Psihoanalitična interpretacija teorije zarote – 5. del
Roman Vodeb

Petek, 12. januar 2018 ob 22:37

Odpri galerijo

Ker je bilo dole teoriziranje (= izpostavljanje teoriji) teorije zarote speljano skozi psihoanalizo, naj v tem zadnjem delu samorefleksivno oplazim tudi sebe oz. psihoanalizo. Na prvo žogo bi nepoznavalcu psihoanalize prišlo na misel, da je tudi psihoanaliza (kot koncept razumevanja posameznika in družbe) ena sama »nanašalna blodnja«. Vendar je v primeru psihoanalize stvar bolj kompleksna in zapletena, po svoje pa tudi »čista«. No, tudi v primeru astrologije bi se na prvo žogo dalo reči, da gre pri astrologih za nanašalne blodnje, vendar tudi v primeru astrologije ni tako. Fanatične »nanašalne blodnje« so navadno del »rahlo« motene osebnosti (čeprav to ni nujno). No, res je, da vse »zarotnike« ne moremo in ne smemo posplošeno metati v isti koš. »Zarotniki« dokaze za svoje »pravljice« (beri: teorije zarote) snujejo na (konceptualno) drug način, čeprav je paradigma dokaj podobna kot pri znanstvenikih ali filozofih, sociologih, psihologih/psihoanalitikih … »Zarotniki« mimo vseh znanih oz. trdnih in znanstveno uveljavljenih konceptov napletajo/nadgrajujejo svoje teorije (zarote) – nekateri pristaši teorije zarote svoje nanašalne blodnje zgolj (s)kopirajo od drugih oz. drugim nasedajo. (Pristaši in razni samostojni tvorci številnih teorij zarote –  navadno si rečejo kar »samostojni raziskovalci« –  se medsebojno izjemno ujemajo, ker imajo eno temeljno skupno točko: vsi bi se radi uprli uradni znanosti, Vladi, Američanom, morda celo prostozidarjem, Iluminatom  …) Tako psihoanaliza, kot astrologija imata v ozadju nek konsistenten, legitimen in (relativno) trden koncept oz. fundament, na katerem gradite svoje teorije, interpretacije. Tako Freudova, kot Lacanova (in Jungova) psihoanalize imajo v sebi trdno in zelo konsistentno jedro/fundament, na katerem se resnično da zgraditi marsikaj znanstvenega, teoretičnega, četudi zgolj na nivoju prepričanja/verjetja. Pri teorijah zarote, kakšno npr. že več kot 30 let snuje David Icke (ali pa »naš« Matjaž Obranovič), pa je osnovni nastavek/koncept dokaj trhel, t. r. za lase privlečen – čeprav logično zveneč. Pri patoloških nanašalnih blodnjah (shizotipskega tipa) gre za to, da se na neki osnovni in vseobsegajoči in po svoje ohlapni ideji oz. zgodbi (misli/trditvi) dograjuje, napleta/nanaša /»naštrikava« določena »mašila« (ki imajo status »mane«), ki osnovno zgodbo in poanto naredijo bolj elaborirano, navadno vselej s primesmi senzacionalizma, vselej pa tudi nejasnosti. Da gre pri določenih shizotipsko motenih »nanašalcih blodenj« pogosto kar za patologijo, smo lahko prepričani takrat, ko postanejo evidentno histronično-narcistični in hlepijo še po javni uveljavitvi, ki asociirajo na versko blaznost in gurujevstvo. Kot poglavarji svojih »sekt« so se pripravljeni »spopasti« z državnimi inštitucijami (Vlado, uradno znanostjo, Američani, prostozidarji, Iluminati ...), ki jih takoj vidijo (beri: jih simbolno nezavedno prepoznavajo) kot svoje nasprotnike proti katerim se je vredno (z užitkom) boriti. V svojem začetniškem obdobju se najbolj vneti ekstremi najprej razglasijo za nekakšne »božje sinove« (npr. David Icke) ali pa se zgolj razglasijo, da imajo »zgolj« stike z nezemljani  (npr. Matjaž Obranovič). Sčasoma se nekateri umirijo – npr. David Icke – in svoje nanašalne blodnje malce prizemljijo in prilagodijo »potrebam« oz. dojemljivosti javnosti – konflikt z uradno znanostjo in/ali/oz. z Vlado seveda ostane, ker je osnovnega/esencialnega pomena – zaradi (sadističnega) užitka – za domala vsakega tvorca ali pristaša teorij(e) zarote.  »Deep state« (»globoka država«) je zanje izjemno priklade (in ohlapen) koncept, v katerega se da t. r. vse strpati. Zato, da »zarotniki« javnost prisluhne, da dobijo aplavz, ne rabijo sebe (več) senzacionalistično razglasiti za »božjega sina«, pač pa zgolj »zajadrajo« v sfere sprejemljivega (logično zvenečega), a še vedno dovolj provokativnega, da dobijo medijsko pozornost (brez katere ne morejo) in da dražijo oz. tiho napadajo Vlado, oblast, uradno znanost – skratka neko avtoriteto, ki zanje na nezavedno simbolni ravni pomeni simbol staršev, katerim so se nekoč (v svoji psihični realnosti) upirali, ko so jih le-ti, v nekaterih ključnih interpretacijah, zavajali, nalagali. Natančno zaradi tega psihičnega oz. (infantilnega) miselnega jedra, se pri mnogih ljudeh pojavlja sumnjičavost do uradnih (znanstvenih, strokovnih) intepretacij in posledično snovanje teorij zarote (oz. nasedanje raznim teorijam zarote).

V blagih oblikah nanašalnih blodenj lahko pristane vsakdo – še posebej tisti, ki so naivni in sugestibilni (vodljivi). Njih se da z lažnimi/potvarjenimi podatki (informacijami in kvazi-dejstvi)  hitro pridobiti na svojo stran, jih zmanipulirati, jih »nategniti«, torej (na nek način) nalagati. S tovrstnimi prefinjenim in hkrati prepričljivimi ter dokaj (na videz) konsistentnimi zavajanji se da (raz)um marsikaterega normalnega človeka ukaniti. Nanašalne blodnje so pač splošni/univerzalni fenomen samodejnega strukturiranja in organiziranja človeških misli/míslenja – in ravno ta fenomen v svoje filmu o verjetju/religiji (»Strah in vera«) odlično prikaže Derren Brown, sicer znan britanski hipnotizer in proučevalec raznih zakonitosti/specifik človeškega uma.

Pri Freudu, Lacanu in Jungu ni bilo zaslediti nič takega, kar bi bilo mogoče povezati za »nanašalnimi blodnjami«. Njihove teorije so skonstruirane z mukotrpnim delom, torej z razmišljanjem in raziskovanjem, prežetim tudi z veliko spoznavne skepse, s pretehtavanjem, z veliko avtorefleksije in čuječnosti. »Zarotniki« nimajo nikakršne spoznavne skepse – oni v nič ne dvomijo; ker: če bi spoznavno skepso imeli, če bi vsaj malo podvomili, bi zvodenel senzacionalizem, po katerem tako hlepijo in prikrajšani bi bili za vso medijsko in javno pozornost, po kateri tako hlepijo. Še posebno pri pravih znanstvenikih in pristnih razsikovelcih je zaslediti izjemno močno in pestro (kvalitativno in kvantitativno) miselno dejavnost, kar je, vsaj na videz, značilno tudi pri zarotniških nanašalcih blodnjavih konstruktov, tudi tistih, ki bi jih psihiatri diagnosticirali kot shizotipsko (z)motene. (Shizotipska motnja pri ljudeh lahko nastopi tudi kot nekakšen obrambni mehanizem – namreč: nekateri ljudje ne znajo živeti brez zatekanja v versko blaznosti, ki ji poveljuje ta ali oni bog.) Pri klasičnih »zarotnikih« se dogajajo številne »mašilne« racionalizacije, ki so posledice patološke (narcistične) želje po samouveljavitvi in senzacionalizmu. Srž prave epistemološke pulzije, ki odlikuje številne pristne/prave znanstvenike, teoretike in filozofe pa je imperativ spozna(va)nja in resnice – pri »zarotnikih« pa je jedo (in nezavedni motiv) njihovih grotesknih nanašalnih bloden (apriorno in nezavedno) kontriranje uradni znanosti (ali Vladi, neki avoriteti). »Zarotnike« v nanašalne blodnje nezavedno sili sumničavost do uradne znanosti; prave/pristne znanstvenike (filozofe, teoretike) pa imperativ spoznanja in vednosti. »Zarotnike« se t. r. ne da prepričati, da se motijo, pravi/pristni znanstveniki pa so dojemljivi za korekcije in za nove/drugačne znanstvene interpretacije. Znastveniki tudi znajo priznati, da so se v svojih dognanjih kdaj zmotili in znajo tudi opustiti svoje teorije/intepretacij,  »zarotniki« pa ne.

V tem kontekstu se nam ponuja interpretacija, ki sem jo nekje že podal – in ker je bistvena (in epistemološko pomembna/prelomna) jo ponavljam: otrok, ki se v svojih infantilnih teorijah/interpretacijah preveč »zapleza« (zavozla) v lastnih konstrukcijah in se v svojem prizadevanju, da bi prišel stvarem (predvsem seksualnim enigmam) do dna hkrati/sočasno upira še »lažem« oz. zavajanjem, ki mu jih vsiljujejo odrasli, predvsem starši, bo v odraslosti nagnjen k verjetju v teorije zarote in se bo (v povprečju) tudi bolj zanašal na lastno pamet/znanje/dognanje; sumnjičav bo tudi do uradne znanosti, uradnih razlag. V to interpretativno smer gre tudi Freud. Mali radovednež marsikaj sam pri sebi že ve in se iz (uporniškega) principa ne pusti kar tako (slepo) zapeljati na (interpretacijska) stran pota, ki mu jih (lažnjivo) servirajo odrasli/starši. Mali upornik, ki se ne pusti zavesti/nalagati in se proti zavajanju bori z lastno miselno dejavnostjo (z lastnimi interpretacijami/teorijami), lahko natančno zaradi tega infantilnega interpretativnega uporništva v odraslosti simptomatsko (večinoma) »zapleza« in na ta način, torej posledično, podleže raznim teorijam zarote. Tudi Freud je svaril pred tovrstno patologijo. Drugače povedano: tistim otrokom, ki so starši vztrajno podajali ali celo vsiljevali lažne interpretacije/teorije (bodisi tiste, ki so povezane s seksualnostjo, ali pa zgolj teorije Dedka Mraza/Božička/Miklavža/Špicparkeljca), se bodo v odraslosti veliko lažje in prej predajali verjetju v razne teorije zarote. Torej: natančno zaradi (potlačenega) infantilnega upora proti napačnim interpretacijam, ki so jih dobili od staršev (ali odraslih), so nekateri razmišljujoči ljudje tako dojemljivi za razne teorije zarote in tudi divje/nedeljske intepretacije. Teorije zarote so – v luči povedanega – v resnic izraz upora proti napačnim interpretacijam/teorijam, ki so jim jih nekoč p(r)odajali starši/odrasli. Uradne inštitucije (šole, izobraževalni sistem) in uradna znanost so za »zarotnike« v resnici simbol staršev (odraslih avtoritet), ki so otroke – bodoče »zarotnike« – nekoč zavajali z lažnimi interpretacijami/teorijami. Problem vseh teh teorij zarote v resnici ni v tem, da so zmotne oz. napačne, pač pa v tem, da nanašalci teh grotesknih blodenj dejansko (še) niso odpustili staršem, da so jih v otroštvu zavajali z lažnimi interpretacijami oz. teorijami. Uradno znanost in uradne teorije/interpretacije simbolno »uporabljajo« za kanaliziranje tiste potlačene jeze, ki bi jo v resnici morali prejeti starši, ki so svoje otroke pogosto »naplahtavali« in zavajali z lažmi. Otroci staršev, ki v otroštvu niso bili (pretirano) zavajani, bodo v odraslosti prisegali na uradno znanost. Potrudili se bodo in se naučili oz. osvojili vsa uradna znanja, ki jih bodo sami – če bodo to želeli – nadgradili na znanstven način in ne bodo nasedali raznim teorijam zarote, niti si jih sami ne bodo (simptomatsko) skreirali. Upoštevali bodo tudi filozofske oz. metodološke zakonitosti spoznavne skepse, česar apriorni »zarotniki« niso sposobni.

Človeški (raz)um ima v svojem konceptu vgrajeno »naravno« epistemološko pulzijo (beri: željo po spoznavanju), ki se na prefinjen/svojevrsten način napaja iz otroštva. Freud je bil mnenja, da se ta spoznavni »poriv« (želja/imperativ) napaja iz določenih infantilnih míslenj – najbolj tistih, ki so vezane na otrokovo razumevanje seksualnosti (najbolj v povezavi z vprašanjem »Od kje in na kakšen način na svet prihajajo otroci?!« in: »Od kje in zakaj razlike (med spoloma) v genitalijah?!«). Ključna Freudova spisa iz leta 1907 in 1908 sta »O seksualnem razsvetljevanju otrok« in »O infantilnih seksualnih teorijah«. Freud je skušal utemeljiti dejstvo – in tudi individualna odstopanja –, da imajo raziskovalci in znanstveniki  neko »naravno« notranjo željo oz. imperativ raziskovanja in dokazovanja raznih dejstev/resnic/spoznanj. Vendar: znanstveniki oz. pravi raziskovalci svojo resnico (spoznanje) gradijo na legitimnih osnovnih fundamentih oz. konceptih, znotraj okvirjev uradne znanosti. Pristaši teorije zarote pa, vselej senzacionalistično, napletajo svoje groteskne nanašalne blodnje t. r. na ničemer – oz. na ohlapnih, pa vendarle prikladnih izhodiščih/dejstvih, na katerih všečno (čeprav groteskno) in senzacionalistično gradijo svoje nebuloze. Njihov manifestni namen ni sama (katerakoli) teorija zarote, pač pa je v latentnem ozadju motiv oz. nezavedna želja povezana z uporom proti uradni avtoriteti (znanosti ali Vladi), ki ima simbolno zastopstvo staršev  oz. v otroštvu doživetih odraslih, ki so jih zavajali z nekaterimi napačnimi (močno libidinalno investiranimi) interpretacijami/teorijam. Pri »zarotnikih« so (naknadni) ključni kvazi-argumenti – nalepljeni/napleteni na nekatera osnovna (legitimna) izhodišča/dejstva – za lase privlečeni, saj služijo funkciji upora proti avtoriteti, torej uradni znanosti ali Vladi (kot simbolu staršev/odraslih). Njihova naknadna (kvazi) »dejstva«, kvazi-raziskave znajo spretno vplesti v nekatere osnovna, sicer resnična dejstva, torej na realne podatke/informacije. Njihova »pravljica« (teorija zarote) sicer ima navidezen rep in glavo, vendar je luknjičava kot švicarski sir … Določena naključja po divje, brez dokazov in na silo, sestavijo v intelegibilno zgodbo z (navideznim) repim in glavo. V resni kritiki takšni, včasih kar shizotipsko moteni »pravljičarji«, nimajo šans, da se izvlečejo, ne da bi se jih prepoznalo kot »malce« psihično zmotene oz. (vsaj) nekonsistentne. Prepoznati pa jih ne more kar vsak, pač pa predvsem psihološko oz. diagnostično izurjeno (strokovno) oko. Vendar, sami sebe nikoli ne dojamejo kot (strokovno) »premagane«, vedno se imajo za zmagovalce – na podoben način, kot so se imeli za zmagovalce v otroštvu, ko so VEDELI, kako jih starši skušajo neuspešno nalagati. Problem raznoraznih otroških teorij/interpretacij torej ni v tem, da si otroci sami skušajo razložiti določen misterije/enigme (predvsem tiste povezane s seksualnostjo, pa tudi z Dedkom Mrazom/Božičkom …). Problem nastane v trenutku, ko skušajo starši svoje pametne in samostojno razmišljujoče otroke zavajati z lažmi; in natančno to je tisto, kar nekatere bistre otroke odločilno prizadene (beri: fatalno zaznamuje), in to na način, da v odraslosti posledično postanejo privrženci raznih/številnih teorij zarote, hkrati pa rojeni za samostojno raziskovanje. »Zarotniki« tako vneto nekaj trdijo – tisto, kar iz registra teorij zarote pač trdijo – da sami sebi tudi (z)racionalizirano verjamejo. Ne da se jih premakniti za milimeter. Želja po premaganju uradne znanosti je pač prevelika (in zabeljena z užitkom), ker je simptomatska, napajana iz otroštva.

Normalni znanstveniki ali običajni teoretiki (npr. filozofi, teoretski psihoanalitiki) sami sebe nikoli »ven ne vlečejo« iz primeža spoznavne skepse na tak način, kot to počnejo »zarotniki«. Normalnim ljudem gre za spoznanje/resnico, »zarotnikom« pa za zmago nad uradno znanostjo (kar začinijo še s senzacionalizmom in javnim bahanjem). V strategiji soočanja z drugače mislečimi, se »zarotniki« oklepajo absurdnih »dokazov«, skozi katere bi radi fanatično dokazali, da imajo ravno oni prav in ne uradna znanost.  Dikcije kot so: »Vlada (nam) to prikriva,« ali pa: »Uradna znanost (nas) zavaja,« ali pa: »Dokaze so (nam) skrili,« v resnici dokazuje zgolj to, da so bili »zarotniki« nekoč, kot otroci, močno naplahtani/nalagani s strani neke zaupanja vredne (takratne) odrasle avtoritete, največkrat so to starši, bodisi oče ali mama (ali kar oba), ali pa so bili nalagani s strani spoštovanja vrednih odraslih oseb …

Vsi ti »zarotniki« so na nek način »divji« oz. »nedeljski« »hobi-raziskovalci«, ki nimajo osnovnih oz. poglobljenih znanj (znanstvenih temeljev), niso niti šolani, niti nimajo izdelane metodologije spoznavanja nekega znanstvenega spoznanja ali snovanja neke legitimne (znanstvene) teorije. Če se jim očita, da niso izobraženi, se očitkov navadno obranijo s trditvijo, da uradna znanost (ali Vlada) skozi inštitucionalizirane procese izobraževanja/šolanja namensko/načrtno zavaja (»nam laže(jo)«) – ker je zanje, v njihovi nezavedni psihični realnosti, uradna znanost ali Vlada (avtoriteta) simbol staršev, na katere so bili nekoč tako jezni, ker so jih nalagali. Navadno »zarotniki« navedejo celo (manifestne) vzroke/motive, zakaj so oponenti uradni znanosti/interpretaciji – in ti (manifestni) motivi/vzroki so največkrat groteskno bizarni.

Na področju psihoterapije zadnjih par desetletij spopadata dva koncepta – psihiatrični in psihoanalitični; »njun prepira« ima povsem drugačno obeležje, kot »prepir«/»dialog« »zarotnikov« z uradno znanostjo. Medtem ko (vsaj nekateri) psihoanalitiki še kako prisegamo na spoznavni skepticizem in smo sposobni dati določene segmente psihoanalitične teorije pod vprašaj – vsaj Freud je bil tak, saj je menil, da bo morda nekoč mogoče kemično vplivati na možgane (živčne transmiterje oz. sinapse/nevrone) – se »zarotniki« nikakor ne morejo sprijazniti, da mogoče njihove teorije (zarote) ne držijo. Ker: če bi se sprijaznili, da se motijo, bi to pomenilo sesutje njihove temeljne (in »napajalne«) nezavedne želje, ki jih sili v teorijo zarote, ta pa je: upor proti uradni interpretaciji/avtoriteti (ki je lahko uradna inštitucionalizirana znanost, ali celo Vlada, v nekaterih primerih »Američani«/NATO/CIA/FBI …). Ne pozabimo: »Pacient ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe!«

»Zarotniki« imajo določene (nezavedne) koristi od svojih oklepanj teorij zarote – ki zanje, za njihovo psihično realnost, nimajo niti dvomljivega/trhlega statusa, pač pa kar status svete/absolutne resnice. Znanstveniki – mednje naj štejemo tudi filozofe in (teoretske) psihoanalitike – pa nimajo nikakršnih (neposrednih) koristi, ko se držijo svoje znanosti, svojih konceptov. »Zarotniki« pa se medijsko uveljavljajo in največkrat tudi dobijo narcistično gratifikacijo. Vendar – največja bonitete, ki jo »zarotniki« planirajo, pa je užitek, na katerega računajo, če sesujejo uradno znanost/Vlado/državo/Američane ...

Osebno sem se »svojemu« športu oz. ljubiteljem športa (športnikom, trenerjem in funkcionarjem) t. r. opravičeval, ker je bil šport (ali pa umetnost in še kaj tretjega) pod (mojo) psihoanalitično lupo videti (latentno, simbolno) seksualen. V bistvu se ne da pomagati, da se skozi psihoanalizo mnogi segmenti človekovega delovanja/življenja, vidijo simbolno seksualno. »Zarotniki« pa se obnašajo do svojih teorij (zarote) simptomatično – ravno v smislu, da »pacient rabi in ljubi svoj simptom bolj kot samega sebe«. »Zarotniki« bi se bili pripravljeni odreči marsičemu, samo svojemu verjetju (v navezi z užitkom) v raznorazne teorije zarote ne. Navadno znova in znova kujejo nove in nove teorije zarote oz. bolj ali manj legitimne nanašalen blodnje.

Če bi bila psihoanaliza (kot elaboriran koncept razumevanja posameznikove duševnosti in družbe) zgolj in samo Freudova (in Jungova in Lacanova) nanašalna blodnja, se v psihoterapevtiki ne bi mogla ustoličiti kot propedevtični fundament. Domala vsi (ali pa vsaj številni) psihoanalitični koncepti so tako realni in koristni, da jih je mogoče s pridom uporabiti v psihoterapevtske in interpretativne namene (tudi v humanistiki in/oz. družboslovju). Če bi bila psihoanaliza nanašalna blodnje, ne bi bilo mogoče na njenih teoretskih/propedevtičnih temeljih (z)graditi številnih (psihičnih) ozdravitev oz. predrugačenj, ki so se v milijonskih številkah zgodile v zadnjih sto letih povsod po svetu. Če psihoanaliza (kot koncept) ne bi bila en sam genializem, se Freuda v humanistiki in družboslovju ne bi kovalo v zvezde in se ga uvrščalo med top-5 genijev vseh časov.

Vendar, če človek, ki se spozna na človekovo duševnost, želi kritično polemizirati s kakšnim psihoanalitikom/frudovcem (ali lacanovcem ali jungovcem), je to povsem mogoče. Z »zarotnikom« pa je kakršnakoli polemična diskusija nemogoča – ker »zarotnik(i)« samo prepričujejo – bodisi svoje ovčice ali nasprotnike – o tem, kako ima(jo) on(i) prav. Psihoanalitik (ali filozof ali znanstvenik/teoretik) zna priznati, da mu včasih zmanjka odgovorov oz. interpretaciji; »zarotnik« pa ima v rokavu vselej pripravljene nove in nove (groteskne) odgovore, interpretacije.  Zato se »zarotniki« radi zatekajo oz. združujejo v razne »sekte« oz. združenja in se obnašajo kot verski fanatiki; znanstvenikom tega ni treba početi, niti potrebe ne čutijo; tako tudi psihoanalitike ne vleče v kakšna »pripadniška« gibanja, razen morda strokovna združenja.

Evo, to je bilo to … Naj se segmenti tega in vseh prejšnjih tekstov prevedejo v angleščino in se (pre)pošljejo vsem tistim, ki imajo tudi po svetu probleme z raznoraznimi »zarotniki«. Psihoanaliza »zarotnikov« je bila nuja – ker vsa ta galama okrog številnih teorij zarote ni vodila nikamor, razen v kaos.

 

Teme
psihoanaliza teorija zarote
Zadnje objave
Troha ne neha
Ko je Troha s svojo versko sekto dežural pred RTV od srede maja pa do septembra – ko so potem nasilno vdrli v RTV – sem redno kritično govoril o dotičnemu guruju in tudi o nekaterih njegovih pristaših (najbolj se mi je smilila Saša Petek, ki sem jo tudi največkrat omenjal). Vsak stavek, ki sem ga izrekel o njem – kot histrionično-narcistični osebnosti – lahko argumentiram na številne načine, in tudi podprem s številnimi dokazi. V zadnjih 20 letih sem dokaj podrobno spremljal javne nastope »pojočega majorja«, zato, ker je SOCIOLOGIJA NOROSTI, moja priljubljena tema kritičnega mišljena. Nenazadnje sem to temo posredno obdelal tudi v svojem 2. magisteriju na Sociologiji kulture (na FF). Knjiga, ki jo trenutno pišem je »Kritika psihiatrije skozi psihoanalizo« – zato natančno vem, o čem govorim in hkrati tudi vem, da bi redkokateri psihiater o Trohi, njegovih ovčicah in njim podobnim povedal več, kot lahko povem jaz. Kritično pa govorim o teh temah zato, ker je to dobro za narod, za državo – in ker je kritično mišljenje tudi moje družbeno poslanstvo. Držim se načela, da je »greh molčati, ko je treba naglas spregovoriti«. Na dovolj vljuden način sem – predvsem Saši Petek in tudi Trohi osebno – razlagal detajle histrionične osebnosten motnje, obema sem tudi razložil fenomen (psihaoalitičnega, Freudovega) transferja. Troha pa še vedno tumba svoje. In potem se brani tako, da mi v »post« na FB napiše tole (MOJI KOMENTARJI BODO DOPISANI Z VELIKI TISKANIMI ČRKAMI): »… mi (NIKOLI NE NGRE ZA »MI«, PAČ PA ZA IZKLJČNO TRHOATOV: »JAZ SEM …«) nikogar ne ščuvamo k uporu (V VSAKEM VIDEO OZ. NAGOVORU TROHA DOBESEDNO ŠČUVA LJUD IN JIH NAPELJUJE K UPORU, VSTAJI), osveščamo pa ljudi (OSVEŠČANJE POMENI PRANJE MOŽGANOV S TROHATOVO PSIHOTIČNO LOGIKO), da bi spoznali zakaj v resnici gre v tej državi, ker smo eni to raziskali v dolgih letih raziskovanja. (»DOLGA LETA RAZSIKOVANJA« SI LAHKO PRIVOŠČI TISTI, KI JE PREBRAL TOLIKO IN TOLIKO KNJIG, NE PA NEK SREDNJEŠILEC, KI NERGA ZARADI NARAVE SVOJE RANJENE OSEBNOSTI.) Če vi tega niste naredili in tudi se ne želite soočiti z resnico (RESNICO?! TA FILOZOGSKI POJEM BO TREBA MALO EPISETEMOLOŠKO PREŠTUDIRATI!!) o tem kdo nam vlada in na kakšen način to počne, je to vaš problem in ne naš. (TO JE V RESNICI PROBLEM VAŠE OSEBNOSTNE PATOLOGIJE IN NANAŠALNIH BLODENJ, KI SO VČASIH V RANGU PSIHOTIČNOSTI) Nebuloze, da širimo, a res??? Boste to argumentirali v nadaljevanju. Je možno spoznati zakaj v resnici gre v tej državi v resnici iz Osvobodilnega programa narodne enotnosti OOPS - Osvoboditev, Očiščenje in Preporod Slovenije, ki zdravi vzroke in ne zgolj simptome bolezni naše države, s katerimi se ukvarjajo vsi programi strank na sceni in vsi, ki se hočejo na politično sceno še preriniti. (VAŠ »OOPS« JE KONSTRUKT VAŠE OSEBNOSTNE MOTENOSTI, HISTRIONIZMA IN GRANDIOZNO NARCISTIČNE PSIHOPATIJE – VI PA MISLITE, DA STE EDINI TOLIKO PAMETNI, DA VESTE KAJ IN KAKO BI BILO TREBA UPRAVLJATI Z DRŽAVO. TAKO ILUTIJO IMAJO SAMO ŠE NORCI NA ZAPRTEM ODDELKU KAKŠNE PSIHIATRIČNE KLINIKE. RESEN INTELEKTUALEC SI TAKŠNIH UTVAR NE DELA V SVOJI GLAVI.) Glede na to, da se imate za pametnega človeka vas vabim, da naredite konstruktivno recenzijo VIZIJE SLO 2030 in pričujočega programa OOPS, da morda še kaj izboljšamo, ker je to še vedno osnutek. (VAŠ PRGORGRAM »OOPS«, VAŠA VIZIJA, JE PROIZVOD ŠTEVILNIH KOGNITIVNIH DISONANC, NELOGIČNOSTI IN NESPOSOBNOSTI SKLEPANJA, KI JE POSLEDICA VAŠE OSEBNOSTNE/PSIHIČNE ZMOTENOSTI. VAŠ PROGRAM/VIZIJA JE OTROČJI FANTAZISKI SPIS, KI NIMA VEZE Z REALNOSTJO!) Ko bomo prišli do točke, ko bo treba narediti načrte za ureditev področji življenja in dela pa se bomo v okviru zdravstvenega sistema morali spopasti tudi z delom, ki vas očitno zelo zanima, zato boste takrat lahko pokazali vse kar znate. (ČE BI BILA TA PRAVLJICA URESNIČLJIVA, BI BIL JAZ DEL PSIHIATRIČNEGA IZOBRAŽEVANJA, KI JE SEDAJ HERMETIČNO ZAPRTO ZA DRUGAČNA, TOREJ PSIHOANALITIČNA ZNANJE. VI PA FANTAZIRATE PO NAČELU: »SANJA SVINJA KUKURUZ!«) Ko bo treba narediti korektno oceno stanja na področju mentalnega zdravja Slovencev, kaj je na tem področju dobro narejenega, koko v tujini, v nam primerljivih državah urejajo te stvari, potem se bo pa izdelala vizija tega področja in seveda kratkiročni, srednjeročni in dolgoročni načrti za ureditev in razvoj. Poseben poudarek pa bi po moje moral biti tudi tukaj na razkrivanju vzrokov, ki povzročajo toliko psihičnih stisk med ljudmi in kako poskrbeti za preventivno skrb za psihično zdravje naših ljudi. (VI GOVORITE KOT OTROK, KI POJMA NIMA O NIČEMER. VAŠE UTOPIČNE ILUZIJE IMAJO SVOJE IME: »SSEE NNEE, DDAA!!!« UJELI STE SE V DUNNING-KRUGGERJEV EFEKT NEVEDNOSTI. ALI DTUGAČE POVEDANO: VI TAKO SUVERENO ČISTO NIČ NE VESTE, DA BRCATE NA VSAKEM KORAKU V TEMO.) Mi nismo razgrajači (TUDI RAZGRAJATI ZNATE, STE POKAZALI V STUDIJU, KO JE BILA PREDREFERENDUMSKA ODDAJA O ARHIVIH!!!) in ne želimo nakopičenih problemov reševati z nabildanimi mišicami, (VI NIMATE NE MIŠIC, NE MOŽGANOV, SAMO »GOBEC IN SAPA VAS JE«, PA NOBENE PAMETI, NOBENE PREVDARNOSTI, NOBENE OLIKE.) zavezani smo k miru (VIS STE POOSEBLJENA AGRESIVNOST!)V, dialogu in iskanjiu najboljših rešitev, zato smo in želimo, da se na RTV SLO odpre medijski prostor (ZA KOGA PA?! ZA VAS, ZA NORCE?! ZA VAŠKE POSEBNEŽE?! ZA EGIDIJA KOZJEKA. DSAŠO PETEK IN VAS, PA NOREGA ŠORLIJA?! A SE VAM MEŠA?!), da se v teh zelo prelomnih časih odpre konstruktivno razpravo o predlogih novega družbenega dogovora h kateremu lahko predlaga svojo idejo, predlog ali kritiko slehernik. (VI BI RADI PO BLIŽNJICI PRIŠLI NA OBLAST!! POJDITE NA VOLITVE, TAKO KOT SE DOGAJA V CIVILIZIRANIH DEMOKRACIJAH. VESTE KOLIKO % BI DOBILI NA VOLITVAH?!?! NIČ!!!) Izključevanje na način, "Troha je popolnoma nor", (SVOJE NOREOSTI SE NOBEN SHIZOFRENIK/PSIHOTIK NE ZAVEDA! NANAŠALNE BLODNJE IN HALUCINACIJE VSAKEGA NORCA, SO ZANJ NEOPAZNE – TOREJ JIH NE PREPOZNAVA!) "Saša je zarukana kmečka bunka" (TEGA JAZ NISEM REKEL! JAZ GOVORIM O KOGNITIVNI DISONANCI, NE PA O ZARUKANOSTI. SAŠO PETEK IN NJENEGA MOŽA SEM MED DRUGIM TUDI DOBRONAMERNO POSVATI PRED VAMI, KER IMATE NANJO IZJEMNO ŠKODLJI VPLIV. ONA JE RANLJVA TUDI ZATO, KER JE IMEL OČE SHIZOFRENIJO.) pač ne vodi v iskanje rešitev (VI STE ZADNJI, KI BI SMELI ISKATI KAKRŠNEKOLI REŠITVE – KER STE POPOLNOMA IZGUBLJENI, NEZRELI IN OSEBNOSTNO/PSIHIČNO RAZŠTELANI.) pač pa je to pomoč tistim, ki so spravili našo družbo v moralni razkroj in pomoč njim, da na koncu vse skupaj eskalira v nasilje in kaos. (T.I. »MORALNI RAZKROJ« JE NAJVEČJI ZALOGAJ ZA NAS, KI SE RESNO UKVARJAMO Z PROBLEMI DRUŽBE. VI PA STE ZGOLJ »VAŠKI POSEBNEŽE« S SREDNJEŠOLSKO IZOBRAZBO, KI POJMA NIMATE T. R. O NIČEMER – OSNOVNIH KONCEPTOV SOCIOLOGIJE, PSIHOLOGIJE IN POLITOLOGIJE NE OBVLADATE, POLNI STE KOGNIZTIVNIH ZDRSOV, DISONANC – PKOODLJIVI STE ZA NAROD, DRUŽBO, SLOVENIJO.) Taga pa upam, da si ne źelite. (VI RABITE ZEMELJITO ZDRAVLJENJE – IN S TABLETI ŠE BOLJ PA S PSIHOTERAPIJO. PODOBNI STE EGIDIJU KOZJEKU IN ANDREJU ŠIŠKU – NEKAKŠEN KLON MED OBEMA. VAŠA HISTRIONIČNA OSEBNOSTNA MOTNJA JE UNIKATNA, MALO SE POGLOBITE VANJO, IN BOSTE VIDELI, DA JE … AH, SAMI SE UKVAJATE S TEM. MOJA DOLŽNOST JE PREDVSEM, DA ZAŠČITIM DRUŽBO PRED VAŠIMI KVARNIMI VPLIVI.) Iz programa v povezavi boste morda razumeli, da se nihče od nas ne preriva nikamor, pač pa želimo (ŽELIMO?!?!?!) ustvariti možnosti, da bodo v Sloveniji prišli v ospredje najboljši med najboljšimi izbrani po načelih pozitivne kadrovske seklecije, po merilih resnične stroke, dobre morale in etike in na podlagi programov za razrešitev nakopičenih problemov na področjih, ki jih obvladajo in jih bodo v kandidacijskih postopkih predstavili. (TO, KAJ SI VI ŽELITE IN KAKO SE JE VAŠ PSIHOPATIJA SPEČALA S TO VAO ŽELJO JE POSLASTICA ZA NAS, KI SE UKVARJAMO S »SOCIOLOGIJO NOROSTI«, KATERE INHERENTNI DEL STE. ČE BI SE DRŽALI KAKRŠNEKOLI KADROVSKE SELEKCIJE, BI BILI V ŽE ZDAVNAJ INVALIDSKO UPOKOJENI, TAKO PA STE BILI ZGOLJ NAGNANI IZ »SV«) Evo, imate možnost, da pokažete svoje znanje in sposobnosti in boste kritične misli do psihiatrije, ki jih pišete v vaši knjigi lahko skupaj s somišljeniki udejanjili v praksi, da bo tudi to področje v času recimo 10 let vzgledno urejeno. JAZ DEJEM DRUŽBI, TOLIKO, KOLIKOR MI TO DRUŽBA OMOGOČA Z VSEMI PROTOKOLI, KI VELJAJO ZA MEDIJE. MNOGI SO MNENJE, DA MI JE PO KRIVICI ONEMOGOČEN DOSTO DO »MSM« - NPR. DO »RTV« - AMPAK JAZ SE NE MEČEM NA TREPALNICE, NITI NE VDIRAM V STVBO »RTV«, KER SEM KULTIVIRAM, POZNAM BONTON, KER IMAM – ZA RAZLIKO OD VAS – MORALNO RAZSODNOST. Sicer sem prepričan, da se bo marsikaj na tem področju uredilo samo po sebi potem, ko bo mafijska združba nehala zganjati psihično tiranijo nad našim narodom …« PS: KOLIKO JE TROHA NOR, PRESODITE SAMI: https://www.youtube.com/watch?v=pHpc62a-Q58
Zlival sem jezo na Twitterju
V zadnjem času sem okrepil svoje »čivkanje na Twitterju. Ujezil me je predvsem »kmet« - jaz ga imam za vaškega posebneže, ki je sicer geodet po izobrazbi, deklarira pa se za fizika – Srečko Šorli. V preteklih letih sem preposlušal na desetine njegovih videoposnetkov (na dan jih posname kar nekaj). Pred kratkim je izdal nek (kvaziznanstveni) Zbornik o koronski krizi, in pritegnil k sodelovanju kar lepo število avtorjev - katere sem v jeznem twittu kar poimensko izpostavil (izpostavil pa sem še nekatera druga imena) – ker mislim, da delajo škodo družbi, saj oporekajo uradni medicinski stroki. Takole sem twittnil (v dveh delih): »Tole so ti patroni, ki bi jih morali novinarji javno razgaliti in psihološko profilirati - zato da se bo razumelo njihovo apriorno kontriranje: Srečko Šorli, Tomaž Kiker, Tomaž Makovec, Žiga Zebec, Igor Pušnik, Jerneja Tomšič, Sabina Senčar, Vladimir Pirnat, Gregor Knafeljc - 1/2« In: »... Anton Komat, Milan Hosta, Petra Mihalek Novak, Marko Novak, Jure Pogačnik, Gregor Kos, Andraž Teršek, Igor Vuksanovič, Marko Blatnik, Anica Bidar, Damjana Bakarič, Marko Potrč, Aljoša Rojac, Mateja Černič ... To so ti "zarotniki", ki oporekajo medicinski stroki. 2/2« V objemu bojazni, da se bodo ekscesni »pacienti« – nekaterim bi psihiatri podelili celo diagnozo – razmnožili (kot gobe po dežju), sem svarilno twittnil tole: »Vsi ti norci, "zarotniki", šarlatani, vsi ti vaški posebneži in kmečke bunke, bodo še kako konkurenčni na naslednjih, bodisi rednih ali predčasnih volitvah. Obljubljali bodo konec ukrepov, lagali in (gleda na to, kako glupi znajo biti Slovenci) bodo zmagali in prišli v parlament!« In potem še tole: »Se mi zdi, da so prišli časi, ko se bodo morali levi in desni pobotati, zato, da bodo (končno) preglasili norce, "zarotnike", šarlatane, vaške posebneže in kmečke bunke.« V tej COVID-krizi že nekaj časa vse – tudi Vlado in NIJZ – svarim, da mnogi laiki, tudi intelektualci, podlegajo znanemu Dunning-Krugerjevemu efektu nevednosti. Sklicujoč se na nekatere moje lanske tekste sem twittnil tole: »Bistvo Dunning-Krugerjevaga efekta je, da imajo mnogi ljudje občutek, da ... /…/… v objemu sovjega neznanja zavajajo ljudi; na ta način zelo škodijo družbi. Zadnji eklatantni primeri so: Marko Potrč .../…/… Damjana Bakarič, zanimiv je tudi kmečki patron Srečko Šorli.« V jezi – ker spremljam vsa ta zborovanja (npr. verske sekste »pojočega majorja« Ladislava Trohe pred RTV) sem dodal: »Tisti, ki v tej COVIDkrizi ne zaupajo uradni medicini/stroki (imunologom & epidemologom), so (načeloma) imeli kot otroci veliko nezaupanje do očeta; ali pa ga sploh niso imeli oz. ga niso bili ustrezno (vzgojno) deležni. Odpor do cepljenja je sicer interpretacijsko bolj kompleksen.« Jezijo me raznorazni influencarji, ki dnevno snemajo po par videov. Njim sem nameni tale twitt: »Jezim se tudi na izobraževalni sistem. S takšnim izobraževalnim sistemom, ki zanemarja kritično mišljenje, in s takšnimi mediji, se pa res ne smemo čuditi, da smo Slovenci največji nasprotniki cepljenja v Evropi in med največjimi skeptiki na svetu, in to že nekaj let (tudi Srbi so visoko).« Jezim se na SAZU: »Akademija znanosti (in umetnosti) – SAZU –  v teh časih ne opravlja svojega poslanstva. Množico "COVID-norcev" bi v akademskem diskurzu lahko povsem razorožila. Tako pa ... Močni so predvsem takrat, ko se je treba gledati v ogledalo.« Ta »čivk« je bil za Bojana Požarja in njegov Požareport tako močan, da me je povzel in izpostavil to mojo pikro oz. pikantno modrost. Sredi avgusta sem se spet – tudi uradno – jezil na t. i. »Main-Stream-Medije«: »MSM (@RTV_Slovenija, @rtvslo, @Delo, @vecer, @Dnevnik_si) bi morali pomesti z vsemi temi verskimi guruji, ki, prežeti s teorijami zarote, smetijo po družbi. Te "paciente" bo treba javno razgaliti, izpostaviti njihovo norost; Vlada pa mora ustanoviti "Urad za upravljanje z glupostjo".« Naj pa bralstvo opomnim, da sem – 30 julija sem »čivknil«: »Ko takole poslušam Anico Bidar, Damjano Bakarič, Srečka Šorlija & Co, se prav čudim, da Vlada še ni ustanovila Urad(a) za upravljanje z glupostjo – bi se takoj javil, da ga bi vodil, ali pa bil vsaj strokovni sodelavec.« In dodal: »Seveda govorim v prispodobi.Težko je sodelovati za anticepilci/"norci". Ker se nočejo cepiti, ne moremo normalizirati družbe po protokolu, kot ga predvideva medicinska stroka. Sedaj je treba najti drug protokol za normalizacijo družbe. "Norce" bi se v resnici dalo prej "pozdraviti".« In še: »Jaz moram Ančko in podobne bunke ter "zarotnike" redno poslušat! Študij norosti je pač zahtevno in mukotrpno delo. Veliko potrpežljivosti (in znanja) rabi človek, da zapopade, kako se pri takšnih patronih organizira in strukturira norost. In jaz sem potrpežljiv in vztrajen.« Tudi tale moja avgustovska modrost ni ostala prezrta: »Pristajanje na cepljenje ni stvar intelekta, pač pa določenih osebnostnih lastnosti, med katerimi prednjači spoštovanje ali pa apriorno (in kronično) upiranje avtoritetam. Npr.: učitelji so sami po sebi nagnjeni k avtoritarnosti - druge avtoritete ne spoštujejo prav radi ... Itd.« Sprovocirali so me tudi, da sem komentiral ekscesne napada sindikalistke Teje Jarc na Kredarici, ko se je verbalno »spravila« na Predsednika Vlade Janeza Janše (kar je bilo posneto tudi na znamenitem videu). Takole sem zastavil svoj komentar: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za konec pa še twitt iz 24. avgusta: »Prišel je trenutek, ko bodo morali nekateri psihiatri dati "Hipokratovo zaprisego" na stran in javno spregovoriti o nekaterih svojih "norih" pacientih, ki so militantni in javno izpostvaljenih "anticepilci" in "zarotniki", "vplivneži" - KER JE TO MORALNO PRAV! Hudič je šalo vzel!«
Tea Jarc na Kredarici
Kar se tiče Tee Jarc. Ko so me na twitterju povprašali, kako bi jo komentiral, sem šel v tole smer: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za Nova24TV sem potem razšil komentar takole: Tea Jarc je po mojem videnju rahlo "ranjena duša" - če ne bi bila, se ni bi privoščilča tako agresivnega zdrsa. To se neki uradni javni osebnosti - vnedarle je javno prepoznavna sindikalista (mladih - čeprav je stara ćez 30 let). Po mojem videnju je ta eksces uprizorila iz dveh razlogov: 1. V svojih potlačitvah nosi neko hudo zamero do očeta, ki ji je ven bruhnila v obliki negativnega transfera (čutvene agresivnosti) do Janše (kot simbola tega njenega "negativnega očeta"); 2. Politični bonton je v Sloveniji v zadnjem letu in pol popolnoma odpovedal. Levi ekscesi - na čelu s "kolesarskimi" - so eskalirali do točke, ko opozicijski politiki, skupaj s sindikalisti, nimajo nobenega političnega bontona več. Kar je preveč, je preveč. Jarčeva se svoje megalomanske agresivnosti niti ne zaveda, ker je to del političnega obraza že povprečnega levega aktivista, tudi sindikalista. Za sindikaliste vemo, da gravitirajo na levo - kar ni nič narobe. Narobe pa je, da je postala politična kultura tako absurdno pokvarjena. Takšne ekscese si v povprečnih zahodnih demokracijah ne privošči nihče. Takšna agresivnost je značilna za psihopate, ki so popolnoma brez Nadjaza. Ženska pokvarjenost pa lahko v določenih situacijah - če to kultura dopuša (in naša politična kultura očitno to dopušča) - postane prav agresivna in militantna. Iz psihoanalize se ve, da je struktura ženskega moralnega razosjanja - torej Nadjaza - okrnjena. Kastracijski kompleks (ki je del "Ojdipa") je pri ženskah pač takšen, da povprečna ženska v določenih situacijah ni sposobna krotiti svojih "onojevskih" struktur, torej tudi agresivnosti. Torej: ko se ženskam strga, se ne more krotiti - ker t.r. nima Nadjaza. Moški agresivni ekscesi so sicer tudi težko (u)krotljivi - ampak bolj zaradi falične narave možate duševnosti, kot pa zaradi šibkosti Nadjaza. Pri dotični sindikalistki je ob tem zaznana še povečana faličnost - torej odostnost ženstvenosti oz. feminilnosti - kar bi pomenilo, da je "specivično", da ne rečem napačno, razrešila ojdipov in/oz. kastracijski kompleks, kot bi rekel Freud. Strogo teoretsko bi se dalo reči, da zaradi potlačenega (nezavednega) zavidanja penisa (in posedičnega zgledovanja po moških) lahko postane skrajno falična, kar načeloma ni karakteristika normalnih, torej žentvenih žensk. Če ima dotična sindikalistka v ozadju kakšnega "mecena" in/ali/oz. "strica" (iz ozadja) - to funkcijo lahko na levi lahko opravlja le Kučan ali morda Golobič, v primeru Tee Jarca pa morda še Ivo Vajgl - bi jo moral moralno podučiti in reči: "Ej, punca, tega se mi ne gremo na takšen način - sploh pa tebi, po funkciji to ne pritiče!" Morda bi ji ušesa lahko navila njena sindikalna kolegica, "mama"/starosta Lidija Jerkič. Zdi se mi, da je Jerkičeva vendarle bolj uglajena gospa, kljub temu, da ima falično funkcijo. Naj dodam, da v takšnih situacija takšne tipe osebnosti, kot je Tea Jarc, niti vest ne peče - niti se ne zaveda, da je naredila nekaj, kar ni (moralno) prav. Glede na to, da je od svojih političnih kolegov - "kulturnikov" in "kolesarjev" (in feministk) - verjetno doživela samo pohvale, je moralno-političen kontekest res zagaten. Twitta Ljudmile Novak nima smisla komentirati. Novakova je imela - kot formalno desna političarka - v preteklih dveh letih preveč političnih zdrsov, ki so bili naperjeni proti Janši; njene replike sedaj niso več relevantne, ker so verjetno posledica iskanja sprave z Janšo. PS: No, dalo bi se še več povedai, če bi vedel, v kakšni družini je (kot deklica) rasla, kakšen je (bil) njen odnos z očetom. S ktarimi moškimi se "libidinalno zapleta" in na koga bi rada - je hotela - narediti, v tem ekscesu z Janšo, vtis.
Anksioznost in hipnoza – 3. del
Pri premagovanju tesnobe so ob klasični psihoterapiji (kot zdravljenju z besedo) lahko v pomoč – dalo bi se reči, da so celo v modi – različne sprostitvene tehnike (ki jih običajno vodijo razni šarlatani) in spreminjanje negativnih misli preko kognitivnih tikov in racionalizirane logike, pa tudi preko aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Po moji oceni je lahko za določene tipe (sugestibilnih) ljudi zelo učinkovita tudi hipnoza (kot »intervencija v nezavedno«). Pri hujših oblikah, oz. ko se tesnoba razvije v hujšo motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno (psihoterapevtsko) pomoč – in to pri dobrem psihoterapevtu. Strokovnost v tem kontekstu torej pomeni pogovarjanje s z resnično kompetentno osebno, ki ve, kako (v resnici) deluje človekova duševnost. Klasični psihiatrični pristopi »zdravljenja« so po moji oceni slabi oz. neprimerni, saj temeljijo na paradigmatski oz. konceptualni zablodi, v katero je – na pobudo pionirja psihiatrije Emila Kraepelina – ujeta celotna psihiatrija (in delno nevrologija), za katero se ve, da je podpihovana – t. r. sponzorirana – s farmacevtsko industrijo. Da je treba huda akutna stanja določenih psihičnih motenj (in bolezni) zdraviti (tudi oz. najprej) s tableti, se strinjam. Ampak potem mora stopiti na sceno »talking cure«, »zdravljenje z besedo«. Ker: treba je vedeti, da psihiatri večinoma ne predpisujejo »zdravil«, pač pa »ohromila«, torej nekakšna »proti-bolečinske tablete«, ki zgolj ohromijo oz. nevtralizirajo neljuba doživljanja/občutenja, zdravijo pa (čisto) nič. Po moji oceni le redki psihiatri – kvečjemu tisti, ki so šli po študiju še v proces nekakšnega doizobraževanja v smer klasične (pogovorne) psihoterapije – vedo, da človeška psiha lahko spontano, torej nezavedno, (v odraslosti) prepoznava določene sprožilce/»triggerje« oz. sprožilne kontekste, ki so simbolno povezanimi s t. i. »prvimi dogodki«, ki so v osnovi odgovorni za pojav tesnobe/tesnobnosti (anksioznih stanj) v odraslosti. Tudi oz. predvsem panični napadi delujejo po tej etiološki logiki. Človekovo nezavedno vseskozi/permanentno in (zavestno) nehotno in/oz. samodejno senzorno t. r. preži na te sprožilce. Človek v odraslosti v bistvu ne more biti tesnoben (niti imeti paničnih napadov), če kot otrok ni doživel določenih šokantnih (travmatičnih) dogodkov, torej, če v svojem nezavednem nima nekakšnega jedra/fundamenta »travme« (tesnobnosti), ki se potem naknadno, v odraslosti, sproža v obliki manifestacije (klasične/običajne) tesnobnosti (kot simptoma). Po podobni etiološki logiki delujejo tudi panični napadi. (Zato otroci v bistvu ne morejo imeti paničnih napadov – česar mnogi (pedo)psihiatri ne vedo, in zamenjujejo histerične izpade otrok s paničnimi napadi.) Če se tesnoba (ali depresija) napaja iz zgodnjega otroštva – navadno so v ozadju »ne-varni« tipi/stili navezanosti na mamo – se tesnobe v psihoterapevtskem procesu ne da povsem sanirati, ker je vgravirana v samo v strukturo osebnosti. Se pa lahko zgodi, da določeni tipi tesnobe/tesnobnosti (ali pa depresija, panični napadi, celo fobije) s staranjem spontano izzvenijo (celo brez psihoterapije) – zato, ker se človeku z leti uveljavljajo (beri: simbolno podoživljajo) obdobja iz otroštva in/oz. mladosti, ki niso bila tako travmatična kot (prva) obdobja iz zgodnjega otroštva. V kontekstu različnih anksioznih in depresivnih stanj obstajajo (v etiološkem smislu) velike individualne razlike. Če poskušamo s psihoanalitično logiko razumeti ozadje tesnobe/tesnobnosti – kar bi morala biti naloga vsakega strokovnjaka (psihoterapevta, psihologa, psihiatra) –, moramo brskati po otroštvu. Tesnoba je v etiološkem smislu pogosto locirana v otroštvo, celo v zgodnje otroštvo – največkrat v odnos otroka z mamo oz. na tipe/stile navezanosti otroka na mamo. Če otrok ni varno navezan na mamo, se mu ta ne-varna – lahko zgolj dezorientirana – navezanost odrazila v odraslosti. Otrok je lahko v svoji psihični realnosti (sprva) jezen, ker ni mame oz. ustrezne navezanosti na mamo (v primeru kronično odsotne – npr. karieristične – matere). Lahko je skesano užaljen in/oz. žalosten – v končni fazi pa lahko pride tudi do obupa in opustitve upanja, da se mama vrne (npr. v primeru materine smrti) oz. da se normalizira odnos z mamo. Otroka je lahko v teh stilih navezanosti na mamo (in različnih spletih okoliščin) lahko strah in je preplašen, ko je »ne-varno« navezan na mamo. V svoji psihični (miselni) realnosti lahko pretežno goji žalost. Lahko je jezen, lahko je – postane – obupan, lahko pa je predvsem (popolnoma) čustveno dezorientiranost, torej (čustveno) zmeden. Vsa ta infantilna čustvena stanja so še kako pomembna – torej bistvena – za razvoj določenih psihični stanj v odraslosti, od depresije, do tesnobnosti/anksioznosti in vseh njenih derivatov (fobije, panični napadi …). Bistvo pravilnega razumevanja tesnobe/tesnobnosti oz. različnih anksioznih stanj/derivatov je razumevanje etioloških temeljev. B bistvu je treba razumeti »miselni odtis«, ki si ga otrok ustvari oz. ustvarja med doživljenjem »travmatičnih« dogodkov oz. obdobij – npr. obdobja »ne-varne« otrokove navezanosti na mamo. Kakšno dramo otrok dela v svoji glavi, če/ko mamica vzgojno – kot »inventarno« prisotna – se ne da vedeti. Ključen je t. i. separacijski strah – torej strah oz. separacijsko tesnobnost – ko mamica, bodisi za krajši ali daljši čas, zapušča svojega otroka. Otrokova psihična realnost v tem kontekstu premore številne miselne (trans)akcije in/oz. konstrukcije, v katerih se lahko otrok povsem zavozla in t. r. trajno zabrazgotini/»zapaca« svojo »dušo«/duševnost, svojo psiho. Če v oddvojenosti od mamice ni določene (u)blažilne intervencijske tolažbe, se takšnemu otroku v odraslosti lahko prikrade v počutje oz. čustvovanja tesnoba oz. obdobna/kronična tesnobnost (anksioznost) ali celo depresija oz. kombinacija z depresijo. Panični napadi – kot derivat anksioznosti – imajo (po mojem videnju in kliničnih/psihoterapevtskih izkušnjah) malce drugačno etiološko logiko. Pri paniki so ključni enkratni (šokantni/travmatični) dogodki, ne pa daljše stresno obdobje. Določene kratkotrajne epizode tesnobe so v etiološkem smislu napajanje iz šokantno-stresnih dogodkov, ki pa so manjše intenzivnosti (afekcije), kot dogodki, iz katerih se v odraslosti napajajo panični napadi. Oz.: če je šokantni/stresni/travmatični dogodek precej intenziven, se panični napad razvije (le), če otroka v času doživljanja travme (šoka/stresa) nihče ne potolaži. Če pride do tolažbe, se miselni odtis, ki se takrat ustvarja v otrokovi psihični realnosti, umiri – v smislu, da je libidinalna investicija (v travmo, v miselno dogajanje) manjša/skromnejša kot bi bila, če tolažbe ne bi bilo, in bi se otrok »zaciklal«/ujel v obilno libidinalno (hipe)investirano travmatično míslenje (Freudov/nemški izraz je »uberbesetzung«). S tolažbo se v/pri otroku – v njegovi psihični realnosti – zgodi (libidinalna) »dezinvesticija«. Če do te ne pride, je v odraslosti potrebna psihoterapija (temelječa na UVIDU), ki naknadno libidinalno dezivnestira prvotno travmo – kar teoretično omogoči sanacijo tesnobe, paničnega napada, depresije ali podobnih (neljubih) afektivni oz. anksizonih stanj. (Tudi spolna zloraba terja takšno psihoterepevtsko paradigmo.) Če se s hipnozo lotimo sanacije tesnobe oz. tesnobnih stanj (ali paničnih napadov, depresije, seksualnih motenj iz registra spolnih zlorab …), je osnovna naloga psiho/hipno/terapevta, da najde jedrne (izvorne) dogodke iz otroštva – vključno s stili/tipi navezanosti na mater – iz katerih se napaja tesnoba (kot simptom). To brskanje po nezavednem spominu oz. po odločilnih potlačitvah (ki se pri tesnobi simbolno vračajo), je v bistvu najtežji in najbolj zahteven del hipnotske intervencije v sanacijo tesnobe (kot simptoma). Dober oz. iznajdljiv hipnoterapevt mora biti zato (v propedevtičnem smislu) temeljito seznanjen z vlogo in konceptom nezavednega (in potlačitev) v etiologiji SIMPTOMA (kot nasledka neke potlačene infantilne travme), bodisi  tesnobe, bodisi paničnih napadov (tudi nekaterih fobij), bodisi depresije in tudi seksualnih motenj (posebno tistih, ki se napajajo iz spolnih zlorab). Ko se potlačena jedra najdejo/odkrijejo, se morajo na nek način – po posebnih/zapletenih protokolih – (preko UVIDA) OZAVESTI, kar omogoči simptomu, da izgine, ugasne, izzveni. Ko se to zgodi – torej, ko človek pride do (znamenitega) UVIDA v nezavedna/potlačena jedra – se največkrat zgodi, da tesnoba izgubi na moči ali celo (kot moteč simptom) popolnoma izgine. Če so potlačena jedra vezana na enkratne dogodke iz otroštva, se tesnoba lahko hitro sanira. Če pa se tesnoba napaja iz daljših šokantnih/travmatičnih obdobij iz otroštva – ki »hard disk« (psiho) zelo »zapacajo« – je tesnobo/tesnobnost (ali pa depresijo, ali pa seksualne motnje) težko sanirati. Kakšne generalizirane tesnobnosti (kot osebnostne motnje), ki je torej vtkana v celotno strukturo osebnost, je izjemno težko sanirati brez permanentnih (dolgoletnih) pogovorov, tudi takšnih, ki so kombinirani s hipnozo (in posthipnotskimi sugestijami). Tudi spolne/seksualne motnje, ki se napajajo iz daljših obdobij spolnih zlorab, se zelo težko povsem sanira oz. korigira. Psihoterapevtski protokol – tudi z intervencijo hipnoze – pa je v paradigmatskem smislu zelo podoben. Če smo že omenili hipnozo – kot »(hipno) intervencijo v nezavedno« – naj dodamo, da določeni tipi posthipnotskih sugestij tudi lahko pomagajo, da je uvid v jedro tesnobe učinkovit, torej, da tesnoba izgine oz. zbledi oz. se vsaj ublaži intenzivnost. S hipnozo je mogoče učvrstiti verjetje v določene interpretacijo oz. dati UVIDU večjo učinkovitost/veljavo. Hipnoza je s tega vidika učinkovito sredstvo, ki apriorno (za)obide transfer, ki je v običajnih psihoterapijah ključen, da se doseže uvid oz. izboljšave v psihičnem počutju. Treba je še vedeti, da so mnogi ljudje, ki so ujeti v tesnobn(ostn)a stanja navadno spotaknjeni še z drugimi simptomi oz. psihičnimi anomalijami tudi iz registra motenj osebnosti. Mnoge sočasno (in občasno) spotikajo še panični napadi, razne fobije, depresija, obsesivno kompulzivne motnje (in motnje v spolnem življenju) – vse topogosto zgolj zato, ker je bilo »vse narobe« v njihovem otroštvu, njihovi primarni družini. Naj na koncu dodam, da je psihoterapevtska intervencija s hipnozo lahko (zelo) učinkovita, če je človek sugestibilen – če ni, hipnoza ne pomaga, niti kot posthipnotska sugestija, niti pri obujanju ključnih potlačenih dogodkov iz otroštva. No, svoje opravi tudi genetska dispozicija za razne psihične anomalije, motnje in/oz. bolezni. PS: Medikamentozno zdravljenje tesnobe (ali paničnih napadov, depresije …), kar je ustaljena praksa psihiatrov/psihiatrije, osebno odsvetujem.
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
Zaradi lažjega razumevanja tesnobe/tesnobnosti (in še česa – npr. paničnih napadov) je dobro, da tovrstne psihične fenomene pojmujemo kot (nadležen) SIMPTOM. Iz psihoanalize oz. psihoterapije vemo, da je bistvo simptoma vračanje potlačenih vsebin iz otroštva, iz nezavednega oz. »prejšnjosti«/»prvosti« v odraslost oz. »drugost«. Simptoma je nekakšen znanilec nečesa potlačenega. Simptomi imajo običajno neko simbolno formo, ki je po svoje zelo smiselno (simbolno) strukturirana, le simbolno logiko moramo ustrezno prebrati/razbrati. Simptom je t. r. paradigma, ki se (simbolno) vrača. Človek lahko občuti tesnobo/tesnobnost (anksioznost), ki se napaja iz nekega enkratnega (šokantnega, travmatičnega) dogodka, ali pa ima tesnobnost lahko ponotranjeno iz daljšega travmatičnega obdobja iz otroštva – navadno/največkrat v kontekstu (po Bowlbyju in Ainsworthovi) »ne-varnega« stila/tipa navezanosti na mater. V takšnem primeru se da govoriti o generalizirani tesnobnosti/anksioznosti (pogosto pomešani z depresijo), ki je vtkana v celotno osebnostno strukturo in se je niti ne da povsem sterapirati. Psihiatri govorijo o anksiozni osebnostni motnji (kot diagnozi). Taka oseba ima preveč »virusov« naseljenih v svojem nezavednem (v potlačitvah) in/oz. v svojem »BIOS-u«. V vulgarnem žargonu bi lahko rekli, da ima »zapacano« psiho/duševnost. Takšni ljudje navadno že zelo zgodaj, nekateri že v puberteti, pristanejo pri psihiatru, ki jim predpišejo tablete – bodisi antidepresive ali/in/oz. anksiolitike – za katere se v resnici nikoli ne ve točno, kako bodo delovali/učinkovali. Nekaterim seveda pomagajo, nekaterim pa(č) ne. Medikamentozne »birgle« (tableti) so s psihoterapevtskega oz. psihoanalitičnega vidika (kronična, paradigmatska) konceptualna zabloda psihiatrije, ki – po mojem videnju – (pre)mnogim pacientom bolj škoduje kot koristi. Mnogi ljudje občasno izkusijo epizode tesnobe/tesnobnosti, ki pa so navadno kratke in minejo/izzvenijo (ugasnejo) spontano, same od sebe. Pri mnogih lahko minejo/izzvenijo spontano tudi zato, ker se v etiološkem smislu ne napajajo iz klasičnih infantilnih potlačitev, pač pa iz poznejših izrivanj. V strokovno-teoretskem smislu je to izjemno težko ugotoviti oz. opredeliti. Izrivanja in potlačitve sta podobna obrambna mehanizma, ki imata podobno učinkovanje, le da potlačitve gravitirajo v otroštvo, izrivanje pa v mladost in/oz. odraslost. Vendar se tudi iz določenih izrivanih vsebin lahko napaja tesnobnost, ki pa je navadno milejša in se lažje »sanira« oz. »pozdravi« ali celo sama spontano izzveni, ugasne. O bolezenski tesnobi/tesnobnosti oz. anksiozn(ostn)ih motnjah navadno (strokovno, teoretsko) govorimo, ko tesnoba traja več kot določeno (karjše) obdobje dneva oz. dlje kot par dni, in je pri posamezniku prisotnih več simptomov anksiozn(ost)nih motenj, ki jih posameznik ne zmore obvladovati in ga pomembno ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju. Nekateri simptomi anksiozn(ost)nih/tesnobn(ostn)ih motenj so pri nekaterih ljudeh prisotni pred nastankom/pojavom depresije ali med depresijo – morda tudi v kombinaciji s paničnimi napadi. V (širšo) skupino anksioznostnih motenj uvrščamo (oz. to delajo psihiatri) več različnih motenj – ob običajni/klasični tesnobi še generalizirano anksioznostno motnjo, panično motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo – po svoje pa v anksioznost gravitira tudi običajno (npr. športna) trema. Po mnenju srbskega psihoanalitika (ki deluje tudi v Nemčiji/Berlinu) Aleksandra Dimitrijevića, ima 90% depresivnih ljudi tudi anksiozne motnje – dalo pa bi se reči, da tudi obratno; torej, da ljudje, ki imajo anksiozne motnje občasno podlegajo tudi depresiji. PS: Sledil bo še 3. (zadnji) del
Tesnoba/tesnobnost (in nezavedno) – 1. del
Glede na to, da že par desetletji bolj ali manj odkrito kritiziram psihiatrično paradigmo razumevanja psihopatologije, moram nekaj reči tudi o anksioznosti oz. tesnobi oz. tesnobnosti, ki jo psihiatrija (po mojem videnju) nekako ne razume povsem dostojno. Tesnobnost in tesnobo pač ločujem, glede na to, da vem, da je to mogoče. Razlike so sicer majhne vezane pa so na trajanje tesnobe oz. tesnobnosti. Tesnoba je hipno občutenje, tesnobnost pa neko dalje in tudi bolj dolgotrajno (ob)čutenje. Anksioznost oz. tesnoba/tesnobnost, kot se reče po slovensko, je posebno psihično stanje, ki ima negativno valenco. Znotraj registra tesnobnosti/anksioznosti so razni derivati oz. »franšize«. Nekateri teoretiki celo ločujejo tesnobnost od anksioznosti. Pred dobrim desetletjem se je pri nas o tesnob(nost)i in/oz. anksioznosti razmišljalo nekako takole (Maja Hribar, Psihološko obzorja, 2007): - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento telesnih občutkov kot »tesnoba«; - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento »bolečine« kot »tesnoba«; - »tesnoba« je širši pojem od »anksioznosti«; - »anksioznost« ima bolj konkretnega referenta (tisto, na kar se nanaša) kot »tesnoba«; - »anksioznost« se uporablja bolj v empiričnem, »tesnoba« pa filozofskem diskurzu. V tem tekstu gre pri anksioznosti in tesnobi/tesnobnosti za sinonim. Tesnoba zagotovo ni strah (niti bojazen, še manj trema), pač pa nedefinirano in težko opisljivo negativno psihično stanje (trpljenje), ki ima nezavedne korenine v potlačitvah ali izrivanji iz preteklost, najpogosteje iz otroštva. Težko bi rekli, da gre pri tesnobnosti za klasično čustvo, ker to v resnici ni – gre pa za neko nedefinirano (ob)čutenje. Res pa je, da se tesnobnost v svojem nezavednem jedru napaja iz določenih negativnih čustev, najpogosteje iz tistih, ki se napajajo iz strahu in/oz. (negativnega) šoka, ki ga je bil človek kot otrok deležen v svojem odraščanju. Tukaj je še jeza in žalost ali pa zmedenost/dezorientiranost (ki je povezana s strahom). S tesnobnostjo so bili ljudje zagotovo prežeti že v prazgodovini, čeprav zapisov na to temo (seveda) nimamo. Ko so ljudje v prazgodovini doživljali tesnobi, še niso znali niti pisati, kaj šele, da bi to »čustvo« oz. stanje v svojem psihičnem počutju sploh opisali, torej ubesedili. Tudi vseh poznejših zgodovinskih obdobjih je zapisov, ki bi dostojno opredeljevali/definirali tesnobnost, nimamo. Tudi najboljšim literatom (niti filozofom) v resnici ni uspelo povsem korektno opisati tega neprijetnega, negativnega psihičnega stanja. O tesnobnosti se tudi Freud ni detajlno in obširno razpisal. Danes se o tesnobnosti/anksioznosti ve več kot v Freudovem času. Freud pa je je zastavil fundament v razumevanju in interpretaciji tesnobnosti – najbolj z dikcijo, da je »otrok oče odraslega človeka«, kar je v osnovi dikcija angleškega pesnika Williama Wordswortha, ki je živel stoletje pred Freudom. Tesnobnost je dandanes sicer splošno znana psihična anomalija, torej motnja. Psihiatri ji rečejo celo bolezen, ki se jo – po mojem osebnem (psihoanalitičnem) videnju – zdravi z medikamenti/»zdravili« (tableti, anksiolitiki – pogosto tudi z antidepresivi ali celo antipsihotiki). Koncept »zdravil«, ki ga pozna medicina/psihiatrija sploh ne vzdrži, ker tableti, ki jih predpisujejo psihiatri (ali celo splošni zdravniki), v resnici ne zdravijo, pač pa zgolj ublažijo oz. »ohromijo« nekatere simptome (kot neprijetna stanja). Sicer je anksioznost sama po sebi simptom (kot vrnitev potlačenega/izrinjenega), ki nosi s seboj še druge (fiziološke) simptome. Psihiatrija o tesnobi/tesnobnosti razmišlja zelo ohlapno – češ, da gre za neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Iz klinične (psihiatrične in psihoterapevtske) prakse se tesnoba pojavi bodisi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, a običajno bolj izrazite oz. potencirane. Včasih se tesnobnost lahko prepleta s paničnimi napadi oz. se oba psihična fenomena prepletata, se dopolnjujeta, kar je logično, saj imata podobno etiologijo (nezavedna/potlačena jedra). Tako panični napadi kot tesnobnost sta prežeta s podobnimi fiziološkimi simptomi: pospešenim bitjem srca, s slabostjo v želodcu, potenjem, tresenjem, napetostjo mišic, pojavi se lahko hitra utrujenost oz. utrudljivost, pojavijo se lahko težave s prebavo (driska, oteženo je lahko dihanje. Včasih se lahko pojavi vrtoglavica, pogost spremljevalec je seveda nespečnost, nesposobnost koncentracije … Človek, ki je ujet v kronično tesnobnost (in/ali panične napade) se ima tako zelo naštudiranega, da se izogiba dejavnostim ali krajem, ki mu sprožajo tesnobnost oz. panične napade ali zgolj vzbujajo nekakšen nedefinirani strah. Na ravni čustev posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, utesnjenosti, strahu in panike. Na nek način je zmotena tudi kognicija, torej mišljenje, saj človeka kronično skrbi, da se mu bo pojavila tesnobnost in/oz. panični napad(i). V tesnobnost ujet človek je lahko tudi stihijsko oz. kronično in nedefinirano preplašen, saj ima pogosto tudi strah pred (nedefiniranim) »strahom«, torej tesnobnostjo. Vsa ta »čustva« oz. stanja se v človeku vzpostavljajo povsem nekontrolirano, torej spontano, nehotno in/oz. nezavedno. Brez povezovanja tesnobe z nezavednem – torej s potlačenimi infantilnimi jedri – se o tesnobi ne da nič pametnega povedati. Anksioznost oz. tesnobnost (tesnoba) je ohlapno oz. razpršeno čustveno stanje – nikakor pa eksaktno čustvo. Ne da se ga ubesediti na tak način kot npr. fobijo ali panični napad ali (športno) tremo. Predmeta oz. objekt tovrstnega »strahu« – bolje rečeno nadležnega nelagodja (neprijetnosti) – je neopredeljen oz. ga ni. Doživlja tesnobnosti je stihijsko in nedoločenega, vsekakor pa »nedefinirano ogrožujoče«, neubesedljivega. V psihoanalitičnem žargonu bi se dalo reči, da je teoretsko bistvo tesnobe vezano na nezavedno jedro (ali več njih), na določene potlačitve, navadno v povezavi s »triggerji«/sprožilci, ki imajo nezavedno asociativno-simbolno zvezo s ključnimi (stresnimi, travmatičnimi) infantilni dogodki, navadno vezani na primarno družino oz. na »ne-varne« stile navezanosti na mamo (kot bi rekel John Bowlby).

Komentarji

Zdaj se predvaja
roman.vodeb
Izberi seznam predvajanja:

Sorodne vsebine

Zadnji komentarji

Prijatelji

Twitter

Facebook