MOM/"borderline" - 1. del
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Sobota, 12. januar 2019 ob 18:30

Odpri galerijo

V tem zapisu bom (teoretsko) ugriznil v »mejno osebnostno motnjo« (MOM, »borderline«) o kakršni govorijo psihiatri. Psihoanaliza seveda gleda na to, kot tudi na vse ostale osebnostne/psihične motnje, drugače kot klasična psihiatrija. Ko je bila psihoanaliza še v povojih, se je diagnoza za (evidentno, očitno) osebnostno motnjo glasila »karakterna/značajska nevroza«, kar je (z)moten t. r. cel karakter/značaj, cela osebnost. Na to je opozoril že v začetku 30-ih let prejšnjega stoletja mladi freudovec Wilhelm Reich. Za MOM, o kateri bo govora v tem poglavju (in se je kot diagnoza prijela v psihiatriji), bi lahko rekli, da gre zgolj za enega od derivatov širših osebnostnih motenj. Atribut »mejna« (OM) v bistvu pomeni, da »motenec« občasno nekako prestopi mejo (»mile«, Reich bi rekel »simptomatske«) nevroze in začne razmišljati z zelo spodletelo, malce »noro«, torej s psihotično logiko – kot da bi imel dezorientirane (ključne) obrambne mehanizme, ki mu izkrivljajo občutenje oz. videnje neke vsakdanje (čustvene) situacije, predvsem tiste, vezane ne (medosebne) odnose. Nima sicer psihotičnih prisluhov in/ali halucinacij, vendar pa je njegov sistem razmišljanja (in sklepanja) kontaminiran z očitno spodletelimi (subjektivnimi) občutki/emocijami, z nelegitimnimi mislimi.

MOM (v ožjem pomenu besede/kratice) se s svojimi simptomi (čudaštva) začne vzpostavljati (kazati, manifestirati) že v pozni puberteti ali zgodnji odrasli dobi (v začetku dvajsetih let). Takrat se vse tri zgodnje faze psihoseksualnega razvoja (oralna, analna, falična) ponovno, tokrat simbolno uveljavljajo. Z določenimi nakaznimi simptomi oz. določenimi posebnostmi se lahko MOM opazi (posumi) celo že prej. Glavni značilnosti te (»mejne«) osebnostne motnje sta impulzivnost/agresivnost in (čustvena) nestabilnost (lahko zgolj na nivoju psihične realnosti, torej v občutkih, ne pa tudi v dejanjih). Vse te psihične specifike oz. anomalije imajo seveda infantilno podstat (fundament). V psihiatričnem (relativno skopem) izrazoslovju bi se reklo, da osebe s to motnjo (nenehno) nihajo v razpoloženju, interesih (zanimanjih, preokupacijah, hobijih) in (partnerskih, profesionalnih, prijateljskih, tudi terapevtskih) odnosih. Psihoanalitična replika pa bi se v tem kontekstu glasila: natančno zato, ker je MOM-oseba kot otrok doživela določene specifike v svojem takratnem libidinalnem življenju, se jim v odraslosti – začenši v puberteti – začenja dogajati oz. uveljavljati vsa ta ponesrečena »infantilna prvost«. Nihanje v razpoloženju predstavlja obdobja običajnega čustvovanja, ki ga nenadoma lahko zamenja obdobje intenzivne anksioznosti/tesnobnosti, žalosti/obupa in potrtosti, lahko pa tudi krize identitete. Jedra za tovrstne anomalija je treba iskati v libidinalni/čustveni (dis)harmoniji z mamo, na kar sta opozarjala predvsem Bowlby in Kernberg. Obdobja neobvladljive jeze (posebno pri moških pride jeza do izraza/manifestacije tudi navzven) imajo prav tako infantilno jedro, ki po vsej verjetnosti – ker gre za falični atribut – gravitira najbolj v ojdipalno fazo. Bes in jezo prejmejo najpogosteje usmerijo na najbližje (starši, otroci, partnerji, terapevt). In ker imajo MOM-ovci še (paketno) okrnjen Nadjaz, je domala izbruhe jeze/besa nemogoče krotiti. Samopodoba oseb z MOM – beri: moč Jaza/Ega – je navadno nizka; spreminjajo se (jim) tudi vrednote, interesi in cilji ter pričakovanja. Pogosto jih doleti nekakšno dolgočasje (neizpolnjenost, »nekaj ciljnega je te treba v življenju početi«), tudi občutki praznine, ki lahko preidejo v depresijo. Psihoanalitično gledano se občutki praznine (in depresija) napajajo iz infantilnih deficitov/primanjkljajev v libidinalnem »prejemanju« mame oz. občutenja materine ljubezni (topline, nežnosti, zaželenosti, blaženosti). Čustvena nihanja otežujejo razvijanje trajnih/stabilnih (partnerskih, terapevtskih, prijateljskih, kolegijalnih) odnosov, in to natančno zato, ker se infantilna navezanost z mamo ni dogajala po ustaljenem/zaželenem libidinalnem protokolu. Določeno osebo – terapevta, sodelavce, bližjega sorodnika (mamo, očeta, partnerja, otroke, vnuke) – lahko idealizirajo, a kaj kmalu se občutenja spremenijo (oseba postane kritizirana, pri njej najdejo številne slabosti, včasih kar čez noč, v trenutku). In tudi ta čustvena specifika/anomalija se navadno napaja ravno iz »čudnega«, torej nepravilnega odnosa, ki ga je imel otročiček z materjo – bolje rečno: kot ga je imela (nekoč) mama s svojim otročičkom. Za osebe z MOM velja – tako pravijo psihiatri –, da mnoge življenjske kontekste vidijo črno-belo, torej (za)nihajo v skrajnosti.[1]

Ker je ta zapis namenjena ravno pravilnemu/ustreznemu razumevanju psihopatologije, je nadaljnja psihoanalitična teoretska intervencija v MOM neizbežna. Vsak psihiater, ki da nekomu diagnozo MOM, zna povedati, da takšni pacienti doživljajo hudo čustveno bolečino na različnih področjih – vključujoč s tesnobnostjo, žalostjo, depresijo, sramom, krivdo, praznino, osamljenostjo, depresijo … Nad vsemi temi občutji se pritožujejo ravno pacienti sami. Psihoanaliza (kot miselni koncept) pa je tista, ki mora fingirati na nezavedne vzroke za nastanek vseh teh simptomov. Špekulacije, da MOM sooblikujejo genetski dejavniki (in konstitucijske značilnosti ter nevrološke in/oz. nevropsihološke nepravilnosti) so seveda legitimne, vendar nedorečene oz. nedokazljive. Psihoanaliza v etiologiji MOM izpostavlja (libidinalno hiperinvestirane) dogodke iz otroštva, ki pri MOM-ovcu predstavljajo neizbrisljiv »miselni odtis«, torej etiološki fundament, na katerem se z leti zgradi (osebnostno/karakterno »čudštvo«, (rahla) »trčenost«, torej MOM. Vsa čustvena regulacija se odraslemu dogajajo po diktatu otroštva – po načelu, da je »otrok oče odraslega človeka«, kot bi rekel Freud. Nenehni (čustveni) stresi in razno-razne zlorabe (v otroštvu), v povezavi s temeljno/fatalno infantilno nepravilnostjo, torej dezorganiziranim vzorcem navezanosti (na mamo), v največji meri botruje vzpostavitvi MOM. MOM-ovci imajo težave v medosebnih odnosih – v smislu občutenja varnostni – natančno zato, ker so se ne-varno počutili kot otroci; prvenstveno jih ni zaščitila mama, »preveč slabe mame« pa ni korigiral »dovolj dober oče«, in krog je potem (za bodočega MOM-ovca) začarano sklenjen. Tudi napačno samosprejemanje oz. dojemanje samega sebe je popačeno, če starši niso opravili svoje naloge na normalen/dostojen, »dovolj dober« način. (Lacanov) Véliki Drugi subjektu (pacientu/MOM-ovcu) posledično diktira napačno samovrednotenje in samodojemanje. Takšne zgrešene občutke lahko MOM-ovci vzpostavijo v partnerskem odnosu (v službi pa lahko povsem normalno funkcionirajo), ali pa obratno – torej se doma nekako znajdejo, na delavnem mestu pa (v odnosih s sodelavci) zatajijo. Navadno MOMovci »zatajijo« – beri: so »drugačni« – povsod, in doma in na delovnem mestu in med znanci, sorodniki, prijatelji (če jih sploh imajo). »Čudnost« je pri večini MOM-ovcev kar paketna. Ker: če zataji mama, potem je velika verjetnost, da se dotična mama ni znašla niti pri iskanju pravega/normalnega »oplojevalca« (partnerja/moža). »Preveč slabo mamo« ne korigira »dovolj dober oče«, ker je tudi sam (za otroka), milo rečeno, nefunkcionalen, vzgojno (očetovsko) neuporaben. Ločitve so (pri nekaterih bodočih MOM-ovcih) problematične na poseben način – tako kot (zgodnja) smrt enega od staršev (bolj kot očetova prezgodnja smrt je fatalno slaba materina smet).[2]

Statistične raziskave so tudi pokazale, da je med MOM-ovci veliko takšnih, ki so bili kot otroci spolno zlorabljeni. (Med raznoraznimi zlorabami je spolna – če traja daljše obdobje, še posebej, če je incestuozne narave – najhujša.) Koncept genitalij je pri ljudeh pač tak, da so deklice bistveno večkrat spolno zlorabljene kot dečki. Verjetno je zato tudi žensk, ki jih (pri)zadane MOM, proporcionalno (odstotkovno) več kot moških. Vsaka malce bolj intenzivna spolna zloraba pusti neizbrisljive posledice na duševnosti, kar pomeni, da psihiatri v žrtvah spolnih zlorab pogosto hitro zaznajo MOM.[3] Psihoanaliza (kot koncept razumevanja duševnosti) je še posebej na področju spolnih zlorab bolj previdna in bolj detajlna, etiološka.

Pri osebah s klasično depresijo (če ta sploh obstaja) ali bipolarno motnjo popačeno razpoloženje navadno traja več tednov; pri MOM-ovcih pa je situacija malce drugačna. Intenzivna občutja jeze, depresije/žalosti ali anksioznosti lahko trajajo le nekaj ur, največ nekaj dni, ker je pač etiološko/vzročno ozadje (iz otroštva) drugačno. In v tem času lahko MOM-ovci izkusijo epizode impulzivne agresije, se morda samopoškodujejo, v tem času se lahko omamljajo (zato, da si dvignejo ugodje v počutju) … Tudi zaradi tovrstnih eskalacij (stopnjevanja zdrsov) imajo MOM-ovci precej nestabilne medosebne odnose (mimo tega, da v njihovem nezavednem prežijo ponesrečeni infantilni odnosi, da se transferno vrnejo in simbolno podoživijo). Čeprav MOM-ovci lahko razvijejo močno navezanost – to pomeni, da v vsak odnos lahko investirajo veliko libida/energije – so te libidinalne vezi nihajoče v skrajnosti, torej so burne. Umirjajočega in spravljivega flegmatizma MOM-ovci ne premorejo (razen, če se tega ne naučijo v psihoterapiji) zato, ker so kot otroci doživljali burne libidinalne/čustvene hiperinvestirane eskalacije v odnosu do »pomembnih drugih« (predvsem do mame in/oz. očeta/staršev – če gre za otroke v reji ali za posvojence, je situacija lahko še bolj dispozicionirana za raznorazne čustvene izbruhe). Ekstremi v čustvovanju – bodisi v ljubljenosti in navezanosti, pa do hipnega sovraštva in jeze/besa – so ravno značilnosti oseb z MOM, torej oseb, ki so imeli kot otroci ponesrečen odnos do mame (včasih tudi do očeta) oz. do staršev (kot »pomembnih drugih«). Njihovo obnašanje do najbližjih, torej (predvideno) ljubljenih oseb predstavlja simbolni nasledek odnosov, ki so jih imeli kot otroci do »pomembnih drugih«, predvsem do mame (in očeta ter sorojencev, bratov in sester). Obnašanje se spreminja od idealizacije (močne ljubezni in občudovanja) pa do jeze/besa in totalnega razočaranja/obupa. Razočaranje in obup sta simbolna naslednika tistega prvega otrokovega razočaranja, ki ga je – kot bodoči MOM-ovec – doživel v odnosu z mamo (ali zgolj s »pomembnimi drugimi«). Do libidinalno hiperinvestirane eskalacije navadno pride že ob manjših konfliktih ali kratkih separacijah z ljubljeno osebo. To MOM-ovcem predstavlja (asociativni) sprožilec, ki aktivira tisto fundamentalno podstat, ki se je vanje naselila v otroštvu, torej v nestabilnih odnosih s »pomembnimi drugimi« (predvsem z mamo). Logično je, da so osebe diagnosticirane z MOM zelo občutljive v kontekstih (domnevne ali pa realno doživete) čustvene zavrnitve na katere se odzovejo s hiper (libidinalno) investirano jezo/besom … Če so bili otroci nekoč prikrajšani za ljubezen mame (in varnost), se v odraslosti obnašajo na identičen način, le da čustvene reakcije (zaradi infantilne hiperlibidinalne investiranosti) eskalirajo do skrajnosti. Vsakršno zavrnitev posledično vzamejo kot vnovičen dokaz, da so sami slabe osebe – ker so si pač kot otroci izoblikovali zmotno interpretacijo, da niso ljubljeni (in sprejeti), ker je z njimi nekaj narobe. V tem začaranem krogu MOM-ovce obvladujejo intenzivna čustva, tudi tista, povezana z dvomi in strahovi (v povezavi z zavrnitvijo, ki so jo kot paradigmo že doživeli kot otroci). Osebe, ki so bile v otroštvu ranjene na takšen način (z zavrnitvijo) – psihiatri jih pač diagnosticirajo z MOM –  težko prenašajo osamljenost, zavrnitev/zapustitev, posledično tudi težko sprejmejo samoto (to, da so sami, brez partnerja).[4] Zavrženi otroci imajo v odraslosti še posebej patološko potrebo po tem, da morajo vedno imeti nekoga ob sebi in ne znajo biti sami, kar zna biti zanje še kako pogubno (ker pač pristajajo na kakršenkoli odnos, ki je lahko popolnoma patološki). Strategije, ki jo (sekundarno) izoblikujejo tako ranjene osebe, so navadno čudne/čudaške oz. popolnoma nesprejemljive. Burna prizadevanja, da bi se tako ranjene osebe izognile zavrnitvi, lahko vsebujejo impulzivna in bizarna izsiljevanja vključujejo s samopoškodovanjem, grozijo lahko s samomorom (ki jim sicer vselej spodleti). So pa takšne reakcije največkrat plod t. i. sekundarne elaboracije (drugotne obdelave, kot bi rekel Freud), kar torej ne pomeni, da imajo reakcije kakšno konkretno simbolno ozadje/strukturo (ki bi se napajalo iz otroštva), pač pa gre zgolj za to, da je sistem (v tem primeru gre za prizadevanje, da oseba ne bi bila sama/osamljena) intelegibilen, funkcionirajoč/delujoč in na nek način logičen.[5]

Mnogi raziskovalci na področju MOM ugotavljajo, da imajo osebe s to diagnozo tudi motnje v samopodobi, torej v (dezintegriranem) Jazu/Egu oz. v Selfu/Sebstvu in seveda tudi v Nadjazu. Infantilne zbrke (beri: libidinalne anomalije v primarni družini) največkrat pomenijo tudi anomalije v razreševanju Ojdipovega kompleksa, kar s seboj nosi tudi motnjo v formiranju Nadjaza (moralne razsodnosti). Posledično se osebam s tako dezintegrirano psihično strukturo (osebnosti, karaktra) dogajajo tudi motnje v kogniciji (razmišljanju, sklepanju, mišljenju/míslenju). Do  anomalij prihaja tudi v samozaznavanju in umestitvi sebe v okolico, v vsakdanje življenje, v družbo. Zalomi se jim tudi pri planiranju življenjskih ciljev, planov, dolgoročnih načrtih. Takšne osebe se v mnogih življenjski kontekstih zakalkulirajo – tudi zato, ker njihov Nadjaz ne vsebuje pravih (»BIOS-nih«, fundamentalnih) »datotek«; ponotranjenih moralnih popotnic, ki bi jim dajale življenjski kompas pri tvorjenju planov in odločitev nimajo; identifikacije s starši (in »pomembnimi drugimi«) so kontaminirane z »nesnago«, ki jo nosijo v sebi ti pomembni identifikacijski liki … In ni čudno, da je ravno čudaškost (in osebnostna/karakterna »zmedenost«) ena od temeljnih karakteristik oseb, diagnosticiranih z MOM. Te osebe se skozi (Vélikega) Drugega vidijo popolnoma napačno – zgrešene pa imajo tudi številne druge občutke; mnoge resnice (videnje različnih vsakdanjih situacij) so skozi njihovo (subjektivno) optiko popolnoma izmaličene in »nore«. Kot sovražne vidijo druge, pa tudi sebe vidijo v slabi luči, popolnoma nevredne – ker so se kot nevredni (za starše – starševski vidik pa imajo skozi »pogled Drugega« tudi ponotranjen) počutili celo otroštvo. Konstantno (in kronično) se jim zdi, da jih svet/okolica/družba ne razume. Vseskozi imajo občutek, da se z njimi grdo ravna – in to predvsem zato, ker so se do njih v otroštvu grdo/neprimerno obnašali ključni (libidinalni) liki (»pomembni drugi«) – predvsem mama. Včasih celo od okolice nezavedno izsilijo, da se le-ta do njih grdo obnaša, ker so edino tega vajeni in se v takšnih situacijah domačno znajdejo.[6]

MOM-ovci se pogosto počutijo nemočne in prazne natančno zato, ker so kot (zavrženi ali zlorabljeni) otroci doživeli identično čustvo v odnosu do mame/očeta oz./in/ali do »pomembnih drugih«. Motnje identitete so zgolj posledične. Največkrat pa so (psihične) motnje osebnosti zaznane tudi v percepciji spolnosti in spolne identitete. Motnja spolne identitete (homoseksualnost) vključno z motnjo v spolni želji (spolnih afinitetah) je mogoče še kako povezovati z MOM. Vendar so na področju zaznavanja in teorije »motnje spolne identiteti« feministično-LeGeBiTrovski lobiji tako močni, da se niti v strokovnemu diskurzu (kaj šele laičnem) preprosto ne dovoli, da bi se govorilo na to temo in v to smer.[7]


[1] Znamenita teorija nevezanosti (otroka na mamo) Johna Bowlbyja v tem teoretskem kontekstu prihaja do popolnega izraza.

[2] Ločitev staršev sama po sebi ni fatalna – v smislu poznejšega pojava MOM pri otroku; problematično pri nekaterih tipih ločitev je frustracija otrok (bodočih MOM-ovcev), ker se starša ne dopolnjujeta oz. korigirata, če eden od njiju zataji, drugega pa ni zraven (v družini), da bi ga vzgojno korigiral. Občutki otrok ločenih staršev so tako ali tako specifični, torej drugačni od otrok, katerih starši se ne ločijo; in posledično so drugačna tudi (raznorazna) občutja v odraslosti.

[3] V tem kontekstu lahko utemeljim tezo, ki sem jo legitimno izpostavil že na nekaterih drugi mestih in kontekstih – namreč: feminizem je izjemno ponesrečene ideologija tudi zato, ker so ideologinje in glavne aktivistke ženske, ki so bile v otroštvu spolno zlorabljene (večina militantnih feministk je tudi lezbijk); in ta njihova infantilna travma/frustracija mnogim eskalira do MOM (z vsemi pripadajočimi derivati).

[4] Posledično zato apriorno sprejmejo v svoje življenje – beri: pristanejo na partnerstvo – popolnoma neprimernimi partnerje s katerimi je resnično nemogoče živeti (zapustiti pa jih ne znajo oz. ne zmorejo).

[5] Naj ob tem navedem primer iz klinične prakse, kjer je nek moški svoji ženi neprestano grozil s samomorom – vendar ne preprosto zato, da bi s tovrstnim sadističnim ultimatom kaj pomembnega dosegel, pač pa zato, ker je to/tako vedenjsko paradigmo preprosto ponotranjil iz otroštva. Mama je dotičnemu moškemu (kot otroku) vselej grozila, če ni bil priden/ubogljiv, s samomorom, in to učinkovito. Dotični moški je ob svojih grožnjah namenjenih ženi še sadistično užival zato, ker je predpostavljal, da žena ob teh njegovih grožnjah trpi. Užitek ob misli, da žena trpi, se je seveda napajal iz potlačene jeze do mame. Par (z dvema otrokoma) se je po nekajmesečni agoniji, na pobudo žene, ločil. Moža bi psihiatri verjetno hitro diagnosticiratli z MOM (imel je še nekaj hudih psihičnih/osebnostnih/karakternih anomalij/posebnosti).

[6] Vseskozi je omenjana mama kot fatalen in najpomembnejši »pomembni drugi« oz. libidinalni lik, ki s svojim neprimernim odnosom do otroka le-tega pahne v čustveno stisko na takšen način, da postane njegova psiha (osebnost/karakter) v odraslosti tako zaznamovana, da psihiatri vse simptome povežejo oz. diagnosticirajo z MOM. Za deklice je ta fatalen lik pogosto oče. Pri dečkih pa je vpliv očeta drugačen – in to ravno zaradi narave Ojdipovega kompleksa.

[7] Na tem mestu je vredno in smiselno še enkrat poudariti, da je homoseksualnost (gejevstvo in lezbištvo) v največji meri povezana z napačno razrešenim Ojdipovemi kompleksom (in posledičnimi napačnimi primarnimi identifikacijami), pogosto pa tudi s spolnimi zlorabami. Obe anomaliji sta (statistično gledano) v veliki korelaciji z diagnozo MOM, ki jo pacientom dajejo psihiatri. Korelacija bi bila še veliko večja, če bi se geji in lezbijke pogosteje zatekali k psihiatrom (in psihoterapevtom). Medtem ko je biseksualnost pri ženskah kar nekakšen logičen atribut običajnega »Ojdipa«, je pri moških napačen/ponesrečen »Ojdip« (in posledična homoseksualnost) znamenje hude infantilne anomalije v primarni družini, ki ponesrečeno vpliva tudi na nekatere druge duševne procese, predvsem pa tudi na tvorjenje Nadjaza.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 1. Jan 2020 at 19:42

672 ogledov

Sovraštvo do žensk?!
Pred leti sem za neko spletno revijo “Moja leta” pisal odgovore na vprašanja, ki si mi jih zastavljali bralci. Te dni mi je prišel pred oči link, kjer me je bralka zbodla nagovorom oz. naslednjimi vprašanji: “Spoštovani! Zanima me, kakšno je vaše mnenje o ženskah? Ali jih sovražite? To vprašanje postavljam zato, ker me moj mož vedno, ko bere vašo knjigo O spolu, še bolj ponižuje. Že tako poslušam njegovo poniževanje med prijatelji, pred otroki. Ko pa bere vašo knjigo, mi razlaga, zakaj imam toliko napak, kot jih imam, zakaj sem mu v bistvu nevoščljiva in podobne stvari. Naj dodam še, da mož večkrat pove in tudi verjame, da obstajajo na svetu ljudje in ženske. Torej, v najinem zakonu ni kakšnega velikega spoštovanja. Hvala za vaš odgovor in vaš čas.” Moj odgovor je bil takrat - in še danes takle: “Moje mnenje o ženska nima nobene zveze z mojim psihoanalitičnim znanjem in (antifeminističnimi) teorijami, ki jih pišem/širim. Moja knjiga »O spolu«, ki je res nekakšen »best seler« za možate moške in feminilne ženske – torej za »normalen« ljudi. Predlagam vam, da sami preberete knjigo in ocenite, kakšni so moji pogledi na ženske. Žensk ne sovražim – sovražijo jih npr. serijski morilci, ki so imeli kot dečki ponesrečen odnos z mamo. Jaz sem imel dober odnos s svojo mamo in ga imam še vedno – torej: mama me je imela rada (nikoli me ni udarila) in torej ne morem črteti/sovražiti žensk. Neporavnane račune pa imam s feminizmom/feministkami – torej z možatimi/faličnimi ženskami, njihovo emancipiranostjo. Take (falične) ženske/»moškinje« uničujejo svoje otroke, predvsem sinove. Če ste vi ena takšnih, vas morda mož latentno sovraži ravno zato, ker ga simbolno kastrirate, mu uničujete otroke. Morda pa ste čisto normalni, le da ima vaš mož neporavnane račune s svojo mamo. Če jo je kot deček sovražil, bo po tihem sovražil tudi vas, in vi boste dežurni krivec za ponesrečen odnos njegove mame do njega kot dečka. Ženske, ta božanska bitja, jaz osebno obožujem. Ko uzrem žensko lepoto, sem krotek. Vaš mož pa – če ste mu rodili otoka in če ga simbolno ne kastrirate, npr. z idejo/tezo, da sta spola enaka, in če ne zaslužite več kot on (denar je simbol penisa, in to ni retorična fraza) – je, milo rečeno, »čuden«. Če mu »ne date« seksati, je verjetno (nezavedno) jezen na vas … Morda je v stiski in vi dežurno kasirate njegovo nelagodje (beri: simbolno kastracijo). Morda je impotenten. Morda se vas je naveličal (ker ste zanj vedno ena in ista in niste ravno »doktorica seksa«) … Itd. Morda je vaš mož preprosto (karakterno) »butast« (beri: čustveno neinteligenten in moralno nerazsoden). Več bi moral zvedeti o vas, vašem otroštvu in seveda o možu in njegovi primarni družini.” Čudi me, od kje ljudem ideja, da jaz sovražim ženske?! Očitno gre za nesporazum. Ljudje me ne (pre)berejo dovolj poglobljeno in me potem napačno razumejo oz. interpretirajo. PS: ŠE več zanimivih odgovorov za "Moja leta" dobite tule: https://mojaleta.si/Iskanje?search=vodeb Originalen link na “Moja leta” ("Sovraštvo do ženske") je tule: https://mojaleta.si/Nasveti/Sovrastvo-in-ponizevanje-zensk?s=2  

Thu, 26. Dec 2019 at 09:35

821 ogledov

O odnosih, ločitvah in še čem
Nedavno sem dal Reporterju daljši intervju o odnosih v zakonu/zvezah, o ločitvah in še čem: https://reporter.si/clanek/slovenija/besede-pretepenih-zensk-sama-si-si-kriva-morajo-poslusati-zrtve-nasilja-745447 Tule podajam moje originalne odgovore: Ali vam je znana knjiga »Sama si si kriva«, kjer so opisane zgodbe treh žensk, ki so bile pretepene, zlorabljene, posiljene, psihično maltretirane… Kako vas kot psihoanalitika, svetovalca in psihoterapevta prepričajo takšne zgodbe in ali lahko takšne zgodbe pripomorejo k temu, da tudi ženske začnejo pričevati. Koliko lahko takšne knjige prispevajo k razrešitvi oziroma zmanjšanju fizičnega in psihičnega nasilja nad ženskami v družinah, primarnih kot sekundarnih? Omenjena knjiga mi ni znana – berem bolj znanstvene knjige. Sem pa še kako seznanjen zgodbami, ki so opisane v knjigi, ker so paradigmatske, ena drugi zelo podobne. Ženske, ki so doživljale vse to, kar opisujejo v knjigah, bi morale spregovoriti – predvsem na sodiščih in pred preiskovalnimi organi. Predvsem pa v psihoterapevtskih (po)svetovalnicah. Pa tudi še več takšnih knjig bi morale napisati. Javne debate v medijih bi se morale odvijati na to temo, v katerih bi sodelovali razni psihostrokovnjaki, ki se spoznajo na moško in žensko duševnost, na partnerske odnose in na seksualnost obeh spolov. Zakaj je treba tolikokrat na sodišču razlagati o nasilju in zakaj imajo ženske sodnice večjo težavo od moških pri vživljanju v žrtev? Je temu res tako? Na nekaj mestih sem že omenil, da ženske pogosto podlegajo lastnemu sočutju in ni dobro, da so sodnice. Njihovo moralno razsojanje je popačeno. Po drugi strani pa lahko ravno sočutje in vživljanje z žrtvijo prepreči kompetentno razsojanje o posameznik primerih. Ženske znajo podlegati tudi nezavednemu ljubosumju. Moški so po mojem mnenju bolj pravični pri dodeljevanju kazni za posiljevalce in podobne seksualne prestopnike, ki se izživljajo nad ženskami. Zakaj se policija ne odziva pravočasno, zakaj ne nudijo žrtvi umika na varno in zakaj žrtev ni deležna spremstva policistov na varno? Kako je o tem obveščeno Center za socialno delo in kako odzivni so v teh primerih centri? Policisti so očitno omejeni s ponesrečeno zakonodajo. Po drugi strani obstajajo tudi ženske, ki znajo še kako izkoriščati zakonodajo sebi v prid in včasih se tudi domnevnim napadalcem dela krivica, ker znajo nekatere ženske tudi napihniti neke nedolžne doživljaje in celo lagati. Centri za socialno delo so konceptualna in sistemska zabloda. Inštitucije, ki imajo v svojih vrstah preko 90 odstotkov žensk, so spodletele. V tem kontekstu mislim na CSD in sodišča, kjer dominirajo ženske. Moralno razsojanje žensk je po psihoanalitični logiki vprašljivo in pogosto se marsikakšna odločitve oz. razsodba ženske popolnoma neustrezna – moralno sporna. Čustvena involviranost žensk popači trezen pogled na posamezne primere – še posebno tiste, ki imajo seksualno konotacijo. Včasih pači pravično presojo – pa naj se to sliši še tako banalno – ravno nezavedno ljubosumje sodnic oz. zavidanje žrtvi, da je bila »objekt želje« nekega moškega, četudi posiljevalca. Kje vidite razloge, da se moški psihično in fizično znaša nad partnerko, celo tako, da mora posredovati policija? Bi dejali, da je to bolj povezano z odnosi z njegovim nekdanjimi odnosi v primarni družini kot pa v nerazumevanju s partnerko? Zakaj takšnega psihičnega, fizičnega nasilja ni mogoče ustaviti vse dokler se partnerja ne odločita za ločitev, prekinitev zveze? V takšnih primerih moški radi govorijo o krivdi ženske in ji to v odnosu tudi venomer očitajo. Če se je moški sposoben fizično in seksualno znašati nad žensko – svojo ženo, partnerico (materjo svojih otrok) – je za to ekscesnost praviloma kriva infantilno doživeta mama dotičnega agresivnega moškega. Če je deček v svojem otroštvu potlačil jezo do lastne mame, in če ni bil vzgojno deležen dobrega, pravičnega in ljubečega ojdipskega očeta, bi se v odraslosti znal apriorno sovražno odzivati na svojo ženo – tudi v seksualnih kontekstih. V resnici so za spolne prestopke moških in nasilnost do žensk, krive slabe matere in, bodisi odsoten ali pa (preprosto) slab ojdipski oče. Moški, ki ima potlačeno jezo do mame, si praviloma tudi ne izbere ravno idealne ženske za ženo. V nekaterih primerih se zgodi, da si moški izbere »slabo« žensko natančno zato, da se lahko (s)krega z njo – da lahko malce upravičeno in legitimno zliva jezo nanjo – zato, ker ni predelal potlačene jeze do lastne matere. Po drugi strani pa si ženska nezavedno motivirano izbere napačnega moškega – navadno po podobi svojega slabega (agresivnega) očeta. Po svoje si je na nek način malce res sama kriva za svojo kalvarijo, ker si je pač ona izbrala napačnega moškega. Verjetno pride do tako hudega fizičnega in psihičnega nasilja v družini partnerjev, ki sta bila sama prikrajšana, zlorabljena v otroštvu. Kako je mogoče sploh rešiti odnos v takšni družini, ko gre pri obeh partnerjih za hude travme iz njunega otroštva? Drži, da so takšne zveze že vnaprej obsojene na propad? Pogosto se zgodi, da se v zakonu oz. partnerski zvezi ras znajdeta dve ranjeni duši, ki sta si po svoji ranjenosti prav kompatibilni. Moški išče ustrezno partnerico, da se do nje lahko agresivno vede. Po drugi strani pa ima tudi ženska lahko libidinalno afiniteto ravno do agresivnega moškega, ker je kot deklica doživela agresivnega očeta, ki jo je po drugi strani imel rad. Krog je na ta način začarano sklenjen. Zardi otrok se potem takšni pari mučijo v zvezi, ker je vseeno to lahko na nek način dobro za otroke. Načelom je najslabše za otroke je, če se mati in oče ločita. Včasih – v nekaterih primerih – pa je ločitev neizbežna, posredno torej – v dani situaciji – koristna za otroka. Kdaj je treba potegniti črto in zavrniti odnos, v katerem je prišlo do psihičnega in fizičnega nasilja? S partnersko (družinsko) terapijo se da marsikaj spremeniti. Včasih je dovolj že terapija enega – tistega, ki je bolj sporen. Lahko je to moški, ali ženska. Pogosto bi bilo treba (s)terapirati oba – vsakega na svoj način. Vsak človek – še posebej latentno agresiven in sadističen – bi moral predelati zamero do svojega nasprotispolnega starša, zato, da bi lahko normalno zaživel v harmoničnem partnerskem odnosu. Treba je vedeti, da s(m)o starši v partnerskih odnosih vztrajamo pogosto zgolj zato, ker je to dobro za otroke – torej, ker je to moralno prav do otrok. Ob zelo agresivnih moških, ki se niso pripravljeni spremeniti oz. se na nek način ne morejo, je ločitev edina rešitev – ker je ravno ločitev najboljša za otroke, ki ob gledanju agresivnosti, zelo trpijo. Lahko pravočasna prekinitev odnosa še vpliva na to, da otroci kasneje v svojem življenju ne bodo imeli podobnih vzorcev? Kdaj je v takšnih zvezah še mogoče rešiti travme otrok, da slabih vzorcev ne prenašajo naprej? Ali lahko to sploh reši prizadeti starš, četudi je sprejel odločitev o prekinitvi takšne zveze, odnosa? Pravočasna prekinitev odnosa – torej ločitev – otroke v vsakem primeru zaznamuje na svojevrsten način. Otroci ločenih staršev se navadno v odraslosti tudi sami ločijo. Pomembno je tudi v katerem obdobju je otrok deležen ločitve svojih staršev in kako se spelje ločitev. Prej kot se zgodi ločitev, bolj so otroci teh ločenih staršev v odraslosti »razštelani«, torej zaznamovani z ločitvijo. Zgodnje ločitve so lahko v resnici najslabše, ker se poruši ojdipalna scena (trikotnik oče-mati-otrok). Ločitev staršev je, ob spolni zlorabi, v resnici najhujša stvar, ki se lahko zgodi otroku – no, tu je še smrt enega od staršev, ali pa »pahnjenje« v rejo. Posledice takšnega skupnega življenja, naj bi imele vse manjšo moč potem, ko vsak izmed partnerjev zaživi svoje življenje? v čem vse se izboljša kvaliteta življenja, glede ne to, da se partnerja še vedno ne moreta izogniti novim dogovorom glede skrbništva otrok in glede preživnine, dostikrat se po ločitvi zgodijo novi sodni spori zaradi delitve premoženja, poveča se možnost socialne ogroženosti, saj se za reševanje sporov porabi veliko denarja za plačilo odvetnikov. Vpeljava novega partnerja s strani enega ali druge starša je za otroka vselej problem – lahko tudi velik problem. Dokler otrok ne da nekega tihega konsenza, ni ravno priporočljivo nove partnerje/partnerice predstavljati otrokom kot mačehe ali očime. Problematična so tudi skrbništva, kjer navadno izvisijo očetje. Najhujše, kar se lahko zgodi otroku, da si ločene starša vzajemno – en drugemu – sadistično pijeta kri, si nagajata, preko otrok – npr. skozi prepovedovanje stikov. Ugotovljeno je, da so spori na sodišču dostikrat v škodo žensk, najprej zaradi pričevanja, nato glede dodelitve otrok, premoženja. Kje so prednosti in slabosti takojšnje sporazumne ločitve ter ločitve z daljšim sodnim postopkom, ko prihaja do zaslišanja še drugih prič, otrok, mnenja izvedencev …? Ločitve nimajo nikakršnih prednosti. Korist od ločitve ima načeloma tisti partner, ki v zakonu (zvezi, partnerstvu) bolj trpi. Ločitve so načeloma muka za oba vpletena – največjo muko pa doživljajo otroci, ki so z ločitvijo zaznamovani celo življenje. Dolge in mukotrpne ločitve polne zapletov in izčrpavanja lahko “koristijo” tistemu sadistu, ki v zavlačevanju uživa, ko partner oz. partnerica trpi. Trpljenje otrok ga – navadno gre za moške – v tem primeru ne zanimajo. Zanjo pa tudi ženske biti zelo sadistične. Pogosto se tudi ženske ne zavedajo, kako otroci trpijo, ko se starši ločujejo. Daljši sodni postopki so lahko koristni v toliko, če se partnerja vmes premislita in se pobotata. Dolgih sodnih postopkov si seveda želijo odvetniki, ki služijo mastne denarce v ločitvenih sodnih postopkih. Kakšen bi moral biti nasvet tistim, ki delijo podobne zgodbe? Ali so smiselni dolgotrajni sodni spori, ti lahko trajajo več let, ko otroci že odrastejo? Starši ne smejo en drugega očrnjevati otrokom. To je najslabše! Dobro je, če imajo otroci svoje starše – oba: očeta in mamo – tudi po ločitvi zapisani v dobri luči. Včasih je dobro otrokom celo malce lagati – zato, da ne zasovražijo enega od svojih staršev, ali celo oba, kar je najslabše. Medsebojno blatenje najbolj psihično poškoduje otroka. Starši se morajo zavedati, da otrokom ločitev načeloma izjemno škodi – seveda v psihičnem smislu. Zato morajo starši svojim otrokom olajšati prehod v ločenost. Mnogi starši postanejo bolj tolerantni do vedenjskih zdrsov svojih otrok, kar pa vodi v svojevrstno razvajenost, ki ima lahko fatalne posledice v odraslosti. Fantje, ki rastjo brez očetov, navadno postanejo moralno nerazsodni, dekleta pa seksualno zbegana – bodisi aseksualna ali pa promiskuitetna. Svojevrsten problem je, če otroci rastejo ob agresivnem očetu. Fantje postanejo kopije svojih očetov, dekleta pa se nezavedno “navdušujejo” nad agresivnimi moškim, ali pa se predajo feminizmu, ki, kot ideologija, v osnovi črti moške. Storilci bi morali biti kaznovani, toda, kako je mogoče nekoga kaznovati, četudi je bil nasilen v besedah in dejanjih do partnerja in je tudi prišlo do ločitve? Vsak ima svojo subjektivno resnico, svojo plat medalje. Obrambni mehanizmi človeku omogočajo, da si zracionalizira še tako zmoten pogled/razlago sebi v prid. 'Vsake oči imajo svojega malara' tudi v primeru razumevanja dogodkov oz. resnice. Storilec nekega agresivnega ali moralno spornega dejanja pogosto sebe ne vidi krivega. Je res lahko koristno brskanje po preteklosti, pisanje o njej, ali je bolje, da človek tega ne počne, ker le tako lahko znova čim prej zaživi neko normalno življenje, brez nenehnega obujanja slabih spominov? Včasih je dobro kakšne zamere pozabiti oz. človeku odpustiti, da se lahko zaživi naprej – npr. v partnersko-družinskih prepirih zaradi koristi otrok. Včasih se to ne da, ker so dejanja prehud. Mnogim, ki so zamerljivi po naravi, pa pozaba ne uspeva. Kakšno je vaše mnenje o zadnjih primerih ločitev znanih osebnosti, ki so opisane v medijih? Tak primer je odvzem otroka hrvaški pevki Severini, drugi primer je ločitev med Zmagom Jelinčičem in Moniko Zupanc Jelinčič, kjer prihaja do spora pri delitvi premoženja, glede hujskanja otrok (s strani partnerke, glede očitkov o uživanju prepovedanih substanc, varanja…? Vsaka ločitev je drugačna vsak prepir ima drugačne korenine. Načeloma imajo ločitve svojo libidinalno logiko – npr. to, da mlada dobil žen(sk)a, ki nekemu bogatemu moškemu rodi otroka, pol premoženja. V primeru Jelinčiča in njegove Monike se meni zdi prav, da Monika dobi vse tisto, kar zahteva – perverzno pa se mi zdi, da Jelinčič Moniki ne bi prepustil pol svojega premoženja. Banalno rečeno: seks ostarelega moškega s pol mlajšo ženska, ki mu za nameček rodi še otroka, je drag. Moški, ki seksa s toliko mlajšo žensko, naj to tako ali drugače (drago) plača. Seks je pač drag – perverzno se mi zdi, da Plemeniti Zmago tega ne razume.

Fri, 22. Nov 2019 at 08:27

1341 ogledov

Iščem novo moderatorko!
Takole je obupala Sanja Kranjc, ki je bila predvidena kot moderatorka na predstavitvi knjige PRVI SPOL, ki sem jo želel predstaviti na 35. slovenskem knjižnem sejmu. Ali imate kakšne predloge, katera moderatorka bi lahko zamenjala Sanjo. Takole se je izpovedala: Lepo pozdravljeni! Moje ime je Sanja. Ja tista Sanja, ki bi se v četrtek 28. 11 ob 15 uri v Cankarjevem domu, lepo umirjeno pogovarjala skupaj z Romanom Vodebom, o njegovi knjigi Prvi spol. A očitno sem še do predvčerajšnjim verjela, da bom to lahko v miru tudi speljala. Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo knjigo, ki pravzaprav ženske, v primerjavi s feministko Simone de Beauvoir (knjiga Drugi spol), postavi na mesto prvega spola (ja jst sem knjigo celo prebrala) prikaže kot žaljivo do žensk. Tudi zato sem tako močno želela ta pogovor izpeljati. Verjemite mi, da sama nikoli ne bi svojega telesa, ki ga spoštujem in cenim, dala poleg nekoga ki bi bil do mene žaljiv ali celo sovražen. Priznam, ker je Roman kontraverzen in tudi provokativen, sem želala skupaj z njim diskutirati o njegovih pogledih. Nikogar s tem nisem želela podpirati, ali delati reklame. Vedno sem uživala v pogovorih z nekom, ki razmišlja na drugačen način kot jaz. In ta vpogled sem želela deliti z vami. Dovolila sem si to svobodo in nikoli nisem želela biti nesvobodna v svojem razmišljanju in prepričanjih. Ko sami sebi dovolimo to svobodo, potem lahko svobodo razmišljanj dovolimo tudi drugim. In tako sprejmemo človeka. Feminizem je naredil mnogo dobrega (zaradi njega imam ogromno pravic tudi sama), a ta današnji "ekstremni" feminizem, po mojem mnenju dela več škode kot okoristi. Ker nastopa z jezo,nasiljem ter sovraštvom. Z energijo, ki je totalno destruktivna, čisto nič ženstvena. Sama bi rekla da tudi moška ni. Ker pravi moški ščiti, daje varnost, ne pa sesuva (in ne boste verjeli: Roman sam je rekel, da mi ne priporoča, da pridem, a jaz sem še kar vztrajala, dokler nisem videla, da gredo stvari v nenormalne razsežnosti). Občutek je, da bi s svojo držo želeli uničiti vse kar je ženskega in žensvenega samo zato, da bi bile enake moškim. Ampak enake nismo, ne v konstituciji telesa, ne po strukturi možganov, ne po čustvovanju itd. In ko bomo najprej me sprejele svojo naravo, ne bomo več želele biti enake moškim.Tako se vedno znova me same postavimo v pozicijo drugega spola. Da lahko ohranjamo svojo podobo oz. neke družbeni konstrukt še naprej. Tukaj so morda na mestu vprašanja: "Katero potrebo želimo uslišati, ko želimo biti enake moškim, je občutek, da bi potem bolj pripadale, da bi nas bolj sprejeli, da bi bile bolj ljubljene,da bi imele večjo kontrolo?" Ker je ta knjiga sprožila toliko prahu in nasilja (to kar očitate Romanu, žal sedaj počnete vi), sem se odločila, da pri pogovoru ne bom sodelovala, ter vam ne bom dala tega veselja, da bi mi postavili kakršnokoli vprašanje. Ne želim svojega telesa vnašati v energijo nasilja in sovraštva, predvsem ne zato, ker v sebi nosim novo življenje. Ne bi rada, da še predno začne to življenje na Zemlji začuti, da je tukaj strah, sovraštvo in nasilje. Želim, da dokler je še v meni, uživa v ljubezni in miru ter posluša same lepe stvari. Ko pride iz maternice bo očitno dovolj časa da ga pripraviva z očetom tudi na to. Vam pa želim iz vsega srca vse dobro :) P1S2: vem, da bo sedaj s tem sporočilom razočarala tiste, ki ste me podpirali, tako kot sem razočarala tiste, ko sem se odločila za pogovor (ja čeprav ne vem kako imam lahko takšno moč za vaše notranje stanje :) ) Veste kaj, najbolj pomembno mi je, da nisem razočarala sebe. Za enkrat se RAZOČARANA GOSPODINJA PRI SEKSOLOGU še vedno dogaja. Danes (petek) v Cekrvenjaku (Prekmurje), jutri (sobota) Kozina/Hrpelje (Primorksa), v nedeljo Petrvče (Savinjska dolina). Vsredo pa Maribor (KGB), v petek pa potem še Novo mesto, sobota Poljčane, nedelja Rače-Fram.

Thu, 14. Nov 2019 at 15:42

947 ogledov

Simič Vs. Vodeb - 2. del
Glede na to, da najbolj vneti sadisti (na Twitteju in YouTube) želijo nadaljevanje dvoboja »Simič Vs. Vodeb« – prvi del se je zgodil na Faktorju 6. novembra – moram par stvari razložiti. Kdo je v tem dvoboju zmagal, je stvar individualne presoje. S kapitalizmom zaslepljeni desničarji, ki ji kap zadane, že ko Luko Meseca vidijo (in slišijo »L« od Levice), bodo seveda videli zmagovalca v Ivanu Simiču. Glede na to, da sem zadnje desetletje precej nepriljubljen na levi, me tudi mnogi levičarji ne vidijo prav v lepi luči. Faktorja normalni levičar pač ne more gledati, ker je neobjektiven in zato neprebavljiv. Toliko politične pristranskosti kot Faktor – gre za ukrivljenost v desno – si privošči le še Nova24TV. Kakorkoli že. Tule si lahko – vsi desničarji, ki me polivate z gnojnico – preberete dve pozitivni repliki, ki sem ji dobil na domači E-mail. """"Spoštovani. Včeraj sem gledal oddajo na TV3 (Faktor), kjer ste med drugim bili tudi vi komentator. Zelo se me je dotaknila vaša odprta, neposredna, jasna ter ne nazadnje tudi zelo pogumna stališča in izjemna komunikacija, kot tudi izrečena opozorila (ali bojazni) kaj se lahko v bodoče pripeti v naši skupnosti/državi. V celoti se strinjam z vašimi ugotovitvami, žal pa vse res nekako vodi v smer, katero ste napovedali. Videlo se je, da za svojimi stališči zares stojite in to zagotovo niso bile besede v prazno. Upam, da so vas gledalci vsaj nekoliko uslišali, zagotovo pa so videli tudi vašo obrazno mimiko, ki je kazala na vaše prepričanje in skrb. Glede na videno in slišano Vam lahko le čestitam in želim še naprej vse dobro. Lep pozdrav iz obale. LP Andrej""" """Spoštovani! Čestitam vam za vašo borbo v Faktorju, ki sem ga pravkar gledal. Na žalost je s Simičem preveč vlekel tudi Pertinač. Ker sem bil v mnogih takih bitkah razumem, da sredi vihre ne prideš do učinkovitih poudarkov, protinapadov, recimo, da bi od Simiča in Pertinača zahteval, da utemeljita pravičnost prenizkih plač velikega dela delavcev, ki z njimi ne morejo s svojimi družinami spodobno živeti, itd. Sicer sam Luka Meseca ne spoštujem – lažna Soroševa levica, on dejansko sabotira za Kučanov klan in Globaliste (kapitalistične imperialiste), z vašo razpravo pa se zelo strinjam. LP Marjan""" Drugega dela dvoboja »Simič Vs. Vodeb« ne bo, ker me sogovornik sploh ne razume. Ne šteka bistva mojih replik. Spreobrača moje misli in celotno temo … Njegovo branjenje oz. »pariranje« je popolnoma mimobežno, konceptualno zgrešeno. Vselej, kadar mi replicira, zgreši bistvo – »mimo useka«. In če za nameček o Luki Mescu še misli, da je – kot je rekel – šel v politiko zato, da bi dobro živel, torej dobro zaslužil, potem res ni vredno izgubljati besed s takšnim sogovornikom. In če rečem, da se je Sonja Šmuc v »dvoboju« z Lukom Mescem »kurčila« on pa reče, da se ni, potem je res vsaka nadaljnja debata brezpredmetna in odveč. Za nameček – ko se ustraši za svojo rit – pa še reče, da pozivam ljudi k uporu, in svetuje, da posnetek najinega soočenja ne bi smel iti v javnost – jaz pa sem zgolj in samo z umom napovedoval in svaril, kaj se lahko zgodi, če se bodo razlike med bogatimi in revnimi še kar naprej povečevale – potem res nima smisla kakršnakoli nadaljnja debata. Naj (si) nekdo izpiše magnetogram in razmeji minutažo dotičnega Faktorja in … Toliko absurdov, kot sem jih doživel na zadjem mojem Faktorju in kontekstih, ki so sledili na družbenih/družabnih omrežjih, nisem doživel niti takrat, ko sem se šel kregat v Caffe Open, ko so geji in lezbijke (beri: LeGeBiTrovci) usekali po meni z vsemi topovi. In ker nisem ne lev, ne desen, pač pa nekonsistetno sredinski – s srcem na levi, pišoč z desno, glave pa imam obe na sredi. Pa še tole: 

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

1999 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!

Sat, 5. Oct 2019 at 10:27

1580 ogledov

Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole: Že pred časom so moji feni pritiskali name – v smislu, kdaj bom kaj napisal o Greti. Rekel sem jim: »O Greti bom pisal, ko bom na dopustu na Kreti.« V resnici sem o Greti nameraval molčati, jo t. r. »prešpricati«. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa in energije za neko avtistično najstnico, ki jo v resnici ne cenim toliko, da bi o njej pisal. Pa tudi tale modna ekološka muha »globalno segrevanje«, mi gre malo na živce – ker: meni se zdi, da se Zemlja v tem obdobju prej globalno ohlaja, kot pa segreva. No, tudi o etiologiji narcizma veliko vem, in se mi po drugi strani zdi tudi narobe, da se tako mlada najstnica spušča v svetovni medijski eter in soli pamet odraslim. To je za razvoj njene duševnosti namreč škodljivo.  Ampak, ker je avtistka, bi lahko bili njeni ekološki izlivi besa tudi simptom njene bolezni oz. z njo povezan. No, končno pa me je vendarle premamil Twitter – mogoče tudi zato, ker imam Facebook, zaradi mojega ostrega jezika, že tretjič to leto blokiran za en mesec. V osnovi me pri Greti moti, da se medijska pozornost posveča neki »smrkavi« najstnici, ki bi – če bi bila modra in uslišala Wittgensteina – morala molčati o stvareh, o katerih se ne da tako vehementno govoriti, kot govoriči ona. Resnost in relevantnost njenih govorov spotika ravno ta njena »smrkava« izjavljalna pozicija – ta je napačna, prešibka je. In kot taka se ne more in ne sme delati pametno o tako občutljivi in kompleksni temi, kot so podnebne spremembe in globalno segrevanje. Če bi vse to, kar govori ona, govoril kakšen priznan klimatolog, bi se splačalo prisluhniti in zamisliti. No, da ne bo pomote, tudi kadar se kakšni politiki delajo strokovno pametne – pri nas je to (v kontekstu podnebnih sprememb) Branko Grims (SDS) – mi gre to skrajno na živce. O podnebnih spremembah je treba molčati, če se človek resnično ne spozna na to področje – in politiki (ter nadobudne najstnice in najstniki) se na podnebne spremembe ne spoznajo dovolj. Po moje se bo Greta, z vsem svojimi medijskimi ekscesi nekaterim malce »priskutila«, celo zasrala … Njena zaletava ekskurzija v drobovje klimatskih sprememb in v (domnevno) globalno segrevanja je – vsaj zame – problematična. Meni se zid, da bi morala biti pri svojem ekološkem aktivizmu bistveno bolj previdna. Leva (svetovna) politična scena jo izkorišča in ščuva (proti desnim, ki jo grajajo). In spet se prepiramo za oslovo senco – in to na svetovnem političnem nivoju. Za sociološke sladokusce pa je prišla Greta kot naročena. Ravno na krilih njene nergavosti in zaletavosti se da posredno proučevati mnoge segmente človeške naivnosti, tudi gluposti. Celo Slavoj Žižek je postal »gretofil« … Zaostajati ne želi niti kolumnist Miha Mazzini. Veliko bolj previden in celo skeptičen je Marko Crnkovič.  Zame so – tudi tokrat – ljudje postali nekakšni »greteni«, ker se nekritično postavljajo na stran Grete. Na področju (teoretske) sociologije Gretin »gretenizem« vendarle terja določen miselni napor, kritično mišljenje (in míslenje), skratka drugo mnenje … V kontekstu Gretinega ekološkega »gretenizma« in njene involviranosti bi bil moj interpretativni doprinos seveda psihoanalitično obarvan. Špekuliral bi v tole smer: Greta se najverjetneje tako predrzno in predano – celo fanatično – zaganja v podnebne spremembe zato, ker se v njenem  nezavednem dogajajo – beri: spontano se ji vračajo – nekateri simbolnih procesi vezani na Zemljo in njeno (v otroštvu doživeto) primerno družino. Povsem legitimno je reč, da se je Greti Zemlja kot človekov bivanjski prostor, povezala s potlačitvami vezanimi na njeno primarno družino, znotraj katere – ali pa zgolj v povezavi z njo – se je nekoč (za psihično realnost male Grete) dogajalo nekaj pomembnega, verjetno slabega. Prva špekulacija je tale: najverjetneje sta se starša pred njenimi očmi prepirala, ji grenila življenje, in »bivanje« v družini – kot o njenem prvem in primarnem bivanjske/življenjskem prostoru – je bilo za malo Greto zato neznosno. Druga legitimna špekulacija bi bila tale: morda je bilo kaj narobe z lastniki stanovanja, v katerem je družin Thunberg živela … Mogoče so Gretini starši neprestano tarnali, kako brezsrčni, morda nesmotrni in celo krivični so lastniki oz./ali upravljavci stanovanja (poslopja, zgradbe), v katerem je družina Thunberg živela v času Gretinega (zgodnjega) otroštva ... Definitivno gredo moje interpretativne psihoanalitične špekulacije v smer, da se je Greti sedaj potlačena infantilna stiska (vezana na primarno domovanje) simbolno vrnila v obliki ekološko obsedenosti z onesnaženim planetom … Ali so ti (beli) politiki Gretini simbolno vrnjeni starši ali pa gre za simbol (eventualnih) lastnikov/upravljavcev stanovanja, v katerem so Thunbergovi nekoč živeli (ga uporabljali), je težko reči – ker pač teh informacij nimam(o). Gretino zaznavanje nesmotrno, celo uničujoče ekološke politike je lahko posledica simbolizacije »nesmotrne družinske politike (prepiranja)« ali pa nesmotrne oz. uničujoče stanovanjske politike najemodajalcev oz. lastnikov/upravljavcev dotičnega stanovanja … PS: https://www.roman-vodeb.si/
Teme
psihoanaliza psihopatologija MOM borderline Freud

Zadnji komentarji

JEFFEREY FRANK :

15.01.2020 19:20

Trenutno ponujamo enostavno in nujno posojilo po nizki obrestni meri 2% z ustrezno veljavno osebno izkaznico za preverjanje. Zahtevo za posojilo lahko pošljete za poljuben znesek posojila, ki ga potrebujete. Ponujamo posojila od 5 000,00 USD Min. 100.000,00 USD Max. Dolgoročno kreditiramo največ od pet (5) do petdeset (50) let. Dajemo naslednjo vrsto posojila: projektno posojilo, posojilo za refinanciranje, posojila za poslovne naložbe, posojila za avtomobile ali vozila, študentska posojila, konsolidacija dolgov, stanovanjska posojila, osebna posojila, posojila za potovanja in počitnice, božično in novoletno posojilo. Naše podjetje potrebuje tudi osebo, ki je lahko predstavnik našega podjetja v vaši državi. Obrnite se na pisarno CROWN TRUST FINANCIAL KREDITO po e-pošti: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com Če vas zanima naša finančna ponudba in želi od nas pridobiti posojilo, nas kontaktirajte in nam podajte spodaj navedene podrobnosti, kar bo potrebno za v skladu s tem sprožiti pogoje in pogoje vsote posojila. Ime: ____________________________ Spol: _______________________________ Zakonski status: _______________________ Kontaktni naslov: ______________________ Mesto / Zip: ________________________ Država: ______________________________ Datum rojstva: ________________________ Znesek, potreben kot posojilo: ________________ Trajanje posojila: ________________________ Mesečni dohodek / letni dohodek: _________ Poklic: ___________________________ Namen posojila: _____________________ Telefon: ________________________________ Faks: __________________________________   Lep pozdrav: Vaš uspeh se začne pri nas Generalni direktor: JEFFEREY FRANK! Pošljite zahtevo za posojilo za takojšen odgovor na: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com
APMMB2 :

1.12.2019 06:38

Vodeb, si kljub temu kamplc. Ampak na svojem področju. Prav veliko se ne spoznam na področja, ki jih suvereno obvladuješ. Si prepričljiv, pred vsem zato, ker svoje trditve dokazuješ s primeri. Popolnoma dugače pa je, ko posegaš v ekonomijo, pravzaprav politično ekonomijo, kakor smo včash morali poimenovati marksovo latovščino. Marx ni Aristotel. Marx je imel omejen rok trajanja. Rok mu je že zdavnaj potekel in sedaj je samo še neužitna materija, ki jo je potrebno pozabiti. To, kar je zahteval pred 100 in večleti, je doseženo, preseženo. Verjetno ti je povsem jasno da se danes hvaliti z neverjetnim dosežkom maratonca na prvih olimpiskih igrah, je popolni nesmisel, tako je danes z marksizmom strašiti po ekonomiji je podoben absurd. Če ravno se lepo sliši, pa je Marx popolnoma neuporaben. Kot humanist veš, da je človek individualist. Ni ga možno unificirati. Vedno se bo rojevalo toliko takšnih in takšnih,malo drugačnih, različnih in še bolj drugačnih. Ekstremnih. Vsi skupaj bodo neko povprečje, ki pa niti slučajno ne bodo podobni marksovemu idelanemu človeku. Za socializem je potrebno zgraditi novega človeka To ni uspelo še nikomur. Kolikor vem je prvi to poizkusil Prokrust.In za njim še mnogi, vse do Pol Pota. Nikomur ni uspelo in zato se teorija socializma ne bo nikoli mogla uveljaviti. Če povežeš svoje izkušnje z ekonomijo, boš mogoče razumel Simiča. Če se temu odpoveš, pa se potem s Simičem raje ne spopadaj.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

MOM/"borderline" - 1. del