Teorija teorije zarote (nanašalne blodnje o votlosti Zemlje) – 3. del
Roman Vodeb

Torek, 9. januar 2018 ob 09:38

Odpri galerijo

Začel bom poimensko – s pokojnim dr. Francetom Susmanom, ki je bil v osnovi zgodovinar, ne samo verski fanatik. Ampak njegove t. i. nanašalne blodenje so svoj čas – pred dvajsetimi leti – presegle vse meje do tedaj slišane bizarnosti, Freud bi rekel grotesknosti. V tistem času sem – skupaj z Idrijčanom Petrom Primožičem vodil neko parapsihološko društvo, kamor je občasno zahajal tudi dotični Susman. Bil mi je tako zanimiv »patron«, da sem ga šel celo v živo poslušat. Tudi v medijih sem ga spremljal nekaj časa, da sem dodobra zapopadel njegovo histronično narcističnost in vse njegove nanašalne blodnje. In že takrat nisem mogle verjeti, kako je lahko nekdo tako nor, pa vendarle hkrati deležen (relativno) velike pozornosti laične javnosti. Če sam sebe citiram: »Norost je kar buhtela iz njega, « sem zapisal daljnega leta 1998. http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/onostranstvo/16228

Dr. Francetu Susmanu so svoj čas nasedali tudi mediji. Na tem linku/intervjuju lahko dojamete del njegove norosti. Tukaj se pač osredotoča na nek verski kontekst (»Jezus Kristus v resnici ni umrl na križu … »Papež Ratzinger je dal zažgati torinsko cerkev, kje se hrani znameniti krvavi prt …« in podobne nebuloze) https://www.youtube.com/watch?v=rRRHaKyR5t8&t=3s

Uff, kakšne nanašalne blodnje je sproduciral, ko je govoril o princesi Dijani?! (»Takrat, ko je umrla je bila v resnic stara okrog 200 let.« Ipd.) Če odmislim sebe, Susmana takrat nihče ni dostojno psihološko proučil in razkrinkal, še manj diagnosticiral. Edino jaz sem govoril o njegovi histronično-narcistični (osebnostni/psihični) (z)motenosti. Že takrat sem omenjal njegove nanašalne blodnje, ki jih danes – ko elaboriram teoretsko oz. psih(oanalit)ično ozadje znamenitih teorij zarote – izpostavljam kot temeljno psihično motnjo oz. lastnost dotičnih (patoloških) snovalcev raznih teorij zarote.

Glede na to, da se magister (elektrotehnike-informatike) Zoran Železnikar v zadnjem času pojavlja tudi na nacionalni RTVSLO (in to na področju, kjer sem jaz t. r. ekspert http://4d.rtvslo.si/arhiv/dobro-jut...), sem se odločil, da paradigmo nanašalnih blodenj predstavim ravno na njem. Leta 2011 je imel preko »Ujet.si« neka predavanja – eno je imelo naslov »Ali je naš planet votel?«. Ker gre pri tem primeru z eklatanten primer nanašalnih blodenj in teorijo zarote, bom pač seciral to predavanje. Lahko bi se lotil tudi teorije zarote okrog teze, da je zemlja ravna plošča, ali pa letalskih Chemtrailsov (kemičnih sledi, ki jih (s)puščajo za seboj nekatera letala). Dotični Železnikar je v leto 2016 in 2017 nekajkrat gostoval tudi v oddaji Jasmine Kandorfer »Klepet ob kavi«, kjer je s svojimi nanašalnimi blodnjami – na podoben način kot Matjaž Obranovič (in Gregor Škerl) – govoril o nezemeljskih bitjih/civilizacijah, kot o nečem, kar je na Zemlji vsakodnevno prisotno. Pestro je bilo tudi, kadar je bil v studiu skupaj s »samostojni raziskovalcem« Antonom Komatom, katerega nanašalne blodnje so sicer bolj znosne, ampak tudi vredne resnega proučevanja – vsaj kar še tiče psihičnega ozadja njegovih senzacionalizmov.

Železnikar je svoje predavanje o votlosti Zemlje (in vseh vesoljskih teles – planetov in lun in zvezd) začel z Adolfom Hitlerjem (!), ki ni mrtev(!), pač pa živi svojem novem svetu – svojem novem cesarstvu (!), v središču Zemlje(!), kjer ima tudi »svoje« leteče krožnike(!). Namreč – Železnikar trdi (in tega si ni čisto sam izmislil), da je že leta 1939 je Hitlerjeva Nemčija organizirala več svojih odprav na Južni tečaj. Takrat so Nemci že imeli znamenite razvite leteče krožnike in atomsko bomb(!). (Govori je celo o okupacij Antarktike in o »novi Švabiji«.) Železnikar se potem ob pojavljanju skepse elegantno »izvleče« z dikcijo, da so »dokazi (za vse to tehnološke iznajdbe) javnosti seveda neznani«. Ko vehementno govori o Adolf Hitler, uporabi dikcijo (podobne stavčne dikcije je uporabljal že omenjeni Susman, podobno sugerira pravilnost svojih teorij tudi Miran Vučko): »Hitler, za katerega veste … /…/… je imel ogromno okultnega znanja«. Zato, da bi bil bolj prepričljiv in bi lažje sugeriral svoje nanašalne blodnje kot sveto resnico, uporablja univerzalne dikcije: »Verjetno ste slišali …«, ali pa: »Vi veste, da …« https://www.youtube.com/watch?v=M6r2RHBfsa8&t=3377s

Zato, da je Železnikar utemeljil tezo o votlosti zemlje (in vseh vesoljskih teles – pri vseh telesih je vhod v notranjosti na severnem in južnem polu!), je vpeljal številna »napletovanja« raznoraznih slučajnosti oz. obrobnosti – kvazi »dejstev« -, ki se jih da zracionalizirano »naplesti« na osnovno »zgodbo«/teorijo (zarote). Ekspedicija na južni tečaj, ki so jo Američani leta 1947 (pod poveljstvom admirala Richard E. Byrd) sicer res organizirali, Železnikar uporabi kot posreden dokaz, da je Zemlja okrogla. Zavezniki so bili zaskrbljeni, ker je v nemški floti (z)mankalo 80 podmornic. Železnikar jih takoj vidi v središču votle Zemlje. Hitler je namreč vzpostavil stik s prebivalci »notranjosti« in že prej dobil znanja od njih(!). Če bi Železnikarja vprašali, kdo so »poglavarji notranjosti«, bi hitro prišli do Iluminatov, ki se konceptualno in paradigmatsko pojavljajo v domala vseh večji teorijah zarote. Železnikar celo operira z »dokazi«, da je Hitler s podmornicami pobegnil na južni tečaj. »Dokazi so seveda javnosti skriti,« se ven vleče Železnikar in vpeljuje celo »očividce«, da bi bil bolj prepričljiv – zato, da je vsa ta njegova nanašalna blodnja, torej teorija zarote (ki v resnici niti ni njegovo, pač pa prevzeta od Američanov). In potem svari, da »se boste morali navadit na drugačne resnice«. V svojih racionalizacijah ubere taktiko in rešilne dikcije – npr.: »Zavezniki niso posredovali informacij v javnost«, ker so leta 1947 z operacijo »High jump« res organiziral ekspedicijo na Južni tečaj. Namen je bil v resnici geološki (iskanje premoga), Železnikar pa pravi, da je ta uradna izjava ameriške vlade lažna in zavajajoča. Le kako bi to vedel?! Tisti, ki se ujamejo v nanašalne blodnje si vsak dokaz, ki bi jim sesuval teorijo zarote, zracionalizirano prikrojijo sebi v prid oz. v prid ohranjanju nanašalnih blodenj. Racionalizacije so sicer ohlapne, na videz pa dokaj suverene in konsistentne, da »nekako« vzdržijo oz. so (zelo) »po svoje« legitimne. Železnikar nadalje suvereno napleta – kot da bi bil sam priča dokazom –, da je admiral Byrd letel s posebnim letalom nad predelom vhoda v notranjost votle Zemlje in opazil drugačno klimo, bujno vegetacijo, velike živali – omenja mamute (dinozavre pa omenja v nekem drugem kontekstu, ko govori o svetu/pokrajini v notranjosti zemlje, kjer so »grozdne jagode velike kot pomaranče«) … Železnikar suvereno pripoveduje (kot da je z Byrdom sedel v letalu) –, da sej je pred njim odprla zemlja in je lahko poletel v notranjost Zemlje in da je Byrd vse to posnel. Vendar takoj doda, da »posnetki v javnost seveda niso prišli« in da je ameriška Vlada »vse pometla pod preprogo«. Byrda so sprejeli predstavniki naroda iz »notranjosti« (vladar ljudstva Agharte, njihova »država« se imenuje Agharta) in imel(i) z njim pogovore. Železnikar v svojih senzacionalističnih nanašalnih blodnjah hitro skonstruira temo o kateri so se pogovarjali – pogovarjali o se seveda o atomskih bombah na Hirošimo in Nagasaki, ki naj bi ogrožale tudi prebivalstvo »notranjosti« … Kaj od tega, kar je Železnikar »blodnjavo nanašal«, napletal v osnovno fabulo o votlosti zemlje, sam skonstruiral, in kaj je zgolj kot »dokaze« prevzel od nekoga drugega/tretjega, je težko reči. Premalo sem preštudiral vse te avtorje oz. podpornike teorije o votlosti zemlje. Osnovno zgodbo je zagotovo prevzel od nekoga – verjetno od določenih Američanov, saj govori v miljah (in ne v kilometrih), saj med predavanjem predvaja tudi všečno posnet »dokazni« film. Portal »Ujet.si« (ki ga je takrat t. r. vodil Jaka Furlan – vsaj za YouTube »kanal« je bil zadolžen), ki paketno naseda raznoraznim teorija zarote), je filmu dodal tudi slovenske podnapise.

V svoji – četudi od nekoga prevzeti – elaboraciji Železnikar omenja še druge raziskovalce severnega (in južnega pola) in pomorščake (tudi Ruse), ki so celo z ladjo zapluli v notranjost zemlje (vhod je na obeh polih v premeru velik 1400 milj!) in nekateri tam, v »notranjosti« živeli par let. Dotičnega pomorščaka/raziskovalca – potem, ko se je vrnil med ljudmi na površju – »niso jemali resno, razglasili so ga za neprištevnega«, kot poudarja Železnikar in dodaja, da »ga je k sreči nekdo vzel resno« … Ta Železnikarjev »k sreči« dokazuje, kako si dotični snovalec oz. ujetnik teorije zarote »srčno želi« in hkrati čuti, da je vse to, kar blodnjavo napleta in sebi (in drugim) vneto in suvereno (seveda nezavedno motivirano) laže, res. Nadalje: prebivalci tam (v »notranjosti«) živijo od 400 do 800 let in so različnih ras (nekateri so velikani, veliki po par metrov). Ljudstva iz »notranjosti« (npr. Anunaki iz ozvezdja Orion) so si tam ustvarila mesta (približno 150), ki štejejo od 500.000 do milijon prebivalcev. »Notri« imajo ti prebivalci vse – sami predelujejo hrano, mesta so med seboj povezana s tuneli, prevažajo se z vlaki, ki vozijo tudi do 1000 km na uro … »Imena mesta so poznana.« »Notranjci« imajo kozmične knjižnice s podatki o vseh pomembnih planetih v vesolju … Seveda so v »notranjosti« najpomembnejši Iluminati, ki vladajo (tam so tudi »raptili«!). Mimogrede: Iluminati so tudi kar koncept oz. univerzalna paradigme oz. »mašilo«, ki so pogosto nastopajo v mnogih teorijah zarote; dalo bi ser reči, da so Iluminati »iznajdba« (oz. »izum«/»izželja«) tistih, ki so nagnjeni k snovanjem raznoraznih teorij zarote.

Naj na tem mestu še enkrat ponovim psihološki mehanizem, ki se nahaja v ozadju vseh teh teorij zarote oz. avtorjev tovrstnih nanašalnih blodenj. Infantilna (miselna) jedra so ključna, da se je doslej rodilo že toliko teorij zarote. V nezavednem ozadju so ključna predvsem otrokova (neodgovorjena) seksualna samospraševanja – ne samo tista, ki so povezana z »nastajanjem« (»prihajanjem na svet«) otrok, pač pa, kot je poudaril Freud, tudi vprašanja o genitalnih razlikah med spoloma (kastracijski kompleks). Freud je tudi govoril o prelomnici. Namreč: otrok (deklica na svoj način, deček pa na svoj) se (v kontekstu seksualnega razsvetljevanja) enkrat vendarle začne zavedati obstoja in vloge vagine ter koncepta in vloge koitusa. Takrat se začnejo redefinirati določene infantilne (seksualne) teorije, kar naj bi imelo (po psihoanalitičnih sklepanjih/predvidevanjih) svoje simbolno nasledstvo – v tem primeru v obliki naknadnega oz. zapoznelega »izstopa« iz svoje verovanjske »ujetosti«, prave »ukleščenosti« v nekatere teorije zarote. Pri »patronih« ala Zoran Železnikar (Susman, Vučko, Obranovič, Škerl – med svetovno znanimi »zarotniki« je tudi ameriška medijska zvezda (»redijec«) Alex Jones, Britanec David Icke; na tleh bivše Jugoslavije najbolj suvereno naplete svoje »pravljice« Srb dr. Miroljub Petrović – no, Srbi imajo pa še »trčenega« dr. Jovana Deretića) se to (še) ni zgodilo. »Zarotniki« se (še) niso »streznili« in (končno) spoznali, kako so se »zaplezali« oz. »zavozlali« pri svojih nanašalno blodnjavih interpretacijah in dojemanju določeni družbenih fenomenov, vsakdanjih dogodkov ali celo širših teorij – tudi religioznih – ne nazadnje tudi teorije o votlosti Zemlje (in vseh večjih vesoljskih teles, od lun, planetov, pa do sonc oz. zvezd).

Dobro znanega francoske pisatelja znanstvene fantastike Julesa Verna Železnikar vpelje suvereno, kot »dokazno gradivo« – tako, kot je to značilno za nanašalne blodnje vseh, ki skušajo v javnosti ustoličiti določene teorije zarote: »Verne je bil prostozidar, ki je imel dostop do vseh informacij.« (Ne pozabimo: Iluminati (povezani s prostozidariji) so voditelji/poglavarji »notranjosti«!) ...

Železnikar na PowerPoint prezentaciji nadalje »vpleta« oz. »blodnjavo nanaša« podatke/ »dejstva« o vhodih v notranjost zemlje. Po Železnikarjevem pričevanju sta dva glavna vhoda na severnem in južnem tečaju. Navaja tudi Piramida Gize, pa Kalifornijo, »Mamutovo jamo« v Kentuckyju, Peru, Tibet – in takoj dodaja, da »so seveda vse točke so zastražene«, »vhodi so blokirani in zastražen in je nemogoče priti noter« in to – zato, da se vse skupaj bolj prepričljivo sliši – »z nam neznano tehnologijo« (»navzven seveda to ni vidno«) …

Skonstruiranje »preprečevanja dostopa v notranjosti (z nam neznano tehnologijo)« je posledica nekakšne »sekundarne elaboracije«, kot bi se reklo v psihoanalizi. To pomeni, da tako kot sanjalec osnovno fabulo/zgodbo v sanjah (sekundarno oz. »drugotno«, kot je to prevajal Bogdan Lešnik pri prevodu Freudove knjige Interpretacije sanj) dopolni (»elaborira«/»obdela«), tudi tvorec določene teorije zarote osnovno tezo/teorijo (zarote) naknadno dopolnjuje, jo elaborira/obdela – tako da postane »intelegibilna«, kot se reče v psihoanalizo oz. v teoriji interpretacije sanj. Tvorec vsake teorije zarote – po identičnem vzorcu funkcionira tudi Železnikar (Susman, Vučko, Obranovič, Škerl …) – v svojih racionalizacijah v osnovo zgodbo/teorijo (zarote) »nanašalno« napleta nekatera (lažna) »dejstva«, zato, da je njegova teorija bolj elaborirana, konsistentna in dokazljiva. Vse je bolj logično in smiselno, če si snovalec ali pa zgolj zagovornik določene »teorije zarote« naknadni izmisli še nekater »laži«, v kater seveda – nezavedno motivirano – močno verjame in niti ne ve, da v resnici sam sebi (in drugim) laže.

Iz Železnikarjevih »nanašalno blodnjavih« natolcevanj lahko razberemo, kako ta »sekudnarna elaboracija« (drugotna obdelava) v resnici deluje. Namen vseh teh »sekundarnih« obrobnosti je, da se nikoli ne da priti »do dna« vsem tem teorijam zarote. Zagovorniki vedno si vedno znova in znova zracionalizirano izmislijo neko »mašilo«, s katerim približno odgovorijo na vprašanje oz. pomisleke skeptikov. »Posnetkov« – beri: »nategov«, ki jih imajo snovalci teorij zarote za »dejstva« – dobite dandanes na svetovnem medmrežju/spletu malo morje. Pogosto, v mnogih teorijah zarote, so najbolj prikladni za to »mašilo« nezemljani/NLP … Kakšne nanašalne blodnje ima Železnikar (skupaj z Obranovičem) v kontekstu nezemljanov/NLP, bom spregovoril v nadaljevanju. Za začetek pa tole: »Na morskem dnu so vhodi, za leteče krožnike …/…/… Vsa razvita tehnologija, ki jo imamo ljudje, prihaja od nezemljanov …/…/... Večinoma so NLP zemeljskega izvora …« … Kot »mašilo« – beri: »izhod v sili« – se v kontekstu nanašalnih blodenj oz. ustoličevanju raznih teorij zarote pojavlja univerzalna in udarna fraza: »Za nase oči je to nevidno,« kar tudi Železnikar pogosto uporablja. Poziv k razumevanju »duhovnosti« (»V notranjosti so na višji duhovni ravni, kjer ni vojn.« »Ljudje smo duhovna bitja ki so večna.« …) in fraza, da je treba »priti na višji nivo razumevanja stvarstva«, prav tako ne izostane pri elaboracije določenih teorij zarote. V celem procesu indoktrinacije je neobhodno potrebno še eno univerzalno »mašilo«: »Razkritje novih informacij,« ker: »Znanost ne zna podati pravih informacij,« seveda z aluzijo, da jih on/Železnikar pa zna. Rekel sem že, da je histronična narcističnost pogost spremljevalec tistih, ki so fanatični in tudi javno uveljavljeni pristaši raznih teorij zarote – in Zoran Železnikar je eden tipičnih predstavnikov, ki se javno »ven meče« tudi na nekaterih drugi področjih, ki bodo omenjena v nadaljevanju.

Železnikar – in tako paradigmatsko postopa vsak tvorec oz. pristaš teorije zarote – v svojih »elaboracijah« najde in uporabi oz. zracionalizirano prikroji številne »dokaze«, da bi dokazal, da je zemlja votla. Domala čisto vse si (zracionalizirano) prikroji – tako kot vsak »zarotnik« –, da bi vzdržala osnovna teorija zarote. In mene v vsem tem detajlnem, a balastnem in obsežnem razkrinkavanju številnih »zarotnikov« seveda ne zanimajo njihove teorije kot take, pač pa psihološki mehanizem, ki je v ozadju in ki v osnovi samoprevaralno prisili in hkrati prelisiči nekega »pristaša« teorij zarote, da nasede, bodisi njemu posredovanim teorijam (zarote), ali pa teorije (zarote) kar sam ustvari, (s)kreira skozi lastne nanašalne blodnje; ali pa je dotični zarotnik – in to je najpogosteje – nasede že obstoječim teorijam zarote, potem pa še sam (z lastnim »raziskovanjem« in avtonomnimi racionalizacijami in ob podpori »neutrudnega duha po poglabljanju v stvar«, kot se izrazi Železnikar) blodnjavo napleta lastne dopolnilne in vselej groteskne/banalne »mašilne« teorije s katerimi elaborira osnovno teorijo zarote. In ravno psihološki mehanizmi, ki sem jih skozi Freuda že razložil, so pri razumevanju vseh teh nanašalnih blodenj in teorij zarote ključni.

Železnikar si vulkanske izbruhe razlaga čisto po svoje (drugače kot uradna znanost: »Znanstvene teorije so napačne!«), sebi prikrojeno in govori o »dejstvih, ki jih je treba jemati zelo resno« in doda, da »uradna znanost ne zna nič od tega razložiti« in namigne, da pa on seveda zna. Železnikar si vsako fizikalno ali geološko dejstvo interpretativno prikroji sebi v prid (npr. magnetno polje, vakuum, potrese oz. tektonske premike, polarni sij, ptice selivke, slanost/sladkost morja na v bližini severnega in južnega pola, koncept neskončnosti …) Suvereno trdi, da »so se zemeljski poli tudi obrnili« … – kot da bi bil zraven, ko se je to zgodilo. »Letala nad severnem in južnem polu ne smejo leteti …« – njegove interpretacije so totalno racionalizirane, tako in v tisto smer, da svojo oz. zagovarjano teorijo zarote lahko legitimizira in (si) jo vzdržuje, in ob tem očitno doživlja neko naslado, ki ima – po psihoanalitični percepciji – seveda infantilno jedro.

V svojih predavanjih in nagovorih po tihem poziva – tako kot je to počel Susman in mnogi drugi »blodnjavi nanašalci«, ki imajo navadno še histronično-narcistično motnjo – k vstaji. Tiho poziva – češ da smo z uradno znanostjo zmanipulirani – k »novi znanosti« in v tem kontekstu o uradni znanosti govori kot o »znanstvenih lažeh«; vehementno tudi poziva, da je »cel kup t. i. znanstvenih dejstev, ki jih razlaga znanost, treba ovreč!« … Hvali se (l. 2011) da piše za Misterije. (Svoj čas – 20 let nazaj – sem bil tudi nekaj let naročen na to revijo in vem kaj in kako se tam piše.)

Da ne bo pomote – uradna znanost verjetno res ne pozna vseh resnic o družbi in stvarstvu zemlje/človeštva. Kopernik, Bruno, Galilej so svoje poslanstvo opravili v objemu domala identičnih psiholoških mehanizmov kot so značilni za nanašalec blodenj, ki jih dandanes poznamo iz teorije razumevanja teorije zarote – z eno razliko: imeli so prav, dotični »blodnjavi nanašalci« pa se motijo. V psihičnem ozadju pa gre pri vseh za epistemološko pulzijo o kateri je Freud govoril v svojih dveh spisih (»O seksualnem razsvetljevanju otrok« in »O infantilnih seksualnih teorijah«.)

Za konec moje interpretacije »teorije zarote« oz. nanašalnih blodenj elektrotehnika-informatorja mag. Zorana Železnikarja – v nekem drugem predavanju Železnikar o sebi narcistično in samopoveličevalno pravi, da so elektrotehniki najbolj pametni ljudje – še nekaj njegovih »cvetk«: Znameniti enigmatični »žitni krogi«, ki si jih lahko »nateg«, Železnikar povezuje z »notranjci«, prebivalci »dežele« Agharta, češ da gre za komunikacijo (»njih« z »nami«). O »črnih luknjah« govori kot da »spi z njimi«, na svojem predavanju podaja tudi fotografije »notranjosti«, ki prikazuje pokrajino (»kako je zakrivljena«) – in laični poslušalec dobi občutek, da je Železnikar sam že bil v notranjosti in je fotografijo sam posnel. Z lahkoto vpelje »napredne znanstvenik« in sebe pa šteje mednje, in argumentirano sprašuje: »Napredni znanstveniki razlagajo, da so vsi planeti votli, tudi Sonce – in zakaj bi bila zemlja izjema?!« Notranjo gravitacijo (fantazijsko) utemeljuje na banalen način in v isti sapi pravi, da v notranjosti zemlje obstaja majhno sonce, s premerom 800 milj. (Očitno je ta podatek pobral od ameriških »zarotniko«, saj operira z miljami in ne kilometri.)

Na vprašanje o načinu razmnoževanja »notranjcev«, pravi, da ni dobil informacij, vendar v isti sapi »nanašalno zabluzi z dikcijo: »Spolno in nespolno. Nekateri tako, drugi tako.« In pri tem se ne zmede niti za sekundo, tudi nerodno mu ni. V objemu svojega fanatizma se takšnemu »blodnjavemu nanašalecu« ne da nič dopovedati. Njegova logika je »železna«, takšno imajo samo še psihotiki. Namreč: (psihično) normalni ljudje v vsej svoji »popolni prepričanosti«, četudi so verni, prisegajo (ali pa vsaj priznavajo) na določen spoznavni skepticizem, ki so ga v filozofiji ustoličili Sokrat, Descartes in Kant; »patroni« ala Železnikar (Susman, Vučko, Obranovič, Škerl …) pa ne! Pri njih gre za sveto prepričanje, ki ga navadno kronajo še s »sveto jezo«, če se jim kdo zoprstavi in jih označi za psihično motene.

Resnici na ljubo: tudi v uradni znanosti – tako v eksaktnih kot v mehkih znanostih/vedah – je (verjetno) veliko napletanja in »nanašalnih blodenj«. Posebni specialisti za »nanašalne blodnje« so astrofiziki – osebno bi bil najbolj prizadet, če bi pobezljali nevroznanstveniki. No, tudi psihoanaliza v kontekstu »hipertrofiranega« míslenja ni izjem. Človeški um je nagnjen k snovanju raznoraznih (legitimnih) miselnih konstrukcij – in težko je reči, kaj v uradni znanosti (in tudi v vsakdanih človekovih miselnih percepcijah) je resnično in kaj posledica fantazijskih konstrukcij (blodenj). Britanski »fenomen« Derren Brown je skušal marsikaj iz registra »duhovnosti« in psihologije dokazati in ovreči določena stereotipna verjetja. Ravno Derren Brown je (dokumentirano s filmom) dokazal kako je človekov um (še kako) nagnjenje k tvorjenju raznoraznih miselnih konstrukcij, nanašalnih blodenj ... Od 32. minute naprej: https://www.youtube.com/watch?v=ust-pJC-9j8

 

Teme
psihoanaliza teorija zarote
Zadnje objave
Troha ne neha
Ko je Troha s svojo versko sekto dežural pred RTV od srede maja pa do septembra – ko so potem nasilno vdrli v RTV – sem redno kritično govoril o dotičnemu guruju in tudi o nekaterih njegovih pristaših (najbolj se mi je smilila Saša Petek, ki sem jo tudi največkrat omenjal). Vsak stavek, ki sem ga izrekel o njem – kot histrionično-narcistični osebnosti – lahko argumentiram na številne načine, in tudi podprem s številnimi dokazi. V zadnjih 20 letih sem dokaj podrobno spremljal javne nastope »pojočega majorja«, zato, ker je SOCIOLOGIJA NOROSTI, moja priljubljena tema kritičnega mišljena. Nenazadnje sem to temo posredno obdelal tudi v svojem 2. magisteriju na Sociologiji kulture (na FF). Knjiga, ki jo trenutno pišem je »Kritika psihiatrije skozi psihoanalizo« – zato natančno vem, o čem govorim in hkrati tudi vem, da bi redkokateri psihiater o Trohi, njegovih ovčicah in njim podobnim povedal več, kot lahko povem jaz. Kritično pa govorim o teh temah zato, ker je to dobro za narod, za državo – in ker je kritično mišljenje tudi moje družbeno poslanstvo. Držim se načela, da je »greh molčati, ko je treba naglas spregovoriti«. Na dovolj vljuden način sem – predvsem Saši Petek in tudi Trohi osebno – razlagal detajle histrionične osebnosten motnje, obema sem tudi razložil fenomen (psihaoalitičnega, Freudovega) transferja. Troha pa še vedno tumba svoje. In potem se brani tako, da mi v »post« na FB napiše tole (MOJI KOMENTARJI BODO DOPISANI Z VELIKI TISKANIMI ČRKAMI): »… mi (NIKOLI NE NGRE ZA »MI«, PAČ PA ZA IZKLJČNO TRHOATOV: »JAZ SEM …«) nikogar ne ščuvamo k uporu (V VSAKEM VIDEO OZ. NAGOVORU TROHA DOBESEDNO ŠČUVA LJUD IN JIH NAPELJUJE K UPORU, VSTAJI), osveščamo pa ljudi (OSVEŠČANJE POMENI PRANJE MOŽGANOV S TROHATOVO PSIHOTIČNO LOGIKO), da bi spoznali zakaj v resnici gre v tej državi, ker smo eni to raziskali v dolgih letih raziskovanja. (»DOLGA LETA RAZSIKOVANJA« SI LAHKO PRIVOŠČI TISTI, KI JE PREBRAL TOLIKO IN TOLIKO KNJIG, NE PA NEK SREDNJEŠILEC, KI NERGA ZARADI NARAVE SVOJE RANJENE OSEBNOSTI.) Če vi tega niste naredili in tudi se ne želite soočiti z resnico (RESNICO?! TA FILOZOGSKI POJEM BO TREBA MALO EPISETEMOLOŠKO PREŠTUDIRATI!!) o tem kdo nam vlada in na kakšen način to počne, je to vaš problem in ne naš. (TO JE V RESNICI PROBLEM VAŠE OSEBNOSTNE PATOLOGIJE IN NANAŠALNIH BLODENJ, KI SO VČASIH V RANGU PSIHOTIČNOSTI) Nebuloze, da širimo, a res??? Boste to argumentirali v nadaljevanju. Je možno spoznati zakaj v resnici gre v tej državi v resnici iz Osvobodilnega programa narodne enotnosti OOPS - Osvoboditev, Očiščenje in Preporod Slovenije, ki zdravi vzroke in ne zgolj simptome bolezni naše države, s katerimi se ukvarjajo vsi programi strank na sceni in vsi, ki se hočejo na politično sceno še preriniti. (VAŠ »OOPS« JE KONSTRUKT VAŠE OSEBNOSTNE MOTENOSTI, HISTRIONIZMA IN GRANDIOZNO NARCISTIČNE PSIHOPATIJE – VI PA MISLITE, DA STE EDINI TOLIKO PAMETNI, DA VESTE KAJ IN KAKO BI BILO TREBA UPRAVLJATI Z DRŽAVO. TAKO ILUTIJO IMAJO SAMO ŠE NORCI NA ZAPRTEM ODDELKU KAKŠNE PSIHIATRIČNE KLINIKE. RESEN INTELEKTUALEC SI TAKŠNIH UTVAR NE DELA V SVOJI GLAVI.) Glede na to, da se imate za pametnega človeka vas vabim, da naredite konstruktivno recenzijo VIZIJE SLO 2030 in pričujočega programa OOPS, da morda še kaj izboljšamo, ker je to še vedno osnutek. (VAŠ PRGORGRAM »OOPS«, VAŠA VIZIJA, JE PROIZVOD ŠTEVILNIH KOGNITIVNIH DISONANC, NELOGIČNOSTI IN NESPOSOBNOSTI SKLEPANJA, KI JE POSLEDICA VAŠE OSEBNOSTNE/PSIHIČNE ZMOTENOSTI. VAŠ PROGRAM/VIZIJA JE OTROČJI FANTAZISKI SPIS, KI NIMA VEZE Z REALNOSTJO!) Ko bomo prišli do točke, ko bo treba narediti načrte za ureditev področji življenja in dela pa se bomo v okviru zdravstvenega sistema morali spopasti tudi z delom, ki vas očitno zelo zanima, zato boste takrat lahko pokazali vse kar znate. (ČE BI BILA TA PRAVLJICA URESNIČLJIVA, BI BIL JAZ DEL PSIHIATRIČNEGA IZOBRAŽEVANJA, KI JE SEDAJ HERMETIČNO ZAPRTO ZA DRUGAČNA, TOREJ PSIHOANALITIČNA ZNANJE. VI PA FANTAZIRATE PO NAČELU: »SANJA SVINJA KUKURUZ!«) Ko bo treba narediti korektno oceno stanja na področju mentalnega zdravja Slovencev, kaj je na tem področju dobro narejenega, koko v tujini, v nam primerljivih državah urejajo te stvari, potem se bo pa izdelala vizija tega področja in seveda kratkiročni, srednjeročni in dolgoročni načrti za ureditev in razvoj. Poseben poudarek pa bi po moje moral biti tudi tukaj na razkrivanju vzrokov, ki povzročajo toliko psihičnih stisk med ljudmi in kako poskrbeti za preventivno skrb za psihično zdravje naših ljudi. (VI GOVORITE KOT OTROK, KI POJMA NIMA O NIČEMER. VAŠE UTOPIČNE ILUZIJE IMAJO SVOJE IME: »SSEE NNEE, DDAA!!!« UJELI STE SE V DUNNING-KRUGGERJEV EFEKT NEVEDNOSTI. ALI DTUGAČE POVEDANO: VI TAKO SUVERENO ČISTO NIČ NE VESTE, DA BRCATE NA VSAKEM KORAKU V TEMO.) Mi nismo razgrajači (TUDI RAZGRAJATI ZNATE, STE POKAZALI V STUDIJU, KO JE BILA PREDREFERENDUMSKA ODDAJA O ARHIVIH!!!) in ne želimo nakopičenih problemov reševati z nabildanimi mišicami, (VI NIMATE NE MIŠIC, NE MOŽGANOV, SAMO »GOBEC IN SAPA VAS JE«, PA NOBENE PAMETI, NOBENE PREVDARNOSTI, NOBENE OLIKE.) zavezani smo k miru (VIS STE POOSEBLJENA AGRESIVNOST!)V, dialogu in iskanjiu najboljših rešitev, zato smo in želimo, da se na RTV SLO odpre medijski prostor (ZA KOGA PA?! ZA VAS, ZA NORCE?! ZA VAŠKE POSEBNEŽE?! ZA EGIDIJA KOZJEKA. DSAŠO PETEK IN VAS, PA NOREGA ŠORLIJA?! A SE VAM MEŠA?!), da se v teh zelo prelomnih časih odpre konstruktivno razpravo o predlogih novega družbenega dogovora h kateremu lahko predlaga svojo idejo, predlog ali kritiko slehernik. (VI BI RADI PO BLIŽNJICI PRIŠLI NA OBLAST!! POJDITE NA VOLITVE, TAKO KOT SE DOGAJA V CIVILIZIRANIH DEMOKRACIJAH. VESTE KOLIKO % BI DOBILI NA VOLITVAH?!?! NIČ!!!) Izključevanje na način, "Troha je popolnoma nor", (SVOJE NOREOSTI SE NOBEN SHIZOFRENIK/PSIHOTIK NE ZAVEDA! NANAŠALNE BLODNJE IN HALUCINACIJE VSAKEGA NORCA, SO ZANJ NEOPAZNE – TOREJ JIH NE PREPOZNAVA!) "Saša je zarukana kmečka bunka" (TEGA JAZ NISEM REKEL! JAZ GOVORIM O KOGNITIVNI DISONANCI, NE PA O ZARUKANOSTI. SAŠO PETEK IN NJENEGA MOŽA SEM MED DRUGIM TUDI DOBRONAMERNO POSVATI PRED VAMI, KER IMATE NANJO IZJEMNO ŠKODLJI VPLIV. ONA JE RANLJVA TUDI ZATO, KER JE IMEL OČE SHIZOFRENIJO.) pač ne vodi v iskanje rešitev (VI STE ZADNJI, KI BI SMELI ISKATI KAKRŠNEKOLI REŠITVE – KER STE POPOLNOMA IZGUBLJENI, NEZRELI IN OSEBNOSTNO/PSIHIČNO RAZŠTELANI.) pač pa je to pomoč tistim, ki so spravili našo družbo v moralni razkroj in pomoč njim, da na koncu vse skupaj eskalira v nasilje in kaos. (T.I. »MORALNI RAZKROJ« JE NAJVEČJI ZALOGAJ ZA NAS, KI SE RESNO UKVARJAMO Z PROBLEMI DRUŽBE. VI PA STE ZGOLJ »VAŠKI POSEBNEŽE« S SREDNJEŠOLSKO IZOBRAZBO, KI POJMA NIMATE T. R. O NIČEMER – OSNOVNIH KONCEPTOV SOCIOLOGIJE, PSIHOLOGIJE IN POLITOLOGIJE NE OBVLADATE, POLNI STE KOGNIZTIVNIH ZDRSOV, DISONANC – PKOODLJIVI STE ZA NAROD, DRUŽBO, SLOVENIJO.) Taga pa upam, da si ne źelite. (VI RABITE ZEMELJITO ZDRAVLJENJE – IN S TABLETI ŠE BOLJ PA S PSIHOTERAPIJO. PODOBNI STE EGIDIJU KOZJEKU IN ANDREJU ŠIŠKU – NEKAKŠEN KLON MED OBEMA. VAŠA HISTRIONIČNA OSEBNOSTNA MOTNJA JE UNIKATNA, MALO SE POGLOBITE VANJO, IN BOSTE VIDELI, DA JE … AH, SAMI SE UKVAJATE S TEM. MOJA DOLŽNOST JE PREDVSEM, DA ZAŠČITIM DRUŽBO PRED VAŠIMI KVARNIMI VPLIVI.) Iz programa v povezavi boste morda razumeli, da se nihče od nas ne preriva nikamor, pač pa želimo (ŽELIMO?!?!?!) ustvariti možnosti, da bodo v Sloveniji prišli v ospredje najboljši med najboljšimi izbrani po načelih pozitivne kadrovske seklecije, po merilih resnične stroke, dobre morale in etike in na podlagi programov za razrešitev nakopičenih problemov na področjih, ki jih obvladajo in jih bodo v kandidacijskih postopkih predstavili. (TO, KAJ SI VI ŽELITE IN KAKO SE JE VAŠ PSIHOPATIJA SPEČALA S TO VAO ŽELJO JE POSLASTICA ZA NAS, KI SE UKVARJAMO S »SOCIOLOGIJO NOROSTI«, KATERE INHERENTNI DEL STE. ČE BI SE DRŽALI KAKRŠNEKOLI KADROVSKE SELEKCIJE, BI BILI V ŽE ZDAVNAJ INVALIDSKO UPOKOJENI, TAKO PA STE BILI ZGOLJ NAGNANI IZ »SV«) Evo, imate možnost, da pokažete svoje znanje in sposobnosti in boste kritične misli do psihiatrije, ki jih pišete v vaši knjigi lahko skupaj s somišljeniki udejanjili v praksi, da bo tudi to področje v času recimo 10 let vzgledno urejeno. JAZ DEJEM DRUŽBI, TOLIKO, KOLIKOR MI TO DRUŽBA OMOGOČA Z VSEMI PROTOKOLI, KI VELJAJO ZA MEDIJE. MNOGI SO MNENJE, DA MI JE PO KRIVICI ONEMOGOČEN DOSTO DO »MSM« - NPR. DO »RTV« - AMPAK JAZ SE NE MEČEM NA TREPALNICE, NITI NE VDIRAM V STVBO »RTV«, KER SEM KULTIVIRAM, POZNAM BONTON, KER IMAM – ZA RAZLIKO OD VAS – MORALNO RAZSODNOST. Sicer sem prepričan, da se bo marsikaj na tem področju uredilo samo po sebi potem, ko bo mafijska združba nehala zganjati psihično tiranijo nad našim narodom …« PS: KOLIKO JE TROHA NOR, PRESODITE SAMI: https://www.youtube.com/watch?v=pHpc62a-Q58
Zlival sem jezo na Twitterju
V zadnjem času sem okrepil svoje »čivkanje na Twitterju. Ujezil me je predvsem »kmet« - jaz ga imam za vaškega posebneže, ki je sicer geodet po izobrazbi, deklarira pa se za fizika – Srečko Šorli. V preteklih letih sem preposlušal na desetine njegovih videoposnetkov (na dan jih posname kar nekaj). Pred kratkim je izdal nek (kvaziznanstveni) Zbornik o koronski krizi, in pritegnil k sodelovanju kar lepo število avtorjev - katere sem v jeznem twittu kar poimensko izpostavil (izpostavil pa sem še nekatera druga imena) – ker mislim, da delajo škodo družbi, saj oporekajo uradni medicinski stroki. Takole sem twittnil (v dveh delih): »Tole so ti patroni, ki bi jih morali novinarji javno razgaliti in psihološko profilirati - zato da se bo razumelo njihovo apriorno kontriranje: Srečko Šorli, Tomaž Kiker, Tomaž Makovec, Žiga Zebec, Igor Pušnik, Jerneja Tomšič, Sabina Senčar, Vladimir Pirnat, Gregor Knafeljc - 1/2« In: »... Anton Komat, Milan Hosta, Petra Mihalek Novak, Marko Novak, Jure Pogačnik, Gregor Kos, Andraž Teršek, Igor Vuksanovič, Marko Blatnik, Anica Bidar, Damjana Bakarič, Marko Potrč, Aljoša Rojac, Mateja Černič ... To so ti "zarotniki", ki oporekajo medicinski stroki. 2/2« V objemu bojazni, da se bodo ekscesni »pacienti« – nekaterim bi psihiatri podelili celo diagnozo – razmnožili (kot gobe po dežju), sem svarilno twittnil tole: »Vsi ti norci, "zarotniki", šarlatani, vsi ti vaški posebneži in kmečke bunke, bodo še kako konkurenčni na naslednjih, bodisi rednih ali predčasnih volitvah. Obljubljali bodo konec ukrepov, lagali in (gleda na to, kako glupi znajo biti Slovenci) bodo zmagali in prišli v parlament!« In potem še tole: »Se mi zdi, da so prišli časi, ko se bodo morali levi in desni pobotati, zato, da bodo (končno) preglasili norce, "zarotnike", šarlatane, vaške posebneže in kmečke bunke.« V tej COVID-krizi že nekaj časa vse – tudi Vlado in NIJZ – svarim, da mnogi laiki, tudi intelektualci, podlegajo znanemu Dunning-Krugerjevemu efektu nevednosti. Sklicujoč se na nekatere moje lanske tekste sem twittnil tole: »Bistvo Dunning-Krugerjevaga efekta je, da imajo mnogi ljudje občutek, da ... /…/… v objemu sovjega neznanja zavajajo ljudi; na ta način zelo škodijo družbi. Zadnji eklatantni primeri so: Marko Potrč .../…/… Damjana Bakarič, zanimiv je tudi kmečki patron Srečko Šorli.« V jezi – ker spremljam vsa ta zborovanja (npr. verske sekste »pojočega majorja« Ladislava Trohe pred RTV) sem dodal: »Tisti, ki v tej COVIDkrizi ne zaupajo uradni medicini/stroki (imunologom & epidemologom), so (načeloma) imeli kot otroci veliko nezaupanje do očeta; ali pa ga sploh niso imeli oz. ga niso bili ustrezno (vzgojno) deležni. Odpor do cepljenja je sicer interpretacijsko bolj kompleksen.« Jezijo me raznorazni influencarji, ki dnevno snemajo po par videov. Njim sem nameni tale twitt: »Jezim se tudi na izobraževalni sistem. S takšnim izobraževalnim sistemom, ki zanemarja kritično mišljenje, in s takšnimi mediji, se pa res ne smemo čuditi, da smo Slovenci največji nasprotniki cepljenja v Evropi in med največjimi skeptiki na svetu, in to že nekaj let (tudi Srbi so visoko).« Jezim se na SAZU: »Akademija znanosti (in umetnosti) – SAZU –  v teh časih ne opravlja svojega poslanstva. Množico "COVID-norcev" bi v akademskem diskurzu lahko povsem razorožila. Tako pa ... Močni so predvsem takrat, ko se je treba gledati v ogledalo.« Ta »čivk« je bil za Bojana Požarja in njegov Požareport tako močan, da me je povzel in izpostavil to mojo pikro oz. pikantno modrost. Sredi avgusta sem se spet – tudi uradno – jezil na t. i. »Main-Stream-Medije«: »MSM (@RTV_Slovenija, @rtvslo, @Delo, @vecer, @Dnevnik_si) bi morali pomesti z vsemi temi verskimi guruji, ki, prežeti s teorijami zarote, smetijo po družbi. Te "paciente" bo treba javno razgaliti, izpostaviti njihovo norost; Vlada pa mora ustanoviti "Urad za upravljanje z glupostjo".« Naj pa bralstvo opomnim, da sem – 30 julija sem »čivknil«: »Ko takole poslušam Anico Bidar, Damjano Bakarič, Srečka Šorlija & Co, se prav čudim, da Vlada še ni ustanovila Urad(a) za upravljanje z glupostjo – bi se takoj javil, da ga bi vodil, ali pa bil vsaj strokovni sodelavec.« In dodal: »Seveda govorim v prispodobi.Težko je sodelovati za anticepilci/"norci". Ker se nočejo cepiti, ne moremo normalizirati družbe po protokolu, kot ga predvideva medicinska stroka. Sedaj je treba najti drug protokol za normalizacijo družbe. "Norce" bi se v resnici dalo prej "pozdraviti".« In še: »Jaz moram Ančko in podobne bunke ter "zarotnike" redno poslušat! Študij norosti je pač zahtevno in mukotrpno delo. Veliko potrpežljivosti (in znanja) rabi človek, da zapopade, kako se pri takšnih patronih organizira in strukturira norost. In jaz sem potrpežljiv in vztrajen.« Tudi tale moja avgustovska modrost ni ostala prezrta: »Pristajanje na cepljenje ni stvar intelekta, pač pa določenih osebnostnih lastnosti, med katerimi prednjači spoštovanje ali pa apriorno (in kronično) upiranje avtoritetam. Npr.: učitelji so sami po sebi nagnjeni k avtoritarnosti - druge avtoritete ne spoštujejo prav radi ... Itd.« Sprovocirali so me tudi, da sem komentiral ekscesne napada sindikalistke Teje Jarc na Kredarici, ko se je verbalno »spravila« na Predsednika Vlade Janeza Janše (kar je bilo posneto tudi na znamenitem videu). Takole sem zastavil svoj komentar: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za konec pa še twitt iz 24. avgusta: »Prišel je trenutek, ko bodo morali nekateri psihiatri dati "Hipokratovo zaprisego" na stran in javno spregovoriti o nekaterih svojih "norih" pacientih, ki so militantni in javno izpostvaljenih "anticepilci" in "zarotniki", "vplivneži" - KER JE TO MORALNO PRAV! Hudič je šalo vzel!«
Tea Jarc na Kredarici
Kar se tiče Tee Jarc. Ko so me na twitterju povprašali, kako bi jo komentiral, sem šel v tole smer: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za Nova24TV sem potem razšil komentar takole: Tea Jarc je po mojem videnju rahlo "ranjena duša" - če ne bi bila, se ni bi privoščilča tako agresivnega zdrsa. To se neki uradni javni osebnosti - vnedarle je javno prepoznavna sindikalista (mladih - čeprav je stara ćez 30 let). Po mojem videnju je ta eksces uprizorila iz dveh razlogov: 1. V svojih potlačitvah nosi neko hudo zamero do očeta, ki ji je ven bruhnila v obliki negativnega transfera (čutvene agresivnosti) do Janše (kot simbola tega njenega "negativnega očeta"); 2. Politični bonton je v Sloveniji v zadnjem letu in pol popolnoma odpovedal. Levi ekscesi - na čelu s "kolesarskimi" - so eskalirali do točke, ko opozicijski politiki, skupaj s sindikalisti, nimajo nobenega političnega bontona več. Kar je preveč, je preveč. Jarčeva se svoje megalomanske agresivnosti niti ne zaveda, ker je to del političnega obraza že povprečnega levega aktivista, tudi sindikalista. Za sindikaliste vemo, da gravitirajo na levo - kar ni nič narobe. Narobe pa je, da je postala politična kultura tako absurdno pokvarjena. Takšne ekscese si v povprečnih zahodnih demokracijah ne privošči nihče. Takšna agresivnost je značilna za psihopate, ki so popolnoma brez Nadjaza. Ženska pokvarjenost pa lahko v določenih situacijah - če to kultura dopuša (in naša politična kultura očitno to dopušča) - postane prav agresivna in militantna. Iz psihoanalize se ve, da je struktura ženskega moralnega razosjanja - torej Nadjaza - okrnjena. Kastracijski kompleks (ki je del "Ojdipa") je pri ženskah pač takšen, da povprečna ženska v določenih situacijah ni sposobna krotiti svojih "onojevskih" struktur, torej tudi agresivnosti. Torej: ko se ženskam strga, se ne more krotiti - ker t.r. nima Nadjaza. Moški agresivni ekscesi so sicer tudi težko (u)krotljivi - ampak bolj zaradi falične narave možate duševnosti, kot pa zaradi šibkosti Nadjaza. Pri dotični sindikalistki je ob tem zaznana še povečana faličnost - torej odostnost ženstvenosti oz. feminilnosti - kar bi pomenilo, da je "specivično", da ne rečem napačno, razrešila ojdipov in/oz. kastracijski kompleks, kot bi rekel Freud. Strogo teoretsko bi se dalo reči, da zaradi potlačenega (nezavednega) zavidanja penisa (in posedičnega zgledovanja po moških) lahko postane skrajno falična, kar načeloma ni karakteristika normalnih, torej žentvenih žensk. Če ima dotična sindikalistka v ozadju kakšnega "mecena" in/ali/oz. "strica" (iz ozadja) - to funkcijo lahko na levi lahko opravlja le Kučan ali morda Golobič, v primeru Tee Jarca pa morda še Ivo Vajgl - bi jo moral moralno podučiti in reči: "Ej, punca, tega se mi ne gremo na takšen način - sploh pa tebi, po funkciji to ne pritiče!" Morda bi ji ušesa lahko navila njena sindikalna kolegica, "mama"/starosta Lidija Jerkič. Zdi se mi, da je Jerkičeva vendarle bolj uglajena gospa, kljub temu, da ima falično funkcijo. Naj dodam, da v takšnih situacija takšne tipe osebnosti, kot je Tea Jarc, niti vest ne peče - niti se ne zaveda, da je naredila nekaj, kar ni (moralno) prav. Glede na to, da je od svojih političnih kolegov - "kulturnikov" in "kolesarjev" (in feministk) - verjetno doživela samo pohvale, je moralno-političen kontekest res zagaten. Twitta Ljudmile Novak nima smisla komentirati. Novakova je imela - kot formalno desna političarka - v preteklih dveh letih preveč političnih zdrsov, ki so bili naperjeni proti Janši; njene replike sedaj niso več relevantne, ker so verjetno posledica iskanja sprave z Janšo. PS: No, dalo bi se še več povedai, če bi vedel, v kakšni družini je (kot deklica) rasla, kakšen je (bil) njen odnos z očetom. S ktarimi moškimi se "libidinalno zapleta" in na koga bi rada - je hotela - narediti, v tem ekscesu z Janšo, vtis.
Anksioznost in hipnoza – 3. del
Pri premagovanju tesnobe so ob klasični psihoterapiji (kot zdravljenju z besedo) lahko v pomoč – dalo bi se reči, da so celo v modi – različne sprostitvene tehnike (ki jih običajno vodijo razni šarlatani) in spreminjanje negativnih misli preko kognitivnih tikov in racionalizirane logike, pa tudi preko aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Po moji oceni je lahko za določene tipe (sugestibilnih) ljudi zelo učinkovita tudi hipnoza (kot »intervencija v nezavedno«). Pri hujših oblikah, oz. ko se tesnoba razvije v hujšo motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno (psihoterapevtsko) pomoč – in to pri dobrem psihoterapevtu. Strokovnost v tem kontekstu torej pomeni pogovarjanje s z resnično kompetentno osebno, ki ve, kako (v resnici) deluje človekova duševnost. Klasični psihiatrični pristopi »zdravljenja« so po moji oceni slabi oz. neprimerni, saj temeljijo na paradigmatski oz. konceptualni zablodi, v katero je – na pobudo pionirja psihiatrije Emila Kraepelina – ujeta celotna psihiatrija (in delno nevrologija), za katero se ve, da je podpihovana – t. r. sponzorirana – s farmacevtsko industrijo. Da je treba huda akutna stanja določenih psihičnih motenj (in bolezni) zdraviti (tudi oz. najprej) s tableti, se strinjam. Ampak potem mora stopiti na sceno »talking cure«, »zdravljenje z besedo«. Ker: treba je vedeti, da psihiatri večinoma ne predpisujejo »zdravil«, pač pa »ohromila«, torej nekakšna »proti-bolečinske tablete«, ki zgolj ohromijo oz. nevtralizirajo neljuba doživljanja/občutenja, zdravijo pa (čisto) nič. Po moji oceni le redki psihiatri – kvečjemu tisti, ki so šli po študiju še v proces nekakšnega doizobraževanja v smer klasične (pogovorne) psihoterapije – vedo, da človeška psiha lahko spontano, torej nezavedno, (v odraslosti) prepoznava določene sprožilce/»triggerje« oz. sprožilne kontekste, ki so simbolno povezanimi s t. i. »prvimi dogodki«, ki so v osnovi odgovorni za pojav tesnobe/tesnobnosti (anksioznih stanj) v odraslosti. Tudi oz. predvsem panični napadi delujejo po tej etiološki logiki. Človekovo nezavedno vseskozi/permanentno in (zavestno) nehotno in/oz. samodejno senzorno t. r. preži na te sprožilce. Človek v odraslosti v bistvu ne more biti tesnoben (niti imeti paničnih napadov), če kot otrok ni doživel določenih šokantnih (travmatičnih) dogodkov, torej, če v svojem nezavednem nima nekakšnega jedra/fundamenta »travme« (tesnobnosti), ki se potem naknadno, v odraslosti, sproža v obliki manifestacije (klasične/običajne) tesnobnosti (kot simptoma). Po podobni etiološki logiki delujejo tudi panični napadi. (Zato otroci v bistvu ne morejo imeti paničnih napadov – česar mnogi (pedo)psihiatri ne vedo, in zamenjujejo histerične izpade otrok s paničnimi napadi.) Če se tesnoba (ali depresija) napaja iz zgodnjega otroštva – navadno so v ozadju »ne-varni« tipi/stili navezanosti na mamo – se tesnobe v psihoterapevtskem procesu ne da povsem sanirati, ker je vgravirana v samo v strukturo osebnosti. Se pa lahko zgodi, da določeni tipi tesnobe/tesnobnosti (ali pa depresija, panični napadi, celo fobije) s staranjem spontano izzvenijo (celo brez psihoterapije) – zato, ker se človeku z leti uveljavljajo (beri: simbolno podoživljajo) obdobja iz otroštva in/oz. mladosti, ki niso bila tako travmatična kot (prva) obdobja iz zgodnjega otroštva. V kontekstu različnih anksioznih in depresivnih stanj obstajajo (v etiološkem smislu) velike individualne razlike. Če poskušamo s psihoanalitično logiko razumeti ozadje tesnobe/tesnobnosti – kar bi morala biti naloga vsakega strokovnjaka (psihoterapevta, psihologa, psihiatra) –, moramo brskati po otroštvu. Tesnoba je v etiološkem smislu pogosto locirana v otroštvo, celo v zgodnje otroštvo – največkrat v odnos otroka z mamo oz. na tipe/stile navezanosti otroka na mamo. Če otrok ni varno navezan na mamo, se mu ta ne-varna – lahko zgolj dezorientirana – navezanost odrazila v odraslosti. Otrok je lahko v svoji psihični realnosti (sprva) jezen, ker ni mame oz. ustrezne navezanosti na mamo (v primeru kronično odsotne – npr. karieristične – matere). Lahko je skesano užaljen in/oz. žalosten – v končni fazi pa lahko pride tudi do obupa in opustitve upanja, da se mama vrne (npr. v primeru materine smrti) oz. da se normalizira odnos z mamo. Otroka je lahko v teh stilih navezanosti na mamo (in različnih spletih okoliščin) lahko strah in je preplašen, ko je »ne-varno« navezan na mamo. V svoji psihični (miselni) realnosti lahko pretežno goji žalost. Lahko je jezen, lahko je – postane – obupan, lahko pa je predvsem (popolnoma) čustveno dezorientiranost, torej (čustveno) zmeden. Vsa ta infantilna čustvena stanja so še kako pomembna – torej bistvena – za razvoj določenih psihični stanj v odraslosti, od depresije, do tesnobnosti/anksioznosti in vseh njenih derivatov (fobije, panični napadi …). Bistvo pravilnega razumevanja tesnobe/tesnobnosti oz. različnih anksioznih stanj/derivatov je razumevanje etioloških temeljev. B bistvu je treba razumeti »miselni odtis«, ki si ga otrok ustvari oz. ustvarja med doživljenjem »travmatičnih« dogodkov oz. obdobij – npr. obdobja »ne-varne« otrokove navezanosti na mamo. Kakšno dramo otrok dela v svoji glavi, če/ko mamica vzgojno – kot »inventarno« prisotna – se ne da vedeti. Ključen je t. i. separacijski strah – torej strah oz. separacijsko tesnobnost – ko mamica, bodisi za krajši ali daljši čas, zapušča svojega otroka. Otrokova psihična realnost v tem kontekstu premore številne miselne (trans)akcije in/oz. konstrukcije, v katerih se lahko otrok povsem zavozla in t. r. trajno zabrazgotini/»zapaca« svojo »dušo«/duševnost, svojo psiho. Če v oddvojenosti od mamice ni določene (u)blažilne intervencijske tolažbe, se takšnemu otroku v odraslosti lahko prikrade v počutje oz. čustvovanja tesnoba oz. obdobna/kronična tesnobnost (anksioznost) ali celo depresija oz. kombinacija z depresijo. Panični napadi – kot derivat anksioznosti – imajo (po mojem videnju in kliničnih/psihoterapevtskih izkušnjah) malce drugačno etiološko logiko. Pri paniki so ključni enkratni (šokantni/travmatični) dogodki, ne pa daljše stresno obdobje. Določene kratkotrajne epizode tesnobe so v etiološkem smislu napajanje iz šokantno-stresnih dogodkov, ki pa so manjše intenzivnosti (afekcije), kot dogodki, iz katerih se v odraslosti napajajo panični napadi. Oz.: če je šokantni/stresni/travmatični dogodek precej intenziven, se panični napad razvije (le), če otroka v času doživljanja travme (šoka/stresa) nihče ne potolaži. Če pride do tolažbe, se miselni odtis, ki se takrat ustvarja v otrokovi psihični realnosti, umiri – v smislu, da je libidinalna investicija (v travmo, v miselno dogajanje) manjša/skromnejša kot bi bila, če tolažbe ne bi bilo, in bi se otrok »zaciklal«/ujel v obilno libidinalno (hipe)investirano travmatično míslenje (Freudov/nemški izraz je »uberbesetzung«). S tolažbo se v/pri otroku – v njegovi psihični realnosti – zgodi (libidinalna) »dezinvesticija«. Če do te ne pride, je v odraslosti potrebna psihoterapija (temelječa na UVIDU), ki naknadno libidinalno dezivnestira prvotno travmo – kar teoretično omogoči sanacijo tesnobe, paničnega napada, depresije ali podobnih (neljubih) afektivni oz. anksizonih stanj. (Tudi spolna zloraba terja takšno psihoterepevtsko paradigmo.) Če se s hipnozo lotimo sanacije tesnobe oz. tesnobnih stanj (ali paničnih napadov, depresije, seksualnih motenj iz registra spolnih zlorab …), je osnovna naloga psiho/hipno/terapevta, da najde jedrne (izvorne) dogodke iz otroštva – vključno s stili/tipi navezanosti na mater – iz katerih se napaja tesnoba (kot simptom). To brskanje po nezavednem spominu oz. po odločilnih potlačitvah (ki se pri tesnobi simbolno vračajo), je v bistvu najtežji in najbolj zahteven del hipnotske intervencije v sanacijo tesnobe (kot simptoma). Dober oz. iznajdljiv hipnoterapevt mora biti zato (v propedevtičnem smislu) temeljito seznanjen z vlogo in konceptom nezavednega (in potlačitev) v etiologiji SIMPTOMA (kot nasledka neke potlačene infantilne travme), bodisi  tesnobe, bodisi paničnih napadov (tudi nekaterih fobij), bodisi depresije in tudi seksualnih motenj (posebno tistih, ki se napajajo iz spolnih zlorab). Ko se potlačena jedra najdejo/odkrijejo, se morajo na nek način – po posebnih/zapletenih protokolih – (preko UVIDA) OZAVESTI, kar omogoči simptomu, da izgine, ugasne, izzveni. Ko se to zgodi – torej, ko človek pride do (znamenitega) UVIDA v nezavedna/potlačena jedra – se največkrat zgodi, da tesnoba izgubi na moči ali celo (kot moteč simptom) popolnoma izgine. Če so potlačena jedra vezana na enkratne dogodke iz otroštva, se tesnoba lahko hitro sanira. Če pa se tesnoba napaja iz daljših šokantnih/travmatičnih obdobij iz otroštva – ki »hard disk« (psiho) zelo »zapacajo« – je tesnobo/tesnobnost (ali pa depresijo, ali pa seksualne motnje) težko sanirati. Kakšne generalizirane tesnobnosti (kot osebnostne motnje), ki je torej vtkana v celotno strukturo osebnost, je izjemno težko sanirati brez permanentnih (dolgoletnih) pogovorov, tudi takšnih, ki so kombinirani s hipnozo (in posthipnotskimi sugestijami). Tudi spolne/seksualne motnje, ki se napajajo iz daljših obdobij spolnih zlorab, se zelo težko povsem sanira oz. korigira. Psihoterapevtski protokol – tudi z intervencijo hipnoze – pa je v paradigmatskem smislu zelo podoben. Če smo že omenili hipnozo – kot »(hipno) intervencijo v nezavedno« – naj dodamo, da določeni tipi posthipnotskih sugestij tudi lahko pomagajo, da je uvid v jedro tesnobe učinkovit, torej, da tesnoba izgine oz. zbledi oz. se vsaj ublaži intenzivnost. S hipnozo je mogoče učvrstiti verjetje v določene interpretacijo oz. dati UVIDU večjo učinkovitost/veljavo. Hipnoza je s tega vidika učinkovito sredstvo, ki apriorno (za)obide transfer, ki je v običajnih psihoterapijah ključen, da se doseže uvid oz. izboljšave v psihičnem počutju. Treba je še vedeti, da so mnogi ljudje, ki so ujeti v tesnobn(ostn)a stanja navadno spotaknjeni še z drugimi simptomi oz. psihičnimi anomalijami tudi iz registra motenj osebnosti. Mnoge sočasno (in občasno) spotikajo še panični napadi, razne fobije, depresija, obsesivno kompulzivne motnje (in motnje v spolnem življenju) – vse topogosto zgolj zato, ker je bilo »vse narobe« v njihovem otroštvu, njihovi primarni družini. Naj na koncu dodam, da je psihoterapevtska intervencija s hipnozo lahko (zelo) učinkovita, če je človek sugestibilen – če ni, hipnoza ne pomaga, niti kot posthipnotska sugestija, niti pri obujanju ključnih potlačenih dogodkov iz otroštva. No, svoje opravi tudi genetska dispozicija za razne psihične anomalije, motnje in/oz. bolezni. PS: Medikamentozno zdravljenje tesnobe (ali paničnih napadov, depresije …), kar je ustaljena praksa psihiatrov/psihiatrije, osebno odsvetujem.
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
Zaradi lažjega razumevanja tesnobe/tesnobnosti (in še česa – npr. paničnih napadov) je dobro, da tovrstne psihične fenomene pojmujemo kot (nadležen) SIMPTOM. Iz psihoanalize oz. psihoterapije vemo, da je bistvo simptoma vračanje potlačenih vsebin iz otroštva, iz nezavednega oz. »prejšnjosti«/»prvosti« v odraslost oz. »drugost«. Simptoma je nekakšen znanilec nečesa potlačenega. Simptomi imajo običajno neko simbolno formo, ki je po svoje zelo smiselno (simbolno) strukturirana, le simbolno logiko moramo ustrezno prebrati/razbrati. Simptom je t. r. paradigma, ki se (simbolno) vrača. Človek lahko občuti tesnobo/tesnobnost (anksioznost), ki se napaja iz nekega enkratnega (šokantnega, travmatičnega) dogodka, ali pa ima tesnobnost lahko ponotranjeno iz daljšega travmatičnega obdobja iz otroštva – navadno/največkrat v kontekstu (po Bowlbyju in Ainsworthovi) »ne-varnega« stila/tipa navezanosti na mater. V takšnem primeru se da govoriti o generalizirani tesnobnosti/anksioznosti (pogosto pomešani z depresijo), ki je vtkana v celotno osebnostno strukturo in se je niti ne da povsem sterapirati. Psihiatri govorijo o anksiozni osebnostni motnji (kot diagnozi). Taka oseba ima preveč »virusov« naseljenih v svojem nezavednem (v potlačitvah) in/oz. v svojem »BIOS-u«. V vulgarnem žargonu bi lahko rekli, da ima »zapacano« psiho/duševnost. Takšni ljudje navadno že zelo zgodaj, nekateri že v puberteti, pristanejo pri psihiatru, ki jim predpišejo tablete – bodisi antidepresive ali/in/oz. anksiolitike – za katere se v resnici nikoli ne ve točno, kako bodo delovali/učinkovali. Nekaterim seveda pomagajo, nekaterim pa(č) ne. Medikamentozne »birgle« (tableti) so s psihoterapevtskega oz. psihoanalitičnega vidika (kronična, paradigmatska) konceptualna zabloda psihiatrije, ki – po mojem videnju – (pre)mnogim pacientom bolj škoduje kot koristi. Mnogi ljudje občasno izkusijo epizode tesnobe/tesnobnosti, ki pa so navadno kratke in minejo/izzvenijo (ugasnejo) spontano, same od sebe. Pri mnogih lahko minejo/izzvenijo spontano tudi zato, ker se v etiološkem smislu ne napajajo iz klasičnih infantilnih potlačitev, pač pa iz poznejših izrivanj. V strokovno-teoretskem smislu je to izjemno težko ugotoviti oz. opredeliti. Izrivanja in potlačitve sta podobna obrambna mehanizma, ki imata podobno učinkovanje, le da potlačitve gravitirajo v otroštvo, izrivanje pa v mladost in/oz. odraslost. Vendar se tudi iz določenih izrivanih vsebin lahko napaja tesnobnost, ki pa je navadno milejša in se lažje »sanira« oz. »pozdravi« ali celo sama spontano izzveni, ugasne. O bolezenski tesnobi/tesnobnosti oz. anksiozn(ostn)ih motnjah navadno (strokovno, teoretsko) govorimo, ko tesnoba traja več kot določeno (karjše) obdobje dneva oz. dlje kot par dni, in je pri posamezniku prisotnih več simptomov anksiozn(ost)nih motenj, ki jih posameznik ne zmore obvladovati in ga pomembno ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju. Nekateri simptomi anksiozn(ost)nih/tesnobn(ostn)ih motenj so pri nekaterih ljudeh prisotni pred nastankom/pojavom depresije ali med depresijo – morda tudi v kombinaciji s paničnimi napadi. V (širšo) skupino anksioznostnih motenj uvrščamo (oz. to delajo psihiatri) več različnih motenj – ob običajni/klasični tesnobi še generalizirano anksioznostno motnjo, panično motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo – po svoje pa v anksioznost gravitira tudi običajno (npr. športna) trema. Po mnenju srbskega psihoanalitika (ki deluje tudi v Nemčiji/Berlinu) Aleksandra Dimitrijevića, ima 90% depresivnih ljudi tudi anksiozne motnje – dalo pa bi se reči, da tudi obratno; torej, da ljudje, ki imajo anksiozne motnje občasno podlegajo tudi depresiji. PS: Sledil bo še 3. (zadnji) del
Tesnoba/tesnobnost (in nezavedno) – 1. del
Glede na to, da že par desetletji bolj ali manj odkrito kritiziram psihiatrično paradigmo razumevanja psihopatologije, moram nekaj reči tudi o anksioznosti oz. tesnobi oz. tesnobnosti, ki jo psihiatrija (po mojem videnju) nekako ne razume povsem dostojno. Tesnobnost in tesnobo pač ločujem, glede na to, da vem, da je to mogoče. Razlike so sicer majhne vezane pa so na trajanje tesnobe oz. tesnobnosti. Tesnoba je hipno občutenje, tesnobnost pa neko dalje in tudi bolj dolgotrajno (ob)čutenje. Anksioznost oz. tesnoba/tesnobnost, kot se reče po slovensko, je posebno psihično stanje, ki ima negativno valenco. Znotraj registra tesnobnosti/anksioznosti so razni derivati oz. »franšize«. Nekateri teoretiki celo ločujejo tesnobnost od anksioznosti. Pred dobrim desetletjem se je pri nas o tesnob(nost)i in/oz. anksioznosti razmišljalo nekako takole (Maja Hribar, Psihološko obzorja, 2007): - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento telesnih občutkov kot »tesnoba«; - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento »bolečine« kot »tesnoba«; - »tesnoba« je širši pojem od »anksioznosti«; - »anksioznost« ima bolj konkretnega referenta (tisto, na kar se nanaša) kot »tesnoba«; - »anksioznost« se uporablja bolj v empiričnem, »tesnoba« pa filozofskem diskurzu. V tem tekstu gre pri anksioznosti in tesnobi/tesnobnosti za sinonim. Tesnoba zagotovo ni strah (niti bojazen, še manj trema), pač pa nedefinirano in težko opisljivo negativno psihično stanje (trpljenje), ki ima nezavedne korenine v potlačitvah ali izrivanji iz preteklost, najpogosteje iz otroštva. Težko bi rekli, da gre pri tesnobnosti za klasično čustvo, ker to v resnici ni – gre pa za neko nedefinirano (ob)čutenje. Res pa je, da se tesnobnost v svojem nezavednem jedru napaja iz določenih negativnih čustev, najpogosteje iz tistih, ki se napajajo iz strahu in/oz. (negativnega) šoka, ki ga je bil človek kot otrok deležen v svojem odraščanju. Tukaj je še jeza in žalost ali pa zmedenost/dezorientiranost (ki je povezana s strahom). S tesnobnostjo so bili ljudje zagotovo prežeti že v prazgodovini, čeprav zapisov na to temo (seveda) nimamo. Ko so ljudje v prazgodovini doživljali tesnobi, še niso znali niti pisati, kaj šele, da bi to »čustvo« oz. stanje v svojem psihičnem počutju sploh opisali, torej ubesedili. Tudi vseh poznejših zgodovinskih obdobjih je zapisov, ki bi dostojno opredeljevali/definirali tesnobnost, nimamo. Tudi najboljšim literatom (niti filozofom) v resnici ni uspelo povsem korektno opisati tega neprijetnega, negativnega psihičnega stanja. O tesnobnosti se tudi Freud ni detajlno in obširno razpisal. Danes se o tesnobnosti/anksioznosti ve več kot v Freudovem času. Freud pa je je zastavil fundament v razumevanju in interpretaciji tesnobnosti – najbolj z dikcijo, da je »otrok oče odraslega človeka«, kar je v osnovi dikcija angleškega pesnika Williama Wordswortha, ki je živel stoletje pred Freudom. Tesnobnost je dandanes sicer splošno znana psihična anomalija, torej motnja. Psihiatri ji rečejo celo bolezen, ki se jo – po mojem osebnem (psihoanalitičnem) videnju – zdravi z medikamenti/»zdravili« (tableti, anksiolitiki – pogosto tudi z antidepresivi ali celo antipsihotiki). Koncept »zdravil«, ki ga pozna medicina/psihiatrija sploh ne vzdrži, ker tableti, ki jih predpisujejo psihiatri (ali celo splošni zdravniki), v resnici ne zdravijo, pač pa zgolj ublažijo oz. »ohromijo« nekatere simptome (kot neprijetna stanja). Sicer je anksioznost sama po sebi simptom (kot vrnitev potlačenega/izrinjenega), ki nosi s seboj še druge (fiziološke) simptome. Psihiatrija o tesnobi/tesnobnosti razmišlja zelo ohlapno – češ, da gre za neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Iz klinične (psihiatrične in psihoterapevtske) prakse se tesnoba pojavi bodisi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, a običajno bolj izrazite oz. potencirane. Včasih se tesnobnost lahko prepleta s paničnimi napadi oz. se oba psihična fenomena prepletata, se dopolnjujeta, kar je logično, saj imata podobno etiologijo (nezavedna/potlačena jedra). Tako panični napadi kot tesnobnost sta prežeta s podobnimi fiziološkimi simptomi: pospešenim bitjem srca, s slabostjo v želodcu, potenjem, tresenjem, napetostjo mišic, pojavi se lahko hitra utrujenost oz. utrudljivost, pojavijo se lahko težave s prebavo (driska, oteženo je lahko dihanje. Včasih se lahko pojavi vrtoglavica, pogost spremljevalec je seveda nespečnost, nesposobnost koncentracije … Človek, ki je ujet v kronično tesnobnost (in/ali panične napade) se ima tako zelo naštudiranega, da se izogiba dejavnostim ali krajem, ki mu sprožajo tesnobnost oz. panične napade ali zgolj vzbujajo nekakšen nedefinirani strah. Na ravni čustev posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, utesnjenosti, strahu in panike. Na nek način je zmotena tudi kognicija, torej mišljenje, saj človeka kronično skrbi, da se mu bo pojavila tesnobnost in/oz. panični napad(i). V tesnobnost ujet človek je lahko tudi stihijsko oz. kronično in nedefinirano preplašen, saj ima pogosto tudi strah pred (nedefiniranim) »strahom«, torej tesnobnostjo. Vsa ta »čustva« oz. stanja se v človeku vzpostavljajo povsem nekontrolirano, torej spontano, nehotno in/oz. nezavedno. Brez povezovanja tesnobe z nezavednem – torej s potlačenimi infantilnimi jedri – se o tesnobi ne da nič pametnega povedati. Anksioznost oz. tesnobnost (tesnoba) je ohlapno oz. razpršeno čustveno stanje – nikakor pa eksaktno čustvo. Ne da se ga ubesediti na tak način kot npr. fobijo ali panični napad ali (športno) tremo. Predmeta oz. objekt tovrstnega »strahu« – bolje rečeno nadležnega nelagodja (neprijetnosti) – je neopredeljen oz. ga ni. Doživlja tesnobnosti je stihijsko in nedoločenega, vsekakor pa »nedefinirano ogrožujoče«, neubesedljivega. V psihoanalitičnem žargonu bi se dalo reči, da je teoretsko bistvo tesnobe vezano na nezavedno jedro (ali več njih), na določene potlačitve, navadno v povezavi s »triggerji«/sprožilci, ki imajo nezavedno asociativno-simbolno zvezo s ključnimi (stresnimi, travmatičnimi) infantilni dogodki, navadno vezani na primarno družino oz. na »ne-varne« stile navezanosti na mamo (kot bi rekel John Bowlby).

Komentarji

Zdaj se predvaja
roman.vodeb
Izberi seznam predvajanja:

Sorodne vsebine

Zadnji komentarji

Prijatelji

Twitter

Facebook