Psihoanaliza Vs. Psihiatrija - kritična refleksija
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Torek, 26. december 2017 ob 10:32

Ko sem nedavno na Medicinski fakulteti poslušal neko »obrobno« predavanje s pomenljivim naslovom »Od Freuda k nevropsihoanalizi«, sem se odločil, da razgalim določene konceptualne psihiatrične zablode. Način pristopa psihiatrije do Freuda in psihoanalize me že dalj časa moti. Ampak, ker »oni«, »gospodarji vednosti« iz Medicinske fakultete (in mnogih ambulant in bolnici) – mislim na psihiatre – tako vneto »brcajo v temo«, mislim na njihovo (ne)razumevanje človekove duševnosti, se bom na tem mestu (v nekaj nadaljevanjih) lotil obelodanjanja določenih nesporazumov in psihiatrične konceptualne zablode pri razumevanju človekove duševnosti.

Osredotočil se bom na zdrse »strokovnjakinje za alkohologijo« dr. Maje Rus Makovce. Namreč, ravno ona je bila tista, ki (si) je dovolila, da se je nedavno na Medicinski fakulteti o Freudu govorilo skrajno nečastno. In ker imam tudi sam nekaj svetovalno-terapevtskih izkušenj z zdravljenjem alkoholikov in podobnih zasvojencev/odvisnikov, se mi zdi, da je moja »replika« oz. psihoanalitična kritika uradnih pristopov k tej problematik dovolj relevantna, da si zasluži medijski in/oz. strokovni eter. (Koliko kompetentnih in poklicanih strokovnjakov bo moj tekst prebralo, pa je drugo vprašanje.)

Izhajal pa bom iz zapisa dr. Maje Rus Makovec z naslovom »Možgani v adolescenci – Kaj pravi nevroznanost?« (revija GEA - http://bc-naklo.si/fileadmin/knjizn...)

Omenjena psihiatrinja je zavajajoče podajala nekatera psihiatrična in/oz. nevrološka (strokovna) stališča, ki so v popolnem nasprotju s psihoanalitičnimi oz. Freudov(sk)imi pogledi na človekovo duševnost.

Puberteta (adolescenca) je po psihoanalitični percepciji (v propedevtičnem smislu) obdobje iztekanja t. i. latence, ki sledi falični fazi otrokovega psihoseksualnega oz. libidinalnege razvoja. V puberteti se začnejo dokončno oživljati, torej (simbolno) vračati prve tri faze (oralna, analna in falična). Psihoanaliza v konceptualnem smislu t. r. popolnoma ignorira dejstvo, da se človekova duševnost dogaja v možganih, kar, resnici na ljubo, z določenega vidika, res ni pomembno – pri tem pa ne smemo pozabiti, da je bil oče psihoanalize (Sigmund Freud) v resnici (sprva) nevrolog. In kot tak je Freud moral nehati misliti fiziološko/biološko/nevrološko in začel – ko se je spopadal s histerijo – razmišljati psihološko, in šele s psihološko konceptualizacijo duševnosti prišel od dna vzročnega jedru histerije, ki je bilo seveda psihološko in ne nevrološko – kljub temu, da je sčasoma priznaval oz. predpostavljal, da ima vsaka človekova psihološkost v ozadju – kot refleksijo – (verjetno) nevrološko-sinaptično oz. možgansko podstat. Ta Freudova replika (»opažanje«, predvidevanje) v resnici pomeni, da se vsa ta človekova psihološkost sicer res odraža tudi v možganih, vendar gre za posledico, za posledičnost, ne pa za vzrok oz. vzročnost. Ves ta kavzalni, vzročno-posledični (generični) moment bo treba psihiatrom končno razložiti. Kajti, če psihiatri (in nevrologi) ne bodo končno spoznali, kaj je vzrok in kaj posledica, bodo vztrajali v svoji konceptualni zablodi, kar ne nazadnje škodi zgolj in samo pacientom/klientom – koristi pa seveda farmacevtski industriji. Psihiatri se v zadnjih leti modno, pod taktirko nevroznanosti/nevrologije in farmacevtskih lobijev, (zmotno) osredotočajo ravno na možgane, živce/nevrone, sinapse, transmtorje … In ravno to je ta njihova popolna konceptualna zabloda, ki jo je treba razkrinkati in ji narediti konec – četudi za ceno »propada« farmacevtske industrije.

Ko dr. Maja Rus Makovec govori o adolescentih in njihovih problemih – ki so v resnici (in resnično) problemi staršev – ubere dikcijo o (»znanstvenih«) »podatkih o razvoju možganov« … In natančno ta dikcija je napačna in zavajajoča, ker: V RESNICI NE GRE ZA RAZVOJ MOŽGANOV, pač pa za (postopno) »vračanje« in (simbolno) »oživljanje« že omenjenih privih treh faz otrokovega psihoseksualnega, torej libidinalnega razvoja (oralne, analne in falične)! Vračajo se simbolno transformirane misli, ki jih je otrok mislil v prvih treh fazah svojega psihičnega razvoja! Temeljna psihoanalitična zakonitost, ki jo psihiatri in nevrologi ne razumejo dobro oz. ne jemljejo dovolj resno je ravno ta, da se (infantilna) miselna/psihična »prvost« vrača kot/v »drugost«, najbolj eklatantno vračanje se zgodi ravno v puberteti.

S psihoanalitičnega vidika se absurdno sliši naslednja dikcija: »Če hočemo biti mladim v pomoč, je dobro vedeti, kaj se dogaja v možganskem razvoju.« NE! Če hočemo biti mladim v pomoč, je dobro vedeti, kako in na kakšen način se pubertetnikom začnejo (simbolno) »vračati«, torej »transferno (in transformirano) oživljati« določena, v otroštvu doživeta (in takrat »míslena«) obdobja in psihični nastavki (misli), predvsem tista, ki jih je otrok dožive (mislil) v ojdipalno-kastracijski oz. falični fazi psihoseksualnega razvoja. Takrat se namreč formira jedro poznejše spolne želje in spolne identitete in tudi jedro (močnega) NADJAZA/SUPEREGA, torej VESTI (ki, lahko peče, ali pa tudi ne).

Pri znameniti »adolescentni zaljubljenosti«, pri kateri – po mnenju psihiatrov – »možganske funkcije ustvarjajo intenzivno čustvo, ki ga še ne zmorejo uravnati s premislekom, odlogom, dolgoročnejšim načrtovanjem in pogajanjem«, v resnici ne gre za »možganske funkcije«, pač pa splet libidinalno (hiper)investirane (»zabezecane«, »oenergetene«) miselne dejavnosti, ki ima status čustva (s katerim se v psihoanalitičnem diskurzu načelom ne operira – v psihoanalizi govorimo o t. i. libidinalni ekonomiji).

Puberteta v resnici ne pomeni »fiziološke ločnice«, zaradi »nastopa reproduktivne zmožnosti, ki se zgodi zaradi hormonskih sprememb«, kot mislijo psihiatri, pač pa so na delu določeni miselni (čustveni) procesi, ki se psihično oživljajo in simbolno transformirajo iz infantilnih miselnih nastavkov (fundamentov, infantilnih »miselnih odtisov«). Hormonske spremembe so nekaj, kar v resnici prihaja v paketu psihičnih sprememb. Ampak bistveno je psihično dogajanje – hormonske spremembe so zgolj »fiziologija«, ki jo moramo gledati predvsem kot POSLEDICO delovanje psihe, ne pa kot VZROK psihičnim sprememba. Banalno rečeno: o hormonih (in fiziologiji/biologiji) se v resnici sploh ne splača poglobljeno pogovarjati. V tej luči naj še rečemo, da tudi »telesne spremembe« niso nekaj, kar »sproži prihod pubertete«; v resnic bi bilo bolj korektno/pravilno govoriti o psiholoških/psihoanalitičnih zakonitostih, ki sprožajo puberteto (in tudi telesne, fiziološke/biološke in hormonske spremembe).

Tudi tale psihiatrična dikcija – avtorica je dr. Maja Rus Makovec – je zelo ponesrečena: »Še nedavno smo si predstavljali, da se večina razvoja človeških možganov zgodi v prvih letih življenja. Zdaj vemo, da se največji razvojni skoki dogajajo v prvih letih in adolescenci.« Neizbežna psihoanalitična pripomba se na tem mestu glasi: NE GRE ZA MOŽGANE, PAČ PA ZA MISELNE SISTEME, ki se fundamentalno (»BIOSno«) formirajo v (zgodnjem) otroštvu, v adolescenci pa ti vrnjeni infantilni miselni sistemi doživijo svojo očitno oz. radikalno simbolno preobrazbo/transformacijo ... Spodletela je tudi tale dikcija: »Možgani dosežejo polno zrelost do začetka dvajsetih oziroma celo tridesetih let.« Misli oz. duševnost se resda dogaja v možgani, vendar: če govorimo o zrelosti, moramo govoriti o mentalni/duševni/psihični zrelosti! V resnici gre za to, da je človek zrel, (šele) ko se mu vsi psihični oz. miselni nastavki (fundamenti) iz otroštva simbolno vrnejo (trasnferirajo) v simbolno transformirani (spremenjeni) obliki.

In govoriti o »dozorevanju tistega predela sprednjega dela možganov, ki so bistveni za samoobvladanje, odločanje v kompleksnih nalogah, razumevanje doživljanja drugih ljudi in načrtovanje dolgoročnih odločitev«, namesto, da bi se govorilo o Nadjazu/Superegu, je popolna konceptualna zabloda (psihiatrov in nevroznanstvenikov/nevrologov). Razumeti »dozorevanje možganov« v resnici pomeni razumevanje zakonitosti faz in/oz. stopenj razvoja moralne razsodnosti. Za psihiatre in nevroznanstvenike/nevrologe se zdi, kot da ne vedo za etiologijo moralne razsodnosti. Moralnega razsojanja ne znajo povezati na z Ojdipovim, ne s kastracijskim kompleksom, za katerega teoretiki moralnega razsojanja vedo povedati, da je ključen za formiranje Nadjaza (vesti). Lawrence Kohlberg ločil tri temeljne stopnje moralnega razsojanja: predkonvencionalno (značilno za otroke), konvencionalno (značilno za pubertetnike in mlajše oz. »nedozorele« odrasle) in postkonvencionalno (značilno za redke odrasle, pa še to predvsem moške). Ravno v luči razumevanje vseh teh treh stopenj moralnega razvoja je mogoče tudi spoznati, da v resnici nikoli ne gre za »razvoj« in »dozorevanje« MOŽGANOV, pač pa gre od vsega začetka za način formiranja določenih miselnih (pod)sistemov, ki so v primeru moralnega razsojanja vezani na kastracijski kompleks. Psihiatri (in nevrologi) pa se ignorantsko obnašajo in do Freuda (in njegovih temeljnih konceptov) in do Kohlberga (in njegovih raziskav). Oba omenjena veleuma se tudi strinjata, da je moralno razsojanje (struktura Nadjaz) bistveno drugačno glede na spol.

Govoriti o »nevrobiološkem dogajanju« je konceptualna zabloda, ki bi ji morali čim prej narediti konec. Ker – vso to sedanje in nadaljnje bluzenje oz. blodenje po »nevrobiološkem blodnjaku« ima vrstno negativnih posledic – ne samo tistih, vezanih na paciente/klienta, pač pa so tukaj tudi (proračunske) finance, ki jih imajo v zakupu ravno »prikoritni« psihiatri in nevroznanstveniki/nevrologi.

To, da so naši možgani tridelni, kot navajajo nevroznanstveniki, v resnici ni pomembno – četudi gre za dejstvo. Pomembna pa je (dvakratna) troslojnost človekove duševnosti. Ob Jazu/Egu, Nadjazu/Superegu in Onemu/Idu imamo še zavest(no), predzavest(no) in nezavedno/podzavest(no). Četudi tole drži: »Podaljšek hrbtenjače z malimi možgani imenujemo plazilski možgani; ta del je najstarejši, uravna osnovne telesne funkcije in odgovori na stres,« je v resnici – za poznavanje delovanja duševnosti – nepomembno. Res je: »Osrednji del možganov imenujemo stari sesalski možgani (limbični del); je sedež čustev, spomina, v njih potekajo naši zunajzavestni procesi in navade.« Ampak ta dejstva je popolnoma nesmiselno navajati in se nanje celo sklicevati, ko je govora o pubertetnikih. Popolnoma irelevantno je tudi poznavanje »dejstva«, da je »možganska skorja najnovejši del možganov; je nujna za mišljenje in samozavedanje. Možganska skorja tudi v osebnem razvoju dozori najpozneje, ob interakciji z vplivi iz okolja, se pravi z izkušnjami.« Vse to so dikcije, ki jih navaja psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec, ko govori o pubertetnikih.

Še bolj banalno je v nekem strokovnem psihološkem diskurzu reči, da je »za duševno zdravje in vedenje odraslega pomembno, da se ti trije deli možganov med seboj ustrezno uravnajo.« V resnici to sploh ni pomembno. Pomembno je le, da vemo, zakaj človekova duševnost – tudi pri pubertetnikih – deluje tako kot deluje. V resnici je popolnoma nepomembno, da se duševnost dogaja v možganih – banalno rečeno: lahko bi se tudi v srcu, jetrih, ledvicah ali kosteh … Zato je strokovno (in filozofsko/epsitemološko/analitično) gledano – iz ust priznane psihiatrinje – absurdno reci, da »imajo tudi otroci v nižjih razredih osnovne šole med seboj uravnane te dele možganov, a so ti manj razviti, pa vendar po svoje bolj uravnovešeni kot pri adolescentu.« Ta trditev je popolnoma nesmiselna, paradoksalna, absurdna; videti je, kot da psihiatrinja ne bi razumela bistva človekove (otroške, pubertetniške) duševnosti. Psihoanalitična replika se v tem kontekstu glasi: predpubertetnikom (otrokom) se namreč še niso »vrnile« (simbolno) »oživele«/transferirale tiste (fundamentalne, »BIOSne«) ojdipalno-kastracijske misli, ki so odgovorne za razvoj spolne želje (pohote), ki v resnici tako fatalno pozneje spotaknejo pubertetnike. Predpubertetnikom (načeloma) še niso »stopile v veljavo« tiste seksualne (falične oz. ojdipalno-kastracijske) misli, ki pa jih imajo potem pubertetniki že »rojene«, t. r.(vnovično) aktivirane, seveda v poprejšnji (simbolni) transformaciji. S psihoanalitičnega vidika je popolnoma zgrešeno govoriti, da »otroci zaradi manj razvitega limbičnega sistema nimajo še tako intenzivnega emocionalnega naboja in niso tako nabiti z energijo, kot so adolescenti, zato pravzaprav zelo močne zavore (kot bomo videli, je njihov sedež v prefrontalnem korteksu) niti ne potrebujejo.« Ker: v resnici sploh ne gre za »limbični sistem« niti za »prefrontalni korteks«, pač pa gre za »stopanje v veljavo« tistih infantilnih (faličnih, ojdipalno-kastracijskih) mislih, na katerih se v puberteti (z)gradi spolna želja, pohota, spolna identiteta – pri fantih/moških pa še znamenito (simbolno) upiranje kastraciji (mislimo na tekmovalnost in/oz. agresivnost), pri dekletih/ženskah pa telesni narcizem kot (»pasivna«) odškodnina za kastracijski/genitalnih »hendikep«, za mednožno »ne-celost«. Nikakor ne gre za to, da so »pri adolescentih nekateri predeli v možganih že razviti ali celo zelo razviti, drugi pa še ne«. Psihoanalitična replika: NE GRE ZA MOŽGANE! Gre za strukturiranje (oživljenjih, vrnjenih, transferiranih) miselnih podsistemov temelječih na infantilnem míslenju. In ne gre za nikakršno »možgansko neravnovesje«, o čemer govori (vrla) psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec. Niti ni pomembno, da »naše možgane sestavljata siva in bela snov«, niti ne gre za to, da so »živčne celice (imenujemo jih nevroni) glavni gradniki možganov in se med seboj povezujejo v omrežja s celičnimi izrastki« … Še manj je pomembno, da »stik med podaljški celičnih teles imenujemo sinapse«. Že res, da so »v možganih siva snov celice, bela pa tisti del možganov, ki gradijo strukturo in povezave med celicami (tisti predeli možganov, v katerih je več celičnih teles, so videti sive barve. in tisti. v katerih je več izrastkov celic, bele barve).« Vendar: KAKŠNO UPORABNO VZROČNO POSLEDIČNO VLOGO IMA V RESNICI VSA TA (OBROBNA) FIZIOLOGIJA OZ. BIOLOGIJA?! In potem se dr. Maja RuS Makovec zavajajoče šopiri s svojim, v resnici s popolnoma irelevantnim, nevrološkim znanjem: »Številne podaljške celičnih teles obdaja maščobne snov mielin, ki je bele barve. Bistvena naloga mielina je podobna izolacijskemu ovoju – zaradi tega ovoja lahko informacije po celičnih podaljških potekajo veliko hitreje.« Ker – na koncu doda še popolnoma absurden, »nobel zveneč«, sklep: »Če imamo mielinizirene tiste živčne poti, ki potekajo kot zavora iz prefrontal nega režnja navzad v limbični del možganov, veliko lažje obvladamo svoja čustva in vedenje.« In natančno ta sklep je fatalni ERROR, absurd, psihiatrični/nevrološki paradoks. Ker: svoja »čustva in vedenje« in subjektivne interese, torej želje lahko obvladujemo in nadzorujemo zgolj in samo preko NADJAZA (in načela realnosti, kot se reče v psihoanalizi). Zakonitosti razvoja Nadjaza, torej VESTI (ki peče, če delamo neetična/nemoralna dejanja) imajo jasno in znano etiologijo. Temelji razvoja moralne razsodnosti se fatalno vtkejo v človekovo duševnost (že) v falični fazi (pri treh letih), ko se zgodi Ojdipov kompleks, katerega inherentni del je tudi fenomen kastracije. Na Ojdipovem in/oz. kastracijskem kompleksu, če je pravilno razrešen, deček v odraslosti zgradi svojo VEST, torej Nadjaz. »Ojdip« ima svoje zakonitosti, ki jih je že Freud dodelal. Marsikaj okrog etiologije moralne razsodnosti je (že) teoretsko dodelano. Ve se za t. i. »negativnega Ojdipa«, kjer kot »mogočni kastrator« nastopa falična mama … Moški serijski morilci so v psihičnem (in tudi možgansko-nevrološkem smislu) najbolj proučevani ljudje. In ve se, da so domala vsi serijski morilci nastali v otroštvu … Ve se tudi, da so infantilne travme (potlačitve) tiste, ki lahko »skurijo«/»izmaličijo« možgane – vendar: treba je ločiti VZROK in POSLEDICO! Možgansko dogajanje je vselej posledica psihe! Raznorazni odvisniki ne »skurijo« možganov – kakor mislijo razni alkohologi (tudi dr. Maja Rus Makove) –, pač pa se jim »izmaličijo« miselni (pod)sistemi doživljanja ugodja/užitka! Podobna (možganska/nevrološka) situacija je pri (hudih) spolnih zlorabah, ki v osnovi psihično učinkujejo na človeka, ampak šele v odraslosti; (huda) spolna zloraba se (POSLEDIČNO!) pozna tudi na možganih odraslega, v otroštvu zlorabljenega, človeka. Tudi v primerih spolnih zlorab psihiatri in nevrologi zamenjujejo VZROK in POSLEDICO. (http://healthland.time.com/2012/02/...)

In – ne gre za to, da se »možgani razvijajo tako rekoč vse življenje«, kakor mislijo psihiatri/nevrologi. Gre za to, da se raznorazni odločilni dogodki iz otroštva – ob primernih sprožilcih – vračajo/transformirajo v odraslost v raznoraznih simbolnih oblikah (vrnitvah), pojavnostih, torej psihičnih/miselnih občutkih. Za otroke so spolne zlorabe domala najhujše oblike »učinkovanja« na fundamentalne/BIOSne infantilne miselne sisteme, ker so (hiper)investirane (»oenergetene«) z ogromnimi količinami libida (psihične energije). Ravno zaradi spolnih zlorab se žrtvam v odraslosti lahko razvijejo psihične/osebnostne motnje (anomalije/nepravilnosti) ali celo bolezni, kar je mogoče zaznati tudi v nevrološki strukturi možganov. Ampak, v resnici ne gre za to, da so poškodovani možgani (nevroni/živci), pač pa gre zato, da se je v otroštvu »izmaličil«/»poškodoval« infantilni/fundamentalni (»BIOSni«) miselni odtis, na katerem se v odraslosti (»vrnjeno«) zgradi spolna identiteta in spolna želja. Banalno in karikirano bi se dalo (psihoanalitično) reči t(ak)ole: »Nič hudega ni, če so poškodovani možgani (nevroni), pomembno je, da človek v otroštvu »zgradi« (občuti, misli) normalen miselni fundament, na katerem potem v odraslosti zgradi mentalno zdravje in psihično trdnost.« Ali pa: »Nič hudega ni, če so poškodovani možgani; pomembno je, da ni (bila) poškodovana infantilna misel.«

Nič zato – in kaj potem –, če imajo »možgani majhnih otrok zelo veliko nevronskih povezav«, in nič zato (in kaj potem), če le-te še »niso dokončno oblikovane«. Saj je to zgolj neka »obrobnost«, ki v resnici sploh ni bistvena za razumevanje človekove duševnosti, niti za psihoterapevtiko, še manj za »psihoterapijologijo«. In, kaj potem, če so »posnetki možganov pokazali, da je drugi velik preskok dogajanja v možganih pri 10 letih za deklice in pri 12 za dečke«?! Psihoanalitična replika bi se ob tem glasila, da je vendarle jasno, da deklice prej pridejo v puberteto oz. v seksualno zrelost, saj je dekličina vhodna pozicija v Ojdipov kompleks (in kastracijo) bistveno drugačna od dečkove (tudi zaradi anatomije genitalij). Deček se t. r. udobno »uspava« v svoji fatalni libidinalni navezanosti na (različnospolno) mamo; deklica pa se hitro (miselno/čustveno) »strezni«, in ko je šokantno (miselno/čustveno) soočena za anatomijo lastnih in nasprotispolnih, torej očetovih genitalij, zamenja svoj prvi objekt želje. »Ne-celo« mamo zamenja, z »organom več« obdarjenim očetom – zamenja torej svoj prvi objekt želja, in ob tem zamenja tudi spol svojega (prvega) objekta želje. Po psihoanalitični percepciji se zdi, da je ta libidinalno hiperinvestirani infantilni (psihični) »detajl« tisti, ki deklico prej pripelje do psihične in tudi telesne (fiziološke/biološke) odraslosti. In – res je – vso to míslenje se dogaja v možganih; ampak, lahko bi se dogajalo tudi v kakšen drugem delu telesa, ki bi bil usposobljen za vse te kognitivne funkcij, za katere so (»slučajno« pač) usposobljeni/kompetentni možgani. Banalno in absurdno je torej reči, da »reorganizacija naših možganov, da se odločijo, česa imamo preveč in kaj bomo še naprej razvijali, traja nekako do 25. leta; manjše spremembe, ki pa so zelo pomembne za vedenje odraslega in zrelega človeka, pa se dogajajo do 30. leta oziroma še naprej skozi vse življenje«. Koga pravzaprav briga, če se (da se) »možgani razvijajo od spodaj navzgor (najpozneje se razvije možganske skorja, v kateri so funkcije besednega izražanja in naše zavesti) in od zadnjega dela navzpred, to je sprednji del možganov, ki mu pravimo frontalni oziroma prefrontalni del«.

Paradigma problema psihiatrično-nevroznanstvene zmote je podobna, kot če nek »računalniški mojster« loti odpravljati nek (softwearski) virus, uporabnik računalnika pa mu, kot pomoč, ponuja izvijač, spajkalnik in povečevalno lupo – češ, da bo lažje odprl »škatlo« in znotraj ohišje računalnika pogledal, kaj je narobe z računalnikom, da ne dela. Mojster bo ponudbo seveda zavrnil in rekel, da ne bo gledal v ohišje računalnika, pač pa da bo napako/virus popravil »softwearsko«, z antivirusnim programom (»terapijo«) . Morda bo še dodal, da ga tisto, kar računalnik vsebuje znotraj »škatle« v bistvu sploh ne zanima in se tudi na »hardwear« ne spozna. Tako se tudi na možgane psiho-strokovnjaku (psihiatru, psihoterapevt) ni treba detajlno spoznati, da bi vedel, kako duševnost deluje in bil sposoben kakšno psihično anomalijo/motnjo tudi »popraviti« oz. pozdraviti, torej predrugačiti.

Tudi športni trener se ne rabi poglabljati v delovanje srca in pljuč (niti lokomotornega oz. telesnomišičnega aparata) svojega športnika, kadar mu v trenažnem procesu hoče vpliva na kardiovaskularne in gibalne potenciale.

Nadalje: lahko je res, lahko pa tudi del zmotne strokovne doktrine oz. napačno interpretiranih raziskav možganov – namreč: nevrologi govorijo o »obrezovanju možganskih sinaps« – češ, da »se možgani sami znebijo odvečnih sinaps«. Potem pa nevrologi še dodajalo, da »na takšno obrezovanje pomembno vpliva okolje, v katerem živi adolescent« Mišljeni so seveda dražljaji, ki aktivirajo miselno – torej miselno, ne možgansko! – dejavnost. In tej doktrini naseda tudi psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec, zaradi katere je nastal ta moj, do psihiatrov in nevrologov/nevroznanstvenikov, kritičen tekst.

Nevroznanstvenike osebno vidim podobno kot (populistične in narcistične) astrofizike, ki se pred svetom (laiki) bahajo, da vedo, kaj je t. r. na drugi strani vesolja. Kakšnemu filozofu, ki razume epistemološko bistvo spoznavnega skepticizma, je takoj jasno, da se v resnici ne da vedeti, kaj je na drugi strani vesolja. Podobni narcistični ekshibicionisti so ravno nevrologi/nevroznanstveniki, za katere se zadnja leta šlepajo prav psihiatri (namesto, da bi se držali Freuda in psihoanalize). Pri nas na področju »živceslovja« prednjači dr. Zvezdan Pirtošek, zvesto pa mu sledijo psihiatri ala dr. Maja Rus Makovec, zaostajati pa ne poskuša niti dekan Univerze Sigmunda Freuda dr. Miran Možina … V teh časih je prav modno govoriti o enigmi možganov, kadar je na tapeti duševno zdravje. Nobel se sliši tole: »Prefrontalna skorja (pred-prednji, čelni del možganov) je pri ljudeh sorazmerno bistveno večja kot pri drugih vrstah. Ta predel, posebno dorzolateralni del prefrontalne skorje, je vpleten v višje kognitivne funkcije – vpliva na odločanje, dolgoročno načrtovanje, zavira nesprejemljivo vedenje, na primer grobo izražanje. Sprednji, medialni (srednji) del prefrontalne skorje je tudi zelo pomembno vpleten v socialne odnose, v razumevanje drugih ljudi in samozavedanje; pravimo, da gre za socialni del možganov, torej za vse tiste lastnosti, ki jih štejemo za del odraslega, stabilnega človeka.«

Vendar: človekova specialnost, ki ga dviguje nad ostale sesalce je VEST, torej Nadjaz. In jasno in logično je, da se miselni sistemi, odgovorni za moralno razsojanje, pač umestijo nekje v možganih. In v resnici je čisto vseeno (in nepomembno) kje; verjetno je Nadjaz res (anatomsko gledano) lociran v »prefrontalni skorji«. Morda se bo v bližnji prihodnosti celo res dalo detektirati (narcistične) psihopate preko »skeniranja« možganov – danes se to pač počne s testi moralne razsodnosti in opazovanjem/»branjem« simptomov. Tudi to, da je čuječnost in/oz. samozavedanje mogoče locirati v medialni dela prefrontalnega režnja, je na nek način čisto vseeno. Ni pa vseeno ali ima človek razvito čuječnost in samozavedanje, ali ne – ker gre za pomembno duševno funkcijo/kapaciteto. In če človek nima razvite čuječnosti (samoopazovanja in samozavedanja) ne moremo reči, da nima razvitih določenih predelov možganov, pač pa lahko rečemo kvečjemu to, da kot otrok ni razvil/mislil tistih/takšnih »samoopazovalnih« misli, na katerih bi v odraslosti razvijal čuječnost (in posledično modrost). Psihiatrični diskurz na to temo se sliši takole: »Ta del možganov se pri adolescentu drugače povezuje z drugimi možganskimi strukturami (povezuje se s predelom, ki mu pravimo striatum) kot pri odraslih, zato so adolescenti veliko bolj občutljivi za čustvene in socialne reakcije drugih ljudi, pri tem pa se jim tipično močno vzdraži avtonomno živčevje (rdečica, znojenje. hitro bitje srca, cmok v grlu ...).« V psihološko-psihoanalitičnem jeziku pa bi se reklo, da mladostnik še ni doživel dovolj (grenkih) izkušenj, ki bi jih miselno (tudi na nezavedni in simbolni ravni) medsebojno povezal v konsistentno celoto, potem pa imperativu ugodja dodal še VEST/Nadjaz, torej postkonvencionalno moralno razsojanje. Odraslega človeka pa doživete izkušnje zaznamujejo v mnogih miselnih (pod)sistemih. Zato ne gre zato, kot mislijo psihiatri, da je »tak tip možganskega povezovanja v adolescencije evolucijsko namenjen temu, da se spodbudi povezovanje z drugimi ljudmi zunaj osnovne družine, da se vstopi v svet.« Evolucijo v povezavi z možgani je v tem kontekstu absurdno mešati zraven. Pomembno pa je, da so minuli rodovi ljudi marsikakšno svojo izkušnjo prenesli na vzgojo (»gor-spravljanje«) svojih otrok – bodisi z učenjem ali zgolj skozi identifikacijo. Freud je celo rekel, da se človekovi možgani, bolje rečeno psihične kapacitete/dispozicije v osnovi skozi tisočletja niso spreminjale. Pomemben pa je bil govor/jezik, ki je razvijal »pametnost« in kompleksnost človekovega mišljenja in míslenja. Koliko, in če sploh, se je ta – »pametnost« mišljenja/misli/míslenja – odrazila v strukturi možganov, pa v resnici, za »dušeslovce«, sploh ni vitalnega pomena. V resnic torej nikoli ne gre za »nevrobioioško priprava za vključevanje v skupnost«, pač pa gre za v otroštvu doživete psihično-socialne interakcije – v prvi vrsti s starši in sorojenci (brati in sestrami), potem so tu še stari starši in ostali »pomembni drugi« ter vrstniki. Spodletelo je tudi govoriti o »prefrontalnem delu možganov«, ki naj bi bil po nevrološki in tudi psihiatrični percepciji pomemben tudi za dejavnost, ki ji psihiatri pravijo »mentalizacija« – psihologi pa čuječnost – torej, da s(m)o se ljudje sposobni vživetí ne samo v lastna čustva in jih ustrezno razložiti oziroma razumeti, se pravi znati racionalno in emocionalno pogledati vase, ampak, da smo sposobni razumeti in interpretirati tudi čustva in misli drugega človeka. Psihiatri mislijo, da, »dokler prefrontalni del možganov ni dovolj razvit, adolescenti težko razumejo, zakaj na primer starši in učitelji ravnajo v smislu 'samo dobro ti hočemo'.« NE GRE ZA RAZVITOST (PREFRONTALNEGA) DELA MOŽGANOV, PAČ PA GRE ZA MISELNE PODSISTEME, KI SE ŠE NISO OPLEMENITILI Z DOLOČENIMI IZKUŠNJAMI (DOGODKI), NADJAZ PA (JIM) JE ŠE VEDNO FIKSIRAN NA KONVENCIONALNI ALI CELO PREDKONVENCIONALNI STOPNJI MORALNEGA RAZSOJANJA.

Spodletela je tudi psihiatrična dikcija, da »za adolescentne možgane lahko rečemo, da se zelo zanimajo za tvegano vedenje, iskanje nagrade in socialne odnose«, potem pa še sklepati, da ima to nekakšen »evolucijski smisel«: »odcepiti mladiča od temeljne skupine in ga vključiti v skupnost, zato si mora to želeti, si upati in imeti dovolj energije«. Freudov(ski) diskurz gre v tem primeru v čisto drugo smer. Namreč: govoriti o tveganem vedenju in pri tem ne omeniti znamenitega »Ojdipa« in kastracijski kompleks oz. kastracijsko bojazen (strah), je nesmiselno, nelogično, absurdno, paradoksalno. Pri »tveganem vedenju« prepotentno falični mladcev gre za nezavedno preizkušanje svoje faličnosti, svojih simbolno-kastracijskih pretenj (potencialov), kar je preplavljeno z obilico ugodja/užitka. Mladci so en drugemu – na nezavedni ravni – medsebojni seksualni konkurenti (v nezavednem simbolnem ozadju je seveda negativni ojdipski oče), ki bi si radi (z užitkom) izmerili konkurenčnost, se rangirali in vzpostavili hierarhijo – v upanju, da bodo prepoznani kot zmagovalci, junaki, prvaki … Nezavedno morajo (z)vedeti in (s)poznati, kdo ima privilegij v ženski želji – ženski, kot simbolni naslednici matere. V psihoanalitičnem smislu je absurdno/paradoksalno v tem kontekstu omenjati možgane (nevrone, sinapse, transmitorje …).

Pri dekletih je zaradi kastracijskega kompleksa situacija seveda bistveno drugačna. Dekleta/ženske snujejo – beri: miselno planirajo – svojo socialno »udeležbo«/druženje z drugimi aduti kot fantje/moški. Psihoanalitični pogled izpostavi, da ne gre za to, da so »adolescentovi možgani nenadoma sposobni velikih potencialov«; še manj gre zato, da so »možgani (močno) nabiti s čustvi« – češ, da »je osrednji del možganov (ki mu nevrologi/psihiatri) pravijo limbični del/sistem, zelo močno razvit«Ne gre za »pametnost« možganov! Niso možgani tisti, ki so »zelo pametni in močno čustvujejo (sprednji del možganov, a še ni povsem razvit)«. Pametna in nebrzdana je v resnici misel oz. mišljenje/míslenje – in to, konceptualno gledano, ni isto! Pri adolescentu ni problem to, na kar so (konceptualno zmotno) fiksirani psihiatri: da »zelo burno čustvuje in ne zna še uravnavati svojih čustev, zavore v sprednjem delu možganov pa še nima ustrezno razvite«. Če je kaj, kar nima zadosti razvito, je to Nadjaz (še sreča, da ima že razvit sram). Največji problem pa je, da mladostnik nikoli dotlej v svojem življenju še ni (ob)čutil neizpolnjene (prave pravcate) spolne želje, torej pohote – in je na ta račun zmeden, zbegan … Spotikajo ga še/že različne vrnitve potlačenega, svoje dodajo še številni obrambni mehanizmi, locirani v Jazu/Ego … Soočen je tudi s sramom – ki ni nič drugega kot refleksija močne spolne želje vezane na (simbolno vrnjeni) objekt želje. Govoriti o »neenakomernem razvoju možganov«, je torej z vidika psihoanalize absurdno! In ne gre za to, da »adolescenti potrebujejo nekaj več tveganja kot odrasli (da bi lahko začutili enak tip motivacije oziroma nagrade za svoje vedenje)«. Pač pa gre za to, da jih (z)bega sama moč (beri: libidinalna investiranost) ŽELJE (in njeno seksualno poreklo), muhavi »objekt želje« (beri: načelo realnosti), hkrati pa samocenzura v obliki močnega Nadjaza še ni dograjena – svojevrstna začimba v mladostniški »mineštri« pa je še sram. Neznajdljiv in hkrati neučakan pa je tudi mladostnikov Jaz/Ego.

Sklep, da »neenakomernost razvoja možganov« botruje razvoju duševnih bolezni, je popolnoma nesmiseln. Adolescenca ni kar »čas, ko postanejo adolescentovi (neenakomerno razviti) možgani posebno občutljivi za razvoj različnih duševnih motenj«. Za duševne bolezni se (iz psihoanalitičnega razumevanja duševnosti) ve, da se sprožijo v, torej šele po obdobju latence – takrat, ko se aktivirajo (oživijo, se transferno vrnejo) določene potlačene frustracije/travme. Zato ne gre za to, da se »v adolescentnih možganih posamezni predeli pod vplivom hormonov različno razvijajo«. Za pojav oz. razvoj določenih psihičnih bolezni ni bistveno to, da so v skorji možganov (in tudi globlje) nekakšni »otočki sivine« (bazalni gangliji). Še manj je pomembno, da se en bazalni ganglij imenuje amigdala – to področje naj bi po nevroloških dognanjih med drugim uravnaval strah in ugodje; drug bazalni ganglij pa hipokampus (ki naj bi imel vlogo pri spominu in orientaciji v prostoru). Nevrologi pravijo, da se ta dva predela možganov se, glede na spol, različno razvijata. Psihoanalitična replika pa se glasi: »Jasno, saj je anatomija genitalij glede na spol radikalno različna, zato kastracijski kompleks radikalno različno zaznamuje oba spola.« Govoriti o nekakšni »gostoti estrogenskih receptorjev« (v hipokampusu), ko se proučuje razlike med spoloma, je zato popolnoma nesmiselno. Tudi dejstvo, da se amigdala bolj poveča pri fantih, je irelevantno povezovati »z večjo gostoto androgenskih receptorjev pri primatih«, in potem še vse skupaj »elegantno« povezati z dejstvom, da se dekleta v adolescenci lažje učijo, in da so fantje bistveno bolj neustrašni (beri: bolj predrzni). Gledano s psihoanalitičnega vidika je takšen »nevroznanstveni« oz. psihiatrični sklep absurden. Ojdipov kompleks, kot stebrni kamen psihoanalize, katerega inherentni del je še kastracija – vse skupaj pa je determinirano z anatomijo genitalij (in nanjo vezan koitus) – je ključen za fantovsko (in moško) predrznost, ki ima vselej falično, torej kastracijsko (simbolno) poreklo. Indukcija: »Večja aktivacija amigdale pomeni tudi, da so moški oziroma fantje agresivnejši in aktivnejši kot deklice«, je absurdna. Nesmiselna je tudi vpeljava korpus kalozuma v razumevanje (med)spolnih razlik. Nemogoče je tudi dokončno vedeti, ali sta leva in desna hemisfera ključno bolje povezani pri dekletih (ker je »vezje« v korpus kalozumu »kvantitativnejše«) – s hkratno predpostavko, da imajo pa fantje »bolj specializirane veščine, vezane na eno hemisfero«. Namreč: mnoge moške falične veščine imajo simbolno ozadje povezano s kastracijsko bojaznijo, ki jo dekleta sploh ne premorejo – premorejo (pa še to izjemoma – npr. lezbijke) le zavidanje penisa skozi katerega lahko (preko zgledovanja po moških), prav tako kot fantje, razvijejo določene falične veščine. Popolnoma irelevantno je v tej zvezi »klicati na pomoč« hipotalamus, ki je (»slučajno«) del limbičnega sistema, ki je (»slučajno«) »pomemben pri urejanju številnih avtonomnih procesov v organizmu, med drugim tudi pri delovanju spolnega sistema in spolnega obnašanja«. Še kako pomembno pa je vedeti za (psihične/psihoanalitične) zakonitosti razvoja spolne želje in spolne identitete. Slednje je nevroznanstvenikom in psihiatrom domala popolna neznanka. Sadistična replika se bi v tem kontekstu glasila: »Prav jim je – psihiatrom in nevroznanstvenikom – ki se toliko (in povsem po nepotrebnem) ukvarjajo z možgani, o naravi in etiologiji človeške (moške in ženske) seksualnosti pa (za kazen) nič ne vedo!«

Ko psihoanalitično razmišljujoč strokovnjak za duševnost, pomisli(m), da se bodo nevrologi/nevroznanstveniki in psihiatri vendarle v svojih »poveličavih blodnjah« ustavili, naposled vpeljejo še hormone – rekoč: »V adolescenci je razvoj hipotalamusa pri dekletih močneje stimuliran s hormonom oksitocinom (pospeševanje navezovalnega vedenja), pri fantih pa z vazopresinom (povezan s spolno slo).« No, če je kaj, kar osebno precej odobravam pri nevroznanstvenikih in psihiatrih je dejstvo, da oboji gledajo na moške in ženske kot različne – torej možgansko (in hormonsko ter biološko/fiziološko) različne. (No, po psihoanalitični percepciji je razlika predvsem seksualna, torej psihična.) Feministke seveda ob tem norijo. Svoje nevroznanstveno utemeljevanje tudi psihiatri – sklicujoč se ravno na nevroznanstvenike – gradijo na razmišljanju, da je »do nedavnega veljalo, da se moški in ženski možgani med seboj prav nič ne razlikujejo in da je delovanje različno predvsem zaradi različnega doživljanja kulture, v kateri živimo, torej da nas določajo pravila okolja in njihova prepričanja«. Sedaj pa strokovno velja, da se moški in ženske možgansko razlikujejo. Tega pa novodobne feministke – in zagovornice teorije spola (ang. gender) – pač ne morejo obiti, še manj zanikati, kar neprestano poskušajo v primeru psihoanalitičnih argumentov.

Vendar – in sedaj prihaja še en zdrs psihiatrinje dr. Maje Rus Makovec, ki je očitno latentna feministka: ko v svojih razmišljanjih potrjuje ugotovitev nevroznanstvenikov/nevrologov, da se moški in ženske možgansko razlikujejo – in to že v adolescenci – kljub temu ideološko dodaja, da gre v primeru proučevanja možganov »za potencialno politično nekorektno temo«, subjektivno pa dodaja, da »pa ni treba, da bi bilo tako«. V objemu t. i. spontane filozofije znanstvenikov (SFZ), kot bi rekel Althusser, se dotična psihiatrinja celo ideološko, torej (pro)feministično, opredeljuje in daje (šolam in staršem) napotke »predvsem za preventivno vedenje staršev in šole – katera vedenja in doživljanja mladih je treba pomagati bolje natrenirati: dekletom na primer več zdrave agresivnosti in fantom več občutljivosti za čustvena stanja drugih ter za samoobvladanje …«. Napotki dekletom/ženskam v smer zgledovanja po moških je izjemno spolzko, saj to (normalna) dekleta/ženske – če že drugega ne – v resnici onesrečuje, saj si v resnici, v nezavednem, želijo biti radikalno drugačne kot fantje/moški. Napotki v smeri simbolne kastracije fantov/moških so po drugi strani celo sadistično, perverzno koncipirani – še posebej zato, kar jih daje (falična) ženska. Kako fatalno škodljiva je (za družbo) simbolna kastracija moških – tudi v obliki »občutljivosti za čustvena stanja drugih ter za samoobvladanje« – pa se na tem mestu ne da razpisati (ker je tema preveč kompleksna in preobsežna).

Po določenih raziskavah so nekatera dekleta/ženske boljše od fantov/moških v orientaciji v prostoru – kljub temu, da se v povprečju fantje bolje prostorsko znajdejo (dekleta so povprečno boljša v učenju jezikov, čeprav so tudi nekateri fantje lahko zelo nadarjeni lingvisti). Nevroznansatveniki (in psihiatri) takšne raziskave prikrojijo sebi v prid, kljub temu, da ima psihoanaliza čisto drugo interpretacijo teh razlik, onstran katerih je seveda ojdipalno-kastracijsko (v mislih) doživeta anatomija genitalij. Falični moški mora biti aktiven – tako kot so »aktivne« (»penetratibilne«) njegove genitalije, torej penis (ženski pa vagina diktira »pasivnost« in »sprejemajočost«.) Retorične spretnosti – tudi večja sposobnost za učenje tujih jezikov – pa so kvaliteta (»talent«) deklet/žensk, kar je po drugi strani spet logično. Ker: ženska se preko svoje telesne pasivnosti (nefaličnosti) predvsem »kaže« – beri: narcistično izpostavlja svojo telesno-obrazno lepoto moškemu na (v)pogledu; edino kar žensk ob »kazanju« še lahko stori, da pride do svojega objekta želja (ali pa, da se brani) je, da (dobro) govori, da spretno obrača besede, oz. da udarno formulira stavke. Moški pa se zaradi kastracijskega diktata aktivnih genitalij (prisotnega penisa) baha z dejanji, pri čemer mora (falično) »penetrirati« v okolico, jo razisk(ov)ati in se v njej (prepotetno/falično) uveljaviti (če seveda hoče priti do svojega objekta želje in hkrati ob tem tudi preplašiti ostale seksualne konkurente). To, da se je treba aktivno boriti za žensko, se deček t. r. »nauči« oz. »priuči« skozi ojdipalno borbo (proti očetu) za mamico. To borbo bije »mali Ojdip« v svoji psihični realnosti, v svojih mislih.

Modni nevroznanstveniki (katerim slepo sledijo tudi psihiatri) bi radi – v objemu svoje zmote – določena človekova vedenja pripisali »obnašanju«/delovanju možganov, nevronov in sinaps. Po njihovem mnenju naj bi možgani imeli sposobnost nekakšne stabilizacije, s čemer »okrepijo nekatere povezave in oblikujejo se nekatere reakcije, vedenje in navade«. Skozi psihoanalizo se vsi duševni procesi – tudi pubertetniški kontekst – vidijo popolnoma drugače. Nekateri »nevro-strokovnjaki« celo menijo, da »je ravno brstenje zelo velikih potencialnih sinaps in okleščenje tistih, ki se ne uporabljajo, bistveni zagon za nadaljnje navade in osebnostno odzivanja adolescentov za prihodnje življenje«. Nadalje razmišljajo takole: »Če bo mladostnik v tem času imel veliko dejavnosti, kot so šport, učenje, ukvarjanje z glasbo, bo okrepil in utrdil tiste povezave, ki jih bo kasneje lažje uporabljal v življenju. Če bo v glavnem ležal na kavču in igral TV-igrice, pa bodo to celice in povezave, ki bodo dolgo preživele. Če se v zgodnji adolescenci učimo drugih jezikov, se jih naučimo hitreje kot kasneje.« (Vsi ti citati so zapisane misli psihiatrinje dr. Maje Rus Makovec) Potem pa še vehementno doda(jo), da je »v tem obdobju namreč zelo razvit povezovalni del med obema hemisferama (oziroma zraste hitreje kot okolišne možganske strukture), ki vpliva na učenje jezikov in na asociativno mišljenje.« Psihološko in/oz. psihoanalitično gledanje je seveda bistveno drugačno – vsekakor tako, da možgani, sami po sebi, v teh razlagah nimajo svojega mesta, niti pomembne interpretativne vloge. Psihoanaliza se osredotoča na način organizacije uživanja, torej znamenitega (Freudovega) načela ugodja. Človekova ugodja in užitki imajo poleg manifestne/pojavne forme/oblike tudi svojo latentno, torej (nezavedno) simbolno kodirano formo/obliko.

Npr.: ko mladostnik zapopade šport kot užitek (zaradi strukturnega imperativa/diktata načela ugodja), je bistveno to, da ima šport svojo latentno simbolno strukturo, ki jo more mladostnikovo nezavedno tako tudi »prebrati«. In (šele) ko se to zgodi (npr. ko žogarski gol v »ralno realnem« postane simbol vagine), šport postane užitek, in športnik/mladostnik ostane v šport(u) ukleščen ravno skozi ugodje/užitek (ki ima v končni fazi simbolno seksualno poreklo/strukturo). Podobno je z glasbo oz. umetnostjo. Šele ko nezavedno dojame/prepozna simbolno strukturo nekega senzoričnega dražljaj, se aktivirajo miselni (pod)sistemi doživljanja ugodja (vključno s spominjanjem). In RES JE: VSO TO »MISLENJE« SE DOGAJA V MOŽGANIH – AMPAK TO V CELI (ZNANSTVENI) »ZGODBI« SPLOH NI BISTVENO! Ne bom rekel, da si možgani v resnici ne zaslužijo nobenega raziskovanja. Bi pa rekel, da bi se moralo bistveno več pozornosti posvečati psihoanalizi in nanjo navezujoči se kognitivni znanosti, nikakor pa ne nevrologiji/nevroznanost – kljub temu, da se splača proučevati tumorje, predvsem v povezavi z vprašanjem zakaj se je tumor pojavil oz. zakaj se pojavijo možganske deformacije. Moja oz. psihoanalitična teza se glasi, da zato, ker se je otroku zgodilo nekaj hudega – in na infantilni travmi/frustraciji/potlačitvi se lahko na možganih pojavi fiziološki »defekt«, npr. v obliki tumorja ...

Za tole kritično razpredanje psihoanalitične refleksije na ponesrečeno razumevanje vloge možganov (nevronov, sinaps, transmitorjev) v psihičnem dogajanju oz. duševnosti – predvsem adolescentov – sem se odločil zato, ker se mi iskreno »zdi«, da so psihiatri in nevroznanstveniki v popolni konceptualni zablodi. V svoj kritični (teoretski/psihoanalitični) primež sem »ukleščil« tekstu z naslovom »Možgani v adolescenci – Kaj pravi znanost?«, avtorice, psihiatrinje, dr. Maje Rus Makovec.

Duševnost se v zadnjih letih vse preveč povezuje z možgani in nevrologijo/nevroznanostjo. V jezi bi rekel: »Le zakaj hudiča bi bilo pomembno, kaj se misli v malih možganih, kaj v velikih, kaj v možganski skorji, kaj v amigdali, kaj v hipokampusu …« Takšno zavajanje, kot si ga je privoščila psihiatrinja dr. Maja Rus Makovec sramoti vse tiste, ki smo svoje življenje posvetili psihoanalizi in imamo Freuda za neprekosljivega genija za vse večne čase. Tisti, ki v propedevtičnem smislu razumemo, kako deluje človekova duševnost ne moremo in ne smemo biti tiho. Če pa se nek javno uveljavljeni strokovnjak odloči, da v svojem strokovnem tekstu še ideološko »mimo seka«, potem je določena kritična refleksija neizbežna.

Pridigarsko razpoloženi odrasli naj bi imeli po nevroznanstveno-psihiatrični percepciji »polno razvit frontalni korteks in večje biološke in izkustvene sposobnosti za uravnavanje svojega razpoloženja«. Zato »naj bi bili v odnosu do adolescenta pomembno bolj odgovorni, da se ne odzovemo na njegova nihanja v impulzivnosti ali na neprijetno vrednotenje našega vedenja.« Tako banalen sklep, povezan z možgani, sam po sebi kliče po kritični refleksiji. Odrasel človek naj po nasvetih dotične psihiatrinje zgolj »dobronamerno oblikuje in omeji vedenje adolescenta ter ga tako tudi uči in trenira razvoj njegovih možganov, hkrati pa njegovih tako imenovanih 'žalitev' in ocen ne jemlje osebno«. Nasvet je sicer navidezno simpatičen, ker je preudarno pedagoški in strpen do pubertetniško »razposajene« mladine. Vendar – TA(K) SPODLETEL NASVET V RESNICI NIMA NIČ S »TRENIRANJEM« RAZVOJA ADOLESCENTOVIH MOŽGANOV! Ker: možgani se ne trenirajo, pač pa se kvečjemu »trenira« oz. plemeniti MISEL, še posebno tista, ki se ubada z moralnim razsojanjem (Nadjaz).

Spodletel se zdi tudi suhoparen nasvet, da, »če so adolescenti storilci nekega agresivnega vedenja, potem se pri kazni upošteva njihova mladost: navadno so manj odgovorni za svoje reakcije in jih težje obvladajo kot odrasli«. Po psihoanalitični percepciji bi se dalo »svetovati«, da naj bo kazen za moralno sporno oz. kazniva dejanje adolescente drugače koncipirana, kot za odrasle ljudi. Dobro bi bilo, da bi kazen morala prinašati intenzivno, celo hipno, vendar kratkoročno neugodje – ker adolescenti še nimajo dograjenega Nadjaza, kar seveda nima nobene neposredne in relevantne veza z možgani! Adolescentom torej ne bi smeli izrekati tako koncipiranih kazni, da bi jim bilo zagrenjeni več let ali desetletij življenja. Srbski psihiater (in psihoterapevt) dr. Zoran Milivojević je zato na nekem posvetu maja 2013 (predaval pa je policistom in tožilcem) svetoval, kako se naj otroke in mladostnike »tepe«, torej fizično kaznuje – ker je to vzgojno koristno za razvoj njihovega nadaljnjega moralnega razsojanja: »Po debelom mesu!« … Ugotovitev, da so »adolescenti enakovredni odraslim, ko se odločajo v okoliščinah, ki niso nabite s čustvi (hladna pot: čustva procesiramo prek možganske skorje, zato je ta pot počasnejše), in so šibkejši kot odrasli, če se morajo odločati, kadar so intenzivno čustveno vznemirjeni (vroča pot: čustva procesiramo tako, da se neposredno odzovemo z nekim vedenjem, ne da bi proces zavil še do možganske skorje)«, sicer drži, vendar to dejstvo nima nobene neposredne in relevantne zveze z možgani. Intenzivna čustvena vznemirjenost je problematična zgolj in samo zato, ker je adolescentov Nadjaz še nedograjen – njegova stopnja moralnega razsojanja je konvencionalna, kot bi rekel Lawrence Kohlberg. Dikcija, ki omenja »zavijanje do možganske skorje« je zato, z vidika psihoanalize (brez omenjanja Nadjaza), zelo ponesrečena.

Z vidika psihoanalize se tudi čudno sliši trditev, da imajo nevroznanstveniki nekakšno »ugotovitev« (o “še ne povsem dozorelih možganih adolescentov”), saj ne gre za nikakršno ugotovitev, pač pa za hud konceptualni zdrs, ki se ne bi zgodil, če bi se Freuda in dognanja psihoanalize jemalo resno. Koncept nekakšne »vroče poti« – npr. v povezavi s poskusi samomora (npr. ob ljubezenskih zavrnitvah oz. nesrečni zaljubljenosti) – je s psihoanalitičnega gledišča popolnoma nesprejemljiv. Preboleti nesrečno adolescentniško zaljubljenost ni, niti ne sme biti, v domeni zaščitniškega okolja, pač pa v ingerenci Nadjaza – četudi še nedograjenega. Harmonična primarna družina je tista, ki preventivno omogoči – in to ravno skozi formiranje (močnega) Nadjaza (preko simbolno nekastriranega očeta) –, da bi se nesrečno zaljubljeni pubertetnik, ker pač nima izpolnjene »velike« želje, kar ubil. Otrok s harmonično primarno družino in občutkom, da je ljubljen in da tudi sam ljubi, v svojih miselnih (pod)sistemih oblikuje določen konstrukt katerega končna kvaliteta (»produkt«) je smiselnosti življenja. Človek (še najmanj pubertetnik) se ne more kar ubiti (storiti samomor), če nima izpolnjenih določenih želja oz. hrepenenj. In prav pravilno form(ul)ira Nadjaz predstavlja jedro ideje/misli o smiselnosti življenja.

Če psihiatrija »adolescente vidi kot osebe, ki so nagnjene k tveganemu vedenju, ki imajo šibkejši nadzor nad impulzi in se sebe pretirano zavedajo«, to v resnici ne kaže na »možganski razvoj (ki je pripravljen za spodbudo iz okolja)«, pač pa gre za psihično zakonitost razvoja oz. ozaveščanja »(pre)hitro« manifestirane spolne želje in hkrati zapoznelega stopanja v veljavo Nadjaza (in še nekaterih psihičnih dispozicij, ki »iz otroštva ven« čakajo na uveljavite). Prav Nadjaz je tisti, ki – namesto da bi, zaustavljal spolno željo (pohoto) in agresivnosti – te želje po (nebrzdanem) uživanju, in nanjo vezane (falične) agresije, ne more krotiti. V koordinatorskem oz. dirigentskem ozadju je seveda Jaz, ki mora ustvariti kompromis med Onim in Nadjazom – pa mu to ne uspeva, predvsem zato, ker je Nadjaz še prešibek, pa tudi na sublimacijo (kot obrambni mehanizem), se Jaz vselej ne »spomni«, oz. sublimacije (ki bi nevtralizirala manifestno spolno slo in manifestno agresivnost) preprosto ne aktivira. Če psihiatrija res »vidi možgane adolescentov kot čudovito pripravljene za učenje in socialni razvoj«, se v svojem videnju v resnici preprosto zakalkulira in zmotno sklepa. Mladostniki tudi intenzivno vstopajo v razne franšize transfernih odnosov, ki imajo esencialno jedro v primarni družini (v starših). Simbolno se »vračata«, torej transferno »oživljata«, in oče in mama – učitelji pa so tisti, ki kot darilo (od staršev) prevzamejo to vzgojno poslanstvo. Ta »pedagoški eros«, ki ga lahko v prid oz. vzgojno korist mladostnikov (njihovih staršev in družbe) izkoristijo učitelji (in športni trenerji/vaditelji oz. pedagoške avtoritete) je psihološki fenomen človekove duševnosti (kot abstraktne kategorije), ne moremo in ne smemo pa reči, da je to fenomen možganov (kot fiziološko-biološke kategorije). Zmotno je tudi posplošeno sklepati, da »lahko ta del možganskega razvoja uporabimo za manipulacijo z adolescenti (kot se to dogaja v potrošniški družbi)«.

Absurd posebne vrste je sklep, da o »adolescentnih možganih«, češ, da »so zaradi razvojnega stanja možganov adolescenti prav posebno ranljivi za razvoj odvisniškega vedenja«. In ne gre zato, da »industrija, ki se ukvarja s hazardiranjem različnih oblik, izkorišča možgane adolescentov«. Če statistične raziskava kažejo, da je »problematično igranje na srečo oziroma hazardiranje«, ki »je zelo pogosto (trikrat pogostejše kot v siceršnji populaciji) pri moških, starih med 14 in 22 let«. Vendar ne gre za to, da so »v tem obdobju možgani odprti v smislu “okna v času”: če mladostnik v zgodnji adolescenci uživa droge, se močno aktivira morebitna genska nagnjenost k odvisnosti« ... Gre za psihološki fenomen doživljanja (načela) ugodja, ne pa možganski fenomen. Instanca Onega/Ida je preprosto močnejša od nedograjenega Nadjaza/Superega – in Jaz/Ego ne more (s)kompromitirati imperativa užitka z (utemeljenimi) zahtevami Nadjaza, ker le-ta še ni povsem dograjen, bolje rečeno: (še) ni stopil v polno veljavo. V argumentiranju teze, da v resnici (še) »nedozoreli možgani« sami po sebi (kot biološka tvarina) nimajo nič z obnašanjem adolescenta, vzemimo v obzir spoznanja raziskovalcev/proučevalcev (teoretikov) moralnega razsojanja, torej razvoja in formiranja Nadjaza. Freud je trdil, da močan Nadjaz stopi na mesto pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa; tabu incesta predstavlja pomemben del in pravilno razrešenega Ojdipovega kompleksa in močnega Nadjaza. In vse to se naseli v otrokovo duševnost (torej »v možgane«) do 6. leta starosti. Vse kar mora biti »v možganih« je tam že od 6. leta naprej – in nobenega »razvoja možganov« ne rabimo čakati, da se bo mladostnik znal pravilno moralno odločati! Tisti, ki govori o »razvoju možganov« – mislimo na nevroznanstvenike in (nekatere) psihiatre (npr. dr. Majo Rus Makovec) – preprosto ne razume vloge možganov (nevronov, sinaps, transmitorjev, hormonov) v odnosu do duševnosti. Edino, kar je za mladostnike (njihove starše in družbo) resnično zagatno in spolzko je prehitevanje uveljavljanja spolne želje (sle/pohote) v primerjavi s stopanjem v veljavo vseh infantilnih (ojdipalno-kastracijskih) miselnih nastavkov na katerih vzklije postkonvencionalna moralna razsodnosti. Drugače povedano: Nadjaza ne dohaja prehitevajočo pohoto (ki je v domeni Onega) – Ono preprosto prehiteva Nadjaz (za nameček pa je teh »zgodbi« najbolj zbegan Jaz, ker z vsemi svojimi potenciali – beri: obrambnimi mehanizmi – ne more kompromitirati imperativa Onega s krutim »načelom realnosti«).

Absurdno je iz psihiatričnih ust slišati dikcijo: »Vemo, da lahko vplivamo na razvoj možganov« - in nadalje, da »je pomembno, da adolescente spodbujamo in jim omogočimo varno okolje za njihov razvoj«. Še dobro, da se psihiatrična pridiga ne omenja »varnega možganskega razvoja«. Ker »učiti in se navaditi (prenašati napor)« oz. neugodje, je v domeni Nadjaza. Omeniti »veliko gibanja« in »razpravljanja in razmišljanja o življenju«, (pridigarsko) govoriti o »medsebojnem druženju«, o »učenju prenašanja duševne bolečine in varnega spoznavanja z erotiko in spolnostjo«, v resnici gravitira v domeno obrambnih mehanizmov, (predvsem sublimacije), ki domujejo v Jazu. Ko govorimo, da se adolescenti ne znajo obvladati in da so razvajeni, pravzaprav ne povemo nič slabega o njih, ampak o odraslih, ki vzgajajo te mlade ljudi. Vzgoja (mladih) ljudi – resnici na ljubo – sodi v register ideologije, torej pridige oz. (politične) indoktrinacije. Razmišljati, da so odrasli »mladostnike pustili na cedilu« (ker »nis(m)o dobro pripravili okolja«), je sicer legitimno, čeprav še vedno – psihoanalitično gledano – spodletelo, ker »smrdi« po permisivni vzgoji, v kateri bi morali starši/odrasli poskrbeti, da bi bilo (otrokom in) mladostnikom lepo. Koncept skrbi odraslih (in države in njenih inštitucij) za »dozorevanje možganov« mladostnikov/adolescentov je spodletel iz dveh razlogov. Prvič: odrasli v resnici ne smejo hiperprotektivno »(po)skrbeti)« za otroke in mladostnike skozi razvajanje in permisivno vzgojo, ker to otokom (in družbi) škodi. Drugič: odrasli/starši (in sistem) se ne smemo kar »zaganjati« v možgane otrok, pač pa moramo poskrbeti, da smo dobri starši svojim otrokom predvsem v vseh (prvih) treh fazah njihovega psihoseksulenga razvoja (oralni, analni in falični) ...

Za konec je treba pikro dodati, da se nevroznanstvenikom ni treba kaj prida ukvarjati z možgani še vsaj sto let. Psihiatri pa – namesto, da bi se spogledovali z nevroznanostjo – naj raje sledijo Freudu, vsaj capljajo lahko za njimi, ker – dojeli ga v resnici nikoli ne bodo. Učni programi na Katedri za psihiatrijo (na Medicinski fakulteti) so konceptualno popolnoma napačno zastavljeni, ker je psihiatrom zagodla farmacevtska industrija. Če se psihiatri že Freuda in psihoanalize bojijo kot hudič križa, potem se naj, namesto z nevroznanostjo, raje ukvarjajo s kognitivno znanostjo, ki pa se – in tega filozofom ni sram priznati – šlepa za psihoanalizo.

Da boste razumeli kaj je narobe s proučevanjem možganov, naj v sklepu rečem, da, če se športni trener ugotovi, da se pri nekem športniku, v kondicijskem smislu, srce in pljuča (pri transportu kisika do mišic) še ne delujejo dobro, ne bo svojega športnika posla h kardiologu, da mu »popravi« in »pripravi« srce (da bi bolje »pumpal« kri po telesu). Niti ga ne bo poslal k strokovnjaku za pljuča, ki naj bi športniku popravil pljuča in dihanje. Bo pa trener sam športnika sistematično treniral (v kondicijskem smislu). Kaj se med fizičnim/telesnim/športnim naporom dogaja s srcem in pljuči – kardiovaskularni istem pa je odgovoren za transport/prenos kisika v mišice – ga ne bo, niti ga ne bi smelo, zanimati. Na podoben način psihiatre, še manj pa psihoterapevte, ne bi smelo zanimati, kaj se pri pacientu/klientu dogaja v možganih. Zanimati pa ga mora MISEL – predvsem tista (nezavedna), ki jo je otrok ob določenih dogodkih (»provokacijah«/»stimulacijah«) mislil v otroštvu.

Dokler psihiatri (in nevrologi/nevroznanstveniki) ne bodo dojeli tukaj predstavljenega psihoanalitičnega bistva pri pristopu k razumevanju problema človekove duševnosti oz. psihopatologije, ne bo prišlo do nujnega epistemološkega obrata v njihovem razumevanju mentalnega/duševnega zdravja. Ta obrat pa je nujen, da bi se tudi finančni tokovi (za raziskovalne potrebe) preusmerili iz nevroznanosti/neverologije k »psihoterapijologiji«.

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 1. Jan 2020 at 19:42

623 ogledov

Sovraštvo do žensk?!
Pred leti sem za neko spletno revijo “Moja leta” pisal odgovore na vprašanja, ki si mi jih zastavljali bralci. Te dni mi je prišel pred oči link, kjer me je bralka zbodla nagovorom oz. naslednjimi vprašanji: “Spoštovani! Zanima me, kakšno je vaše mnenje o ženskah? Ali jih sovražite? To vprašanje postavljam zato, ker me moj mož vedno, ko bere vašo knjigo O spolu, še bolj ponižuje. Že tako poslušam njegovo poniževanje med prijatelji, pred otroki. Ko pa bere vašo knjigo, mi razlaga, zakaj imam toliko napak, kot jih imam, zakaj sem mu v bistvu nevoščljiva in podobne stvari. Naj dodam še, da mož večkrat pove in tudi verjame, da obstajajo na svetu ljudje in ženske. Torej, v najinem zakonu ni kakšnega velikega spoštovanja. Hvala za vaš odgovor in vaš čas.” Moj odgovor je bil takrat - in še danes takle: “Moje mnenje o ženska nima nobene zveze z mojim psihoanalitičnim znanjem in (antifeminističnimi) teorijami, ki jih pišem/širim. Moja knjiga »O spolu«, ki je res nekakšen »best seler« za možate moške in feminilne ženske – torej za »normalen« ljudi. Predlagam vam, da sami preberete knjigo in ocenite, kakšni so moji pogledi na ženske. Žensk ne sovražim – sovražijo jih npr. serijski morilci, ki so imeli kot dečki ponesrečen odnos z mamo. Jaz sem imel dober odnos s svojo mamo in ga imam še vedno – torej: mama me je imela rada (nikoli me ni udarila) in torej ne morem črteti/sovražiti žensk. Neporavnane račune pa imam s feminizmom/feministkami – torej z možatimi/faličnimi ženskami, njihovo emancipiranostjo. Take (falične) ženske/»moškinje« uničujejo svoje otroke, predvsem sinove. Če ste vi ena takšnih, vas morda mož latentno sovraži ravno zato, ker ga simbolno kastrirate, mu uničujete otroke. Morda pa ste čisto normalni, le da ima vaš mož neporavnane račune s svojo mamo. Če jo je kot deček sovražil, bo po tihem sovražil tudi vas, in vi boste dežurni krivec za ponesrečen odnos njegove mame do njega kot dečka. Ženske, ta božanska bitja, jaz osebno obožujem. Ko uzrem žensko lepoto, sem krotek. Vaš mož pa – če ste mu rodili otoka in če ga simbolno ne kastrirate, npr. z idejo/tezo, da sta spola enaka, in če ne zaslužite več kot on (denar je simbol penisa, in to ni retorična fraza) – je, milo rečeno, »čuden«. Če mu »ne date« seksati, je verjetno (nezavedno) jezen na vas … Morda je v stiski in vi dežurno kasirate njegovo nelagodje (beri: simbolno kastracijo). Morda je impotenten. Morda se vas je naveličal (ker ste zanj vedno ena in ista in niste ravno »doktorica seksa«) … Itd. Morda je vaš mož preprosto (karakterno) »butast« (beri: čustveno neinteligenten in moralno nerazsoden). Več bi moral zvedeti o vas, vašem otroštvu in seveda o možu in njegovi primarni družini.” Čudi me, od kje ljudem ideja, da jaz sovražim ženske?! Očitno gre za nesporazum. Ljudje me ne (pre)berejo dovolj poglobljeno in me potem napačno razumejo oz. interpretirajo. PS: ŠE več zanimivih odgovorov za "Moja leta" dobite tule: https://mojaleta.si/Iskanje?search=vodeb Originalen link na “Moja leta” ("Sovraštvo do ženske") je tule: https://mojaleta.si/Nasveti/Sovrastvo-in-ponizevanje-zensk?s=2  

Thu, 26. Dec 2019 at 09:35

756 ogledov

O odnosih, ločitvah in še čem
Nedavno sem dal Reporterju daljši intervju o odnosih v zakonu/zvezah, o ločitvah in še čem: https://reporter.si/clanek/slovenija/besede-pretepenih-zensk-sama-si-si-kriva-morajo-poslusati-zrtve-nasilja-745447 Tule podajam moje originalne odgovore: Ali vam je znana knjiga »Sama si si kriva«, kjer so opisane zgodbe treh žensk, ki so bile pretepene, zlorabljene, posiljene, psihično maltretirane… Kako vas kot psihoanalitika, svetovalca in psihoterapevta prepričajo takšne zgodbe in ali lahko takšne zgodbe pripomorejo k temu, da tudi ženske začnejo pričevati. Koliko lahko takšne knjige prispevajo k razrešitvi oziroma zmanjšanju fizičnega in psihičnega nasilja nad ženskami v družinah, primarnih kot sekundarnih? Omenjena knjiga mi ni znana – berem bolj znanstvene knjige. Sem pa še kako seznanjen zgodbami, ki so opisane v knjigi, ker so paradigmatske, ena drugi zelo podobne. Ženske, ki so doživljale vse to, kar opisujejo v knjigah, bi morale spregovoriti – predvsem na sodiščih in pred preiskovalnimi organi. Predvsem pa v psihoterapevtskih (po)svetovalnicah. Pa tudi še več takšnih knjig bi morale napisati. Javne debate v medijih bi se morale odvijati na to temo, v katerih bi sodelovali razni psihostrokovnjaki, ki se spoznajo na moško in žensko duševnost, na partnerske odnose in na seksualnost obeh spolov. Zakaj je treba tolikokrat na sodišču razlagati o nasilju in zakaj imajo ženske sodnice večjo težavo od moških pri vživljanju v žrtev? Je temu res tako? Na nekaj mestih sem že omenil, da ženske pogosto podlegajo lastnemu sočutju in ni dobro, da so sodnice. Njihovo moralno razsojanje je popačeno. Po drugi strani pa lahko ravno sočutje in vživljanje z žrtvijo prepreči kompetentno razsojanje o posameznik primerih. Ženske znajo podlegati tudi nezavednemu ljubosumju. Moški so po mojem mnenju bolj pravični pri dodeljevanju kazni za posiljevalce in podobne seksualne prestopnike, ki se izživljajo nad ženskami. Zakaj se policija ne odziva pravočasno, zakaj ne nudijo žrtvi umika na varno in zakaj žrtev ni deležna spremstva policistov na varno? Kako je o tem obveščeno Center za socialno delo in kako odzivni so v teh primerih centri? Policisti so očitno omejeni s ponesrečeno zakonodajo. Po drugi strani obstajajo tudi ženske, ki znajo še kako izkoriščati zakonodajo sebi v prid in včasih se tudi domnevnim napadalcem dela krivica, ker znajo nekatere ženske tudi napihniti neke nedolžne doživljaje in celo lagati. Centri za socialno delo so konceptualna in sistemska zabloda. Inštitucije, ki imajo v svojih vrstah preko 90 odstotkov žensk, so spodletele. V tem kontekstu mislim na CSD in sodišča, kjer dominirajo ženske. Moralno razsojanje žensk je po psihoanalitični logiki vprašljivo in pogosto se marsikakšna odločitve oz. razsodba ženske popolnoma neustrezna – moralno sporna. Čustvena involviranost žensk popači trezen pogled na posamezne primere – še posebno tiste, ki imajo seksualno konotacijo. Včasih pači pravično presojo – pa naj se to sliši še tako banalno – ravno nezavedno ljubosumje sodnic oz. zavidanje žrtvi, da je bila »objekt želje« nekega moškega, četudi posiljevalca. Kje vidite razloge, da se moški psihično in fizično znaša nad partnerko, celo tako, da mora posredovati policija? Bi dejali, da je to bolj povezano z odnosi z njegovim nekdanjimi odnosi v primarni družini kot pa v nerazumevanju s partnerko? Zakaj takšnega psihičnega, fizičnega nasilja ni mogoče ustaviti vse dokler se partnerja ne odločita za ločitev, prekinitev zveze? V takšnih primerih moški radi govorijo o krivdi ženske in ji to v odnosu tudi venomer očitajo. Če se je moški sposoben fizično in seksualno znašati nad žensko – svojo ženo, partnerico (materjo svojih otrok) – je za to ekscesnost praviloma kriva infantilno doživeta mama dotičnega agresivnega moškega. Če je deček v svojem otroštvu potlačil jezo do lastne mame, in če ni bil vzgojno deležen dobrega, pravičnega in ljubečega ojdipskega očeta, bi se v odraslosti znal apriorno sovražno odzivati na svojo ženo – tudi v seksualnih kontekstih. V resnici so za spolne prestopke moških in nasilnost do žensk, krive slabe matere in, bodisi odsoten ali pa (preprosto) slab ojdipski oče. Moški, ki ima potlačeno jezo do mame, si praviloma tudi ne izbere ravno idealne ženske za ženo. V nekaterih primerih se zgodi, da si moški izbere »slabo« žensko natančno zato, da se lahko (s)krega z njo – da lahko malce upravičeno in legitimno zliva jezo nanjo – zato, ker ni predelal potlačene jeze do lastne matere. Po drugi strani pa si ženska nezavedno motivirano izbere napačnega moškega – navadno po podobi svojega slabega (agresivnega) očeta. Po svoje si je na nek način malce res sama kriva za svojo kalvarijo, ker si je pač ona izbrala napačnega moškega. Verjetno pride do tako hudega fizičnega in psihičnega nasilja v družini partnerjev, ki sta bila sama prikrajšana, zlorabljena v otroštvu. Kako je mogoče sploh rešiti odnos v takšni družini, ko gre pri obeh partnerjih za hude travme iz njunega otroštva? Drži, da so takšne zveze že vnaprej obsojene na propad? Pogosto se zgodi, da se v zakonu oz. partnerski zvezi ras znajdeta dve ranjeni duši, ki sta si po svoji ranjenosti prav kompatibilni. Moški išče ustrezno partnerico, da se do nje lahko agresivno vede. Po drugi strani pa ima tudi ženska lahko libidinalno afiniteto ravno do agresivnega moškega, ker je kot deklica doživela agresivnega očeta, ki jo je po drugi strani imel rad. Krog je na ta način začarano sklenjen. Zardi otrok se potem takšni pari mučijo v zvezi, ker je vseeno to lahko na nek način dobro za otroke. Načelom je najslabše za otroke je, če se mati in oče ločita. Včasih – v nekaterih primerih – pa je ločitev neizbežna, posredno torej – v dani situaciji – koristna za otroka. Kdaj je treba potegniti črto in zavrniti odnos, v katerem je prišlo do psihičnega in fizičnega nasilja? S partnersko (družinsko) terapijo se da marsikaj spremeniti. Včasih je dovolj že terapija enega – tistega, ki je bolj sporen. Lahko je to moški, ali ženska. Pogosto bi bilo treba (s)terapirati oba – vsakega na svoj način. Vsak človek – še posebej latentno agresiven in sadističen – bi moral predelati zamero do svojega nasprotispolnega starša, zato, da bi lahko normalno zaživel v harmoničnem partnerskem odnosu. Treba je vedeti, da s(m)o starši v partnerskih odnosih vztrajamo pogosto zgolj zato, ker je to dobro za otroke – torej, ker je to moralno prav do otrok. Ob zelo agresivnih moških, ki se niso pripravljeni spremeniti oz. se na nek način ne morejo, je ločitev edina rešitev – ker je ravno ločitev najboljša za otroke, ki ob gledanju agresivnosti, zelo trpijo. Lahko pravočasna prekinitev odnosa še vpliva na to, da otroci kasneje v svojem življenju ne bodo imeli podobnih vzorcev? Kdaj je v takšnih zvezah še mogoče rešiti travme otrok, da slabih vzorcev ne prenašajo naprej? Ali lahko to sploh reši prizadeti starš, četudi je sprejel odločitev o prekinitvi takšne zveze, odnosa? Pravočasna prekinitev odnosa – torej ločitev – otroke v vsakem primeru zaznamuje na svojevrsten način. Otroci ločenih staršev se navadno v odraslosti tudi sami ločijo. Pomembno je tudi v katerem obdobju je otrok deležen ločitve svojih staršev in kako se spelje ločitev. Prej kot se zgodi ločitev, bolj so otroci teh ločenih staršev v odraslosti »razštelani«, torej zaznamovani z ločitvijo. Zgodnje ločitve so lahko v resnici najslabše, ker se poruši ojdipalna scena (trikotnik oče-mati-otrok). Ločitev staršev je, ob spolni zlorabi, v resnici najhujša stvar, ki se lahko zgodi otroku – no, tu je še smrt enega od staršev, ali pa »pahnjenje« v rejo. Posledice takšnega skupnega življenja, naj bi imele vse manjšo moč potem, ko vsak izmed partnerjev zaživi svoje življenje? v čem vse se izboljša kvaliteta življenja, glede ne to, da se partnerja še vedno ne moreta izogniti novim dogovorom glede skrbništva otrok in glede preživnine, dostikrat se po ločitvi zgodijo novi sodni spori zaradi delitve premoženja, poveča se možnost socialne ogroženosti, saj se za reševanje sporov porabi veliko denarja za plačilo odvetnikov. Vpeljava novega partnerja s strani enega ali druge starša je za otroka vselej problem – lahko tudi velik problem. Dokler otrok ne da nekega tihega konsenza, ni ravno priporočljivo nove partnerje/partnerice predstavljati otrokom kot mačehe ali očime. Problematična so tudi skrbništva, kjer navadno izvisijo očetje. Najhujše, kar se lahko zgodi otroku, da si ločene starša vzajemno – en drugemu – sadistično pijeta kri, si nagajata, preko otrok – npr. skozi prepovedovanje stikov. Ugotovljeno je, da so spori na sodišču dostikrat v škodo žensk, najprej zaradi pričevanja, nato glede dodelitve otrok, premoženja. Kje so prednosti in slabosti takojšnje sporazumne ločitve ter ločitve z daljšim sodnim postopkom, ko prihaja do zaslišanja še drugih prič, otrok, mnenja izvedencev …? Ločitve nimajo nikakršnih prednosti. Korist od ločitve ima načeloma tisti partner, ki v zakonu (zvezi, partnerstvu) bolj trpi. Ločitve so načeloma muka za oba vpletena – največjo muko pa doživljajo otroci, ki so z ločitvijo zaznamovani celo življenje. Dolge in mukotrpne ločitve polne zapletov in izčrpavanja lahko “koristijo” tistemu sadistu, ki v zavlačevanju uživa, ko partner oz. partnerica trpi. Trpljenje otrok ga – navadno gre za moške – v tem primeru ne zanimajo. Zanjo pa tudi ženske biti zelo sadistične. Pogosto se tudi ženske ne zavedajo, kako otroci trpijo, ko se starši ločujejo. Daljši sodni postopki so lahko koristni v toliko, če se partnerja vmes premislita in se pobotata. Dolgih sodnih postopkov si seveda želijo odvetniki, ki služijo mastne denarce v ločitvenih sodnih postopkih. Kakšen bi moral biti nasvet tistim, ki delijo podobne zgodbe? Ali so smiselni dolgotrajni sodni spori, ti lahko trajajo več let, ko otroci že odrastejo? Starši ne smejo en drugega očrnjevati otrokom. To je najslabše! Dobro je, če imajo otroci svoje starše – oba: očeta in mamo – tudi po ločitvi zapisani v dobri luči. Včasih je dobro otrokom celo malce lagati – zato, da ne zasovražijo enega od svojih staršev, ali celo oba, kar je najslabše. Medsebojno blatenje najbolj psihično poškoduje otroka. Starši se morajo zavedati, da otrokom ločitev načeloma izjemno škodi – seveda v psihičnem smislu. Zato morajo starši svojim otrokom olajšati prehod v ločenost. Mnogi starši postanejo bolj tolerantni do vedenjskih zdrsov svojih otrok, kar pa vodi v svojevrstno razvajenost, ki ima lahko fatalne posledice v odraslosti. Fantje, ki rastjo brez očetov, navadno postanejo moralno nerazsodni, dekleta pa seksualno zbegana – bodisi aseksualna ali pa promiskuitetna. Svojevrsten problem je, če otroci rastejo ob agresivnem očetu. Fantje postanejo kopije svojih očetov, dekleta pa se nezavedno “navdušujejo” nad agresivnimi moškim, ali pa se predajo feminizmu, ki, kot ideologija, v osnovi črti moške. Storilci bi morali biti kaznovani, toda, kako je mogoče nekoga kaznovati, četudi je bil nasilen v besedah in dejanjih do partnerja in je tudi prišlo do ločitve? Vsak ima svojo subjektivno resnico, svojo plat medalje. Obrambni mehanizmi človeku omogočajo, da si zracionalizira še tako zmoten pogled/razlago sebi v prid. 'Vsake oči imajo svojega malara' tudi v primeru razumevanja dogodkov oz. resnice. Storilec nekega agresivnega ali moralno spornega dejanja pogosto sebe ne vidi krivega. Je res lahko koristno brskanje po preteklosti, pisanje o njej, ali je bolje, da človek tega ne počne, ker le tako lahko znova čim prej zaživi neko normalno življenje, brez nenehnega obujanja slabih spominov? Včasih je dobro kakšne zamere pozabiti oz. človeku odpustiti, da se lahko zaživi naprej – npr. v partnersko-družinskih prepirih zaradi koristi otrok. Včasih se to ne da, ker so dejanja prehud. Mnogim, ki so zamerljivi po naravi, pa pozaba ne uspeva. Kakšno je vaše mnenje o zadnjih primerih ločitev znanih osebnosti, ki so opisane v medijih? Tak primer je odvzem otroka hrvaški pevki Severini, drugi primer je ločitev med Zmagom Jelinčičem in Moniko Zupanc Jelinčič, kjer prihaja do spora pri delitvi premoženja, glede hujskanja otrok (s strani partnerke, glede očitkov o uživanju prepovedanih substanc, varanja…? Vsaka ločitev je drugačna vsak prepir ima drugačne korenine. Načeloma imajo ločitve svojo libidinalno logiko – npr. to, da mlada dobil žen(sk)a, ki nekemu bogatemu moškemu rodi otroka, pol premoženja. V primeru Jelinčiča in njegove Monike se meni zdi prav, da Monika dobi vse tisto, kar zahteva – perverzno pa se mi zdi, da Jelinčič Moniki ne bi prepustil pol svojega premoženja. Banalno rečeno: seks ostarelega moškega s pol mlajšo ženska, ki mu za nameček rodi še otroka, je drag. Moški, ki seksa s toliko mlajšo žensko, naj to tako ali drugače (drago) plača. Seks je pač drag – perverzno se mi zdi, da Plemeniti Zmago tega ne razume.

Fri, 22. Nov 2019 at 08:27

1299 ogledov

Iščem novo moderatorko!
Takole je obupala Sanja Kranjc, ki je bila predvidena kot moderatorka na predstavitvi knjige PRVI SPOL, ki sem jo želel predstaviti na 35. slovenskem knjižnem sejmu. Ali imate kakšne predloge, katera moderatorka bi lahko zamenjala Sanjo. Takole se je izpovedala: Lepo pozdravljeni! Moje ime je Sanja. Ja tista Sanja, ki bi se v četrtek 28. 11 ob 15 uri v Cankarjevem domu, lepo umirjeno pogovarjala skupaj z Romanom Vodebom, o njegovi knjigi Prvi spol. A očitno sem še do predvčerajšnjim verjela, da bom to lahko v miru tudi speljala. Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo knjigo, ki pravzaprav ženske, v primerjavi s feministko Simone de Beauvoir (knjiga Drugi spol), postavi na mesto prvega spola (ja jst sem knjigo celo prebrala) prikaže kot žaljivo do žensk. Tudi zato sem tako močno želela ta pogovor izpeljati. Verjemite mi, da sama nikoli ne bi svojega telesa, ki ga spoštujem in cenim, dala poleg nekoga ki bi bil do mene žaljiv ali celo sovražen. Priznam, ker je Roman kontraverzen in tudi provokativen, sem želala skupaj z njim diskutirati o njegovih pogledih. Nikogar s tem nisem želela podpirati, ali delati reklame. Vedno sem uživala v pogovorih z nekom, ki razmišlja na drugačen način kot jaz. In ta vpogled sem želela deliti z vami. Dovolila sem si to svobodo in nikoli nisem želela biti nesvobodna v svojem razmišljanju in prepričanjih. Ko sami sebi dovolimo to svobodo, potem lahko svobodo razmišljanj dovolimo tudi drugim. In tako sprejmemo človeka. Feminizem je naredil mnogo dobrega (zaradi njega imam ogromno pravic tudi sama), a ta današnji "ekstremni" feminizem, po mojem mnenju dela več škode kot okoristi. Ker nastopa z jezo,nasiljem ter sovraštvom. Z energijo, ki je totalno destruktivna, čisto nič ženstvena. Sama bi rekla da tudi moška ni. Ker pravi moški ščiti, daje varnost, ne pa sesuva (in ne boste verjeli: Roman sam je rekel, da mi ne priporoča, da pridem, a jaz sem še kar vztrajala, dokler nisem videla, da gredo stvari v nenormalne razsežnosti). Občutek je, da bi s svojo držo želeli uničiti vse kar je ženskega in žensvenega samo zato, da bi bile enake moškim. Ampak enake nismo, ne v konstituciji telesa, ne po strukturi možganov, ne po čustvovanju itd. In ko bomo najprej me sprejele svojo naravo, ne bomo več želele biti enake moškim.Tako se vedno znova me same postavimo v pozicijo drugega spola. Da lahko ohranjamo svojo podobo oz. neke družbeni konstrukt še naprej. Tukaj so morda na mestu vprašanja: "Katero potrebo želimo uslišati, ko želimo biti enake moškim, je občutek, da bi potem bolj pripadale, da bi nas bolj sprejeli, da bi bile bolj ljubljene,da bi imele večjo kontrolo?" Ker je ta knjiga sprožila toliko prahu in nasilja (to kar očitate Romanu, žal sedaj počnete vi), sem se odločila, da pri pogovoru ne bom sodelovala, ter vam ne bom dala tega veselja, da bi mi postavili kakršnokoli vprašanje. Ne želim svojega telesa vnašati v energijo nasilja in sovraštva, predvsem ne zato, ker v sebi nosim novo življenje. Ne bi rada, da še predno začne to življenje na Zemlji začuti, da je tukaj strah, sovraštvo in nasilje. Želim, da dokler je še v meni, uživa v ljubezni in miru ter posluša same lepe stvari. Ko pride iz maternice bo očitno dovolj časa da ga pripraviva z očetom tudi na to. Vam pa želim iz vsega srca vse dobro :) P1S2: vem, da bo sedaj s tem sporočilom razočarala tiste, ki ste me podpirali, tako kot sem razočarala tiste, ko sem se odločila za pogovor (ja čeprav ne vem kako imam lahko takšno moč za vaše notranje stanje :) ) Veste kaj, najbolj pomembno mi je, da nisem razočarala sebe. Za enkrat se RAZOČARANA GOSPODINJA PRI SEKSOLOGU še vedno dogaja. Danes (petek) v Cekrvenjaku (Prekmurje), jutri (sobota) Kozina/Hrpelje (Primorksa), v nedeljo Petrvče (Savinjska dolina). Vsredo pa Maribor (KGB), v petek pa potem še Novo mesto, sobota Poljčane, nedelja Rače-Fram.

Thu, 14. Nov 2019 at 15:42

909 ogledov

Simič Vs. Vodeb - 2. del
Glede na to, da najbolj vneti sadisti (na Twitteju in YouTube) želijo nadaljevanje dvoboja »Simič Vs. Vodeb« – prvi del se je zgodil na Faktorju 6. novembra – moram par stvari razložiti. Kdo je v tem dvoboju zmagal, je stvar individualne presoje. S kapitalizmom zaslepljeni desničarji, ki ji kap zadane, že ko Luko Meseca vidijo (in slišijo »L« od Levice), bodo seveda videli zmagovalca v Ivanu Simiču. Glede na to, da sem zadnje desetletje precej nepriljubljen na levi, me tudi mnogi levičarji ne vidijo prav v lepi luči. Faktorja normalni levičar pač ne more gledati, ker je neobjektiven in zato neprebavljiv. Toliko politične pristranskosti kot Faktor – gre za ukrivljenost v desno – si privošči le še Nova24TV. Kakorkoli že. Tule si lahko – vsi desničarji, ki me polivate z gnojnico – preberete dve pozitivni repliki, ki sem ji dobil na domači E-mail. """"Spoštovani. Včeraj sem gledal oddajo na TV3 (Faktor), kjer ste med drugim bili tudi vi komentator. Zelo se me je dotaknila vaša odprta, neposredna, jasna ter ne nazadnje tudi zelo pogumna stališča in izjemna komunikacija, kot tudi izrečena opozorila (ali bojazni) kaj se lahko v bodoče pripeti v naši skupnosti/državi. V celoti se strinjam z vašimi ugotovitvami, žal pa vse res nekako vodi v smer, katero ste napovedali. Videlo se je, da za svojimi stališči zares stojite in to zagotovo niso bile besede v prazno. Upam, da so vas gledalci vsaj nekoliko uslišali, zagotovo pa so videli tudi vašo obrazno mimiko, ki je kazala na vaše prepričanje in skrb. Glede na videno in slišano Vam lahko le čestitam in želim še naprej vse dobro. Lep pozdrav iz obale. LP Andrej""" """Spoštovani! Čestitam vam za vašo borbo v Faktorju, ki sem ga pravkar gledal. Na žalost je s Simičem preveč vlekel tudi Pertinač. Ker sem bil v mnogih takih bitkah razumem, da sredi vihre ne prideš do učinkovitih poudarkov, protinapadov, recimo, da bi od Simiča in Pertinača zahteval, da utemeljita pravičnost prenizkih plač velikega dela delavcev, ki z njimi ne morejo s svojimi družinami spodobno živeti, itd. Sicer sam Luka Meseca ne spoštujem – lažna Soroševa levica, on dejansko sabotira za Kučanov klan in Globaliste (kapitalistične imperialiste), z vašo razpravo pa se zelo strinjam. LP Marjan""" Drugega dela dvoboja »Simič Vs. Vodeb« ne bo, ker me sogovornik sploh ne razume. Ne šteka bistva mojih replik. Spreobrača moje misli in celotno temo … Njegovo branjenje oz. »pariranje« je popolnoma mimobežno, konceptualno zgrešeno. Vselej, kadar mi replicira, zgreši bistvo – »mimo useka«. In če za nameček o Luki Mescu še misli, da je – kot je rekel – šel v politiko zato, da bi dobro živel, torej dobro zaslužil, potem res ni vredno izgubljati besed s takšnim sogovornikom. In če rečem, da se je Sonja Šmuc v »dvoboju« z Lukom Mescem »kurčila« on pa reče, da se ni, potem je res vsaka nadaljnja debata brezpredmetna in odveč. Za nameček – ko se ustraši za svojo rit – pa še reče, da pozivam ljudi k uporu, in svetuje, da posnetek najinega soočenja ne bi smel iti v javnost – jaz pa sem zgolj in samo z umom napovedoval in svaril, kaj se lahko zgodi, če se bodo razlike med bogatimi in revnimi še kar naprej povečevale – potem res nima smisla kakršnakoli nadaljnja debata. Naj (si) nekdo izpiše magnetogram in razmeji minutažo dotičnega Faktorja in … Toliko absurdov, kot sem jih doživel na zadjem mojem Faktorju in kontekstih, ki so sledili na družbenih/družabnih omrežjih, nisem doživel niti takrat, ko sem se šel kregat v Caffe Open, ko so geji in lezbijke (beri: LeGeBiTrovci) usekali po meni z vsemi topovi. In ker nisem ne lev, ne desen, pač pa nekonsistetno sredinski – s srcem na levi, pišoč z desno, glave pa imam obe na sredi. Pa še tole: 

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

1946 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!

Sat, 5. Oct 2019 at 10:27

1540 ogledov

Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole: Že pred časom so moji feni pritiskali name – v smislu, kdaj bom kaj napisal o Greti. Rekel sem jim: »O Greti bom pisal, ko bom na dopustu na Kreti.« V resnici sem o Greti nameraval molčati, jo t. r. »prešpricati«. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa in energije za neko avtistično najstnico, ki jo v resnici ne cenim toliko, da bi o njej pisal. Pa tudi tale modna ekološka muha »globalno segrevanje«, mi gre malo na živce – ker: meni se zdi, da se Zemlja v tem obdobju prej globalno ohlaja, kot pa segreva. No, tudi o etiologiji narcizma veliko vem, in se mi po drugi strani zdi tudi narobe, da se tako mlada najstnica spušča v svetovni medijski eter in soli pamet odraslim. To je za razvoj njene duševnosti namreč škodljivo.  Ampak, ker je avtistka, bi lahko bili njeni ekološki izlivi besa tudi simptom njene bolezni oz. z njo povezan. No, končno pa me je vendarle premamil Twitter – mogoče tudi zato, ker imam Facebook, zaradi mojega ostrega jezika, že tretjič to leto blokiran za en mesec. V osnovi me pri Greti moti, da se medijska pozornost posveča neki »smrkavi« najstnici, ki bi – če bi bila modra in uslišala Wittgensteina – morala molčati o stvareh, o katerih se ne da tako vehementno govoriti, kot govoriči ona. Resnost in relevantnost njenih govorov spotika ravno ta njena »smrkava« izjavljalna pozicija – ta je napačna, prešibka je. In kot taka se ne more in ne sme delati pametno o tako občutljivi in kompleksni temi, kot so podnebne spremembe in globalno segrevanje. Če bi vse to, kar govori ona, govoril kakšen priznan klimatolog, bi se splačalo prisluhniti in zamisliti. No, da ne bo pomote, tudi kadar se kakšni politiki delajo strokovno pametne – pri nas je to (v kontekstu podnebnih sprememb) Branko Grims (SDS) – mi gre to skrajno na živce. O podnebnih spremembah je treba molčati, če se človek resnično ne spozna na to področje – in politiki (ter nadobudne najstnice in najstniki) se na podnebne spremembe ne spoznajo dovolj. Po moje se bo Greta, z vsem svojimi medijskimi ekscesi nekaterim malce »priskutila«, celo zasrala … Njena zaletava ekskurzija v drobovje klimatskih sprememb in v (domnevno) globalno segrevanja je – vsaj zame – problematična. Meni se zid, da bi morala biti pri svojem ekološkem aktivizmu bistveno bolj previdna. Leva (svetovna) politična scena jo izkorišča in ščuva (proti desnim, ki jo grajajo). In spet se prepiramo za oslovo senco – in to na svetovnem političnem nivoju. Za sociološke sladokusce pa je prišla Greta kot naročena. Ravno na krilih njene nergavosti in zaletavosti se da posredno proučevati mnoge segmente človeške naivnosti, tudi gluposti. Celo Slavoj Žižek je postal »gretofil« … Zaostajati ne želi niti kolumnist Miha Mazzini. Veliko bolj previden in celo skeptičen je Marko Crnkovič.  Zame so – tudi tokrat – ljudje postali nekakšni »greteni«, ker se nekritično postavljajo na stran Grete. Na področju (teoretske) sociologije Gretin »gretenizem« vendarle terja določen miselni napor, kritično mišljenje (in míslenje), skratka drugo mnenje … V kontekstu Gretinega ekološkega »gretenizma« in njene involviranosti bi bil moj interpretativni doprinos seveda psihoanalitično obarvan. Špekuliral bi v tole smer: Greta se najverjetneje tako predrzno in predano – celo fanatično – zaganja v podnebne spremembe zato, ker se v njenem  nezavednem dogajajo – beri: spontano se ji vračajo – nekateri simbolnih procesi vezani na Zemljo in njeno (v otroštvu doživeto) primerno družino. Povsem legitimno je reč, da se je Greti Zemlja kot človekov bivanjski prostor, povezala s potlačitvami vezanimi na njeno primarno družino, znotraj katere – ali pa zgolj v povezavi z njo – se je nekoč (za psihično realnost male Grete) dogajalo nekaj pomembnega, verjetno slabega. Prva špekulacija je tale: najverjetneje sta se starša pred njenimi očmi prepirala, ji grenila življenje, in »bivanje« v družini – kot o njenem prvem in primarnem bivanjske/življenjskem prostoru – je bilo za malo Greto zato neznosno. Druga legitimna špekulacija bi bila tale: morda je bilo kaj narobe z lastniki stanovanja, v katerem je družin Thunberg živela … Mogoče so Gretini starši neprestano tarnali, kako brezsrčni, morda nesmotrni in celo krivični so lastniki oz./ali upravljavci stanovanja (poslopja, zgradbe), v katerem je družina Thunberg živela v času Gretinega (zgodnjega) otroštva ... Definitivno gredo moje interpretativne psihoanalitične špekulacije v smer, da se je Greti sedaj potlačena infantilna stiska (vezana na primarno domovanje) simbolno vrnila v obliki ekološko obsedenosti z onesnaženim planetom … Ali so ti (beli) politiki Gretini simbolno vrnjeni starši ali pa gre za simbol (eventualnih) lastnikov/upravljavcev stanovanja, v katerem so Thunbergovi nekoč živeli (ga uporabljali), je težko reči – ker pač teh informacij nimam(o). Gretino zaznavanje nesmotrno, celo uničujoče ekološke politike je lahko posledica simbolizacije »nesmotrne družinske politike (prepiranja)« ali pa nesmotrne oz. uničujoče stanovanjske politike najemodajalcev oz. lastnikov/upravljavcev dotičnega stanovanja … PS: https://www.roman-vodeb.si/
Teme
psihoanaliza psihiatrija Freud medicina

Zadnji komentarji

JEFFEREY FRANK :

15.01.2020 19:20

Trenutno ponujamo enostavno in nujno posojilo po nizki obrestni meri 2% z ustrezno veljavno osebno izkaznico za preverjanje. Zahtevo za posojilo lahko pošljete za poljuben znesek posojila, ki ga potrebujete. Ponujamo posojila od 5 000,00 USD Min. 100.000,00 USD Max. Dolgoročno kreditiramo največ od pet (5) do petdeset (50) let. Dajemo naslednjo vrsto posojila: projektno posojilo, posojilo za refinanciranje, posojila za poslovne naložbe, posojila za avtomobile ali vozila, študentska posojila, konsolidacija dolgov, stanovanjska posojila, osebna posojila, posojila za potovanja in počitnice, božično in novoletno posojilo. Naše podjetje potrebuje tudi osebo, ki je lahko predstavnik našega podjetja v vaši državi. Obrnite se na pisarno CROWN TRUST FINANCIAL KREDITO po e-pošti: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com Če vas zanima naša finančna ponudba in želi od nas pridobiti posojilo, nas kontaktirajte in nam podajte spodaj navedene podrobnosti, kar bo potrebno za v skladu s tem sprožiti pogoje in pogoje vsote posojila. Ime: ____________________________ Spol: _______________________________ Zakonski status: _______________________ Kontaktni naslov: ______________________ Mesto / Zip: ________________________ Država: ______________________________ Datum rojstva: ________________________ Znesek, potreben kot posojilo: ________________ Trajanje posojila: ________________________ Mesečni dohodek / letni dohodek: _________ Poklic: ___________________________ Namen posojila: _____________________ Telefon: ________________________________ Faks: __________________________________   Lep pozdrav: Vaš uspeh se začne pri nas Generalni direktor: JEFFEREY FRANK! Pošljite zahtevo za posojilo za takojšen odgovor na: crowntrustfinancialloanfirm@gmail.com
APMMB2 :

1.12.2019 06:38

Vodeb, si kljub temu kamplc. Ampak na svojem področju. Prav veliko se ne spoznam na področja, ki jih suvereno obvladuješ. Si prepričljiv, pred vsem zato, ker svoje trditve dokazuješ s primeri. Popolnoma dugače pa je, ko posegaš v ekonomijo, pravzaprav politično ekonomijo, kakor smo včash morali poimenovati marksovo latovščino. Marx ni Aristotel. Marx je imel omejen rok trajanja. Rok mu je že zdavnaj potekel in sedaj je samo še neužitna materija, ki jo je potrebno pozabiti. To, kar je zahteval pred 100 in večleti, je doseženo, preseženo. Verjetno ti je povsem jasno da se danes hvaliti z neverjetnim dosežkom maratonca na prvih olimpiskih igrah, je popolni nesmisel, tako je danes z marksizmom strašiti po ekonomiji je podoben absurd. Če ravno se lepo sliši, pa je Marx popolnoma neuporaben. Kot humanist veš, da je človek individualist. Ni ga možno unificirati. Vedno se bo rojevalo toliko takšnih in takšnih,malo drugačnih, različnih in še bolj drugačnih. Ekstremnih. Vsi skupaj bodo neko povprečje, ki pa niti slučajno ne bodo podobni marksovemu idelanemu človeku. Za socializem je potrebno zgraditi novega človeka To ni uspelo še nikomur. Kolikor vem je prvi to poizkusil Prokrust.In za njim še mnogi, vse do Pol Pota. Nikomur ni uspelo in zato se teorija socializma ne bo nikoli mogla uveljaviti. Če povežeš svoje izkušnje z ekonomijo, boš mogoče razumel Simiča. Če se temu odpoveš, pa se potem s Simičem raje ne spopadaj.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Psihoanaliza Vs. Psihiatrija - kritična refleksija