Jubilejna 100. predstava:
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Sreda, 19. december 2018 ob 11:01

Odpri galerijo

V soboto, 22. decembra bo v grosupeljskem hotelu/casinoju Kongo potekala jubilejna 100. predstava "Razočarana gospodinja pri skesologu". Tole je gledališkli list: "Vse je res, nič ni izmišljeno!"

Roman Vodeb je slovenski »frojdovec«, (teoretski) psihoanalitik in kritični mislec, ki se je uveljavil tudi kot osebni svetovalec in psihoterapevt. Iz svoje klinične (psihoterapevtsko-svetovalen) prakse je na odrske deske – torej v gledališče – prelil življenjske (beri: partnerske in seksualne) izkušnje nekaterih svojih klientov in predvsem klientk/»pacientk«, med katerimi so nekatere imele klasičen status (seksualno) »razočaranih gospodinj«. Vodeb se na odru preprosto prelevi v psihoanalitičnega seksologa, ki naključni »seksualni naveličanki«. torej  »razočaranki« skuša pomagati z nekaterimi nasveti, ki jih tudi sicer daje v svoji psihoterapevtski in/oz. svetovalni praksi.

Kot režiser in scenarist je Vodeb ustvaril lik razočarane gospodinje, ki ima v tej pikantno-šokantni duokomediji samoprerokbeno ime in priimek – Liza Kurtz Potrebuješ – in tako tudi karmo oz. usodo. Seksolog Sigman Frojdeb jo skuša – njej sami in gledalcem – razložiti in ji hkrati dati tudi določen življenjski, torej partnersko-seksualni  kompas, za kar ga je tudi povabila sebi na dom – in to »v četrtek, ko moža ni doma (noč pa je še dolga)«.

Gledalci se ob tako poučno koncipirani komediji dodobra nasmejijo in seveda veliko naučijo, na všečen način. Vodebova (prva/prvotna) soigralka Uršula Soban je lik Lize všečno nadgradila in ga začinila s svojo osebnostjo, s svojim karakterjem.

Kadar na gledališki oder vskoči rezervna (so)igralka Monika Jekler – ex Monica Bikinsky iz Vodebove prve  komediji Lepotica in psihoanalitična zver – dobimo všečen lik Lize, ki je malce drugačna od lika Lize kot ga je prvotno zastavila Uršula Soban. Dejstvo je, da Vodeb (kot Frojdeb) z obema soigralkama blesti, kot da bi bil profesionalni igralec. V resnici pa radikalno spreminja temeljno gledališko paradigmo. Kot strokovnjak preprosto eliminira glavnega igralce in na odru t. r. predava – soigralko uporablja le toliko, da mu le-ta daje kompas, da lahko pove tisto, kar namerava povedati.

In če kdo, navadno gre za ženske, po videnem in slišanem, oceni, da bi se šel k Vodebu tudi osebno pogovarjat, se mu izpovedat ali reševat kakšne druge psihične probleme, ga/jo Vodeb ne bo razočaral. Njegovo drugačno psihoanalitično znanje že vrsto let iritira slovensko psihoterapevtsko stroko, tudi psihiatre. Ne pozabimo: Roman Vodeb je pisec odmevnih knjig, ki so razjezile feminizem (zadnja ima naslov Prvi spol in govori o ženskah in feminizmu). Vodeb javnost že vrsto let jezi s svojimi medijskimi nastopi, kolumnami in blogi ter seveda z zapisi na družbenih omrežjih (FB, Twitter).

Besedilo (scenarij in režija): mag. mag. Roman Vodeb

http://www.romanvodeb.com/

roman.vodeb@guest.arnes.si

GSM: 041 57 65 26

 Igrata: seksolog Sigman Frojdeb: Roman Vodeb in

razočarana gospodinja Liza Kurtz Potrebuješ: Uršula Soban

(eventualna menjava: Monika Jekler)

Produkcija King Kong Teater

Organizacija in naročilo predstav: http://kingkongteater.si

Dodatne informacije: Anton Lamovšek – GSM: 040 33 66 72

info@kingkongteater.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 13. Jan 2021 at 16:14

271 ogledov

Cepljenje in teorija zarote
Kot mi je znano, se pri nas že vsaj dve desetletji (v svetu pa še dlje) v javnosti pojavljajo nasprotovanja proti cepljenju. Nekateri se pri na javno izpostavljajo že vsaj nekaj leti - prednjači Gregor Kos, ki je bil s svojim političnim gibanjem/stranko konec koncev pred enim letom tudi vlagatelj 5000 podpisov preko katerih je želel spremeniti cepilsko zakonodajoo. V Srbiji, kjer je anticepilska kampanija v teh časih zelo velika, je ideološki vodja "antivakcerjev" ena od dveh politično spodletelo angažiuranih psihiatrinj, to je Jovana Stojković (druga je Mila Alečković). Obe sta ujeti v znamenito teorijo zarote."Antivakcinerjev" je v Srbiji veliko, ker je tam teorija zarote t. r. mains stream. V Sloveniji pa so mnogi pravtako obsedeni s proticepilsko logiko. Ti "proticepilci" so v teh časih toliko bolj prepričani, da je cepljenje - npr. proti COVID19 - škodljivo ali celo smrtno nevarno, kar po psihoanalitični pecepciji gravitira k teorijam zarote. Eden najbolj izpostavljenih borcev proti cepljenju je nedavno objavil tudi twitt, v katerem je vehementno - brez kakršnegakoli preverjanja - trdil, da se zaradi cepljenja proti COVID19 (v Sloveniji) zgodil prvi smrtni primer - s pripombo, da je bil ob tem še (za)ukazan medijski molk. "Prva smrtna žrtev prej povsem zdrave osebe zaradi cepljenja proti kovid tudi že v Sloveniji. In ukazan medijski mrk" Gregor Kos je medijsko izpostavljen politični aktivist, ki vodi stranko "Za zdravo družbo", ki trdi, da  "trdno verjame v znanost" (ki ni skorumpirana). In dodaja: "Tudi zato smo začeli zbirati podpise za predlog zakona za opustitev obveznega cepljenja .../.../... Lani so nas farmacevti prepričevali, da potrebujejo 10 do 12 let za razvijanje varnega cepiva. Zdaj je to nenadoma nepomembno." Glede na to, da sem se z dotičnim FDVjevskim politologom na temo teorija zarote - takrat pač v zvezi s tehnologijo 5G - že soočil oz. "spopadel" v Faktorju, se čutim dolžnega in poklicanega, da par stveri dodam. Z dotičnim Gregorjem Kosom sva se t. r. »spopadla« oz. soočila – in to na mojo pobudo, on pa je pristal na »pogovarjanje« – pred enim letom že v oddaji Faktor. Poprej sem si seveda ogledal  številne njegove intervjuje in predavanja. Lani me je zbodla predvsem njegova aktivnost naperjena proti vpeljavi tehnologije 5G, vedel pa sem tudi, kako je politično angažiran v svojem »gibanju« oz. stranki »Za zdravo družbo«. Vedel sem za njegovo proticepilsko politično držo, ki sem jo zelo hitro znal povezati s teorijo zarote, ki jo kot psihološki fenomen proučujem že nekaj let. Največje »paciente«, torej »konspirologe« sicer najdem v Srbijo – v svetovnem merilu je najbolj znan patron iz registra teorije zarote Anglež David Icke in Američan Alex Jones. V Sloveniji pa je Gregor Kos med vodilnimi – vodilni med formalnimi intelektualci, ki ima sicer magistrsko izobrazbo (na družboslovnem področju, FDV). O kakšnem cepljenju, tehnologiji 5G ali gensko spremenjeni hrani seveda nima pojma. In kot tak mi je bil kot naročen za direktno soočenje v navezavi s teorijo zarote. Seveda se takšnim kot je on ne da čisto nič dopovedati, saj imajo takšni »zarotniki«/»konspirologi« identično »železno logiko«, kot je sicer značilna za shizotipsko motene osebnosti in/oz. za psihotike/shizofrenike. Psihoanalitično interpretacijo teorije zarote sem sicer najbolj detajlno proučeval na bosanskem psevdo-arheologu Semirju Osmanagiću (znanje je po teoriji o bosanskih »piramidah« v mestu Visoko). Od Slovencev pa so mi bili ob Gregorju Kosu (in njegovem pajdašu »stavbnemu biologu« Igorju Šajnu) najbolj fascinantni še mnogi gostje oddaje »Klepet ob kavi« – npr. »duhovni šepetalec« Matjaž Obranovič, Zoran Železnikar (s tezo o votlosti zemlje), Valentin Rozman, Gregor Škerl, Stojan Svet, deloma pa tudi »samostojni raziskovalec« Anton Komat. Nekajkrat sem šel gostovat v to spodletelo oddajo samo zato, da sem dokončno izoblikoval psihoanalitično interpretacijo teorije zarote, seveda navezujoč se na Freuda in dva njegova spisa iz leta 1907 in 1908. V osnovi lahko rečem, da so »patroni« a la Gregor Kos imeli kot otroci močno avtonomno mišljenje (sami sebi so zaupali, ne pa staršem) na področju nekaterih intenzivno »oenergetenih« misli –  beri: na področju čustveno (libidinalno) »oenergetenih« razmišljanjih. V psihoanalizi govorimo o t. i. libidinalni ekonomiji in Freudovem originalnem izrazu (besetzung, angleško cathexis) – v Sloveniji pa se ta psihoanalitični izraz prvotno prevajal kot »zasedba«, zadnje čase »Investicija«, Branko Gradišnik pa nemški »besetzung« prevaja v »nabitost« (z energijo). Lucidni otroci so se v objemu svoje vedoželnosti včasih zoperstavljali določeni interpretaciji (razlagi), v kateri so jih starši – kot prve avtoritete – zavajali, se jim lagali. Nekateri »pametni« otroci so tako razvili svoje avtonomne interpretacije (razlage) – npr. na področju spočetja in rojstva otrok, v zadnjem stoletju pa tudi na področju verjetja v nadnaravna bitja a la Miklavž, Dedek Mraz/Božiček – in se tako zoprstavili oz. uprli tem prvim avtoriteta. In to paradigmo »upiranja uradnim avtoritetam« so ponotranjili oz. jo kot vzorec ohranili. Ob primerni sprožilcih se jim – govorimo o »konspirologih«/»zarotnikih« – v odraslosti ta paradigma simbolno aktivira. V glavah se jim posledično začnejo porajati izjemno močni, vendar lažni – torej »nori« – občutki, da jim določene avtoritete lažejo – na podoben način, kot so jim v otroštvu lagale takratne prve avtoritete (starši). Te avtoritete so zdaj, v odraslosti, lahko različne – od: »uradna znanost« (npr. uradna medicina), vlada/država, »globoka država«, »svetovna mafija« (v katero so navadno vpeti magnati/mogočneži a la George Soros Bill Gates …), »svetovni bankirji«, pogosto tudi t. i. »iluminati« (prostozidarji), med najbolj bizarnimi so pač nezemljani. Na podoben način kot se mali deček zoperstavljal svojim staršem, ko so mu lagali okrog seksualnih detajlov v povezavi s spočetjem in rojstvom otrok (kar je v tem kontekstu poudarjal Freud) ali pa na področju mitološki bitij a la Mikavž, Dedek Mraz/Božiček (tudi Špicparkeljc, zobna miška, dobra vila, palčki …), se »konspirologi«/»zarotniki (a la Gregor Kos) zoperstavljajo uradni znanosti, vladi (ukrepom). V vsem vidijo neko zaroto proti človeštvu Treba je poudariti, da gre navadno za narcistične posamezniki – karakterno so osebnostno zelo podobni verskim gurujem – ki se v javnosti za nameček še senzaciojnalno izpostavljajo in hočejo v svojih trditvah zmagati, imeti zadnjo besedo. Nikakršnega obžalovanja ne poznajo. Ne pozabimo, da je ravno Gregor Kos (kot predstavni sovjega političnega »gibanja«) lani pred dokončnim izbruhom epidemije oz. pandemije novega korona virusa, v Državni zbor vložil 5000 podpisov za spremembo zakona o cepljenju, ki je v veliki meri sedaj vezan tudi na COVID19. Namesto da bi se sprijaznil, da je bil že takrat takoj poražen in da so mu sedaj, ko je cepljenje edina rešilna bilka v korona-krizi, t. r. zrasla še oslovska ušesa, je še izjemno ponesrečeno twittnil, in na ta način želel umetno ohraniti digniteto svojega Ega – češ, da ima, skupaj s svojim političnim gibanjem/stranko, prav. Drugače rečeno: okrog vratu si je sam nadel zanko, potem pa začel še opletati z glavo – torej s ponesrečenim twittanjem – in se na ta način sam »obesil«, se osmešil in na zelo škodljiv način vplival na družbo. Nekaj slepi ovčic se pač lepi na njegovo karizmo, kar se za narcise »spodobi« oz. kot je za tovrstno paradigme – zaradi fenomena (psihoanalitičnega) transferja – še kako značilno. Treba je še namigniti, da javno izražene misli, apeli in pozivi teh »zarotnikov« zanje, za njihovo psihično realnost, niso zlagani, pač pa v sebi čutijo pristnost njihovih občutkov. Sami sebi tako suvereno lažejo, da si še sami sebi (zracionalizirano) verjamejo. Po domače povedano: oni ne vedo, da jim je logika podivjala, da so njihovi občutki spodleteli, t. r. nori. Oni iskreno mislijo, da s svojo družbeno aktivacijo koristijo družbi. In na tej točki se hudo motijo. Vsi ti »zarotniki« so zelo škodljivi za družbo, ker zavajajo mnoge slepe in vodljive ovčice. Po mojem videnju bi jih bilo treba sankcionirati. PS: To moje razmišljanje je bilo povzeto na Nova24TV.

Fri, 8. Jan 2021 at 19:02

312 ogledov

Trojni umor
Nedavno sem dal za Reporter intervju trojnem umoru v okolici Ptuja, v Gorečni vasi. Takole sem zvenel v originalu: 1. Zakaj je ta človek po vaši oceni moril? Serijski morilci in podobni psihopati (in sociopati) so najbolj proučevani ljudje na svetu. Zaradi njih – ker se jih je profiliralo oz. psihično seciralo tudi v povezavi z otroštvom oz. primarno družino – se dandanes ve, to pač vemo bolj psihoanalitično razmišljujoči psiho-strokovnjaki (teoretiki), kot pa psihologi, da je dotični morilec po vsej verjetnosti nastal v primarni, verjetno malce disfunkcionalni, družini. Določen »vzgojen« napake (v »gor-spravljanju«) sta po vse verjetnosti – po mojem (psihoanalitičnem) videnju – naredila tako oče, kot mati, tudi v njuni medsebojni interakciji. Moški, ki je sposoben ubiti žensko, mora v svoji psihi, v nezavednem, zadovoljena dva pogoja – v smislu »pogoj kot zakonitost«: 1. Imeti mora potlačeno hudo zamero do (v otroštvu doživete) matere; 2. Deficit v moralnem razsojanju, torej v strukturi Nadjaza, kar gravitira v fazo razreševanja Ojdipovega kompleksa. 2. Kaj se dogaja v človeku, da od groženj preide k dejanju? Ko se zgodi zločinsko dejanje, se v bistvu dokončno aktivirajo tiste potlačitve, ki, »ven iz otroštva«, prežijo, da se – ob primernih sprožilcih – uveljavijo, se aktivirajo, seveda v simbolni obliki, torej simbolno podoživeto oz. v simbolno ponovljeni obliki, vendar z veliko večjo libidinalno investicijo – beri: bolj agresivno, bolj jezno. Že sam izbruh groženj nakazuje, da se potencialni delikvent (psihopat), zaradi šibkega Nadjaza, ne more krotiti. To pomeni, da v nekaterih stanjih – včasih tudi pod vplivom »antidepresiva« imenovanega alkohol (ko je moč Nadjaza še bolj okrnjena) –  določenih tipov potlačitev, ki silijo k agresivnemu udejanjanju, ne more več krotiti. Določenim ljudem – večinoma psihopatskim moškim – nekatere nepredelane potlačitve lahko eskalirajo v neobvladljivo formo, torej se udejanjanje v obliki zločina, ki ga posledično zagrešijo. 3. To je eden izmed številnih primerov pri nas, ko so ljudje, ki so najprej grozili z umori tega tudi izvršili. Na policiji trdijo, da nimajo nobenega vzvoda, da bi takega človeka sankcionirali dokler samo grozi. Ali menite, da bi bilo možno na kak način zakonsko urediti področje, ki bi dovoljevalo tudi sankcije proti ljudem dokler samo grozijo? Grožnje lahko pri nekaterih ljudeh lahko delujejo kot samoprerokba, celo kot avtosugestija (kar je samo po sebi že psihološki fenomen). Določeni moški so sami sebi všeč, če so »mož beseda«, in potem udejani nekaj, s čemer je najprej zgolj »retorično« pretil. Tovrstne grožnje – svojevrstne napovedi – je seveda mogoče zakonsko urediti, torej sankcionirati. Pravo bi pač to moralo – na pobudo psihološko-psihiatrične stroke – urediti, mogoče tudi v kombinaciji z zapovedano (obvezno) psihoterapijo, v kateri bi potencialni zločinec predelal nezavedna (potlačena) jedra, iz katerih se napaja tiste vrste agresivnost, ki je naperjena do soljudi. 4. Ali se da odkriti kdaj človek misli resno z grožnjami in da jih bo uresničil? Na kak način? Do neke mere bi se seveda dalo odkriti potencialne psihopate, v določenih primerih morda celo napovedati in/oz. posvariti pravosodni sistem pred določenimi psihopati (in sociopati). Ni pa človek takšne vrste »sistem«, da bi se ga dalo perofilirati na tak način kot npr. robota oz. stroj. Če se že kakšen psiho-strokovnjak, ki se spozna na psihoanalizo v propedevtičnem smislu (psihoanaliza je namreč fundamentalna veda o delovanju oz. konceptualizaciji človekove duševnosti) najde, zagotovo ni vključen v delo Policije/kriminalistov. No, utopično je že pričakovati, da bi takšen strokovnjake sproduciral slovenski izobraževalni sistem na področju psihologije oz. psihopatologije, torej klinične psihologije, psihoterapevtike in psihiatrije. Še težje pa si predstavljam, da bi se potencialnega strokovnjaka – očitno bi moral biti sodelavec Policije oz. kriminalističnih službe – dalo sploh soočiti s potencialnimi psihopati, ki so zaradi osnovne narcistične strukture odlični igralci in bi s svojo »glumo« (igranjem samega sebe) znali dobro zavajati psihološko izurjene »psiho-preiskovalce«. Meni osebno se zdi (strokovno, s psihoanalitičnega vidika) nepojemljivo, kako si je slovenski pravosodni sistem dovolil, da se je nek Silvo Plut ali Sebastien Abramov (Colarič) – s svojim »pedigrejem« oz. dosjejem – lahko kar »sprehajal« po državi. 5. Kje je ključna razlika med tistimi ki svojih groženj ne uresničijo in tistimi, ki jih? Razlika je predvsem v strukturi, torej moči Nadjaza (moralnega razsojanja) – vesti, ki pri nekaterih že prej, torej preventivno peče. Npr. moški, ki so sposobni ubijati ženske, imajo različno količino oz. moč potlačene jeze do (v otroštvu doživete osovražene) mame. Če je mama imela veliko grehov povezanih s sinov, in če temu sinu ni ojdipalno očetoval – beri: ga »krotil« in »v red spravljal« – »dober«, predvsem pa prisoten, oče, potem se sinu v odraslosti ne piše nič dobrega – bolje rečeno: ženskam, (ki bodo imele simbolno zastopstvo matere) s katerimi bo čustvoval dotični moški, se ne bo pisalo nič dobrega.

Mon, 28. Dec 2020 at 16:34

452 ogledov

Kako cenzurira DELO
Sredi letošnjega junija (2020) sem bil s strani Delove novinark nagovorjen nekako takole: »Kaj – kako naprej – po korona-krizi?!«  Razloži svoj pogled na postkorona čase in na karanteno. Kako ljudje delamo bilanco v času karantene, kaj smo jemali kot samoumevno doslej ... Ljudje, ki so poročeni, se bodo – pravijo – želeli ločiti, zapriseženi samci poročiti, brez otrok imeti otroke ipd. Je prišel čas za menjavo kariere, partnerja, življenjskih poti  ...? Računal sem, da bo novinarka znašla po svoje in vzela tisto, kar bo po njenem mnenju primerno za koncepcijo njenega članka. Sprijaznil sem se s tem, da bo po svoji presoji izločila tisto, kar ne bo sodilo v članek. Pripravljen sem bil pogoltniti, da bo v članek novinarka nekaj umestila, urednik(i) pa ji bo(do) izločili nekaj, kar jim ne bo pasalo. Po številnih konzultatcijah in preverjanju, kaj je pisalo v tiskani verziji, sem ugotovil, da je novinarka na splet dala originalno svojo verzijo; po nekaj urah pa ji je to verzijo uredništvo ("šefi") umaknilo - in tudi v tiskani verziji objavili članek brez mojih citatov. Kakorkoli že, julija 2020 sem svoje razmišljanje, svoje odgovore, zastavil takole: Časi, ko se vsak lahko dela pametnega, so v tej korona-krizi idealni. Medtem, ko so največji modreci kar malo previdni pri napovedovanju dogodkov – teh, ki še gravitirajo v korona-krizo  in tistih kriznih časih, ki bodo še sledili – nepremišljeni analitiki in razni »vplivneži« kar tekmujejo, kaj vse bo še sledilo. Jaz sem bistveno bolj previden – kar vem, da pol toliko, kar napovedujejo drugi, v bistvu ne da napovedati. Vsega tega se s še tako genialno človeško pametjo preprosto ne da sprocesirati. Na začetku korona krize sem bil bistveno bolj previden oz. sem opozarjal na previdnost pri napovedovanju, ker se človeška psiha zelo nepredvidljivo obnaša ravno v krizah. Ubere lahko v to ali ono smer. Marsikaj se ne da dokončno napovedati – tudi zato ne, ker je v družbi toliko različnih ljudi. Eni reagirajo tako, drugi pa popolnoma drugače. V krizah pridejo na plano tudi psihopati in sociopati, ki se krasno znajdejo tudi v krizah. Zato so takšne in drugačne demonstracija teko sporne in problematične. Tam se namreč uveljavljajo oz. blestijo – beri: prihajajo do izraza – ravno latentni psihopati in/oz. psihopati. Skozi psihoanalizo – kot vedo o nezavednem – se situacija okrog te krize, začinjene s karanteno – in tiste, ki bo še sledila – vidi bistveno drugače kot jo vidijo laiki ali celo povprečni strokovnjaki. Šolani strokovnjaki brez talenta so v tem trenutku »mrzli«, povsem brez pametnih interpretacij in odgovorov. Namreč: tudi povprečni psiho-strokovnjaki – psihologi in psihiatri – pogosto nimajo ustreznih znanj in konceptov (in talenta), s katerimi bi se dal razumeti raznorazne ekscese – sedanje in tiste, ki bodo še sledili tej korona-krizi. Pojem oz. koncept nezavednega (in simbolnega) je mnogim psiho-strokovnjakom popolna neznanja, prava »španska vas«. Klasični psihostrokovnjaki so bili po drugi strani bolj previdni pri interpretaciji zato, ker se z ego-psihološkimi koncepti ne da daleč priti oz. kaj bistvenega povedati. Psihoanaliza lahko s svojimi koncepti napoveduje bistveno več. Osebno menim, da se bodo ljudje že v tej krizi – zaradi karantene – začeli deliti na funkcionalno odrasle in tiste »ta-prtegnjene« (»čudne« »(z)motene« (nezrele, otročje) – NE VEM KATERI IZRAZ JE BOLJ SPREMENLJIV). Problematični so tisti, ki bodo v svojih obrambnih reakcija znotraj družine – pod pritiskom karantene – regradirali, torej zdrsnili v določena infantilna stanja in reakcije. Infantilnih, torej povsem otročjih reakcij bo vse več in eskalirati znajo do agresivnosti in nasilja. Najbolj problematične so družine oz. tiste partnerske skupnosti, v katerih sta osebnostno »razštelana« oz. »razglašena«, torej nezrela oba partnerja. Nezrelost (»čudnost«, »prtegnjenost«) namreč gravitira v otroštvo. No, tudi vsa osebnostna/psihična normalnost in trdnost je povezana z otroštvo oz. z odraščanjem v funkcionalni družini. Če je »čuden« / »razštelan« / »razglašen« (nezrel) samo eden od partnerjev/zakoncev/staršev, ima drugi, zrelejši lahko odnos(e) kolikor toliko pod kontrolo. Če pa sta nezrelo popadljiva in še sadistična en do drugega oba, pa tak odnos predstavlja poosebljeni pekel. Najbolj so v teh časih pod stresom ljudje, ki imajo takšno ali drugačno osebnostno specifiko oz. težavo ali celo motnjo – bodisi že diagnosticirano ali zgolj latentno. Aktualne so depresivne in anksiozne/tesnobne motnje, panični napadi, aktivirajo se lahko celo fobije – najbolj pa je nevarna akutna agresivnost s primesmi sadizma. Aktivirani so številni obrambni mehanizmi. Vseskozi je na delu popolna iracionalnost, brezglavost – najbolj pa so nevarni moški fizično agresivni izbruhi, čeprav verbalna agresivnost žensk, po stopnji nevarnosti, ne zaostaja. Za vsako ceno oba vpleteni v prepire iščeta dežurne krivce – krivdo za kronično stisko otročje valite en na drugega … Vse tisto, kar sem jaz napovedal, se je tudi zgodilo. Oz. zakonitosti, ki sem jih napovedal, so se udejanile za določene skupine ljudi. Drugi ljudje so se v krizi pač drugače obnašali, ker je bil njihov infantilni fundament drugačen.  Posebno poglavje so partnerske skupnosti, družine. Drug problem pa je družba. »Kolesarjenje« in vse te nepotrebne in nestrpne ekscese v obliki demonstracij sem t. r. posredno napovedal. Številni simbolni procesi, ki so v dnevni rutini izjemno pomembni, so sedaj predrugačeni. (No, žalostno je, da te moje teoretske teze domala nihče pravilno/ustrezno ne razume.) To bi npr. pomenilo, da bi ženske lahko spet vzljubile kuhanje, ki je simbol rojevanja. Čiščenje stanovanja bi zadobilo simbolno zastopstvo mesečnih umivanj pri menstruaciji. Pospravljanje in preurejanje stanovanja (pohištva) bi za oba spola lahko simbolno pomenilo nezavedno željo po spremembi partnerskih odnosov. No, tudi falične karieristke bi se znale z afiniteto ponovno vživeti materinstvo, gospodinjstvo. Določeni simbolni procesi so se dejansko spremenili. Statistika sicer tega morda na zmore eksplicitno pokazati. V svojih marčevskih napovedih sem spregledal vloge narave, ki je za mnoge ljudi zadobila simbolno zastopstvo matere, matere, ki zdravi – na način, kot je nekoč infantilna mamica blagodejno vlivala na svojega bolnega otroka. Zdaj je narava prevzele to simbolno zastopstvo zdravilne matere. Za nekatere ja ta ista narava simbolizirala tisto svobodo, ki so si jo nekoč želeli, ko so bili preveč strogo vzgajani. Svojevrstno težavo predstavljajo pokvarjeni mestni narcisi, ki so prikrajšani za javno izpostavljanje. Zaradi tega so doma – za štirimi stenami – zelo razdraženi. Vzkipijo za vsako figo, ker so prikrajšani za t. i. narcistično gratifikacijo, torej za pohvalo, javno odobravanje, aplavz publike … Narcisi so še brez Nadjaza, kar pomeni, da jih pri izbruh psihopat(olog)ije – tudi vseh derivatov agresivnosti – nič ne zaustavlja. Pri teh t. i. dekompenzacijah si dajejo duška ravno za štirimi stenami, ker jih nihče drug ne vidi – kar pomeni, da lahko postanejo pravi psihopati. Lepega in všečnega – za druge – se jim ni treba delati – monotonega partnerstva se narcisi pač hitro naveličajo. In če živijo v partnerstvih oz. družinah v hišnem bloku (v mestu) – garsonieri ali manjšem stanovanju, kjer se ne da nikamor skriti – je življenje s takšnim narcisom in/oz./ali psihopatom v teh časih za partnerja/partnerico in otroke resnična muka.  Tisti, ki v teh kriznih časih živijo v svojih hišah z dvorišči, je bistveno lažje preživeti karanteno. Posredno sem napovedal, da bo v času karantene bistveno več ločitev. In to se je res zgodilo. Družbeni ekscesi so me skrbeli, pričakoval sem jih – in vedel sem, da se bodo uveljavljali ekscentriki, s t. i. modernimi umetniki v prvih vrstah. Otroci, ki so vpeti v takšne disfunkcionalne družine oz. starševske odnose, bodo aktualno patologijo posrkali v svojo osebnost (v duševnost), kar se jim bo manifestiralo šele čez 10 ali 20 let. Najbolj so na udaru otroci do 10 leta starosti. Njim se ta korona-kriza – ker sta starša v odnosu (kot) pes in mačka – manifestira šele v odraslosti, in to morda ravno v medosebnih/medpartnerskih (zakonskih) odnosih, v katere bodo vpeti, v katerih bodo živeli, v svoji odraslosti. Ta moje napoved se bo šele uresničila za mnoge zdajšnje otroke, ki so doživeli družinski kaos - čez mnogo let. To, da si odvetniki, ki prežijo na potencialne ločence, v teh časih manejo roke, verjetno ni treba poudarjati. No, sreča je, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Mnogi partnerji se bodo – za voljo otrok – sčasoma, ko bo kriza minevala, tudi še pobotali. Kar je seveda prav. Funkcionalno odrasli starši se – za voljo otrok – ne ločujejo. Tisti, ki kronično kuhajo zamero, tudi po korona-krizi svojemu partnerju/partnerici ne bodo odpustili. Ločitve sem napovedal, ampak sem za nekatere napovedal tudi spravo, ko bo karantena minila. To bo šele prišla oz. prihaja sedaj, ampak tega ne more zabeležiti nobena statistična raziskava. Seveda pa obstajajo tudi izjeme – torej pari, ki bodo ravno zaradi korona-krize (karantene) postali v partnerstvih zrelejši in bodo svoje odnose učvrstili – ker bodo videli dobre plati svojih »boljših« oz. »lepših« polovic. Ženske bodo po eni strani videle svoje partnerje/može kot dobre očete njunim otrokom. Moški pa bodo po drugi strani videli, kako ljubeče in tolažilne znajo biti njihove partnerice/žene njunim otrokom. Ampak tudi teh zakonitosti ne more zabeležiti nobena statistična raziskava – se je pa to zagotovo tudi dogajalo. So pa v teh časih že ločeni starši (in njihovi otroci) velik problem – ženske na svoj način, moški pa na svoj. Skrbništva namreč zagodejo obema ločencema, še najbolj pa otrokom. Mamice so pogosto popolnoma brez vzgojne moči – še posebej, če morajo kroti dva »mulca«, fanta – no, tudi hčere znajo biti za mame vzgojno še kako naporne. Tudi mnogi očetje, ki v tej karanteni ne morejo vzdrževati ustreznih stikov, znajo biti zelo obupani, ker ne morejo skrbeti za svoje otroke. Otroci so v stiski na svoj način – npr. zato, ker pač ob sebi nimajo »vsemogočnega« (dobrega) očeta, ki ima falično moč, na katero se lahko zanesejo, ki jih varuje, jih zaščiti in na ta način potolaži … No, mnogim ločencem je zdaj še kako žal, da so se ločili, ker so njihovi otroci zaradi korona-krize in karantene v svojevrstni, nedefinirani stiski. Potolažiti se jih ne da tako, kot bi se jih dalo, če bi bila oči in mamica ob njih. Svojevrsten problem bo sčasoma – če korona-kriza, torej karantena, do poletja ne bo minila – bo pri mnogih nastopilo znamenito izgorevanje (ang. burnout). Nenehen stres, napetost in nejasno stanje bo vplivalo na nekatere kognitivne sposobnosti, na racionalnost in moralno razsodnost. S krizo je seveda najbolj zaznamovano naše nezavedno, ki ni pod (zavestno oz. kognitivno) kontrolo, niti se ga ne da razumeti, ker ima še simbolno logiko. Izgoreli ljudje pogosto postanejo tudi moralno pokvarjeni, izprijeni. Preživetvena logika se bo pod diktatom eksplozivne zmesi načela realnost in načela ugodja začela spreminjati. Izgoreli ljudje bodo postali flegmatični (malomarni in brezbrižni), prepirljivi, vzkipljivi, cinični, apatični, celo privoščljivo sadistični do najbližjih. Imeli bodo »kratke živce« – prepiri lahko eskalirajo do udarcev ali celo pravih pretepov, v katerih načeloma zmaga moški. Ženske bodo postale zajedljivo in cinično jezikave. Seksualnost – ki je v teh časih še kako na udaru – lahko zamre ali celo popolnoma ugasne – vsaj začasno. V vseh dosedanjih karantenah – ko še ni bila uveljavljena kontracepcija – so po eni strani sicer prinesli povečano število rojstev. Po drugi pa se je pri nekaterih ženskah vzpostavil seksualni gnus do svojih tečnih in neznosnih partnerjev. Zato je bila moja napovedal, da bo seksualnost v krizi še kako na udaru, še kako aktualna. Ampak seksualnost lahko ubere v eno, ali v drugo stran. Eni postanejo hiperseksuali, drugi aseksualni. Vse to sem napovedal Kriza moške zadane toliko bolj, kolikor so zaradi karantene preprosto izgubili službo – vir finančnega prihodka –, ker je fatalno povezana s fenomenom kastracije. Moški, ki so v teh časih izgubil službo – beri: vir prihodka – so v strašanski stiski. Problem je toliko večji, ker ga mnogi ne prepoznavajo na ustrezen način. Simbolna kastracija je ena najhujših stvari, ki so moške prizadele že v teh korona-časih – ampak najhujše še sledi, ko/če moški ne bodo imeli službe, torej prihodka. Za denar se ve, da ima falično simbolno strukturo, torej je simbol moškega spolnega organa … Porast psihosomatskih bolezni pri moških se bo – zaradi simbolne kastracije – zgodil šele v prihodnjih mesecih. Bega v bolečino oz. bolezen je znan obrambni mehanizem, ki se pri nekaterih moških lahko stopnjuje do smrti. V prihodnjih mesecih in letih lahko pričakujemo povečano umrljivost moških – v ozadju pa bo simbolna kastracija, ki bo imela finančno podstat, ozadje. Da simbolna kastracija popolnoma deformira seksualno življenje, se ve. No, tudi ženska ranljivost v času korona-krize zaznamuje njeno spolno željo oz. pohoto. Prišlo bo do porasta ženskega lepotičenja, posedanja pred ogledalom. Ženske se bodo barvale na blond, rdeče šminke in laki za nohte se bodo bolj kupovali … Dekolteji se bodo povečali, več kože se bo kazalo ipd.. Prostitucija se bo povečala in tudi pocenila, ker bo več ponudbe in povpraševanja. Te moje napovedi se bodo začele udejanjati jeseni in pozimi, ko bodo denarne zaloge pošle in ko država ne bo več tako finačno ustrežljiva. Veliko dildotov se bo polomilo, vibratorji pa se bodo znucali. Moški bodo imeli musklfiber v dominantni roki – običajno desnici, ki bo postala okrepljena. Celotna tematika je tako kompleksna, da bi se že sedaj, ko prava, torej gospodarska kriza, sploh še ni nastopila, že lahko napisali debele knjige. Tisto, kar bo še sledilo, je po mojem videnju še veliko hujše od tega, kar imamo sedaj – vendar je nemogoče vse možne futuristične predikcije ustrezno sprocesirati. Namreč: tudi tisoče mrtvih po drugih državah bo po svoje prizadelo tudi nas oz. cel svet. Neposredno soočenje s smrtjo ljudi psihično zaznamuje, mnoge docela spremeni. Sicer pa se sploh še ne ve – ker se tega preprosto ne da vedeti – kakšen nadaljnji tempo bo ubral koronavirus pri nas in kakšen pri sosedih – npr. po Balkanu. Kako bosta virus in smrt kosila po beguncih se tudi še ne ve … Toliko je še nejasnega, da zapadem v apatijo, ko vidim, da se v bistvu ne da nič gotovega napovedati. Še naša intuicija je popolnoma dezorientirana – ker je naše nezavedno prenasičeno z neštetimi informacijami, tudi z lažnimi novicami in teorijami zarote. PS: Tole je ta članek (»Molči, da si ne boš na koncu sama česa kriva!«), kjer so moje misli (citati) izrezane (bile pa so navedene v tiksani verziji).

Sun, 27. Dec 2020 at 15:03

153 ogledov

Wikipedija - Roman Vodeb
GLEDE NA TO, DA SE ME JE PRECEJ SPODLETELO LOTILA TUDI SLOVENSKA Wikiperdija (Jernej Polajnar - Yerpo, ModriDrikac & Co), NA TEM MESTU VRAČAM NA "WWW" TISTO OSNOVNO VERZIJO, K SO MI JO "LEVI HLAPCI" UMAKNILI IN ZAMENJALI Z ZAVAJAJOČO VERZIJO, KI POPOLNOMA ZGREŠI MOJE IDENTITETNO BISTVO, KATEREGA SEM KOT ANGAŽIRANI KRITIČNI MISLEC/INTELEKTUALEC, ZAPUSTI V SLOVENIJI V ZADNJIH 20 LETIH. Roman Vodeb, kritični mislec, (teoretski) psihoanalitik, * 13. avgust 1963, Trbovlje Življenje in delo Roman Vodeb je odraščal v štiričlanski delavski družini v Trbovljah. Osnovno šolo je končal v Trbovljah, Srednjo Pedagoško gimnazijo (Ledina) pa v Ljubljani. Vsa leta je bil aktiven športnik – telovadec/gimnastičar. Leta 1983 se je vpisal na Fakulteto za telesno kulturo (šport). Zaradi poškodbe je takrat končal uspešno tekmovalno kariero v športni gimnastiki in se predal trenerskemu delu. V mladinskih kategorijah je na jugoslovanskih prvenstvih osvojil 15 kolajn (od tega 3 zlate na parterju). Kot trener je vzgojil je nekaj odličnih tekmovalk v športni gimnastiki, ki so osvajale naslove državnih prvakinj (še) v Jugoslaviji. Zaradi teh uspehov je bil še kot absolventa profesionalno angažiran v trboveljskem Gimnastičnem klubu oz. društvu Partizan Trbovlje, kjer je v dopoldanskem času vodil ure »gibalnih dejavnosti« (telovadbo, športno vzgojo), za vse trboveljske malo-šolarje, popoldan pa treniral vrhunske športnike in športnice (med leti 1987 in 1996). Obe društvi je skupaj z ženo (izvenzakonsko partnerico) Tino Trugar tudi organizacijsko uspešno prilagodil novim družbenim tokovom. Po skoraj desetih letih trenerstva v vrhunski gimnastiki in sočasnega pedagoškega dela v vrtcu se je posvetil raziskovanju, znanosti in teoriji, s čemer je »koketiral« že vsa trenerska leta. Njegov glavni miselni koncept (orodje) je bila od vsega začetka Freudova psihoanaliz. Šolanje Dodiplomski študij je končal leta 1989 z diplomo na temo osnovne in specialne motorike v športni gimnastiki. Magisterij na Fakulteti za šport je končal leta 1996 z magistrsko nalogo o psihoanalitičnih vidikih motivacije: Manifestna in latentna struktura športno-motivacijskega prostora pri 14-letnikih. Še pred dokončanjem tega študija na FŠ se je vpisal tudi na podiplomski študij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture), leta 1998 pa tudi doktorski študij na Institutum Studiorum Humanitatis (smer Antropologija vsakdanjega življenje). Druga dva podiplomska študija (drugi magisterij in doktorat) je »končal« v letu 2000 in/oz. 2002, čeprav mu doktorske naloge Šport skozi psihoanalizo na ISH-ju niso pustili zagovarjati – mnenje nepristranskih/objektivnih poznavalcev/opazovalecev je, da zaradi ideološkega revolta v feministično-LeGeBiTtrovskih in/oz. gejevskih vodah. Njegov nesojeni doktorat je (v razširjeni obliki) izšel kot knjiga z istoimenskim naslovom Šport skozi psihoanaliz (2001). Publicistična dejavnost V sklopu zadnjih dveh podiplomskih študijev (modulov in izpitov) se je angažiral tudi pri tematiziranju različnih družbenih fenomenov, ki nimajo nobene povezave s športom, se pa navezujejo na psihoanalizo in teorijo ideoloških mehanizmov ter teorijo institucije. Ob angažirani publicistični dejavnosti (do leta 2021 je bilo objavljenih okrog tisoč strokovnih prispevkov v različne časopise in revije – večina le-teh je objavljenih na njegovih treh blogih) je napisal tudi šest odmevnih knjig. Knjige ·         Ideološke paradigme v športu (… ko poseže vmes država) (1999) – ta knjiga je imela močne učinke na razumevanje in razvoj slovenske športni politiki. Botrovala pa je tudi ustanovitvi Katedre za filozofijo športa na Fakulteti za šport. Knjiga predstavlja epistemološki rez v razumevanju sociologije in filozofije športa/športologije (kineziologije). ·         Šport skozi psihoanalizo (2001) – nesojeni (»na grmadi zažgani«) doktorat v resnici predstavlja epistemološki prelom v športologiji oz. pri razumevanju bistva športa. ·         Subjekt v ideologiji (športa) (2003) – magisterij na Filozofski fakulteti (smer Sociologija kulture). ·         Interpretacija športa (2005) – gre za nadaljevanje oz. nekakšen »II. del« knjige, Šport skozi psihoanalizo. ·         O spolu (in z njim povezanih reče – tudi o feminizmu in »moškinjah«) (2011) – je družbeno najodmevnejša knjiga preko katere sta bila močno zaznamovano dva referenduma o novem družinskem zakoniku (2012) in noveli ZZZDR (2015). ·         Prvi spol (2019) – je ena najbolj kotroverznih, po svoje tudi šokantnih, knjig na področju kritike feminizma, torej (anti)feminizma (še posebej Simone de Beauvoir). Psihologija dela: mobbing, agresivnost, nezavedno čustvovanje (2011) – v obliki brošure je bila v majhni tiraži izdana še »psihoanaliza« dela (psihoanalitični vidiki nekaterih poglavij iz psihologije dela). Profesionalna kariera Od leta 1987 do 1996 je bil profesionalni trener in pedagoški delavec v vrtcu. Od  1996 do 2002 pa je bil zaposlen kot sekretar Zveze športnih društev Trbovlje, zadnje leto kot svetovalec (župana) za šport na Občini Trbovlje. Letu 2002 je za eno leto prevzel funkcijo vršilca dolžnosti direktorja Zavoda za šport Trbovlje. V letu 2003 pa je bil potrjen za direktorja za polni mandat (do leta 2007). Od 2007 pa je posta »svobodnjak«, osebni svetovalec (tudi psihoterapevt), publicist, predavatelj, blogar – skratka družbeno angažiran intelektualec, kritično-(psiho)analitični mislec – najprej kot samostojni podjetnik (ROVOSS), pozneje v zasebnem zavodu »Zimske urice«. Medijska dejavnost Slovenski javnosti je poznan kot kontroverzni kritični mislec in lucidni, pogosto »nesprejeti«, intelektualec. Slovensko medijsko sceno je zaznamoval s šokantnimi intervjuji in kolumnami ter samostojnimi izjavah (»čivki«/tweeti), ki so jih včasih povzemali številni mediji. Na lokalni TV Trbovlje je imel tudi svoje televizijske oddaje (Modrovanja in Razbito) – začenši decembra 2006. Bil je kolumnist v Večerovih Pogledih in prilogi Bonbon. Na radiu »Europa 05« (današnji Radio Bob) je imel v letu 2015 (eno leto) redne tedenske radijske kolumne/komentarje preko telefonskega oglašanja. Na internetnem portalu Nova24TV je bil leta 2015 (za eno leto) tedenski kolumnist. Slovensko medijsko sceno je od septembra 2018 zaznamoval kot udaren (so)komentator – eden najbolj gledanih/priljubljenih – v televizijski oddaji (VV) Faktor na TV3. Eno leto (od julija 2019 do junija 2020) je pisal tedenske kolumne – ene najbolj branih – za portala Fokuspokus. Gledališka dejavnost Zaradi medijske blokade se, po letu 2012, začel pojavlja tudi na gledaliških odrih. Skreiral je lik »Sigmana Frojdeba« (»klon« Romana Vodeba in Sigmunda Freuda). Svoje igre je režiral, napisal scenarij in odigral glavno vlogo. ·         »Seks, Freud in jaz« alias »»Ajde miška, to mi deli!« (2012) – gre z nekakšnim »stand-up« satirično tragikomično »predavanj«, s poučnim psihoanalitičnim pridihom. ·         »Lepotica in psihoanalitična zver« (2014) – satirična duo-komedija s soigralko Moniko Jekler. ·         »Najstnica pri seksologu« (2016) – poučna predstava za srednješolsko in študentsko populacijo (soigralka Nika Manevski). ·         »Razočarana gospodinja pri seksologu« (2017) – pravi gledališki hit s preko 200 ponovitev (najprej s soigralko Uršulo Soban, pozneje z Moniko Jekler). ·         Nekakšno gledališko varianto »pogovorov o seksualnosti« (skozi psihoanalizo) je imel z Leo Mederal-Gams (2018). Zasebno življenje Roman Vodeb živi v Trbovljah v izvenzakonski skupnosti s Tino Trugar, s katero imata dva sinova: Tim (letnik 1990) in Nik (letnik 1994). Doprinos k psihoanalizi Vodebov doprinos k Freudov(sk)i konceptualizaciji duševnosti (psihoanalizi) je v tem, da poudarja različnost obeh spolov – moških in žensk – (tudi v kontekstu sociologije spolov) ter vlogo nezavednega, ki mu skozi poveljuje otroštvo in seveda seksualnost. Posledično je radikalni kritik vsakršnega feminizma (še posebej Simone de Beauvoir) in teorije spolov (gender theory). Zagovarja različnost spolov – tudi v kontekstu konceptualizacijie (tradicionalne) družine – in posledično ujemanje (kompatibilnost) obeh spolov. V svoji kritiki feminizma in enačenja spolov se opira ravno na Sigmunda Freuda in njegovo tezo (in istoimenski spis): »Anatomija (genitalij) je usoda!« Ob tem freudovsko dodaja neko teoretsko noviteto – nekakšno dopolnilo k osnovni Freudovi psihoanalizi: da so moške genitalije (penis) konstitutivno »dajajoče«, ženske (vagina) pa konstitutivno »sprejemajoče«, in to na simbolni ravni, torej tudi v družbenih in družinskih/partnerskih (zakonskih) odnosih. S tem precej zaznamuje teorijo sociologije spolov. V svoji konceptualizaciji se Vodeb mestoma navezuje na Jacquesa Lacana, mestoma pa se od njega oddaljuje – npr. ko negira Lacanovo tezo, da je človek konstituira kot simbolno bitje skozi jezik/govor. Vodeb (modificirano) trdi, da je človek simbolno bitje zato, ker misli in ne zato ker govori, in da jezik ni pogoj strukturiranja misli/mislenja (razen kompleksnega mišljenja, ki ga resnično pogojuje jezik/govor). Za Vodeba je »realno realno« – Freud bi rekel »primarni proces« – sicer res nezavedno (ki je simbolno), toda Vodeb govora/jezika nima za (pred)pogoj simbolnosti v strukturi človekove duševnosti. Ko Vodeb trdi, da moramo vsakdanjo realnost (v budnosti) »prebrati« in jo dešifrirati tako kot sanje (ali umetnost), dodaja, da govori nima noben neposredne zveze s to vsakdanjo simboliko, bolje rečeno (psihično, nezavedno) simbolnostjo. Zato Vodeb npr. šport (tako kot umetnost ali vsakdanje rituale, spodrsljaje, zmote) klasično freudovsko prebere kot simptom, ki ima svojo simbolno formo/strukturo – večinoma res (pan)seksualno, ne pa izključno. Znamenita Vodebova teza je, da žogarski »gol/koš ni gol/koš«, pač pa simbol ženskih genitalij (vagine). Njegov panseksualizem – še posebej športni – je v osnovi vezan na Ojdipov in/oz. kastracijski kompleks (športni nasprotniki so simbolni zastopniki osovraženega ojdipskega očeta, ki ga je treba kastrirati – vi isti luči pa športniki sami sebe nezavedno vidijo kot kastratibilne, torej premagljive …). Vodebov epistemološki prelom/rez v razumevanju športa (in športologije/kineziologije) je ravno v tem, da ima šport – tako kot sanje – svojo latentno strukturo. Da bi resnično razumeli šport, ga moramo najprej »prevesti«, dešifrirati – tako kot sanje. Vodeb je svojo freudovskost oz. (teoretsko) psihoanalitičnost apliciral na razumevanje športa, kar ni naletelo na odobravanje njegove matične športne/športološke/kineziološke stroke. Tudi doktorirati (na Institutum Studiorum Humanitatis) mu tamkajšnji liberalni (beri: feministično-gejevski/LeGeBiTrovski) lobiji niso pustili – objektivne kritike pravijo, da predvsem zaradi spontanega učinka na (anarho)liberalno ideologijo. Njegov nesojeni doktorat Šport skozi psihoanalizo so mu onemogočili prav slednji: gejevsko-feministični oz. LGBT-lobiji. Leta 2001 je kljub temu izdal kultno, epistemološko prelomno knjigo z istoimenskim naslovom: Šport skozi psihoanalizo. Po letu 2005, ko je Vodeb izdal svojo zadnjo športološko knjigo (Intepretacija športa), se posveča (psiho)analizi vsakdanjega življenja, dnevne rutine, umetnosti in tudi politike oz. politični analitiki (predvsem domači). V času korona-krize je dokončno elaboriral psihoanalitično interpretacijo znamenite teorije zarote. V sociološkem kontekstu je blizu ameriškega funkcionalista Talcotta Parsonsa hkrati pa je radikalni kritik kanadskega sociologa Ervinga Goffmana ter eksistencialistične filozofinje Simon de Beauvoir in njenega feminizma. V isti sapi se poleg na Freuda naslanja še na Melanie Klein, njenega učenca Donalda Winnicotta in Johna Bowlbyja. Slednje je teoretsko združeno v njegovi t. r. najbolj cenzurirani knjigi Prvi spol (2019), ki predstavlja nadaljevanje – nekakšen »2. del« – knjige O spolu (2011). Novost, ki jo Vodeb v pelje v razumevanje (sociologije) spolov – in s tem sesuva feminizem – je vezana tudi na latentno strukturo opravljanja različnih poklicev, v ozadju katerih je prav iz Ojdipovega kompleksa izhajajoči kastracijski kompleks, ki je, glede na spol, radikalno različen. In zato se lahko oz. se morata spola skozi različnost tudi dopolnjevati – in v partnerskem odnosu in v vsakdanjem življenju (sociologiji spolov). V argumentaciji, zakaj morata biti spola različna, vpelje tudi nov (sociološki) koncept: aritmetična sredina družbene sreče oz. ugodja, kar zaznamuje njegov politološki diskurz v politični analitiki. V tej zvezi apelira na politike, češ da morajo sprejemati take zakone, ki bodo dvignili nivo doživljanja sreče, torej prijetnosti življenja na višjo raven. Načelo ugodja Vodeb ne pripisuje le Onemu (angl. Id), pač pa tudi Nadjazu (Superego). Rešitev za družbo je po Vodebovem mnenju v tem, da se rehabilitira tradicionalna družina s faličnim, simbolno nekastriranim očetom in feminilno (nefalično) mamo. To bo povrnilo normalnost v razreševanje Ojdipovega kompleksa pri otrocih, kar bo normaliziralo bodoče rodove moških, ki bodo spet pridobili moralno razsodnost (močan Nadjaz) in zdravo testosteronsko agresivnost (beri: kontrolirano tekmovalnost). V koncept Erosa in Thanatosa Vodeb ne poseže, niti ga ne kritizira posebej – se pa vidi, da destruktivni gon smrti pripiše kastracijskem kompleksu, bolje rečeno bojazni/strahu. Pri individualni psihoanalizi (kot terapevtski metodi) se Vodeb sicer vrne k Freudu – tako, da poudarja vlogo prvih treh faz psihoseksualnega razvoja. V svoji teorizacije odnosov med spoloma in kritiki družbe (skozi teorijo spola/gender) se mu zdi pomembna predvsem falična faza z Ojdipovim in kastracijskim kompleksom. Za razliko od Freuda pa ne govori o predstavah (in afektu), pač pa govori o »miselnem odtisu«, ki si ga otrok – glede na dogodke – vzpostavi v svoji psihični realnosti. In otrokov miselni odtis je toliko bolj ključen za razvoj duševnosti v odraslosti, kolikor bolj je libidinalno investiran (»oenergeten«) – Vodeb od Freuda prevzame koncept libidinalne ekonomije in ga tudi nadgradi – tako, da pravi, da se vse libidinalno investirane misli, ki jih otrok doživlja v prvih treh fazi psihoseksualnega razvoja v odraslosti, vrnejo, tako, da jih odrasli človek simbolno podoživlja. Vse libidinalno investirane misli imajo svoje simbolno nasledstvo v odraslosti (povsem mimo tega, da ima človek sposobnost govora, torej strukturiranja misli, míslenja/mišljenja skozi jezik). Hiperinvestirane miselne oz. čustvene brazgotine doživete skozi različne infantilne frustracije so tiste, zaradi katerih človek v odraslosti rabi psihoterapijo. Po Vodebovem mnenju vsak človek na nek način v odraslosti vselej podoživlja svoje otroštvo, vendar na simbolni ravni oz. v simbolni obliki. Npr. če je človek bil v otroštvu prikrajšanj za mamo oz. za prejemanje materine ljubezni, bo v odraslosti postal kronični turist, svetovni popotnik, »vandrovček« – svojo matično državo bo zamenjal in iskal srečo oz. ugodje v tujih državah/deželah (ki imajo simbolno zastopstvo v otroštvu doživete mame). Pri razumevanju vračanja otroštva v odraslosti Vodeb svari pred negativnimi vplivi starševskih ločitev (disfunkcionalna primarna družina) in spolnih zlorab. Tisto, kar otrok v otroštvu nikakor ne bi sme videti oz. doživljati v svoji psihični oz. miselni dejavnosti je soočenje s smrtjo (naj)bližnjih (ali pogrebom – ker koncepta smrti ne dojema pravilno) in klanja živali – tudi gledanje prizorov prakticiranja odrasle seksualnosti (npr. v domači spalnici ali televizijsko pornografijo) so za otroka, po Vodebovem mnenju, lahko fatalne, torej travmatične, kar seveda izbruhne kot psihična motnja na plano šele v odraslosti. Psihiatrično diagnosticiranje Vodeb kritizira prav skozi dejstvo, da se vsakemu otroku (zgolj) vrača njegovo otroštvo, torej ga simbolno oz. transferno podoživlja. Mejna osebnostna motnja (border-line) je za Vodeba zgolj nasledek preveč travamatičnega oz. frustrirajočega otroštva (v primarni disfunkcionalni družini). Shizotipska motnja je za Vodeba zgolj obrambni mehanizem, s pomočjo katerega človek preživi oz. zna vsaj približno (za)živeti. Antifeminizem Vodeb je slovenski politični prostor zaznamoval kot radikalni kritik in nasprotnik istospolnih porok in posvojitev v istospolno partnersko skupnost. Kot aktivni nosilec dveh referendumskih kampanj (2011: »Za pravilno razrešitev Ojdipovega kompleksa« in 2015: »Levičarji za pravice otrok do očeta in matere«) je kot politični (nekonsistentni, konservativni) levičar in (teoretski) psihoanalitik sesuval feministično-LeGeBiTrovsko ideologijo enačenja spolov in ukinjanja koncepta očeta in matere. Skozi razlago fenomena Ojdipovega in kastracijskega kompleksa (in formiranje Nadjaza, »inštalacije« vesti oz. moralnega razsojanja) je učinkoval na dobršen del laične in strokovne javnosti – velik del uradne stroke je njegovim argumentom in medijskim nastopom ostro oporekala. Dve pomembni slovenski združenji – psihološko in sociološko društvo (ki sta po Vodebovem mnenju kontaminirano z levo oz. feministično in LGBT- ideologijo) – sta Vodeba ostro kritizirali in mu nasprotovali. Vendar je Vodebova psihoanalitična argumentacija zakaj istospolni starši (geji in lezbijke) ne morejo posvojenim otrokom dostojno starševati zelo konsistentna in podprta z argumenti, ki se jim ne da kar tako oporekati. Vodeb je v svoji publicistični dejavnosti, medijskih nastopi, še posebno pa v dveh ostrih samostojnih referendumskih kampanjah, feministke označil kot »spolno frustrirane 'moškinje' (med njimi je veliko lezbijk), ki v objemu zavidanja penisa s svojimi ideološkimi nebulozami (z)begajo in poneumljajo ljudi«. V isti sapi feminizem označi kot eno od najbolj smrtonosnih ideologij, ki bo – če bo dokončno simbolno kastrirale moške, ki kot očetje ne bodo mogli več dostojno očetovati – dokončno (skozi moralno pokvarjenost moških) uničila človeško družbo. Feminizem skozi emancipacijo žensk in sesutjem tradicionalne družin posredno botruje razcvetu narcističnih psihopatov (moškega spola), ker zaradi manjka oz. simbolne kastracije očetov niso razrešili Ojdipovega kompleksa – ostali so fiksirani na predojdipalni fazi s t. i. materinskim Nadjazom, ki jim ne omogoča postkonvencionalnega moralnega razsojanja (kot bi rekel Lawrence Kohlberg). Tudi falične ženske – »moškinje«, kot jim reče Vodeb – se ne morejo normalno inkorporirati v zgledno in normalno funkcionirajočo družbo, v vse njene podsisteme. Take falične ženske se silijo na funkcije moči in oblasti, za kar pa, po Vodebovem mnenju, niso moralno primerne, kvalificirane, saj jim njihov šibek Nadjaza (kot je trdil Freud) ne dovoljuje postkonvencionalnega moralnega razsojanja – njihove poslovno-strateške odločitve so pogosto iracionalne. Skozi konsistentno psihoanalitično elaboracijo teorije moralnega razsojanja t. r. smrtonosno zadane feminizem in ga t. r. sesuje, razgali ideološko bistvo (z vso psihično podstatjo) in ga na ta način degradira, celo demolira. Kritike Zaradi svoje antifeministične in panseksualizma drže je bil Vodeb od vsega začetka deležen številnih kritik – toliko bolj, ker se je relativno hitro medijsko uveljavil. Njegove nasprotnike moti predvsem to, da se Vodeb spušča na področja, ki niso njegova matična in nima formalne izobrazbe psihoanalitika oz. psihoterapevta, mediji pa to kare sprejmejo. Neljubo dejstvo za njegove kritike je tudi to, da se Vodeb vseskozi deklarira kot politični levičar, njegovi pogledi na teorijo spola in feminizem pa so zelo konservativni, torej desni. Vodeb je ne nazadnje osovražen, je ker je z leti postal pomembne (so)oblikovalec (influencer/vplivnež) javnega mnenja in zagovornik kritičnega mišljenja ter hkrati kritik koncepta t. i. sovražnega govora – Vodeb ga zagovarja, zato, da bi se razvil pluralizem mnenj in interesov, ki ga levo-privilegirana javnost nekako ne spoštuje. Na področju psihoterapije se Vodeb loteva svetovanj oz. terapij natančno tako, kot se v psihoanalizi (kot terapevtski metodi) »ne sme«. Vodeb klientom po uvodnem pogovarjanju zelo hitro ponudi oz. kar sam servira ponujajoči se uvidi – in ker ima Vodeb karizmatični status t. i. »subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve, zna in zmore (pozdraviti/predrugačiti pacienta)« se odpori pri večini ne vzpostavijo. Za nameček Vodeb moč uvida potencira s hipnozo, ki jo po drugi strani odkriva tudi za odkrivanje jedrnih dogodkov iz otroštva – osredotočen je predvsem na objektne odnose v primarni družini in spolne zlorabe (četudi zgolj na nivoju psihične realnosti). Vodeb se pogosto obnaša, kot da (edino) pacient pozna svojo jedrno  psihopat(olog)ijo (infantilno »zgodbo«), in da (edino) pacientovo nezavedno pozna ključne odgovore – celo rešitve, če se terapevt pacientovo nezavedno ustrezno/pravilno nagovori in/oz. pouči, kako iz obilice (infatnilnih) dogodkov razbrati psihopatogeno jedro. Na področju športa/športologije/kineziologije so se Vodebovi kritiki najprej osredotočili na dejstvo, da Vodeb v športu prepoznava ideologijo – ki do Vodebove prve (in prelomne) knjige Ideološke paradigme (… ko poseže vmes država) sprva niso niti prepoznavali, kaj šele, da bi se soočili z njo. Lev Kreft Vodeba označuje kot enega od štirih najpomembnejših svetovnih radikalnih kritikov športa (Ob Vodebu Kreft navaja še Srba Ljubodraga Simonovića - Ducija, Francoza Jean-Marie Brohmea in Američana Douglasa Kellnera.) Kljub temu, da Vodeb šport samo legitimno psihoanalitično interpretira kot zelo latentno in simbolno seksualnega ter ga skozi ideološki diskurz prepoznava kot »sredstvo in tehnologijo nadzorovanj, reguliranja in discipliniranja« množic, mu ljubitelji športa očitajo, da »šport žali« … Ob evidentni cenzuri je Vodeb tudi pogosto blokiran (predvsem na FB – najbolj odmevna je bila decembra 2015). Umika so mu tudi nekatere najbolj udarne antifeministične videe iz portala YouTube …

Sat, 19. Dec 2020 at 20:22

296 ogledov

Do kdaj lagati otrokom, da obstaja Dedek Mraz, Božiček, Miklavž?!
Nedavno sem se na neki spletni ZOOM-konferenci, bežno razgovoril tudi o svojevrstni škodljivosti zavajanja otrok s strani staršev okrog dejstva, da Dedek Mraz v resni ne obstaja – niti Božiček in Miklavž, niti zobna miška, dobre vile in podobni mitološki liki. V teh časih imajo mladi starši, pa tudi dedki in babice, kar rahle pomisleke okrog tega, do kdaj – do katere starosti – je smiselno lagati otrokom o obstoju omenjenih mitoloških biti oz. likov. Glede na to, da so raznorazne teorije zarote v teh časih dobesedno ponorele, so na nekakšnem (spodletelem) pohodu, je treba ljudem – staršem pa tudi dedkom in babicam, tetam in stricem – povedati, jih poučiti, da je v resnici lahko kar malce škodljivo, če se otroke predolgo zavaja glede obstoja omenjenih mitoloških »junakov«, bitij oz. likov, ker lahko otrok, ki so ga predolgo zavajali, v odraslosti začenja kronično in fanatično – in seveda zmotno –  verjetni v raznorazne teorije zarote. Slovenija velja za državo – skorajda rekorderko –, kjer ljudje množično nasedajo tezi – torej teoriji zarote – da je cepljenje otrok škodljivo; posledično pa je »v modi« tudi apriorni odpor do cepljenja proti novemu koraona-virusu. Tudi vpeljava tehnologijo 5G je mnoge Slovence zmedla in vzpudila precej revolta. Tudi ideji o škodljivosti – celo smrtonosnosti – letalskih izpuhov (chemtrailsov) so  nasedli mnogi Slovenci. Zdi pa se, da se je porast tovrstnih teorij zarote začel pred skoraj 20 leti, ko so talibani s tremi ugrabljenimi potniškimi let porušili oba WTC-nebotičnika, tretje letalo pa je strmoglavilo na Pentagon. Teorija zarote, ki se je takrat pojavila po celem svetu, pa tudi pri nas, je bila, da so Američani sami zrušili oba WTC-je – tako, da so jih zminirali – letal pa, da sploh ni bilo … Freud je tovrstna bizarna in groteskna verjetja, v katere ljudje verjamejo že od prazgodovine, ko se še znanost niti ni rodila, pripisoval zavajanju otrok okrog resnice o seksualnem spočetju in rojstvu otrok. Freud je to pojasnil v dveh spisih iz leta 1907 in 1908 (»O seksualnem razsvetljevanju otrok« in  »O infantilnih seksualnih teorijah«). Dandanes pa se otroke množično zavaja okrog ene drugo teme. Gre za temeljno zavajanje, ki ga še pred stoletji ni bilo, to pa je: vpeljava verjetja v Miklavža, v zadnjih desetletjih pa tudi Dedka Mraza in/oz. Božička. Tovrstna zavajanja so na dolgi rok škodljiva zato, ker otrok okrog petega leta starosti sam sebi že marsikaj razloži – tudi to, da Dedka Mraza oz. Božička (in Miklavža) v resnici ni; torej, da darila nosijo starši, dedki in babice, strici in tete ... Z avtonomnim logičnim sklepanjem se mladi vedoželjnež spontano zoperstavi staršem – prvim avtoritetam – ki ga zavajajo okrog tega predbožičnega in/oz. prednovoletnega obdarovanja. Ta nadležna paradigme zoprstavljanja prvim avtoritetam, ki ga zavajajo in se mu vehementno lažejo, je pomembna zato, ker se otroku v psiho naseli fundament, na katerem se bodo v odraslosti zoperstavljali  mnogim avtoritetam, ki bodo razglašali določene izmuzljive resnice. Ko se je lansko leto takle čas na Kitajskem pojavil novi korona virus (COVID-19), sem sam pri sebi natančno vedel, kako se bodo povsod po svetu začele pojavljati teorije zarote, češ, da se v ozadju nekaj skriva – nekakšna »prepovedana vednost«, zarota proti človeštvu. Moja napoved je temeljila na tem, da poznam, kako se »infantilna prvost« – torej otroštvo – simbolno vrača v odraslosti, kot oživljena »drugost«. Sprožilec tega simbolnega oživljanja je nekakšna skrivnost oz. netransparentnost, ki ima megalomanski celo senzacionalistični družbeni vpliv, razsežnosti. Tako, kot je bila za otroka prava senzacija, da nek »možicelj« decembra nosi darila (ali, da mu »zobna miška« za izpuljeni zob prinese denar), ali da se t. r. »iz nič«v njegovem življenju pojavi bratec ali sestrica (ali celo dvojčka), je za odraslega človeka senzacionalno, da se (zaradi zaletelih letal) zrušita dva WTC-nebotičnika, ali, da je človek prišel na luno, ali da se t. r. »čez noč« (na Kitajskem), pojavi smrtonosni virus. Ljudje, ki so jih starši preveč suvereno in predolgo zavajali okrog Dedka Mraza/Božička (Miklavža), ali so jim v objemu sramu celo lagali, da otroke nosi štorklja, zbegajo pametnega otroka, ki po svoje – sam pri sebi – ve, da se mu avtoritete lažejo. In občutek, da uradna znanost (vlade, NASA, FBI, iluminati, »globoka država«, »svetovna mafija«, George Soros, Bill Gates …) laže, je domala psihotičen, popolnoma zavajajoč, nerealen. Mnogi ljudje so s tovrstnimi teorijami zarote kronično obsedeni – navadno gre celo za ene in iste ljudi. (Pri nas so redni gostje v TV-oddaji »Klepet ob kavi«, pri voditeljici Jasmini Kandorfer). Zato – spoštovani starši (dedki in babice, strici in tete) – ne lažite svojim otrokom predolgo! Nehajte jih zavajati, če so otroci t. r. že sami pogruntali, da ni res to, kar jim govorite, ko jih zavajate, jim lažete. V trenutku, ko otrok (že) sam, z logičnim sklepanjem, podvomi – lahko, da je to slišal od drugih, od vrstnikov – ugotovi, da ga zavajate in mu suvereno lažete, morate razkriti resnico in to na obziren in pazljiv način. Vedeti morate, da gre pri decembrskem obdarovanju vselej za užitek tistih, ki obdarujejo – torej za užitek staršev, ki otroke obdarujejo in jih posledično zavajajo; otroško uživanje, ko prejemajo darila v resnici  – teoretsko (v tem kontekstu) – po svoje niti ni bistveno.

Fri, 11. Dec 2020 at 20:00

595 ogledov

Duhovnost, ezoterika pa te bolane fore
Nedavno sem bil nagovorjen, da bi se – bodisi v predavanju ali intervjuju – razgovoril na intrigantno temo, ki sliši na ime INTUICIJA. Spomnim se, da sem v neki oddaji (»Klepet ob kavi«) na vprašanje, kaj je intuicija, izstrelil kot iz topa: »Intuicija je prodor nezavednih znanj v zavest.« Kdo je ta izraz (intuicija) – bolj korektno je, če govorimo o konceptu – vpeljal v akademski diskurz, ne vem točno. Vem pa, da je o intuiciji veliko govoril Carl Gustav Jung. V koncept (njegove) »intuicije« pa je umestil tudi svoje arhetipe in/oz. kolektivno nezavedno – ki sta kot koncepta sicer dokaj neznanstvena, ker se ju ne da na noben metodološko neoporečen način dokazati. Intuicija bi v psihološkem smislu vendarle lahko pomenila nekakšno uslišanje svojega notranjega glasu, torej svojega nezavednega. Če nekdo doseže stanje oz. ima sposobnost, da se tako umiri – na nek način celo »odklopi« –, da mu iz nezavednega začno v zavest prodirati določene misli, bi lahko rekli, da ima izostreno intuicijo, oz. da ima sposobnost intuitivnega občutenja. V psihoanalitičnem oz. freudovskem smislu gre pri intuiciji za zavestno (raz)branje določenih nezavedni misli, vezanih na določene potlačene »vsebin« (dogodke iz preteklosti) in tudi določena znanja. Intuicija kot koncept v Freudovi psihoanalizi ni prisoten, v Jungovi pa. Freud je govoril o t. i. »toku nezavednih misli«, ki jih je pač mogoče občasno – npr. na pobudo posthipnotske sugestije ali s kakšno od NLP (nevrolingivističnih) tehnik – priklicati v zavest. Koncept »toka nezavednih misli« ima kot koncept bistveno obsežnejšo sporočilno vrednost, kot intuicija. Bi se pa dalo reči, da je konceptu intuicije nadrejen pojem »toku nezavednih misli«, saj intuicija nekako vsebuje še Jungove arhetipe in/oz. kolektivno (tudi družinsko) nezavedno. Freud slednjega nekako ni priznaval, zato ni govoril o intuiciji, pač pa o nezavednem (ob)čutenju in/oz. sklepanju; to bi pomenilo, da je človek sposoben iz kopice informacij in znanj (uskladiščenih v nezavednem spominu) sklepate določen sodbe, ki imajo nekako intuitivni pridih. Videti pa je, da se pojem oz. koncept intuicije dandanes zlorablja v številnih verskih oz. verovanjskih kontekstih. Razna »new edge« verovanja operirajo z izrazom intuicija (in duhovnost, tudi ezoterika) in vanjo (s)trpajo vse mogoče (in nemogoče) – raznorazna verjetja, ki imajo domala shizotipsko valenco (vključno s teorijami zarote, ki imajo sicer druga etiološka in/oz. psihološka jedra). To bi pomenilo, da številna bizarna (groteskna) verjetja, ki evidentno gravitirajo v register shizotipske motnje, nekako pristanejo v modni intuiciji – seveda v tandemu z duhovnostjo (včasih tudi ezoteriko in »lebdečo« transcendentalnostjo). Mnogi izraz »intuicija« (in duhovnost, ezoterika, transcendentalnost) izrabljajo zato, da lažje legitimizirajo svoje nanašalne blodnje, svoja bizarna/groteskna verjetja. Moje priporočilo je, da, če kje zasledite difinicijo intuicije, ki je približno takale: »Intuicija je neposredni notranji uvid, dojemanje v luči čiste zavesti, duhovna modrost in ljubezen (spoznavni in dejavni princip), svetloba, ki razkriva svetlobo v vsem,« se raje nehajte poglabljati v tovrstno »čtivo«. Namreč: »uvid« je uvid – ne more biti »neposredno notranji« (niti ne zunanji). Da bi v koncept zavestnega, uvida vmešali še nezavedni uvid (iz registra kvantne psihoanalize), bi zmedli še tisti del laičnega bralstva, ki vsaj približno sledi prebranemu. Nadalje: pojem »čiste zavesti« je sam po sebi absurden – ker: »nečiste zavesti« ni. Obstaja namreč zavest in nezavedno (sinonim je podzavest) – kaj bi bila »čista zavest« je mogoče »jasno« pripadniku kakšnega »new edge« duhovnega gibanja, ki verjame v marsikaj, znanstvenih – psiholoških ali psihoanalitičnih – konceptov pa ne obvlada. Kaj bi bila »duhovna modrost«, vam (po mojem videnju) lahko »razloži« – beri: obelodani svoje nanašalne blodnje – kvečjemu kakšen verski guru, ki ima v resnici shizotipsko motnjo osebnosti. PS: Tule je 1. del moje razprave o intuiciji, "duhovnosti", "ezoteriki", psihoanalizi ... https://www.youtube.com/watch?v=Y1OVZ2up1AQ&t=6s 
Teme
psihoanaliza gledališče

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Jubilejna 100. predstava: