moški spolni organ. Nikoli ne pozabim dodati, da je bil pozdrav takšen, ker je bil Hitler brez ene jajce … Ne pozabim pa dodati, da je tudi mornarjem in partizanom tudi stal – »organ« namreč – vendar so dali: »Pamet v glavo!« in se s sredincem desne roke dotaknili sence na glavi. Mornarje je v pristaniščih poleg žensk čakal tudi sifilis. Pri partizanih pa dodam: »Seksal je samo je Tito – ostali so si ga drkali … Levanka Rukić in Desanka Šakić …« Ko me – seksologa Sigmana Frojdeba – soigralka Liza Kurtz Potrebuješ vpraša, kako to vem, ji rečem: »Ker so imeli rdečo zvezdo na čelu – rdeča zvezda pa je, logično, simbol vagine … Kaj če pa drugega biti?!« Nato še dodam, da so po svobodi partizani z glave sneli »titovko« z rdečo zvezdo in so k srcu pripeli rdeč nageljček, »ki je tudi simbol vagine – kaj če pa druge biti?! Ker so bili zaljubljeni – in seksali kot zajci!« Soigralka – seveda po mojem scenariju zapoje še refren znamenito partizanske pesmico »Šivala je deklica zvezdo, zvezdo rdečo kot kri.« In jaz – Sigman Frojdeb – vzkliknem: »Ja seveda! Logično! Štiri leta jo je šparala, za partizana!« In ne pozabim dodati: »Partizani so bili carji!« Soigralka me provocira še naprej: »Kaj pa Heineken?! Na tem pivu ima rdečo zvezd še belo obrobo …« Jaz pa potem skesano: »Ja tukaj sem pa še jaz – kljub vsej tej moji pameti (pameten sem tako in tolik, da nimam placa niti za lasne korenine) – v dilemi … Ne vem, ali je bela obroba simbol sperme ali belega toka …« Nadalje – Liza Kurtz Potrebuješ: »Kaj pa rumene zvezdice na evropski zastavi?!« »To bi znale biti pa keš-pičke – Gold-Diggers,« ustrelim kot iz topa … Ves ta odrski seksualni humor ima še kako konsistentno psihoanalitično jedro. In sedaj – eno leto po prvotnem twittu in 5 let po prvih gledaliških uprizoritvah dikcije z rdečo zvezdo kot simbolom vagine, se me pribija na križ – samo zato, ker sem proti »kolesarskim« protestom proti aktualni vladi. Zliva se gnojnico po meni – v par urah sem bil deležen okrog 1000 negativnih komentarjev –, ker menim, da sedaj ni čas za proteste, pač pa čas, da je narod skupaj stopi in da smo lojalni ukrepom, ki jih je vlada – na pobudo medicinske stroke – sprejela zato, da zajezi širjenje korona virusa … No, v nesporazume okrog rdeče zvezde se je že pred enim letom ujela že Mladina . FB je s to »mojo« rdečo zvezdo in vagino pregorel. Na FB mi grozijo, se lotevajo mojih otrok – v smislu: »Tvoj foter je norec!« Jaz sem v svojem življenj doživel t. r. že vse – imam debelo kožo in sem utrjen. Nič me ne prizadene. Ampak, ko pa mi oba sina, vsak posebej – kljub temu, da ste že odrasla – rečeta, da celo noč nista spala, pa mi ni vseeno. Mlajši sin se je potožil, da sploh ne upa iti več na FB. V resnici pa sem jezen na vse tiste vrle (levičarske) filozofe in psihoanalitike – od Žiška in Dolarja (in njuni ex-ženi Renato Salecl in Evo D. Bahovec), do »proLeGeBiTrovskih« Lunačka in Lešnika – ki se kurčijo po fakultetah, svojih študentov, tudi tistih, ki protestniško »kolesarijo« in me žalijo po FB, pa niso naučili niti osnov psihoanalize – npr. tega, da je »realno realno« nezavedno in primarno, in da je človek, torej subjekt, slep za resnico o sebi – ker zavest v resnici ne ve, kaj nezavedno misli. Resnica pa je vselej v končni fazi – bolj ali manj seksualna, tako ali drugače. Seksualna simbolika je tako vsem španska vas. Zato žogarski gol ni gol – pa koš v resnici tudi ni koš – , pač pa simbol vagine, in to ni retorična fraza. Zato ima najdaljšega stoječega – skok ali polet (npr. v Planici) lahko samo moški … In biserna ogrlica (koralde) – npr. tiste, ki jih rade nosijo ženske (na prehodu v menopavzo), ko izgubijo menstruacijo (po bontonu jih pogosto nosi tudi Angela Merkel) – simbol neoplojenih jajčec. In rdeča pika sredi japonske zastave je v resnici krvav flek na beli rjuhi. Ne pozabimo, klitorični Japonci imajo mezinčkaste lulčke (ki so za lulat, in ne kurcev, ki so za fukat) – in če Japoncu z »mezinčkom« uspe deflorirati/razdevičiti žensko – tako, da na prvo poročno noč zapusti na beli rjuhi krvav flek – je nepopisno vesel. Nemogoče je, da japonska zastava ne bi bila takšna kot je … In ne me sedaj zatožit Japoncem – v upanju, da bodo naredili atentat name … Mimo Freuda pač ne bo šlo. Mimo mene pa tudi ne. In ne pozabite: moj dedek je bil partizan! PS: Tale tekst bi sicer moral biti objavil Crnkovičevem portalu Fokuspokus, pa ni šel skozi.

Tue, 12. May 2020 at 22:17

2221 ogledov

Demonstracije?! »Kolesarjenje«?! Zakaj?! – 3. del
Pred kratkim sem dal dokaj odmeven intervju, v katerem sem na kratko, malce špekulativno odgovarjal, na vprašanja vezana na nedavne (petkove) proteste. Namreč: svoj čas – pred 25-imi leti – sem bil kar precej »seznanjen« s klasično metodologijo raziskovanja v FF-jevski psihologiji in FDV-jevski sociologiji/družboslovju. Leta 1995 sem (prvič) magistriral iz (psihoanalize) motivacije. S statističnim programom »SPSS+« sem povsem sam s faktorsko analizo analiziral latentno strukturo motivacijskega prostora pubertetnikov v športu. Anketni vprašalnik z okrog 30 vprašanj sem faktoriziral in izoliral nekaj aritmetično-sredinskih faktorjev in jih potem izpostavil psihoanalitični interpretaciji. Ego-psiholog (mentor) dr. Ludvik Horvat – v tistem času je postal tudi dekan FF – mi je takrat pustil dokajšnjo svobodo pri psihoanalitični interpretaciji faktorjev, za kar sem mu še danes neizmerno hvaležen. Se pa spomnil, da sva se sporekla okrog Lacana – očital mi je, da so mi filozofi (z Žižkom na čelu) oprali možgane. Tudi s psihologinjo, strokovnjakinjo za motivacijo, dr. Tanjo Lamovec sem se kregal in ji dopovedoval, da je motivacija – po Freudu – večinoma nezavedna; ona je pač trdila da je nezavedne motivacije kvečjemu 25%, in da je ostalih 75% motivacije zavestne. Jaz sem trdil obratno – torej, da je t.r. vsa človekova motivacija nezavedna, ali pa vsaj pretežni del  (75%) … Pod drugi strani so me v statistiko in metodologije vpeljali različni profesorji (od Vida Mesariča in Francija Ambrožiča, do psihologa Mirana Čuka in FDVjevke Anuške Ferligoj – ob slednjih dveh sem se največ naučil). Spomnim se, da sem se povsem sam poglabljal v večdimenzionalno vektorsko strukturo zapletenega športno-motivacijskega prostora. Tudi klastre/taksone, sem sam računal – seveda s takrat dostopnimi statističnimi programi na osebnem računalniku. Rotiral sem vektorske matrice (Oblimin in Oblimax – testiral vse skupaj s Kolmogorov-Smirnov testom, zaustavljal analizo variance na različnih stopnjah, računa regresijski/Pearsonov korelacijski koeficient …) Dejansko sem takrat marsikaj štekal , kar je bilo španska vas drugim podiplomcem – tako tistih na FŠ, kot tistih na FF in FDV. Zaradi vsega interdisciplinarnega znanja – pozneje sem namreč magistriral tudi iz sociologije kulture na FF – mi je tale farsa okrog aktualnega protestniškega »kolesarjenja« teoretsko (psihološko in sociološko) dokaj jasna. Vem namreč, da, če bi se s kakšno multivariatno statistično analizo/metodo lotili anketnega oz. intervjujskega izpraševanja vseh teh protestnikov (in numerično ocenili njihove odgovore), bi dobili nekaj aritmetično-sredinskih faktorjev – ali pa taksonomskih skupin (klastrov/taksonov), kamor bi bilo mogoče umestiti vse te protestnike. Najprej bi se dalo izolirati faktor, na katerega bi se z veliko korelacijo projicirali kritični pogledi protestnikov na Vlado in/oz. Janeza Janše. Ves ta latenten, nedefiniran in aprioren bes do Janše, bi imel torej svoj faktor – dalo bi se ga poimenovati preprosto »Bes do Janše« – in bi pojasnil največ (analize) variance. Če bi protestnike grupirali s taksonomsko/klaster analizo, bi najprej grupirali skupino ljudi, za katero Janša predstavlja izjemno negativno in osovraženo politično figuro, onstran katere (simbolno) tiči negativni lik očeta. V ta klaster/takson bi gravitirali t. i. levih anarhisti – volivci in/oz. podporniki Levice, tudi vneti bralci/oboževalci Mladine (predvsem mladi), ki Janšo in desno(sredinsko) vlado črtijo stihijsko in apriorno. Ne vedo sicer  zakaj – ampak jeza je pri njih neobvladljiva, eskalirana do evidentnega in pogosto nekontroliranega besa. V psihoanalitičnem jeziku bi se reklo, da so z Janšo v znamenitem (negativnem) transferju. Črtijo ga natančno zato, ker so nekoč, v otroštvu (in/ali/oz. mladosti) doživeli in kronično sovražili/črteli svojega (»slabega«) očeta (ali njegov surogat); to negativno čustvo pa so takrat tudi potlačili. Takim oz. tovrstnim protestnikom bi lahko v psihoanalitičnem jeziku lahko rekli tudi predojdipalci (Ojdipovega kompleksa niso dostojno razrešili), za katere je značilno, da apriorno ne spoštujejo očetovskih avtoritet in nimajo močnega Nadjaza. Njihovo moralno razsojanje je pogosto popolnoma spodletelo, rahlo deformirano; postkonvencionalne stopnje moralnega razsojanja takšni, k anarhizmu nagnjeni moški, ne morejo doseči. »Pravil igre« ne (z)morejo spoštovati. V navalu jeze znajo biti tudi dokaj nekultivirani in nespoštljivi. V objemu jeze so v določenem smislu lahko izjemno nepošteni do samega Janše, vseh desnih oz. koalicijskih poslancev in ministrov (na čelu s Počivalškom in Pivčevo, ki sta hkrati tudi predsednika svoji političnih/koalicijskih strank). Če bi faktorizacijo ustavili zgolj pri treh aritmetično-sredinskih vektorjih, torej faktorjih, bi k prvemu vektorju/faktorju – oz. v prvo skupino – gravitirali tudi agresivni posamezniki (s statusom »Jokerja«, torej osebnostno »specifični« posamezniki),  ki imajo tudi sicer verjetno občasne (ali pa pogoste) izlive besa, prežete s podobnimi negativnimi oz. specifičnimi čustvi, (subjektivnimi) občutki. V to skupino bi se uvrstile oz. pomagale tvoriti faktor, tudi militantne feministke in pripadniki gibanja LGBT. Če bi analizo variance ustavili tako, da bi izolirali pet faktorjev oz. taksonomskih/klaster skupin, bi bili v to skupino  uvrščeni protestniki  tipa »pojoči major« Ladislav Troha, vojvod(a) Andrej Šiško, LeGeBiTrovski »zastavonoša« Renato Volker in njim podobni tipi osebnosti – takšni, ki bi jim morda psihiatri, če bi se pustili diagnosticirati, morda izdali celo kakšno resnejšo diagnozo iz registra histrionične in/oz. narcistične osebnostne motnje. K drugemu aritmetično-sredinskemu vektorju oz. faktorju oz. v drugo taksonomsko (klaster) skupino bi najverjetneje gravitirali agresivni volivci SD in LMŠ. Na manifestni ravni bi verjetno izpostavili jezo na Počivalška/SMC in Pivčevo/DESUS. Zanje bi znala biti značilna – ob zvestosti stranki in levi ideologiji – tudi določena šibkost Nadjaza, nespoštovanje ustavnih določil in seveda ubogljivost oz. svojevrstna vodljivost (sugestibilnost). V določenem smislu pa tudi nekakšna razvajenost – v smislu, da je ta tip protestnikov/»kolesarjev« zapadel v nekakšno abstinenčni krizi, ker niso več na oblasti. Za nameček so zagotovo tudi prežeti z bojaznijo in nelagodjem, ker se jim obetajo izguba nekaterih privilegijev, ki so jih doslej (vsa ta leta, ki je bila levica na oblasti) imeli. Ta skupina ljudi je v nekakšnem akutnem deliriju, in so podobno moralno nerazsodni – na videz celo tako kot običajni levi anarhisti oz. najbolj agresivni politiki Levice a la Miha Kordiš. Ta drugi faktor bi bilo mogoče poimenovati kot faktor »nebrzdane užaljenosti« (da niso na oblasti, pri koritu moči in oblasti). V to skupino protestnikov/»kolesarjev« sodijo tudi tisti levi politiki (a la Damir Črnce in falanga SDjevih politikov), ki so si v minulih dneh lajšali dušo tako, da so protestniško »kolesarili«. Nezavedno jih permanentno skrbi in hkrati jezi, da bi se Janša preveč dobro znašel kot predsednik vlade. To bi zanje znalo pomeniti izgubo naslednjih volitev. Zato si sedaj militantno in odkrito prizadevajo za predčasne volitve. LMŠ bo namreč na naslednjih rednih volitvah (čez dve leti) težko prišla v parlament. Scenarij predčasnih volitev je edini, po katerem  lahko politično preživijo – tako se po tihem vidijo. V objemu svoje politične razvajenosti – beri: (tihih) privilegijev, ki so jih bili doslej deležni – se sedaj nikakor ne morejo sprijazniti in privaditi, da so sedaj v opoziciji – torej, da nimajo več vseh vzvodov moči in oblasti v svojih rokah. Za to skupino ljudi je značilno, da več mislijo/razmišljajo in so bolj preračunljivi, kot tisti, ki gravitirajo v prvo skupino ljudi oz. so tvorcev prvega aritmetično-sredinskega vektorja/faktorja. Slednje namreč prežemajo bolj (negativna) čustva, posebne miselne aktivnosti oz. tehtne interpretacije (kaj se v resnici dogaja) pa niti nimajo v ozadju. Ta druga skupina »nergačev« je tudi dosegla, da so protestniki prikolesarili pred nacionalno RTVSLO in jo s skandiranjem podprli – saj se bojijo, da levica (beri: leva ideologija) ne bi izgubila izgubo monopola nad elitnimi mediji. Tudi zanje je sicer značilen negativni transfer z Janšo, vendar ni tako intenziven. Bolj bi se dalo reči, da prej in bolj na Janšo projicirajo zamero do »samo-odstopljenega« Šarca . V Janši in deloma Počivalšku so elegantno našli dežurnega krivca, na katerega (nezavedno) projicirajo jezo, ki bi jo v resnici moral prejeti njihov predsedniški matador – odpisani »Luka Dončić« slovenske politike – Marjan Šarec. Tretji aritmetično-sredinski vektor/faktor determinirajo oz. tvorijo skupno (klaster/takson) vsi (pre)ostali »medli« protestniki, lahko bi se jim reklo »lojalni statisti«, »številke« – torej »slepo lojalni levičarji« (»zombiji«), ki rutinsko protestirajo, ker je to, v teh časih, pač modno. Gre za neagresivne lojalneže, ki si pestrijo svoje, v karanteni omrtvičeno, življenje in točno ne vedo, za kaj sploh »kolesarijo« oz. protestirajo. Po svoji  osnovni politični opredelitvi pa so levičarji. No, morda se je med protestniki »po pomoti« znašel tudi kakšen zmeden desničar, ki mu gre karantena oz. preventivni ukrepi izjemno na živce. Ljudje so po naravi pač sugestiblini,slepo vodljivih – in marsičemu nasedejo, tudi preprostim in plehko koncipiranim pozivom na proteste. Na ta tretji aritmetično-sredinski vektor/faktor bi se z največjo korelacijo projicirali (z)racionalizirani bizarni in banalni odgovori oz. razlogi za protestiranje/»kolesarjenje« – od tega, da virusa COVID19 sploh ni, ali pa da gre za navadno gripo, ali pa, da so ukrepi prestrogi oz. nepotrebni ipd.. V to skupino gravitirajo – oz. determinirajo aritmetično-sredinski vektor/faktor – tudi tisti, ki jih moti domnevno »vojno« oz. korona-dobičkarstvo. Preplašeni Ivan Gale jih je s svojima dvema Tarčama – ob izdatni podpori Erike Žnidaršič – malce zavedel in mu nasedajo oz. slepo verjamejo. V tretjo skupino/faktor/vektor gravitirajo tudi tisti, ki protestirajo proti vgraditi čipov in se bojijo tudi nadzorovanja preko mobilnih naprav (telefonov) – hkrati pa se bojijo tudi »hiperprotektivne«, torej policijske države … Če bi imeli pet faktorjev oz. taksonov/klastrov, bi imeli slednji »posebneži« svoj faktor oz. svojo skupino. Pri treh pa pač gravitirajo v ta ohlapni faktor »vseh ostalih«, kamor verjetno pašejo  tudi zbegani »zarotniki« (beri: pristaši različnih teorij zarote), ki verjamejo, da nas vlada načrtno zastruplja in posledično iztreblja – npr. skozi tehnologij 5G, chemetrailse, cepljenje, gensko spremenjeno hrano … Slednji so sicer zelo podobni klienteli vaških posebnežev (a la Troha, Volker …), ki sicer gravitirajo (beri: so v korelaciji) v/s prvo, agresivno skupino ljudi oz. k prvem aritmetično-sredinskem vektorju/faktorju. PS: Kristijan Musek Lešnik je takole zabelil svoj nedavni blogarski zapis: »PPS: Izrecno prepovedujem kakršno koli objavo delov tega besedila brez moje privolitve na spletni strani www.24ur.com. (Ker so na tem spletnem portalu pred časom brez moje vednosti sestavili članek/lepljenko iz mojih besedil, ki ga kljub moji izrecni prošnji niso želeli umakniti.)« Mene pa nič ne moti, če moje misli kje povzamejo – četudi me ne navedejo kot avtorja.

Sun, 10. May 2020 at 17:07

1372 ogledov

Protesti?! Zakaj že?! – 2. del
Desnosredinska Vlada gre levim na živce. Tudi po levem Počivalšku se – zaradi besa do Janše – brezsramno tolče z vsemi topovi. Na prvih »kolesarjenjih« je bilo protestnike še malce strah, da se ne bi okužili. Pri 8-majskem »kolesarjenju« tega strahu že nekako ni bilo več. »Virusa ni – vemo kam pes taco moli,« je bil slogan nekega zbeganega para na enem od »kolesarjenj«. Na desetine razlogov so protestniki našli, da bi upravičili sesutje Vlade. Osebno ne vidim prav nobenega razloga, da bi Vlada morala odstopiti – še posebej ne v teh časi, ko nismo prebrodili niti prvega vala okužb. Jesenski drugi val pa zna biti sploh problematičen – zato, ker so se, in se še bodo, ljudje spontano nehali držati preventivnih ukrepov. Mladi protestniki so svojevrstno poglavje običajne/mehke človeške psihopatije. Moralna razsodnost (Nadjaz) je pri mladih še nedograjena - starejše, modre ljudi se ne da tako enostavno naplahtati, da bi se šli tako spodletelo izpostavljati kot ti “Mladinci”. No, veliko protestniških »kolesarjev« je vendarle tudi že odraslih in imajo svoje družine. Videti so bolj zreli – pa vendarle tudi oni protestirajo ... Po mojem videnju predvsem zato, ker so subjekti – sužnji svojih nezavednih procesov. Nezavedno – kot vodilna psihična struktura človekove duševnosti – nikomur ne prizanese. Človek (individuum) je po psihoanalitični definiciji slep za resnico o sebi . Tudi avtonomne svobodne volje človek/subjekt v resnici nima – ima pa močno voljo in iluzijo, da skozi Jaz/Ego gospodari v svoji hiši, po svoji zavesti. Vsi tisti »kolesarji«, ki tako samozavestno protestirajo v resnici ne vedo točno, zakaj to počno – zakaj protestirajo. Jasno, da jim gre Vlada na živce, ker ni njihova. V nekakšno abstinenčno krizo so zapadli, v delirij, ker je vlada tokrat desna/desnosredinska. V tej stiski seda v Janši (z)racionalizirano vidijo poosebljeno zlo – zato, ker ima Janša za vse te (leve) protestnike še neko negativno simbolno zastopstvo. Verjetno v Janši vidijo neko simbolno očetovsko figuro, ki so jo v otroštvu sovražili. Ali gre pri večini za slabega očeta, ali za očima ali celo (slabega) brata, morda za zateženega nergača iz sosedstva, je težko reči ... Zagotovo neka latentna (simbolno) struktura – torej nezavedno ozadje – protestov obstaja. S psihoanalitičnega vidika so zanimivi razni manifestni pamfleti s sadističnim pridihom á la: »Svoboda narodu – zapor izdajalcem!« »Padle so maske! Pade naj vlada!« »Brez diktature strahu!« »Vladozlom!«. Vsak resen in politično nevtralen/nepristranski politološki diskurz vsebuje tudi tole indukcijo: Janša ni postal predsednik Vlade z državnim udarom, pač pa po protokolu, ki je politično povsem korekten, celo predviden. Torej, če aktualni predsednik Vlade, zaradi kakršnihkoli razlogov, odstopi – kar si je dejansko privoščil Šarec – se pred razpisom predčasnih volitev skuša z novim mandatarjem sestaviti novo Vlado. V politični kulturi vsake moderne države s prakticira ravno ta scenarij, ki se je dogodil pri naš – potem, ko je Šarec odstopi. In ker sem po duši športnik – ker me krivice prizadenejo – sem nedavno takole twittnil: »Vidi se, da vsi ti politiki – najbolj tisti, ki se sedaj hudujejo, da Vlada ni njihova, pač pa desna – niso zrasli v športu. Niso se navzeli športnosti, torej FairPlaya - ker še osnovnih pravil igre nočejo oz. ne znajo spoštovati.« Po mojem videnju se mi ne zdi pravično, da se aktualni Vladi ne pusti vladati. Popolnoma iracionalno se mi zdi vso to opozicijsko oz. protestniško nerganje, spotikanje. V kolumni za Fokuspokusu sem zapisal tudi tole: »Vsa leva scena se sedaj lahko na glavo postavlja. In zadnje, kar bi se po političnem bontonu spodobilo je, da se sedaj – potem, ko je Šarec absurdno odstopil – takšno/aktualno Vlado spotika. Neusmiljeno se sedaj – ob popolnoma nepravem času – Janševo Vlado spotika tako s strani leve opozicije, kot tudi s strani levih protestnikov, ki jim aktualna desnosredinska Vlada nikakor ni po volji.« Če komu še kaj ni jasno, naj v sklepu poudarim še tole: demonstracije na deklerativni, torej manifestni ravni, potekajo proti vladnim ukrepom, ki jih v resnici diktirani medicinska stroka. Protestniki se – pod pritiskom želje po ugodju in po diktatu besa proti Janši (posledično pa tudi proti Počivalšku) – sedaj hudujejo proti medicinski stroki. O medicinski stroki – epidemiologiji, imunologiji, virologiji – pa ti protestniki/»kolesarji« v resnici nič ne vedo. V latentnem ozadju protestnikov se goji zgolj in samo apriorni bes do Janša, do SDS, do desne Vlade (ki ni njihova, ki ni leva) … Vsak preudaren človek se mora v tej zmedi vprašati, kje je tukaj politična kultiviranost?! Kje je osnovni politični bonton?! Seveda ga ni, ker ga Slovenija paketno ne premore – predvsem zato, ker smo prežeti s hordo travmatiziranih in nekultiviranih anarhistov. In to nas bo pogubilo. In hudo mi je, da moram takole kritično pisati o levih, pa imam srce na levi (pišem pa z desno – glavo imam na sredi).
Teme
Intervju psihoanaliza seksualnost

Zadnji komentarji

Janez :

10.05.2020 19:13

Hahahahahaha ...

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakLeon G. MiloševićKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Intervju (o spolnosti)