Ženske, ki ne poznajo svojih bioloških očetov – III. del
Roman Vodeb

Nedelja, 10. december 2017 ob 23:21

Odpri galerijo


Ker je na slovenskem psihoterapevtskem prostoru tako malo dobrih tekstov in ustreznih strokovnih psihološko-psihoterapevtskih oz. psihiatričnih razprav, čutim neko obvezo – beri: moralno dolžnost – da se razpišem »o tem in Onem«, zato, da ljudje ne bi ostali nevedni oz. enoumno poneumljeni. Moje znanje ni kontaminirano s feministično ideologijo (niti s kakšno drugi strokovno ideologijo, niti vero/religijo); tisto, kar jaz plasiram v strokovni eter ima zato večjo kredibilnost kot razne enoumne, ideološko motivirane in nepremišljene nebuloze. »Thymos«, torej notranji imperativ (epistemološka pulzija), da svoje znanje širim med druge, je tako močna – prihajam pa tudi iz »drugega vica« –, da moram spisati še III. del o ženskah, ki – vedno znova – izbirajo napačne moške, može/partnerje, »oplojevalce«.

Vseh psiholoških zakonitosti na to temo se pač ne da popredalčkati – dobro pa je, da se določene zakonitosti obelodanijo strokovni in laični javnosti, torej tudi tistim, ki so v resnici vpeti v svoje potlačitve, v svoje infantilno strukturirane nezavedne procese. Izbira ženske je pri moških, v osnovi, načeloma dokaj enostavna. »Gotof si!«, če vidiš lepo žensko … Moški smo zadeti z žensko lepoto veliko bolj, kot se strokovno predpostavlja in ko si ženske mislijo – in to zato, ker smo bili kot dojenčki in pozneje kot otročički (konstantno) deležni lepe in mlade mamice. Šele naknadna – ali pa v posebnih okoliščinah – materina specifika lahko specificira okus nekega moškega glede izbire ženske kot matere svojih otrok. Po domače povedano: »Bolj kot je 'prfuknjena'/zmedena/ 'drugačna' dečkova (v otroštvu doživeta) mati, bolj bo imel moški izmaličen okus v zvezi z ženskami, ki ga rajcajo.« Če se moški postopoma (transferno) navezuje na določeno žensko, ga bolj kot lepota, zanimajo ženske osebnostne lastnosti – tiste, ki so asociativno podobne maminim. Pri ženskah je izbira moškega malce bolj zapletena in bolj kompleksna, ima pa tudi določene zakonitosti, ki jih izbira žensk pri moških nima. Ženska si – gledano v strogo teoretskem kontekstu – namreč v osnovi ne želi moškega, pač pa »organ«/penis, ki njej na telesu manjka. Moški pa si ženske ne želi zato, ker ima (mednožno) »luknjo« (kamor »spada« njegov penis), pač pa zato, ker nezavedno asociira na (incestuozno prepovedano) mamo.

Pri ženskah, ki so imele kot deklice »slab« odnos z očetom oz. je bil njihov (v otroštvu doživet) oče »preveč slab«, bodo kot ženske izbirale slabe moške (za očete svojih otrok). Za to, da deklica vidi svojega očeta slabega, je lahko kriva tudi mama, ki vseskozi graja svojega moža. Deklica lahko skreira »slabega očeta« tudi/zgolj v svoji psihični realnosti zaradi določenih nesporazumov – in tudi takšno deklici bodo v odraslosti (z)rajcali (predvsem) slabi moški. Ženskam, ki so po takšni ali drugačni (vselej pa infantilni) logiki nasedle slabim moškim, t. r. ni pomoči – razen, če se dovolj zgodaj predajo (dobri) psihoterapiji (ali pa če bi bil mož/partner tako »razumevajoč«, da bi se sam predal psihoterapiji – kar se seveda, zaradi fenomena simbolne kastracije, redko zgodi). Bolj problematična je naslednja paradigma: ženska, ki je bila deležna slabega očeta (četudi zgolj na ravni svoje psihične realnosti), lahko v spletu nekaterih okoliščin, pristane v zvezi z povsem običajnim, ali celo »nadstandardnim« oz. »dovolj dobrim« moškim, vendar ga bo čez čas začela dojemati kot slabega. To se dogaja npr. ženskam, ki so izjemno lepe, ali se »dobro dol dajejo«, ali pa jih preprosto premami (moški) denar (kot ekvivalent načela ugodja in kot simbol penisa) – premami jih seveda lahko tudi kakšna falična (simbolna) lastnost pri moškem (npr. pamet) ali celo lepota (kljub temu, da moški nekako »ne more« biti lep). Premami jih lahko tudi moški z uglednim faličnim družbenim statusom. »Uporabnim« moškim se ženske preprosto libidinalno (beri: seksualno) »nastavijo«, se vanje lahko celo zaljubijo, čez čas – ko faza zaljubljenosti mine – pa začno do njih negativno čustvovati. Negativna čustva so v resnici povezana z neko potlačeno zamero do očeta; prepiri z (normalnim) možem se začno spontano, zaradi banalnih vzrokov/razlogov, torej zgolj zato, kar je ženska imela (potlačeno/nezavedno in hkrati nepredelano) zamero do lastnega očeta. Moški so lahko povsem normalni, »nadstandardni«, ampak potlačena/nezavedna zamera do očeta pri takšni (psihično – v otroštvu – ranjeni) ženski deluje kot VETO, ki terja davek: kreganje, seveda pa tudi odpor do erotike/spolnosti. Ženska se z (nič krivim) možem/partnerjem navadno krega natančno zato, ker ima potlačeno (nezavedno) zamero do (v otroštvu doživetega) očeta. Takšnemu, povsem normalnemu možu torej/načeloma dela (veliko) krivico, saj ga krivi t. r. za vse, torej za banalnosti, ki jih (nezavedno) išče in vselej tudi najde – beri: jih »sproducira«, jih (nezavedno) »izželi«  – v njunem partnerskem odnosu/zvezi. Možu očita takšne banalnosti, da nas, ki smo (kot svetovalci/terapevti) deležni takšnih izpovedi – bodisi ženskih ali moških – (od absurdnosti) »peče glava«. Če ni drugega, najdejo možu hibo v tem, da ima preveč črnega za nohtom, narobe stiska zobno pasto, narobe odlaga posodo v pomivalni stroj … ali pa preprosto smrdi (ali pa mu drek preveč smrdi) … Tako ranjene ženske same sebi pač ne morejo pogledati v slepo pego, v nezavedno (četudi imajo razvit psihoanalitični talent, kar predstavlja pogosto lastnost, ki jo mnoge »ranjene« ženske razvijejo ravno zato, ker so bile »ranjene« kot deklice).

Tokrat pišem o ženskah, ki imajo hude probleme z očetom – bodisi ga ne poznajo (so posvojena, v reji, ali »iz epruvete«), ali pa sumijo (ali so celo prepričane), da je njihov biološki oče nekdo drug. V glavah takih žensk so se nekoč, v otroštvu, ko so bile še deklice, verjetno porajale določene (jederne, fundamentalne) misli, ki so v resnici krive, da se takšnim ženskam v odraslosti »zalomi« pri moških, predvsem pri izbiri pravega »oplojevalca«, očeta svojih otrok (če si le-te sploh želijo). Namreč: ženske, ki imajo »probleme« z očetom, še posebej, če svojega očeta ne poznajo, in če v njihovem »ojdipalnem otroštvu« ni bilo ustreznega ljubečega nadomestnega očeta (očima, krušnega očeta, rejnika, izjemoma/včasih tudi dedka ali strica), si otrok navadno sploh ne želijo. Ženska želja po otroku (po materinstvu), se – po Freudu, torej po psihoanalitični percepciji – napaja iz dekličine (nezavedne) želje po očetovem penisu. (Željo po očetovem penisu pa navadno deklica vzpostavi ravno v povezavi z materino nosečnostjo oz. dejstvom, da nekdo daje mamici/ženskam dojenčka v trebušček.) Deklice s tovrstnimi problemi/specifikami (vezanimi na očeta) se v odraslosti nikakor ne znajdejo v odnosu z moškimi, niti v seksualnosti – navadno orgazma sploh ne doživljajo – lahko so popolnoma aseksualne, ali pa hiperseksualne, torej promiskuitetne (ker pač »kronično« nezavedno iščejo »ljubezen« pri različnih moških, od katerih seveda nihče ni pravi – za vse se slej ko prej izkaže, da so napačni oz. imajo neko napako, četudi to napako morda kar same sproducirajo v svojem subjektivnem gledanju na dotičnega moškega). Pri določenih – na tak način (z očetom) ranjenih – ženskah se tudi želja po penisu ne razvije v »normativno«, torej v običajno/normalno smer. Takšne ženske imajo navadno problem in pri oralnih praksah – beri: oboževanju penisa (felaciji/fafanju) – in pri »oboževanju« sperme (ali pa jih po drugi strani lahko »hiper-obožujejo«), kljub temu, da penis rade (za)čutijo v sebi (predvsem vaginalno, morda tudi analno ali pa ob klitorisu). Problem imajo lahko že pri ročnem »obdelovanju« penisa, pri drkanju (ali pa se zgodi obrat: fafanje imajo najraje na svetu).

Namreč: deklica MORA – to je normativni pogoj – v ojdipalno-kastracijski fazi misliti anatomijo genitalij pri obeh spolih. Svoje »ne-prisotne« genitalije (mednožje) MORA primerjati z očetovimi (»prisotnimi«) genitalijami – ker je oče tisti, ki spi, in MORA spati, z dekličino mamico! In ko/kadar spi z mamico s svojim »organom več« (penisom) z materjo, z njenim mednožjem, njeno »ritko«, nekaj počne – (tudi) deklica (ne samo deček) sumi, da je to koitus. Svojo (in materino) »ne-celost« MORA primerjati z moško oz. očetovo (mednožno) »celostjo«. Določeno zavidanje penisa, iz katerega se v odraslosti razvije želja po penisu (in otroku), se pri deklici MORA razviti (zgoditi). Na zavidanju penisa, ki ga deklica razvija ob prisotnosti (z »organom-več« obdarjenega)  moškega/očeta (ki ponoči »spi« z »ne-celo« mamico) se zgradi ženska seksualna identiteta in spolna želja – takšna, ki v tej kulturi velja za normalno, običajno, normativno. Če se v tem »protokolu« zgodi anomalija/nepravilnost oz. specifika, gre pri deklici (kot ženski) v odraslosti vse narobe – mislimo na odnos z moškimi oz. na seksualnost.

Ženske brez ojdipalne/infantilne prisotnosti očeta – (in še) ob »(ne)ustrezni« materi in (ne)prisotnosti ostalih moških likov – lahko razvijejo tudi (ortodoksno) lezbištvo ali vsaj (»intenzivno«/izrazito) biseksualnost; in to ravno zaradi neustreznega míslenja (očetovega) penisa (kot »organa-več«, kot genitalne »celosti«). Žensko lezbištvo ima sicer lahko tudi drugačno psihično podstat (etiologijo) – vzrok je lahko spolna zloraba, ali napačen »Ojdip« …

In kako je z ženskami (brez očetov), ki se v partnerski/zakonski zvezi »zavozlajo« z domala/dobesedno vsakim moškimi? V osnovi je treba povedati, da si vsak deklica v svoji psihični realnosti oblikuje svoj odnos do očeta, načeloma do biološkega očeta. Otroci (deklice) postanejo ravno v falični (ojdipalni, kastracijski) fazi dovolj »pametni«, da vedo, da ima vsak otrok očeta in mamo. Že vsakodnevne izkušnje jih napeljejo na tak sklep. Pri deklici, ki ima (na tak ali drugačen način) odsotnega očeta, se spontano – v objemu kastracijskega kompleksa – začnejo misliti določene fatalne (fundamentalne) misli na temo očeta (kot bitja s penisom). Na natančno teh fundamentalnih/jedrnih (bazičnih) mislih deklica v odraslosti zgradi oz. »zgrajuje«/formira odnos do moških, infantilne misli ji sooblikujejo spolno identiteto (in željo in tudi spolne fantazije) Pri infantilnem míslenju je pomembno, ali je oče popolnoma odsoten (in hkrati v dekličinem življenju ni drugega moškega, ki ga bi imela ona rada, on pa njo), ali pa ima deklica ob sebi kakšnega nadomestnega očeta (in ga ima rada, on pa njo), moškega (npr. očima ali dedka). Vse to – skozi logiko (transfernega) »vračanja otroštva v odraslost« – fatalno vpliva na razvoj ženske oz. ženskosti/feminilnosti in tudi njene seksualnosti, odnosa do moških v odraslosti. V tem obdobju (in tudi pozneje) deklica/ženska svojemu očetu lahko marsikaj očita, mu zameri. In te zamere – če so kronične (in velike) – navadno fatalno zaznamujejo ženski odnos do moškega, ki je oče njenim/njunim otokom. V otroštvu doživet oče tako ali tako (v vsakem primeru) zaznamuje ženski okus po moških. Seveda je še kako pomembno, kakšen odnos ima oče do matere – ker, oče je tudi tisti, ki »spi« z mamico; nenazadnje je oče tisti, ki (lahko – z lulčkom) daje mamici dojenčka v trebušček. Dajanje dojenčka »v« mamico, v njen trebušček (skozi »luliko« ali ritko) lahko v dekličini psihični realnosti pridobi ustrezen (pravilen) status šele naknadno (retrokativno, »za nazaj«) – takrat, ko deklica (morda pa šele kot dekle) dokončno spozna za seksualno združitev med očetom in mamo. Očetov lulček je v vsakem primeru fatalno pomemben za razvoj ženske spolne identitete, spolne želje in tudi sposobnosti orgazmiranja ter seveda tudi (feminilnih/ženstvenih) osebnostnih lastnosti. Dedek (mamičin oče), stric (mamičin brat) ali pa očim, rejnik ali celo krušni (nebiološki, posvojiteljski) oče očetovskega poslanstva včasih v bistvu ne more dostojno opraviti. Izjeme so lahko očimi, ki jih deklica popolnoma vzljubi, hkrati pa biološkega očeta ne daje v svoje misli, v svojo psihično realnost (niti nezavedno). Podobna (normativna, pravilna) situacija se navadno zgodi pri posvojiteljskem/krušnem očetu, če je bila deklica dovolj zgodaj posvojena in ni prezgodaj izvedela za svojo posvojitev (in se z njo »ubadala«) – in seveda, da ji krušni oče (in mama) izkazuje dovolj ljubezen. Če pa si posvojena deklica prezgodaj in preveč intenzivno »beli glavo« z vprašanjem posvojitve, in če si morda biološkega očeta želi bolj kot krušnega (posvojitelja), potem se takšni deklici lahko v odraslosti marsikaj zalomi že pri izbiri moškega in potem tudi na sami relaciji (odnosu) z moškim(i) (tudi v seksualnem smislu).

Če deklica ne pozna biološkega očeta (bodisi je posvojena ali je nastala z donatorsko spermo neznanega darovalca, ali mama »ne ve« oz. noče povedati kdo je biološki oče), navadno – ni pa nujno – v svoji psihični realnosti »zbegano« ustvari določeno sliko oz. mnenje o svojem biološkem očetu. Če v otroštvu (zaradi raznoraznih vzrokov) trpi – in v otroštvu vsake deklice se najde kakšna frustracija – lahko (ni pa nujno) začne iskati strategije rešitve, v katerih največkrat (v misli) vstopi tudi biološki oče, kot potencialni (pomemben) rešitelj dekličinih stisk. Logično in po svoje smiselno/konsistentno je, da se deklica (upravičeno) huduje nad biološkim očetom, ki nje ne zaščiti pred okolico (ki jo travmatizira/frustrira), ker ga ni. Hudovanje na biološkega očeta je lahko predvsem nezavedno – na zavestni ravni deklica niti ne razmišlja prav intenzivno o biološkem očetu. Njegova največja/fatalna NAPAKA je, da GA NI – biološki oče ni prisoten, in to je ta njegova večna (in največja/fatalna) generalizirana NAPAKA. In to »napako« potem takšna deklica v odraslosti kot ženska (kronično, generalizirano) »vidi« (tak ima občutek), pri (vseh) moških, s katerimi živi (v partnerskem/zakonskem/družinskem odnosu) – seveda, če si ga sploh ustvari (pogosto si ga niti ne ustvari – oz. se takšne ženske hitro ločijo in so potem samske ter »begajo« od moškega do moškega). Navadno si tako »ranjena« deklica seveda ne najde pravega/normalnega moškega; če pa ga že najde, torej, če ima srečo in v spletu določenih (že omenjenih) okoliščin »naleti« na normalnega (»nadstandardnega«) in ljubečega (»dovolj dobrega«) moškega, bo sčasoma (ko faza njene zaljubljenosti mine) potlačeno zamero do (neprisotnega) biološkega očeta, (simbolno) videla (prejecirala) natančno v svojem (izbranem) moškem (možu/partnerju). V njem, v njegovem ravnanju, bo videla/opazila/zaznavala/občutila NAPAKE/hibe, ki jih seveda kakšna druga ženska (z drugim otroštvom oz. drugim odnosom do očeta) ne bi videla/opazila/zaznala/občutila oz. jim ne bi pripisovala kakšne večje pomembnosti/motečosti. Glavni problem mož(ev)/partnerjev, ki živijo z ženskami, ki so bile (»ponesrečeno«/»slabo«) posvojene ali v (»ponesrečeni«/»slabi«) reji (ali pa živele ob ločenih mama, brez prisotnosti očeta ali očima) je v resnici v tem, da imajo mnoge posvojenke/rejenke (nekatere deklice ločenih staršev) v svojih potlačitvah hudo (generalizirano) ZAMERO do biološkega očeta, ki je ni zaščitil (kadar je to rabila). Največkrat je problematična ravno generalizirana NAPAKA (v smislu neprisotnosti/odsotnosti, kronične in trajne zapustitve) biološkega očeta, ne pa »napaka«/hiba moškega, s katerim so take ženske v zvezi/partnerstvu/družini. Ta (teoretska) zakonitost seveda ni univerzalna – obstajajo takšne in drugačne izjeme. Zato, spoštovane ženske (ki imate probleme z očetom), sploh se vam ni treba videti v vsem tem, o čemer pišem … ;)

Pri posvojitvah je (načeloma) v resnici bistveno večji problem biološka mama – ki se je odrekla otroku (bodisi dečku ali deklici) in ga (jo) prepustila posvojitvi – kot pa biološki oče. Pri posvojenih dečkih/moških je konceptualizacija (in teorija) partnerske problematike bistveno drugačna kot pri posvojenih deklicah (in tukaj pač teče beseda o deklicah/ženskah). Tukaj je tematizirana odsotnost očeta kot nasprotispolnega starša, in deklica je totalno zaznamovana s tovrstno odsotnostjo. Pri nekaterih posvojenkah/rejenkah je torej lahko še kako problematičen odsotni biološki oče – odvisno sicer od tega, kako ga posvojenka/rejenka (ali pa deklica ločenih staršev, katero je oče popolnoma zapustil) misli, torej kako ga miselno predeluje – beri: dojema v svoji psihični realnosti. Osebno menim, da so bistveno bolj problematične rejenke (in rejenci) kot pa posvojenke (in posvojenci) – no, pri rejencih je tudi pomembno, kdaj so pahnjeni v rejo in v kakšnem spletu okoliščin. Pri posvojitvah, ki se zgodijo dovolj zgodaj, lahko otrok v svoji psihični realnosti povsem normalno in običajno misli ključne/fundamentalne (libidinalne) dogodke – tako tiste predojdipalne (»oralne« in »analne«) kot tudi ojdipalno-kastracijske in tudi postojdipalne – v povezavi s krušnimi starši (posvojitelji). Svoje mentalno/psihično zdravje ima otrok lahko povsem normalno, če so se v njegovi psihični realnosti določene fundamentalne (jederne) misli mislile na običajen/normativen način – tak, kot se mislijo pri običajnih otrocih. Če pa se v fundamentalnih miselnih (pod)sistemih naselijo zamere do bioloških staršev, pa sčasoma to bruhne na dan – in s takšnim posvojencem/rejencem (včasih pa tudi z otrokom ločenih staršev, kjer je paradigma pogosto zelo podobna) je »vse narobe«, in v obnašanju in v psihičnem občutenju/zaznavanju. Problematično je predvsem občutenje neljubljenosti in nesprejetosti. Otroci so najbolj (psihično) ranjeni, če se ne čutijo ljubljene, torej (libidinalno/čustveno) sprejete.

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 22. Nov 2019 at 08:27

1033 ogledov

Iščem novo moderatorko!
Takole je obupala Sanja Kranjc, ki je bila predvidena kot moderatorka na predstavitvi knjige PRVI SPOL, ki sem jo želel predstaviti na 35. slovenskem knjižnem sejmu. Ali imate kakšne predloge, katera moderatorka bi lahko zamenjala Sanjo. Takole se je izpovedala: Lepo pozdravljeni! Moje ime je Sanja. Ja tista Sanja, ki bi se v četrtek 28. 11 ob 15 uri v Cankarjevem domu, lepo umirjeno pogovarjala skupaj z Romanom Vodebom, o njegovi knjigi Prvi spol. A očitno sem še do predvčerajšnjim verjela, da bom to lahko v miru tudi speljala. Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo knjigo, ki pravzaprav ženske, v primerjavi s feministko Simone de Beauvoir (knjiga Drugi spol), postavi na mesto prvega spola (ja jst sem knjigo celo prebrala) prikaže kot žaljivo do žensk. Tudi zato sem tako močno želela ta pogovor izpeljati. Verjemite mi, da sama nikoli ne bi svojega telesa, ki ga spoštujem in cenim, dala poleg nekoga ki bi bil do mene žaljiv ali celo sovražen. Priznam, ker je Roman kontraverzen in tudi provokativen, sem želala skupaj z njim diskutirati o njegovih pogledih. Nikogar s tem nisem želela podpirati, ali delati reklame. Vedno sem uživala v pogovorih z nekom, ki razmišlja na drugačen način kot jaz. In ta vpogled sem želela deliti z vami. Dovolila sem si to svobodo in nikoli nisem želela biti nesvobodna v svojem razmišljanju in prepričanjih. Ko sami sebi dovolimo to svobodo, potem lahko svobodo razmišljanj dovolimo tudi drugim. In tako sprejmemo človeka. Feminizem je naredil mnogo dobrega (zaradi njega imam ogromno pravic tudi sama), a ta današnji "ekstremni" feminizem, po mojem mnenju dela več škode kot okoristi. Ker nastopa z jezo,nasiljem ter sovraštvom. Z energijo, ki je totalno destruktivna, čisto nič ženstvena. Sama bi rekla da tudi moška ni. Ker pravi moški ščiti, daje varnost, ne pa sesuva (in ne boste verjeli: Roman sam je rekel, da mi ne priporoča, da pridem, a jaz sem še kar vztrajala, dokler nisem videla, da gredo stvari v nenormalne razsežnosti). Občutek je, da bi s svojo držo želeli uničiti vse kar je ženskega in žensvenega samo zato, da bi bile enake moškim. Ampak enake nismo, ne v konstituciji telesa, ne po strukturi možganov, ne po čustvovanju itd. In ko bomo najprej me sprejele svojo naravo, ne bomo več želele biti enake moškim.Tako se vedno znova me same postavimo v pozicijo drugega spola. Da lahko ohranjamo svojo podobo oz. neke družbeni konstrukt še naprej. Tukaj so morda na mestu vprašanja: "Katero potrebo želimo uslišati, ko želimo biti enake moškim, je občutek, da bi potem bolj pripadale, da bi nas bolj sprejeli, da bi bile bolj ljubljene,da bi imele večjo kontrolo?" Ker je ta knjiga sprožila toliko prahu in nasilja (to kar očitate Romanu, žal sedaj počnete vi), sem se odločila, da pri pogovoru ne bom sodelovala, ter vam ne bom dala tega veselja, da bi mi postavili kakršnokoli vprašanje. Ne želim svojega telesa vnašati v energijo nasilja in sovraštva, predvsem ne zato, ker v sebi nosim novo življenje. Ne bi rada, da še predno začne to življenje na Zemlji začuti, da je tukaj strah, sovraštvo in nasilje. Želim, da dokler je še v meni, uživa v ljubezni in miru ter posluša same lepe stvari. Ko pride iz maternice bo očitno dovolj časa da ga pripraviva z očetom tudi na to. Vam pa želim iz vsega srca vse dobro :) P1S2: vem, da bo sedaj s tem sporočilom razočarala tiste, ki ste me podpirali, tako kot sem razočarala tiste, ko sem se odločila za pogovor (ja čeprav ne vem kako imam lahko takšno moč za vaše notranje stanje :) ) Veste kaj, najbolj pomembno mi je, da nisem razočarala sebe. Za enkrat se RAZOČARANA GOSPODINJA PRI SEKSOLOGU še vedno dogaja. Danes (petek) v Cekrvenjaku (Prekmurje), jutri (sobota) Kozina/Hrpelje (Primorksa), v nedeljo Petrvče (Savinjska dolina). Vsredo pa Maribor (KGB), v petek pa potem še Novo mesto, sobota Poljčane, nedelja Rače-Fram.

Thu, 14. Nov 2019 at 15:42

686 ogledov

Simič Vs. Vodeb - 2. del
Glede na to, da najbolj vneti sadisti (na Twitteju in YouTube) želijo nadaljevanje dvoboja »Simič Vs. Vodeb« – prvi del se je zgodil na Faktorju 6. novembra – moram par stvari razložiti. Kdo je v tem dvoboju zmagal, je stvar individualne presoje. S kapitalizmom zaslepljeni desničarji, ki ji kap zadane, že ko Luko Meseca vidijo (in slišijo »L« od Levice), bodo seveda videli zmagovalca v Ivanu Simiču. Glede na to, da sem zadnje desetletje precej nepriljubljen na levi, me tudi mnogi levičarji ne vidijo prav v lepi luči. Faktorja normalni levičar pač ne more gledati, ker je neobjektiven in zato neprebavljiv. Toliko politične pristranskosti kot Faktor – gre za ukrivljenost v desno – si privošči le še Nova24TV. Kakorkoli že. Tule si lahko – vsi desničarji, ki me polivate z gnojnico – preberete dve pozitivni repliki, ki sem ji dobil na domači E-mail. """"Spoštovani. Včeraj sem gledal oddajo na TV3 (Faktor), kjer ste med drugim bili tudi vi komentator. Zelo se me je dotaknila vaša odprta, neposredna, jasna ter ne nazadnje tudi zelo pogumna stališča in izjemna komunikacija, kot tudi izrečena opozorila (ali bojazni) kaj se lahko v bodoče pripeti v naši skupnosti/državi. V celoti se strinjam z vašimi ugotovitvami, žal pa vse res nekako vodi v smer, katero ste napovedali. Videlo se je, da za svojimi stališči zares stojite in to zagotovo niso bile besede v prazno. Upam, da so vas gledalci vsaj nekoliko uslišali, zagotovo pa so videli tudi vašo obrazno mimiko, ki je kazala na vaše prepričanje in skrb. Glede na videno in slišano Vam lahko le čestitam in želim še naprej vse dobro. Lep pozdrav iz obale. LP Andrej""" """Spoštovani! Čestitam vam za vašo borbo v Faktorju, ki sem ga pravkar gledal. Na žalost je s Simičem preveč vlekel tudi Pertinač. Ker sem bil v mnogih takih bitkah razumem, da sredi vihre ne prideš do učinkovitih poudarkov, protinapadov, recimo, da bi od Simiča in Pertinača zahteval, da utemeljita pravičnost prenizkih plač velikega dela delavcev, ki z njimi ne morejo s svojimi družinami spodobno živeti, itd. Sicer sam Luka Meseca ne spoštujem – lažna Soroševa levica, on dejansko sabotira za Kučanov klan in Globaliste (kapitalistične imperialiste), z vašo razpravo pa se zelo strinjam. LP Marjan""" Drugega dela dvoboja »Simič Vs. Vodeb« ne bo, ker me sogovornik sploh ne razume. Ne šteka bistva mojih replik. Spreobrača moje misli in celotno temo … Njegovo branjenje oz. »pariranje« je popolnoma mimobežno, konceptualno zgrešeno. Vselej, kadar mi replicira, zgreši bistvo – »mimo useka«. In če za nameček o Luki Mescu še misli, da je – kot je rekel – šel v politiko zato, da bi dobro živel, torej dobro zaslužil, potem res ni vredno izgubljati besed s takšnim sogovornikom. In če rečem, da se je Sonja Šmuc v »dvoboju« z Lukom Mescem »kurčila« on pa reče, da se ni, potem je res vsaka nadaljnja debata brezpredmetna in odveč. Za nameček – ko se ustraši za svojo rit – pa še reče, da pozivam ljudi k uporu, in svetuje, da posnetek najinega soočenja ne bi smel iti v javnost – jaz pa sem zgolj in samo z umom napovedoval in svaril, kaj se lahko zgodi, če se bodo razlike med bogatimi in revnimi še kar naprej povečevale – potem res nima smisla kakršnakoli nadaljnja debata. Naj (si) nekdo izpiše magnetogram in razmeji minutažo dotičnega Faktorja in … Toliko absurdov, kot sem jih doživel na zadjem mojem Faktorju in kontekstih, ki so sledili na družbenih/družabnih omrežjih, nisem doživel niti takrat, ko sem se šel kregat v Caffe Open, ko so geji in lezbijke (beri: LeGeBiTrovci) usekali po meni z vsemi topovi. In ker nisem ne lev, ne desen, pač pa nekonsistetno sredinski – s srcem na levi, pišoč z desno, glave pa imam obe na sredi. Pa še tole: 

Sun, 13. Oct 2019 at 20:36

1669 ogledov

Prvi spol - knjižnica Jožeta Mazovca
Danes, 14. oktobra ob 19h bom imel v knjižnici Jožeta Mazovca v Ljubljani (Moste) predavanje o Ženskah. Predstaviti nameravam svojo knjigo ”Prvi spol”. Svoj ekspoze bom zastavil takole: Knjigi Prvi spol sem vseskozi nameraval dati podnaslov »Prvi spol – ali: penis in ženska želja« … – celo napovedoval sem ta(k) naslov; vendar sem si »iz vljudnosti« premislil, kljub temu, da je opcija takšnega provokativnega naslova – zaradi vsebine knjige – povsem upravičena. Feminizem se da sesuti predvsem skozi tematiziranje seksualnosti samih feministk – tako aseksualnih »moškinj« (ki se v seksu z moškim(i) zdijo same sebi koitusno ponižane in celo »premagane« oz. poražene), kot tudi lezbijk, ki se jim penis tako ali tako gnusi. Večina njih ima penis degradiran na raven dreka – sperma pa jih asociiran na smrkelj ali gnojni izcedek (s statusom bacila/klice, strupa) ... Antifeministični elaborat, ki vam ga ponujam v branje v obliki te šokantne knjige je poln (proti)argumentov, s katerimi bi rad ljudem – tudi (levim) politikom in akademski srenji, ne nazadnje pa tudi samim feministkam (in LeGeBiTrvocem) – dopovedal, da je kritika feminizma (kot družbene ideologije) tehtna in upravičena. V feminizem sem interveniral skozi Freud/psihoanalizo. Psihoanaliza dejansko in povsem upravičeno feminizmu piše smrtno obsodbo. Feministke je psihoanalize strah. S psihoanalizo se feministke ubadajo vse od Simone de Beauvoir naprej. Skozi Freuda in njegovo psihoanalizo je namreč jasno, da feminizem – tak, kakršnega pri nas poznamo zadnji dve desetletji – nima v družbi kaj iskati. 1. Feminizem kot (nora) ideologija; 1.1 Začetki ženskih gibanj, sufražetstvo in feminizem; PRVI VAL FEMINIZMA (Od Mary Wolstoncraft do Freuda) DRUGI VAL (od Simone de Beauvorir do seksalne revolucije, »Globoko grlo«) TRETJI VAL (po letu 1972) 1.2 O ideologiji; 1.3 Kako (konkretno) deluje ideologija feminizma; 1.3.1 Pekinška konferenca (1995); 1.3.2 Feministke so pokvarjene lisice – ali: »Poročilo Lunacek«; RESOLUCIJA (Urlike Lunacek) – UKINJA SE SPOL (uveljvlja se GENDER!) UZAKONJANJE UMETNIH OPLODITEV SAMSKIH ŽENSK. PRAKTICIRANJE SEKSA Z ISTIM SPOLOM JE NORMALNO! 1.4 Freud, (dva) spol(a) in (njegova) psihoanaliza; 1.5 Še vedno o Ojdipu in kastraciji (tudi skozi Lacana); KLJUČNO POGLAVJE (cankarjanska mati str. 56+59) 2. Problem spoznanja – ali: je sploh kaj resnično res?; POMEMBNO! 3. Sadovi ali gnilobe feminizma?; 3.1 Feministični absurdi; 3.2 Zakon o enakih možnostih (moških in žensk); 3.2.1 Nacionalni program za enake možnosti – resolucija; 3.3 Ženske v politiki – ali: o ženskih/spolnih kvotah; 3.4 Ženske na vodilnih položajih; 3.5 Ženske v znanosti; 3.6 Alfa ženske?!; 3.7 Ženske v športu; 3.7.1 Kaj pa športnice in seks(ualnost)?!; 3.7.2 Pretepaške, predrzne in pogumne; 3.7.3 Resolucijske prisile, vsiljevanje, pranje možganov; 3.7.4 Ali bodo vrh ženskega športa v prihodnje krojile lezbijke?; 3.8 Človekove pravice in spol v športu; 3.9 Ali so lezbijke ženske?!; 3.10 Ženska seksualna ustrežljivost in libidinalno trgovanje; 3.11 55. člen Ustave in umetne oploditve samskih žensk; 3.12 14. člen Ustave; 3.13 Izpoved sina (nizozemske) feministke; 3.14 Psihopatokracija; 3.14.1 Psihopatokracija feministične in LeGeBiTrovske manjšine; 3.14.2 Homoseksualnost kot motnja, deviacija ali bolezen?; 3.14.3 Homofobija ali heterofobija?; 4. Porodniški dopust za očete?!; 4.1 Zabloda par excellence: porodniški dopust za očete; 4.2 Atentat na otroka (in materinstvo); 4.3 Mojster Donald Winnicott; 4.4 Profeministični aktivizem; 5. Erving Goffman; 5.1 Sex vs. Gender – ali: »Goffmanove pripovedke«; 5.2 Goffman in oglaševanje; 5.3 Ritualizacija podrejenosti?!; 5.4 Ritualizacija pasivnosti?!; 5.5 Ženska, deklica, mladost in staranje; 5.6 Kode moškosti/možatosti/faličnosti; 5.7 Kode ženskosti in falične ženske/»moškinje«/lezbijke; 5.8 Goffmanove zablode in njegova aseksualnost; 6. Simone de Beauvoir – Drugi spol, ki vlada; 6.1 »Ženska se ne rodi, ženska se postane«; 6.1.1 Prva knjiga/»zvezek«; 6.1.2 Druga knjiga/»zvezek«; 7. Feminizem kot zabloda; 7.1 Sado-feminizem in moška simbolna kastracija; 7.2 Dan žena – ali: Vrnite nam žen(sk)e!; 7.3 Načelo ugodja – ali: o aritmetični sredini družbene sreče; 8. Penis in ženska želja; Ko smo nagovarjali knjižnice, da bi gostile predstavitev knjige, se je dopis glasil takole: “Roman Vodeb, eden izmed najmarkantnejših slovenskih kritičnih mislecev (s psihoanalitično valenco), je po osmih letih izdal svojo novo (šesto) knjigo – »knjigo, kot je še ni bilo«. Knjigo, ki bo dvigovala prah, burila duhove, jezila feministke … Knjiga je v svojih delavnih verzija imel ob udarnem naslovu še podnaslov »PRVI SPOL« »… - ali: penis in ženska želja«. Vodeb zopet – tako kot v njegova prejšnji knjigi »O spolu« (iz leta 2011) – psihoanalitično tematizira spol, bolje rečeno ženske in/oz. »moškinje«, njihovo seksualnosti in (seveda) feminizem. Tudi tokrat je Freudova psihoanaliza tisti miselni koncept, skozi katerega Vodeba skuša razložiti, zakaj sta spola različna in od kod se napaja feministična tendenca po izenačevanju moških in žensk. V precep s torej (spet) znajde feminizem kot družbena ideologija, ki ima namero izenačevanja obeh spolov. Tokrat gre za nekakšen antifeministični elaborat, skozi katerega se Vodeb t. r. zoprstavlja feministični »bibliji« francoske eksistencialistične filozofinje Simone de Beauvoir imenovane »Drugi spol«. Vodeb refleksno in elaborativno ženske ustoličuje kot »prvi spol«, zato je tak tudi naslov te njegove knjige. Ker je ciljna publika knjige Prvi spol zelo široka (brali jo bodo profesorji, strokovnjaki in znanstveniki, kot študijsko gradivo študentje, napisana pa je tako, da bo po njej posegel tudi marsikateri naključni bralec, saj je knjiga napisana tudi z mislijo na laičnega bralca), si želimo, da bi bila knjiga dostopna v vsakem kraju po Sloveniji.”” ITD. ITD. ITD. PS: Učinek tega dopisa je bil nikakršen. Zdaj vas pa sprašujem: KAKO NAJ SPREMENIM DRUŽBO NA BOLJE, ČE MI NIHČE NE POMAGA?!

Sat, 5. Oct 2019 at 10:27

1387 ogledov

Greta, njeni »gretofili« in »greteni«
Že nekaj let pišem za informator/"revijo"/glasilo ZIFS, ki je namenjeno invalidom. In zanje sem se o Greti Thunberg malce bolj razpisal kot za Fokuspokus. A teksta mi niso objavili, ker ... menda imajo v svojih vrstah tudi avtiste. No, jaz Grete nimam za invalidne. Moti me njena mladostniška, celo otroščja nadutost, ki je morda res del oz. simptom njenega avtizma. Ko me je na FB nekdo vendarle malo sprovociral - imam pa za kar "sčajmanega" in njegovo mnenje resno jemljem - sem dodal še tole: "Zame je Greta neresna. Nje jaz pač ne morem jemati resno. Je pa res, da če bi mene nekdo vpršal (za nasvet), kako bi bilo mogoče zmanipulirati množico ("ovce") in jo potegniti v neko smer, bi rekel: ""Nekega otroka - najbolje, da deklico - poiščite, ji operete možgane in "upravljajte" z njo ... In s tem/takim/tovrstnim trikom lahko za seboj potegnete maso naivnih "ovc", ki jih boste lahko zapeljali v to ali ono stran, z njimi upravljali ..."" Kakorkoli že, moj tekst za ZIFS se je glasil takole: Že pred časom so moji feni pritiskali name – v smislu, kdaj bom kaj napisal o Greti. Rekel sem jim: »O Greti bom pisal, ko bom na dopustu na Kreti.« V resnici sem o Greti nameraval molčati, jo t. r. »prešpricati«. Ni se mi zdelo vredno izgubljati časa in energije za neko avtistično najstnico, ki jo v resnici ne cenim toliko, da bi o njej pisal. Pa tudi tale modna ekološka muha »globalno segrevanje«, mi gre malo na živce – ker: meni se zdi, da se Zemlja v tem obdobju prej globalno ohlaja, kot pa segreva. No, tudi o etiologiji narcizma veliko vem, in se mi po drugi strani zdi tudi narobe, da se tako mlada najstnica spušča v svetovni medijski eter in soli pamet odraslim. To je za razvoj njene duševnosti namreč škodljivo.  Ampak, ker je avtistka, bi lahko bili njeni ekološki izlivi besa tudi simptom njene bolezni oz. z njo povezan. No, končno pa me je vendarle premamil Twitter – mogoče tudi zato, ker imam Facebook, zaradi mojega ostrega jezika, že tretjič to leto blokiran za en mesec. V osnovi me pri Greti moti, da se medijska pozornost posveča neki »smrkavi« najstnici, ki bi – če bi bila modra in uslišala Wittgensteina – morala molčati o stvareh, o katerih se ne da tako vehementno govoriti, kot govoriči ona. Resnost in relevantnost njenih govorov spotika ravno ta njena »smrkava« izjavljalna pozicija – ta je napačna, prešibka je. In kot taka se ne more in ne sme delati pametno o tako občutljivi in kompleksni temi, kot so podnebne spremembe in globalno segrevanje. Če bi vse to, kar govori ona, govoril kakšen priznan klimatolog, bi se splačalo prisluhniti in zamisliti. No, da ne bo pomote, tudi kadar se kakšni politiki delajo strokovno pametne – pri nas je to (v kontekstu podnebnih sprememb) Branko Grims (SDS) – mi gre to skrajno na živce. O podnebnih spremembah je treba molčati, če se človek resnično ne spozna na to področje – in politiki (ter nadobudne najstnice in najstniki) se na podnebne spremembe ne spoznajo dovolj. Po moje se bo Greta, z vsem svojimi medijskimi ekscesi nekaterim malce »priskutila«, celo zasrala … Njena zaletava ekskurzija v drobovje klimatskih sprememb in v (domnevno) globalno segrevanja je – vsaj zame – problematična. Meni se zid, da bi morala biti pri svojem ekološkem aktivizmu bistveno bolj previdna. Leva (svetovna) politična scena jo izkorišča in ščuva (proti desnim, ki jo grajajo). In spet se prepiramo za oslovo senco – in to na svetovnem političnem nivoju. Za sociološke sladokusce pa je prišla Greta kot naročena. Ravno na krilih njene nergavosti in zaletavosti se da posredno proučevati mnoge segmente človeške naivnosti, tudi gluposti. Celo Slavoj Žižek je postal »gretofil« … Zaostajati ne želi niti kolumnist Miha Mazzini. Veliko bolj previden in celo skeptičen je Marko Crnkovič.  Zame so – tudi tokrat – ljudje postali nekakšni »greteni«, ker se nekritično postavljajo na stran Grete. Na področju (teoretske) sociologije Gretin »gretenizem« vendarle terja določen miselni napor, kritično mišljenje (in míslenje), skratka drugo mnenje … V kontekstu Gretinega ekološkega »gretenizma« in njene involviranosti bi bil moj interpretativni doprinos seveda psihoanalitično obarvan. Špekuliral bi v tole smer: Greta se najverjetneje tako predrzno in predano – celo fanatično – zaganja v podnebne spremembe zato, ker se v njenem  nezavednem dogajajo – beri: spontano se ji vračajo – nekateri simbolnih procesi vezani na Zemljo in njeno (v otroštvu doživeto) primerno družino. Povsem legitimno je reč, da se je Greti Zemlja kot človekov bivanjski prostor, povezala s potlačitvami vezanimi na njeno primarno družino, znotraj katere – ali pa zgolj v povezavi z njo – se je nekoč (za psihično realnost male Grete) dogajalo nekaj pomembnega, verjetno slabega. Prva špekulacija je tale: najverjetneje sta se starša pred njenimi očmi prepirala, ji grenila življenje, in »bivanje« v družini – kot o njenem prvem in primarnem bivanjske/življenjskem prostoru – je bilo za malo Greto zato neznosno. Druga legitimna špekulacija bi bila tale: morda je bilo kaj narobe z lastniki stanovanja, v katerem je družin Thunberg živela … Mogoče so Gretini starši neprestano tarnali, kako brezsrčni, morda nesmotrni in celo krivični so lastniki oz./ali upravljavci stanovanja (poslopja, zgradbe), v katerem je družina Thunberg živela v času Gretinega (zgodnjega) otroštva ... Definitivno gredo moje interpretativne psihoanalitične špekulacije v smer, da se je Greti sedaj potlačena infantilna stiska (vezana na primarno domovanje) simbolno vrnila v obliki ekološko obsedenosti z onesnaženim planetom … Ali so ti (beli) politiki Gretini simbolno vrnjeni starši ali pa gre za simbol (eventualnih) lastnikov/upravljavcev stanovanja, v katerem so Thunbergovi nekoč živeli (ga uporabljali), je težko reči – ker pač teh informacij nimam(o). Gretino zaznavanje nesmotrno, celo uničujoče ekološke politike je lahko posledica simbolizacije »nesmotrne družinske politike (prepiranja)« ali pa nesmotrne oz. uničujoče stanovanjske politike najemodajalcev oz. lastnikov/upravljavcev dotičnega stanovanja … PS: https://www.roman-vodeb.si/

Wed, 2. Oct 2019 at 09:43

613 ogledov

Šport in seksualnost - 4. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM NEKAJ TEKSTOV, KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Seksološki podlistek se s tem prispevkom izteka. Glede na to, da se je 6. maja 1856 rodil Sigmund Freud, oče psihoanalize (posledično je seveda Freud tudi pionir seksologije), bo ta zadnji seksološki prispevek namenjen prav vlogi tega vélikega in prelomnega misleca v svetovni humanistiki in družboslovju. Po Freudovem mnenju in po iskrenem prepričanju velikega dela filozofske elite (ne samo slovenske), se mimo razumevanja seksualnosti ne da razumeti nobenega segmenta človeške družbe – no, tudi velik del živalskega sveta, še posebej človeku podobnih opic, je mogoče razumeti, če se razume celoten kontekst (spolnega) parjenja oz. boja samcev za samico.   Freudov opus je pred dobrimi 100 leti tako pretresel takratno konzervativno družbo, da ni čudno, da se ljudje še danes niso popolnoma sprijaznili s Freudovimi oz. freudovskimi psihoanalitičnimi resnicami o človekovi duševnosti in družbi nasploh. Če hočemo ali ne, Freudova klasična panseksualnost je vselej obstajala, vsaj za laike, čeprav se mnogi sodobni freudovci trudijo, da bi jo preformulirali oz. predrugačili, jo nevtralizirali. Tako v svojih številnih spisih o psihoanalitični tehniki, znamenitih 5 analizah (obe knjigi je založba Analecta izdal v letu 2005), kot tudi v številnih ostalih spisih, je Freud mestoma večkrat jasno in transparentno razlagal, da je človekova duševnost v svojih temeljih seksualna. Res je tudi, da je Freud z leti svoj širok pogled na človekovo seksualnost obširno razložil in ga na ta način malce deseksualiziral, vsaj na videz. V spisu O psihoterapiji iz decembra 1904 je med drugim zapisal: »Vem, da je postalo moje poudarjanje vloge seksualnosti pri nastanku psihonevroz splošno znano. /…/ … množica ima v svojem spominu le malo prostora; od neke trditve ohrani le grobo jedro in si ustvari neko skrajnost, ki se jo ni težko zapomniti. Morda si nekateri zdravniki predstavljajo vsebino mojega nauka v tem, da nevroze v zadnji instanci zvajam na seksualno odrekanje. /.../ Seksualna potreba in odrekanje – to je zgolj en dejavnik, ki je na delu v mehanizmu nevroze.« Priznati moramo, da se (po Freudu) seksualnost nahaja v epicentru skoraj vse psihopatologije. No, tudi normalni svet se dogaja po notah, ki jih diktira človekova, v  seksualnost ujeta, duševnost. Če dobro razumemo vlogo seksualnosti, lahko razumemo vrsto zapletenih družbenih oz. kulturnih dogajanj – tudi šport. Toda, ker naša zavest v resnici ne ve, kaj naše nezavedno resnično misli – in nezavedno vselej misli seksualno – je s pozicije zavesti nemogoče zaznati tiste odločilne (seksualne) zakonitosti in resnice po katerih se svet vrti. Da je šport v svojih temeljih povezan s seksualnostjo, je nemogoče dokazati na tak način, kot je v fiziki ali kemiji mogoče dokazovati določene zakonitosti in aksiome. Kot pionirju psihoanalitične (teoretske) intervencije oz. interpretacije športa (vsaj v Sloveniji), mi je bilo velikokrat očitano, da imam razvito bujno fantazijo, da pretiravam z vpletanjem seksualnosti v razumevanje športa, in da vse skupaj ni res. Znameniti psihoanalitični odpori seveda onemogočajo sprejemanje seksualnih teorij in interpretaciji. Le kdo bo verjel tezi (teoriji), da npr. »gol (v resnici) ni gol« (temveč simbolni nadomestek za ženske genitalije), da npr. fenomen dolgih skokov (pri smučarskih skokih oz. poletih) ali metov (pri atletiki) ali velikih mišic (pri body-buildingu) v svojih temeljih nezavedno in simbol(ič)no povezan z »(večno premajhno) moškostjo«? Tudi če bi kakšen športni sociologi sumil, da se vsa slovenska evforija, ki se že desetletja dogaja pod Poncami, dogaja na račun »kronične (slovenske) (pre)majhnosti«, ki je seveda povezana z infantilnimi kastracijskimi dogodki, si tega ne bo upal naglas povedati ali zapisati v okviru kakšne (resne) raziskave oz. diskurza. Planiški oz. športni fanatiki ga bi »izžvižgali«. Jeznih protestiranj sem bil nemalokrat deležen tudi sam – še posebej s strani profeminističnih ljubiteljic športa. No, Freud je bil v takšnih kontekstih stoično neizprosen. Jasen in transparenten je bil že v svoji prelomni pionirski knjigi Interpretaciji sanj iz novembra 1899, s katero je zakoličil »kraljevsko pot do nezavednega«, kot se je sam izrazil. Že takrat je namigoval, da po identični simbolni logiki deluje tudi budnost, kar je v teoretsko (filozofsko, psihoanalitično) javnost dokončno zasidral njegov sodobnik Jacques Lacan. Freud je tudi jasno razložil, da se seksualnost ne začne v puberteti, pač pa odločilni zametki nastanejo že v otroštvu. Seksualna želja, ki jo človek (v zavesti in nezavednem) občuti v odraslosti, in se načeloma nanaša na genitalni koitus, se rodi že v otroštvu – skozi obdobje t.i. Ojdipovega oz./in kastracijskega kompleksa oz. skozi soočenje z anatomijo spolnih organov nasprotnega spola. Za nastanek paradigme gola v žogarskih športih, je seveda projekcija moške nezavedne želje in (letentnih) simbolnih procesov, ki se vseskozi dogajajo v njegovem nezavednem – ki je primarno, zavest pa je (zgolj) sekundarna. Ženska se je znašla oz. (obrambno) zatekla v žogarske športe zaradi zgledovanja po moških oz. zaradi infantilnega (v otroštvu doživetega in nezavednega) zavidanja penisa. Po drugi strani si npr. teza, da se v epicentru ženske želje nahaja moški penis, v športologiji ne more utrditi častnega mesta. Športnice, skupaj s feminističnimi ideologinjami (aktivistkami) in moškimi protagonist ženskega (možatega) športa, besnijo in se ideološko nenavadno angažirajo. V tej kulturi oz. v tem družbenem trenutku prosperirajo možate ženske – seksapilne plesalke ali umetnostne drsalke so kot (ženstvene) športnice v drugotnem planu, če že ne kar (športno) degradirane in očitno postavljene na stranski tir (tako v finančnem kot medijskem smislu). Vendar: če je športnik (zmagovalec, prvak, junak – skratka (naj)boljši) res »subjekt, ki ženski obeta (seksualni) užitek« in hkrati »subjekt, s katerim se ženska baha (pred drugimi ženskami)«, ta provokativna teza posledično (posredno) tako korenito posega v paradigmo športne ideologije spolov, da se jo bodo otresale vse športne institucije od nacionalnih panožnih zvez pa vse do MŠŠ (Direktorata za šport) in OKS-ZŠZ. Kajti koncept »zavidanje penisa« je tako (moralno) nadležen, da se teoretsko »ne sme« uveljaviti. Na žalost (ali pa na srečo) pa praksa stvari postavlja na svoje (»naravno«) mesto. Libidinalna (seksualna) pravila spolnih privlačnosti so jasna. To zloglasno »naravnost« namreč spontano diktira anatomija spolnih organov in (»sado-mazohistična«) narava heteroseksualnega koitusa (spolnega akta oz. združitve). Če bi (od blizu) videli kakšne lepotic sta si za življenjske popotnice izborili slovenski športni matadorji (predstavniki športne »boljšosti«) zadnjih let – npr. Jure Košir in Primož Peterka, bi videli, da biti športnik, ali pa biti športnica, vendarle ni isto – mislim na libidinalne (seksualne) zakonitosti oz. bonitete. Tudi če bi (psiho)analizirali kakšen ženski alpskosmučarski (večerni) banket, bi videli, da se naša (»misica«) Tina Maze vselej nahaja v (neuradnem) epicentru moških srce oz. moškega libida – zmagovalka svetovnega pokala Janica Kostelić je v takšnih libidinalnih kontekstih dokaj nepomembna. Takšen in podobne teoretske prebliske lahko zazna le tisto (misleče) oko, ki si za miselni koncept izbere Freudovo psihoanalizo. Psihoanalitično mislenje športa privleče na dan toliko seksualnosti, da moramo vendarle priznati, da je šport resnično nastal zaradi ženske oz., da so si ga moški (nezavedno) izmislili, bolje rečeno »iz-želeli«, da bi si na ta način (kot zmagovalci) izborili privilegij v ženski želji, ki je seveda vselej seksualna. Ženska, še posebej mlada športnica, v resnici ne ve, kaj si (v resnici) seksualno želi (niti v fantazijah) – slutnje (v obliki simptomov) sicer vejejo iz nezavednega, vendar nimajo ne statusa verjetje, še manj spoznanja. Ker je želja vselej (tudi) nezavedna, se manifestna seksualnost pretihotapi v zavest postopoma – tako pri dekletih, kot pri fantih. Mladi (športniki) v resnici (v svoji puberteti) sploh še ne vedo natančno, kaj si v resnici seksualno želijo. Vedo zgolj to, da bi (načeloma) z nasprotnim spolom radi počeli »nekaj seksualnega« – kaj natančno, pa (zavestno) ne vedo, in v svojo željo oz. interpretacijo zgolj (slepo) verjamejo. V pubertetnih letih npr. sploh še ne vedo, da je želja vselej izmuzljiva – torej, da izgubi status želje v tistem trenutku, ko se (pogostokrat) realizira. Mladi po eni strani v resnici sploh niso prav dobro pripravljeni ne na genitalno, ne na oralno (ali kakšno drugo seksualnost), niti ne na ljubezen, ne na ljubosumje, ne na (fantazijo) varanja. Prvo izkustvo ljubezni je zanje tuje oz. pionirsko – mladi so v resnici zbegani, ko se zaljubljajo, čeprav tega ne vedo. Zmedeni so tudi ko okusijo (kakršnokoli) seksualnost. Mladi so v kontekstu seksualnosti v primerjavi za odraslimi takšni »zelenci« oz. nevedneži, da jih šele življenje postavi na realna tla – šele pozneje se zavedajo svoje najstniške neizkušenosti. Na »realnih tleh« pa postanejo prav tako zbegani, kot so zbegani mnogi odrasli, ki po dvajsetih ali tridesetih letih svojega seksualnega življenja ne dojamejo bistva oz. zakonitosti seksualnosti. Kljub številnim izkušnjam in določeni izobraženosti na področju spolnosti, mnoge (začasna) impotentnost, prezgoden izliv, frigidnost, aseksualnost tako zmede, da postanejo čez noč (skoraj) prav tako »zeleni«, kot so bili nekoč kot najstniki. Človekova seksualnost je natančno tako zapletena, kot je zapletena celotna človekova duševnost. Libido ni samo seksualna strast, ki poganja človeško družbo oz. kulturo, temveč je motivacijska (jedrska) energija – pravi pravcati »King-Kong« Največje (seksualne) pregrehe, so namreč iz istega testa, kot največje intelektualne, duhovne, športne, politične, gospodarske, kulturne mojstrovine – iz libida, in to je dobro vedeti. Vmes stoji samo sublimacija, pretvorba manifestne seksualnosti (in agresivnosti) v (na videz) deseksualizirano formo. Vse to – in še bistveno več – je povedal oz. v svojem opusu nakazal Sigmund Freud. Če se med mladimi (in malce manj mladimi) najdete posamezniki, ki bi radi razumeli svojo oz. človeško seksualnost, začnite prebirati Freuda (domače »matadorje« pa jemljite z rezervo). Opozorilo pa velja: morda se vam bodo ob prebiranju Freuda sesule marsikatere iluzije o človeku, ki jih sedaj gradite v svojih oblakih – človek je po svoji naravi namreč »žival na kvadrat«. V svojo seksualnost (in agresivnost) je ujet precej bolj kot katerakoli žival – no, ima pa človek tudi t.i. Nadjaz (moralo, vest), zaradi katerega je lahko tudi človeški, čeprav se živalskosti ne more nikoli otresti. PS: Dandanes - ker se seksualne teme ne smejo odkrito predavati, uporabljam gledališki oder. Ta teden bom s svojo "Razočarano gospodinjo pri seksologu" gostoval v ljubljanskem Kinu Komuna (v petek 4. oktobra ob 20. uri), v soboto, 5.10. v Mengšu (Grad Jable), v nedeljo 6.10. pa v Kulturnem domu Golo (Ig): https://www.kingkongteater.si/

Sun, 29. Sep 2019 at 11:56

1132 ogledov

Seks pred tekmo – da ali ne? - 3. del
V POČASTITEV 80. OBLETNICE SMRTI SIGMUNDA FREUDA (UMRL JE 23.9.1939) OBJAVLJAM TEKSTE (5 DELOV), KI SEM JIH NAPISAL OB 150-LETNICI FREUDOVEGA ROJSTAVA, TOREJ PRED 13 LETI (ZA REVIJO "ŠPORT MLADIH"): Glede na to, da se mladi zapletejo v seksualnost že zelo zgodaj – nekateri (predvsem dekleta) že okrog 15. leta – se mnogi sprašujejo, ali jim seksualnost lahko škodi pri doseganju dobrih športnih rezultatov. Ali se pred pomembnimi tekmovanji sme seksati ali ne, se sprašujejo tudi »veterani« vrhunskega športa. Čeprav sem o tej temi že pisal, se čutim dolžnega, da v tem prispevku ponovim nekaj teoretskih namigov. Govoril pa bom predvsem o moški seksualni aktivnosti v povezavi s tekmovalno uspešnostjo.   Američan John Dollard je sredi 30 let prejšnjega stoletja s sodelavci proučeval agresivnost in postavil trditev, da seksualna aktivnost negativno vpliva na agresivnost in s tem tudi na športni rezultat. Njegovo trditev so skušali znanstveno dokazati v mnogih raziskavah, vendar so se ušteli, saj niso vedeli, da se spoznanje v tem primeru ne da »ujeti« oz. dokazati. S psihoanalitičnega vidika se zdi, da je Dollard dobro sklepal – jasno, saj je bila psihoanaliza v njegovem času v razcvetu. Poznejši klasični raziskovalci pa so napačno sklepali – mislili so, da ima »laboratorjski« orgazem (»samozadovoljevanje na ukaz«) kaj skupnega z adrenalinskim seksom, ki ga športniki lahko prakticirajo s svojo partnerico dan pred tekmovanjem. Tak seks namreč lahko v negativno vpliva nek športni dosežek – čeprav se tudi to ne da eksperimentalno dokazati. Kot kriterij športne uspešnosti so optimistični raziskovalci športnikom »ukazali« »laboratorijski« (samozadovoljitveni) orgazmu, nato pa so morali opravljati nekaj motoričnih testov. »Optimistični« raziskovalci so mislili, da motorične teste lahko primerjamo psihomotorično aktivnostjo, ki se dogaja med neko športno aktivnostjo med tekmovanjem. S psihoanalitičnega vidika je to absurd oz. odločilna  metodološka napaka. V motoričnem testu vloga psihe (duševnosti) navadno nima posebne vloge, na tekmovališču pa je psiha bistvena. Tudi samozadovoljevanje (z orgazmom) še zdaleč ni primerljivo z adrenalinskim seksom (in orgazmom) z neko (naključno) partnerico. (Seks z dolgoletno partnerico lahko postane tako rutinski, da v glavi oz. spominu ne pusti nobenih »trajnih« posledic v smislu negativnega vpliva na športno uspešnost.) Seksualna aktivnost je skozi teoretski oz. psihoanalitični vidik lahko negativna za tekmovalno uspešnost takrat, ko ima športnik (trenutno) izjemno željo po seksualnosti z žensko. Če se mu želeni (adrenalinski) seks zgodi eno noč pred pomembnim tekmovanjem, mu misel na ta(k) seks ne zapusti glave. Namesto, da bi se koncentriral na pomembno tekmovanje, (pri sebi) ne more verjeti, da je seksualno osvojil neosvojljivo trdnjavo – žensko (dekle), ki mu je nastopala v fantazijah odkar je odkril, da obstaja tudi seks. Agresivnost, ki je pri večini »možatih«, predvsem kontaktnih športov tako pomembna, takšen adrenalinski seks nevtralizira oz. zmanjša – vsaj teoretično. Kot vidite – v tem prispevku govorimo o moškem športu in o moški seksualni aktivnosti v odnosu do tekmovalne uspešnosti. Zakonitosti in povezave med tekmovalno uspešnostjo in žensko seksualno aktivnostjo so bistveno drugačne. Razumevanje je zapleteno predvsem zato, ker človek v resnici ne ve, kakšen je njegov tok nezavednih misli. V sferah nezavednega so človekove misli (in sklepanja) čisto drugačne, bolj seksualne in manj sramežljive. Namreč – če iščemo univerzalnega junaka, ki ima status »subjekta, ki ženski obeta užitek« oz. »si ga ženska (seksualno) želi«, je to zagotovo (mišičasti) športnik – in to ne katerikoli, pač pa odličen športnik, zmagovalce, prvak, rekorder, junak … Ogromno motivacijske oz. libidinalne energije športniki premorejo ravno zato, ker predvidevajo in celo (nezavedno) pogojujejo, da bodo imeli pri dekletih več uspeha. Uspeh pa se po določeni spontani, samodejni in nezavedni logiki meri v seksualnih avanturah, v katere bi se lahko športnik »zapletel« na račun svojega statusa »(naj)boljšega« športnika. »Boljši moški (športniki) imajo privilegij v ženski želji«, je univerzalno seksualno oz. (med)spolno pravilo, ki velja tudi oz. še posebno v športu. To je splošno življenjsko pravilo. In če zmagovalec »zabije« adrenalinski »gol« (»koš«, ali kakšno drugo simbolno »vagino«) v seksualnem aktu, mu na tekmovališču tudi zmagati ni treba – zato mu tudi agresivnost upade. Športnik, ki je »zmagal« – beri: seksualno osvojil dekle oz. ženske že en večer prej – ne rabi dokazovanja še na sami tekmi. »Šport je nastal zaradi ženske«, je ena od psihoanalitičnih tez, ki skuša dopovedati, da je šport oz. tekmovalna igre v znatni povezavi z »borbami«, ki jih vsakodnevno med seboj bijejo seksualni konkurenti. Na nezavednem nivoju športni tekmeci predstavljajo »vrnjene (simbolne) očete«, torej seksualne konkurente za naslednico (infantilno oz. ojdipalno doživete) matere, torej za dekleta oz. ženske. »Boljši« moški in »lepše« ženske se med seboj izjemno kompatibilni oz. ujemajoči. Lepotice si (načeloma) ne izbirajo »suhoparnih« lepotcev, pač pa junake, prvake, heroje – športnike. In športniki oz. »boljši moški« (v nekem univerzalnem smislu) (načeloma) ne hlepijo po boljših ženska, pač pa po lepoticah. Število golov oz. košev (ali pa športnih zmag), ki jih dosežejo najboljši igralci v npr. žogarskih športov izjemno visoko (pozitivno) korelira s simbol(ič)nimi (seksualnimi) »goli«, ki jih dosežejo v vsakodnevni seksualni realnosti. Drugače rečeno: tisti športniki, ki veljajo kot odlični precej bolj pogosto nastopajo v ženskih fantazijah oz. željah kot kakšni življenjsko manj uspešni »samci«. In če je kaj, kar si moški najbolj želi, je to, da bi si ga ženske zelo (seksualno) želele. Ravno odličnost v športu podeljuje športniku status (seksualno) želenega. V ženskem športu pa je to univerzalno življenjsko pravilo bistveno drugačno. Tudi dekleta oz. ženske si vselej potiho, torej nezavedno, želijo, da bi si jih fantje oz. moški želeli. Toda v njihovem nezavednem so kalkulacije bistveno drugačne. Ženska lepota (telesna in obrazna) v teh računicah igra bistveno vlogo, pri moških pa ne. Korelacija s športnimi goli, ki jih zabijejo najboljše igralke v žogarskih športih so ponavadi v nepomembni ali celo negativni korelacij z »goli«, ki so jih te športnice bodisi realno deležne s strani svojih »princev iz sanj«, ali pa »deležne« zgolj v mislih oz. v fantaziji dotičnih »princev iz sanj«. Roko na srce: največ seksualnih »golov« so (lahko) deležna najlepša dekleta, »missice«, manekenke – športnice pa (načeloma) le pogojno, če so (dovolj) lepe. Vse te opevane lepotice se v realnosti sicer lahko otepajo seksualnosti, zagotovo pa precej bolj pogosto nastopajo v seksualnih fantazijah oz. v želji povprečnega moškega ali športnika. To pa je tisto, ker po tihem, torej nezavedno vedo vsi, tudi športnice. Med mladimi je to, dokaj univerzalno pravilo, zgolj slutnja, v dobi odraslosti, pa večino moških in žensk to dobro ve. Čeprav pravilo, da »vsaka metla svoj štil najde«, prav tako drži. To je izjemno kruto, neprijazno in neuvidevno pravilo, ki na žalost drži. Dalo bi se ga tudi dokaz(ov)ati, toda anketirancev in anketirank med športniki, ki bi bili pripravljeni izdati svoje seksualne avanture in svoje skrite fantazije, ne bi uspeli pridobiti k sodelovanju. Prav zaradi tega, dokaj univerzalnega pravila, je nemogoče enačiti seksualno aktivnost in tekmovalno uspešnost med športnicami in športniki. Zagotovo pa gola mišična moč, ki se manifestira v nekem motoričnem testu še zdaleč ni tiste vrste moč, ki se uprizori na športnem tekmovanju. Tudi sam orgazem v takšnem eksperimentu nikakor ne moremo sprejemati kot neko fiziološko dogajanje, pač pa kot psihološki fenomen. Samozadovoljevanje nima nobene neposredne zveze z nekim adrenalinskim seksom z neko seksualno partnerico (ali partnerjem, če govorimo o športnicah). Med samozadovoljevanjem ni nobenega adrenalina, nobene pristne realnosti, zgolj fantazija – želja po seksualni združitvi po »laboratorijskem« oz. (kopalničnem) samozadovoljitvenem orgazmu ostaja. Želja po športni zmagi je, tako kot seksualna želja, psihična in ne biološka oz. fiziološka. Orgazem v seksualnem aktu človeka psihično precej bolj izmuči oz. »izmozga«, kot pa samozadovoljevalni orgazem. »Rutinsko« samozadovoljevanje v procesu doseganja dobrega tekmovalnega rezultata ni omembe vredno, tudi rutinski seks z dolgoletno partnerico ni »nevaren« za »padec forme«. Zaplete se kvečjemu pri adrenalinskem seksu (npr. z naključno osebo) – pa še to se zaplete predvsem športnikom. Seksualnost pri športnicah je precej manj raziskana in teoretsko bolj zagatna. Možati športi in falične športnice nastopajo v drugi zgodbi kot ženstvene ženske v estetskih športih. Tudi njihova seksualnost je (verjetno) drugače organizirana in strukturirana. Prav tako obstaja razlika v negativnem učinku (adrenalinske) seksualne aktivnosti na tip športne panoge. Težko je namreč enačiti agresivne, npr. kontaktne športe z nekimi statičnimi ali estetskimi športi. Šah, streljanje, umetnostno drsanje in še morda kaj, se zdi popolnoma neprimerljivo z npr. agresivnimi žogarskimi,  kontaktnimi ali »eksplozivnimi« športi (meti, šprinti). Za konec pa še tole: ko sem bi sam fanatični mlad športnik, se mi je pri 17-letih zgodil »nočni seksualni adrenalin«, drugi dan (oz. čez nekaj ur) sem suvereno osvojil naslov državnega prvaka – pa ne zato, ker bi bil toliko boljši, pač pa sem odlično tekmoval. Univerzalnosti in svetega pravila v temi, ki smo jo obdelali, torej ni. Dobro je, da ste (s to psihoanalitično) teorijo seznanjeni, odločitev, verjetje in želja pa naj pri vas opravijo svoje. PS: https://www.roman-vodeb.si/ 
Teme
psihoanaliza ženske seksualnost

Zadnji komentarji

APMMB2

2019-12-01 06:38:50


Vodeb, si kljub temu kamplc. Ampak na svojem področju. Prav veliko se ne spoznam na področja, ki jih suvereno obvladuješ. Si prepričljiv, pred vsem zato, ker svoje trditve dokazuješ s primeri. Popolnoma dugače pa je, ko posegaš v ekonomijo, pravzaprav politično ekonomijo, kakor smo včash morali poimenovati marksovo latovščino. Marx ni Aristotel. Marx je imel omejen rok trajanja. Rok mu je že zdavnaj potekel in sedaj je samo še neužitna materija, ki jo je potrebno pozabiti. To, kar je zahteval pred 100 in večleti, je doseženo, preseženo. Verjetno ti je povsem jasno da se danes hvaliti z neverjetnim dosežkom maratonca na prvih olimpiskih igrah, je popolni nesmisel, tako je danes z marksizmom strašiti po ekonomiji je podoben absurd. Če ravno se lepo sliši, pa je Marx popolnoma neuporaben. Kot humanist veš, da je človek individualist. Ni ga možno unificirati. Vedno se bo rojevalo toliko takšnih in takšnih,malo drugačnih, različnih in še bolj drugačnih. Ekstremnih. Vsi skupaj bodo neko povprečje, ki pa niti slučajno ne bodo podobni marksovemu idelanemu človeku. Za socializem je potrebno zgraditi novega človeka To ni uspelo še nikomur. Kolikor vem je prvi to poizkusil Prokrust.In za njim še mnogi, vse do Pol Pota. Nikomur ni uspelo in zato se teorija socializma ne bo nikoli mogla uveljaviti. Če povežeš svoje izkušnje z ekonomijo, boš mogoče razumel Simiča. Če se temu odpoveš, pa se potem s Simičem raje ne spopadaj.

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Ženske, ki ne poznajo svojih bioloških očetov – III. del