(Psiho)Analiza neke (politične) gluposti
Roman Vodeb

Sreda, 15. november 2017 ob 10:54

Odpri galerijo


Sit sem vseh teh (številnih) patetičnih povolilnih analiz! Saj ne, da so slabe – dobre pa tudi niso … In so me spet zasrbeli prsti. Spet moram stegniti jezik. Če bi drugi politični analitiki in komentatorji povedali vse tisto, kar mora biti povedano, bi jaz bil tiho. Na paradigmatsko podoben način Šarcu ne bi bilo treba kandidirati, če bi bil Pahor dober predsednik. In natančno to logiko bi moral Šarec (testosteronsko) servirati Pahorju, pa bi verjetno dobil volitve … Tako pa je preveč ovinkaril – ni se povsem znašel (jaz bi se bolje). No, za politične sladokusce sem spet malo (teoretsko, interpretacijsko »masturbiral« … Pojdimo po vrsti.

Kar se mene tiče – jaz osebno nizke udeležbe na sedanjih predsedniških volitvah – niti na katerihkoli drugih – ne dramatiziram, niti ne obsojam; na podoben način ne, kot moj srednješolski sošolec – FDVjevec – Samo Uhan (v Studio City). Mene osebno bolj moti, da vsaka »ovca«, ki ima 5 minut časa (in »sušo v glavi«), ali pa senilno vegetira na smrti postelji ali pa je s pol riti (in z mlečnimi zobmi) še v plenicah, enakopravno voli, kot nek modrec, ki je preštudiral vse, kar je mogoče (političnega) preštudirati ... Mnenja sem, da naj voli(jo) tisti, ki se vsaj približno poglobi(jo) v naravo nekega političnega problema/kontekst – v konkretnem primeru problema predsednikovanja (dosedanjega predsednika države Boruta Pahorja). Šele, ko nek potencialni volivec ve koga voli, zakaj ga voli in zakaj nekoga drugega ne voli, naj gre na volitve. Sicer pa naj raje ostane doma. Nizka volilna udeležba bi bila lahko celo dobra – v primeru, da bi na volitve hodili samo tisti, ki bi dobro preštudirali ozadje neke politične stranke, njihove (politične, gospodarske, ekonomske …) programe, in če bi dostojno profilirali vse kandidate, ki so na različnih kandidatnih listah ... Tako pa na volitve vneto hodijo predvsem transferno kontaminirane »ovce« z opranimi možgani ali pa zabrazgotinjene z neko politično kalvarijo.

Glede na to, da je moj um »kontaminiran« s številnimi modrostmi in s filozofskim pogledom v naravo marsikaterega političnega konteksta – torej tudi teh predsedniških volitev – in glede na to, da imam določena psihoanalitična znanja, sem v drugem krogu predsedniških volitev kritičen na drug način kot ostali kritiki, ki dramatizirajo nizko volilno udeležbo (v prvem in) v drugem krogu. Meni se vse bolj »zdi«, da je nizka volilna udeležba posledica kolektivnega obupa, torej izgorelosti (ki je ne smemo mešati z depresijo) in primesmi nekakšnega nacionalnega (beri: slovenskega kolektivnega) mazohizma, ki ima še primesi sadizma, kar je za mazohizem značilno. Mazohizem je – po Freudu – vase obrnjeni sadizem. Človek v osnovi/izvorno ni kar mazohist, pač pa sadist – in hkrati »polimorfni perverznež«, saj si nenehno prizadeva, da bi (predvsem) užival. Simptomatska apatičnosti velikega dela volilnega telesa ima (po mojem psihoanalitičnem videnju) pri mnogih volivcih še neko nezavedno sadomazohistično valenco. Mazohistična (nezavedna) fantazma gre verjetno v (približno) tole smer: »Juhuhu, Pahor je spet zmagal! Spet bomo trpeli! Spet se bomo zgražali in zvijali v mukah! Vendar bodo trpeli tudi tisti, ki so posredno, ali pa neposredno omogočili, da je Pahor spet zmagal. In uživam že sedaj, ko se trpljenje še ni začelo, a vem, da se bo.« Mazohizem pa se očitno prelevi v neposredni sadizem preko (nezavedne) fantazma: »Narod kar naj trpi! Čim bolj naj trpi! Zakaj so ga pa spet volili?! Zvijajo naj se v mukah blefa pocukrano osladnega Boruta Pahorja!«

Ne samo, da ljudje predsedniške volitve vse bolj dojemajo kot nekaj nesmiselnega, odvečnega, celo absurdnega – in ravno Pahor je s svojim osladnim narcističnim blefom poskrbel, da je ljudi, potencialne volivce t. r. »minilo do življenja« in ne gredo niti na volitve. Na volitve tokrat niso šli predvsem tisti, ki jim Pahor ni blizu. In ljudje/državljani – torej velik del volilnega telesa – so v svoji življenjski bedi (ki je politično pogojena) simptomatsko postali avtodestruktivno mazohistični. Kot bedniki so – vsaj nekateri – očitno začeli v mazohizmu (nezavedno) uživati. Vsaj na teh volitvah se zdi, da se je dobršen del volivcev dobesedno mrcvaril – nekateri so za kazen v prvem krogu volili celo Šiška (ki je bil po mojem iskrenem psihoanalitičnem prepričanju celo manj primeren kot Angelca Likovič). Volitev Šiška (v prvem krogu) je mogoče prebrati kot simptom – posledico nekega nacionalnega političnega absurda. Kolektivni (nezavedno motiviran) mazohizem se stopnjuje, torej sprevrača celo v sadizem do lastnega naroda, kar meji že na nekakšno nacionalno psihozo. Zdi se, da je ob takšnem Pahorju, kot smo ga bil deležni v minulih petih letih, takšen (psihotičen) sadomazohizem neizbežen. Ta kaznovalna sado-mazo paradigma je celo retroaktivna – v smislu: »Pred petimi leti smo zamenjali dovolj dobrega Danila Türka – izvolili s(m)o Pahorja … – in sedaj moramo trpeti, še naprej, še en mandat! Ker: kazen  (za našo glupost) mora biti vzgojna in trajna!«

Vendar, Pahorjeva zmaga sploh ni absurdna na tak način kot jo nekateri vidijo. Pahorjeva zmaga je za nekatere – zato, da se izognejo jezi in žalovanju – postala perverzna sadomazohistična naslada, ki gravitira v register črnega humorja. Izvolitev Pahorja je »(črna) komedija« v kateri volilni abstinenti in »ne-pahorjanci« (beri: volivci Šarca) – vsaj nekateri – sedaj, ob žalosti, (še) sadistično uživajo, ker vedo, da bodo njihovi sodržavljani, ob ponovnem/ponovljenem Pahorju, trpeli. Svoj mazohistični užitek pa gradijo na avtodestruktivni fantazmi: »Trpeti moram, ker sem premalo storil za to, da Pahor ne bi spet zmagal!« Grozljivo je to, da so s transferjem opranim (Pahorjevim) »ovcam« in fobičnim desničarjem, nista prišla do živega niti Kučan, niti Janša, niti vsi tisti (levi) intelektualci, ki so še pred prvim krogom volitev pisali patetična pisma in zganjali neko peticijo. Te »ovce« so ostale neposlušne, neubogljive – jasno, ker jim in transfer in kronično prestrašenost – beri: (politična) fobičnost – diktira nezavedno.

Po eni strani je del levega sadizma naperjen proti desnim sodržavljanom. Mnogi levičarji so t. r. »svojega« Pahorja »skužili« (res da precej prepozno), in za takšen obrat je bil potreben boleč uvid, zabeljen s samokaznovanjem – t. r. avtokastracijo. (Desni mazohizem ima pač drugo logiko.) Leva sadistična logika temelji na kaznovalnem sklepu – torej, da je čisto prav, da narod pod vnovičnim Pahorjevem predsednikovanjem (še bolj) trpi. Ves ta nacionalni sadomazohizem se na nek način mora dogajati! Prav je, da se dogaja! Prav je, da gre vse še bolj narobe! Predsednikovanje vendarle ne bi smel biti nedeljski hobi, ki blagodejno godi nekemu narcisu (Pahorju), kateremu »je politika (že od nekdaj) velika ljubezen«. Lete 2012 sem ravno pri profiliranju Pahorja (iz)rekel, da »gorje narodu, ki ima za predsednika (vlade) politika, kateremu je politika že od nekdaj velika ljubezen«. (http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/vodeb-predsednik-ima-podobno-hecen-problem-kot-nogometni-zvezdniki.html)

Pahor je po mojem (psihoanalitičnem) videnju kičasta ikona slovenske politike. In mazohistična glupost volivcev – beri: »ovc« – mora biti resnično »nagrajena«, torej kaznovana – še posebno desna. Veliko desničarjev je namreč v svojih zavestnih kalkulacijah volilo Pahorja – ker so se bali Šarčeve levosti. Čeprav … – prav mogoče je, da desni mazohizem (s primesmi sadizma – torej sadomazohizem) v resnici bazira na kaznovalni, torej sadomazohistični nezavedni fantazmi: »Če s svojimi (slabimi) kandidatkami (bodisi Romano Tomc, Ljudmilo Novak, Angelco Likovič, Suzano Laro) nismo bili konkurenčni – ne Pahorju, ne Šarcu – potem moramo pod vnovičnim Pahorjevim predsednikovanjem sami (mazohistično) trpeti, skupaj z nami pa mora trpeti cela Slovenija, še posebno levica!« Del tako koncipiranega desnega (nezavedno-fantazmatskega) sadizma je v resnici pro-šarčevsko levico dejansko (pri)zadel …

Res je – Pahor se lahko sedaj (v novem mandatu) strezni/popravi (in to je tudi obljubil) v toliko, da za nameček postane še manj pocukran, manj osladen, manj narcističen in bolj delaven, bolj (v)slišan, bolj odločen. V njegovo dobro in v dobro slovenskega naroda, naj se še enkrat (resnično) poglobi v vse, kar mu je očital Šarec (in ostali protikandidati v prvem krogu); nato pa naj skopira – oz. resno vzame – vse Šarčeve predloge (beri: njegovo artikulirano vizijo predsednika, vključno s korekcijo političnega sistema), s katerimi je Šarec nameraval konstruktivno izboljšati predsednikovanje oz. predsedniško funkcijo. Namreč: ravno (»desni«) Pahor se je »hvalil«, da kot predsednik ne bi nič izboljšal. Kljub temu, da nikoli ne bo moralna avtoriteta – z vsemi (znanimi in neznanimi) grehi pač ne more biti – bi lahko, če bi zamenjal svetovalce (in poslušal »modrece/strice iz ozadja«), postal boljši predsednik, kot je bil v minulem mandatu. Na nek način, bi si Slovenija to zaslužila – čeprav si v resnici zasluži mazohistično trpljenje (še naprej), natančno zato, kar ga je Slovenija – torej večina tistih, ki so prišli na volitve – volila. Osebno me prav zanima, kakšen bo »upgrejdana« (izboljšan, nadgrajen) verzija Boruta Pahorja – verzij 2.0 … Bojim pa se da bo Pahor še naprej »ribaril v kalnem«, in: levičarje bo jezilo, ker bo Pahorja zanašalo v desno; desničarji pa bodo na smrt prestrašeni, če bodo »modreci/strici iz ozadja« Pahorju svetovali korekcije političnega sistem – v smer večjih kompetenc predsednika države. Namreč: desnica se teh spremembe boji kot hudič križa, ker ve, da še naslednjih nekaj desetletij – vse dotlej, dokler bo »popucala« svojih ideoloških zablod vezanih na NOB (in domobrance) ter razumela socializem/komunizem (in mu odpustila) – ne bo imela svojega (desnega) predsednika države. V isti sapi se bo morala desnica tudi sprijazniti, da je sedanji poveličevan (divji) kapitalizem vsaj tako slab, kot je bil prejšnji (real)socializem – ne pa da ga, ob vsej tej perverznosti in krivičnosti (in poveličevanju razlik med bogatimi in revnimi), kuje v zvezde.

Zdi se, da zaradi številnih nacionalnih gluposti, ki jih imamo za izvoz, medsebojnih zamer (med levico in desnico), Slovenije ne morejo rešiti niti parlamentarne volitve. S tako spodletelim in medsebojno skreganim narodom – beri: volilnim telesom – se čez pol leta Sloveniji (spet) ne piše nič dobrega. Desnica je tudi tista, ki je (pred več kot 25 leti ustavno) preprečila, da bi imel predsednik države večje kompetence kot jih ima sedaj (bali so se predsednikovanja Kučana) – in natančno za povečanje predsedniških kompetenc se je v svoji kampanji zavzemal tudi Šarec (in zopet se ob teh predlogih zmrduje ravno desnica, ki še nekaj desetletij ne bo imela predsednika države).

Marjan Šarec (in nekaj njegovih najbližjih in malce zaslepljenih kolegov in fanatičnih pristašev) je sicer sedaj dobil krila. Vendar: Šarčev volilni uspeh je (malce) zavajajoč, malce fiktiven, navidezen. V resnici Šarec – on, kot politična figura, kot (samostojni) predsedniški kandidat – sploh ni dobil toliko glasov, kot je razvidno iz vseh teh povolilnih statističnih analiz. Nekakšna (suhoparna) preslikava sedanjih predsedniških glasov na parlamentarne volitve, je popolnoma zgrešena. Volivci so – še posebno v drugem krogu – (pretežno) v resnici volili »ne-Pahorja«, ne pa Šarca, in to vsi politični analitiki (pravilno) ugotavljajo. Zato Šarec na državnozborskih volitvah nikakor ne more dobiti toliko glasov, ker takrat ne bo fenomena »ne-Pahorja«. Fenomen »ne-Janše« pa verjetno tudi ne bo dovolj markanten. Kar izriniti SMC in Cerarja iz političnega prizorišča to pač ne bo mogoče – in Cerar/SMC tega tudi ne bo dovolil.

Šarec bi sicer lahko bil dober predsednik države, veliko boljši kot Pahor – resnici na ljubo pa bi bil lahko tudi slab. Briljanten predsednik Vlade pa skoraj zagotovo ne bi bil – ker za seboj nima niti prave ekipe, in niti ne kaže, da bi jo lahko s svojo »ne-karizmo« dobil (razen, če ne angažira nekaterih »stricev iz ozadja« (ala Gregor Golobič), brez katerih se lahko v (top) politiki popolnoma izgubi. Šarcu manjka še nekaj bistvenega za top-politiko: to je karizma. (OPOMBA: »strici iz ozadja« so še kako pomembni za Slovenijo – in morajo biti prisotni. Pahor bi brez njih popolnoma zavozil. Ampak, morajo biti pa modri in preudarni.)

O Šarcu je potrebno reči še tole. To, da je bil, kot poroča tednik Mladina, prva tri leta svojega življenja v reji, potem pa je bil posvojen, je treba pri njegovem profiliranju malce vendarle upoštevati oz. »jemati v obzir«. Namreč – otrok, ki se ne čuti ljubljenega s strani (bioloških) staršev (pestijo ga bojazni na temo: »Zakaj sem bil zvržen?!«) in ima celo neke anomalije v oralni, analni in falično-ojdipalni fazi – zna biti osebnostno/psihično specifičen, torej zaznamovan. Pogosto takšni otroci – zaradi te svoje specifike v povezavi z intrapsihičnim (nezavednim) občutkom nesprejetosti oz. neljubljenosti – razvijejo določene kompenzacijske obrambne mehanizme, tudi talente, celo genializme, načeloma s primesmi grandioznega oz. patološkega narcizma, vsaj latentnega. Kako točno in v kolikšni meri je zaznamovan Šarec, je težko reči. Lahko pa rečem tole: če bi se Šarec sedaj, ko ni zmagal na predsedniških volitvah umaknil iz top politike in bil še naprej zgolj kamniški župan – torej, se ne bi šel nadaljnje državnozborske politiki – bi si upal reči, da je bil v resnici odličen kandidat za predsednika države. Ravno to, da se je državi in državljanom ponudil, da je – v njihovo dobro – predsednik države, bi pomenilo, da si top politike v resnici, osebno sploh ne želi. Iskreno se je – zgolj in samo – dal na uporabo, in bil na volitvah »zavržen«. Sam pri sebi si lahko reče: »Vsaj poskušal sem pomagati svoji državi – ker: osebno si sploh ne želim biti predsednik.« Če je v svoji psihični realnosti premogel tovrstno sklepanje, potem bi bil odličen predsednik države in ne zgolj narcistični povzpetnik, ki je prelisičil domala pol volilnega telesa. Torej: če se Šarec odloči za nadaljnjo politično kariero v Državnem zboru – kar je kot potezo celo »kuvertiral« – torej, da se vidi v parlamentu, celo kot mandatar, potem verjetno ne bi bil ne dober predsednik države, pa tudi dober mandatar ne bi bil; izpadel bi kot (še en) narcistični povzpetnik, ki si (simptomatsko in nezavedno) želi predvsem moč, oblast in javni aplavz – beri: narcistično gratifikacijo.

Naj za konec rečem še tole – in tudi tega ne boste slišali od nobenega drugega političnega analitika (tudi od Vesne V. Godina ne) … Na področju »novih obrazov« na slovenskem političnem prizorišču veljajo določene (psihoanalitične) zakonitosti – »zvezda stalnica«. Pojavljajo se lahko – vsaj trenutno, v tem obdobju – predvsem na levi. Desnica je za nove obraze t. r. imuna. Zakaj?! Na tej točki so ostali politični analitiki »mrzli«, ker ne štekajo ne zakonitosti (psihoanalitičnega) TRANSFERJA, niti jim niso znani nekateri ključni psihoanalitični koncepti (Vesna V. Godina je okrog tega »štekanja« seveda izvzeta). Namreč: velik del (sodobne) levice je prežet s »specifično«, torej »liberalno« (primarno) družino, v kateri »domuje« neavtoritativni oče (če je sploh prisoten) in falična, karieristična/emancipirana mama. Posledično je velik del levice, ravno zaradi svojevrstne simbolne kastracije očeta, nagnjena k ateizmu. (To, da, če ni očeta, ni ustrezne dispozicije za verovanje v Boga, je dokaj univerzalna psihoanalitična zakonitost, ki jo je Freud utemeljil skozi ateizem Leonarda da Vincija.) Torej – problem slovenskega ateizma ni v tem, da bi bil ateizem nasledek socializma, torej režimsko zapovedanega ateizma, pač pa »kolabirani« (beri: simbolno kastrirani) oče, ki v resnici na svojevrsten način t. r. zapoveduje, napoveduje in narekuje ateizem. Ravno zaradi simbolne kastracije očeta, se mnogi levi volivci nikakor ne morejo (transferno) okleniti neke svoje (leve) politične figure/avtoritete, kar je, po drugi strani, značilnost slovenske (konservativne) desnice. Tako SDS, kot NSi imata svoje transferne figure/like: Janez Janša je (simbolno »vrnjeni«/transferirani) oče za svoje volivce; in tudi/celo Ljudmila Novak je za svoje volivce postala nekakšna (simbolno »vrnjena«/transferirana) mama. Transferni odnos z (neko) ideologijo – v primeru NSi je to krščanstvo – je značilen za (slovensko) levico. Onstran transferja z ideologijo pa stoji mama. (Zdi se, da je srednja religiozna ikona na Slovenskem – zaradi falične mame – bolj devica Marija in ne Jezus Kristus ali Bog/Jahve.) Levo volilno telo, ki je na Slovenskem nekoč imelo Tita (»v Titove hlače« je v času osamosvojitve skušal stopiti Kučan, pa so mu bile prevelike) – in Tito je bil »oče naroda«; sedaj pa je levica v transferju z ideologijo (kot simbolom mame), in ne z moškim likom kot simbolom očeta.

Tudi sicer so časi prisotnosti »očeta naroda« v Sloveniji mimo. Zadnji »oče naroda«, ki je sicer še živ, je bil – ali pa vsaj skušal biti – Milan Kučan (kljub temu, da je bila – in je še – desnica z njim v negativnem transferju). Levica si – za razliko od desnice – lahko privošči nove (politične) obraze, ker se fenomen (psihoanalitičnega) transferja na levici obnaša drugače, specifično. (Levica t. r. nima svojega »očeta« – tudi Kučan kot zadnji »oče naroda« vse bolj bledi.) Namreč: (fantazmatska) želja oz. ideja (marsikaterega »lutajočega« levičarja) po tem, da bi bil oče (nekdo) drug oz. drugačen – zaradi ločitev oz. razdrtih družin mnoge (ločene) mame otrokom vsiljujejo nove očime – se mnogi levi (ateistični) volivci vedno znova navdušujejo za nove politične obraze; in ravno zato se lahko na vsakih parlamentarnih strankah pojavljajo »novi obrazi« (in njihove/nove stranke), ki potem na volitvah celo zmagujejo. Politične lojalnosti je na levici tako vse manj. Levi volivci ne znajo biti zvesti neki stranki, nekemu voditelju, ker le-ta zanje ne zna biti in ne more biti simbolni (»vrnjeni«/transferirani) oče (kvečjemu je lahko »poredni sin«, kakršen je (bil) Luka Mesec). (Levica je, skozi transfer, zvesta ideologiji kot simbolu matere.) Natančno po tej, po svoje spodleteli transferni paradigmi (po eni strani vezani na »novega«/»zamenjanega« očeta in staro ideologijo), se je med levimi volivci »prijel« Zoran Janković (in njegova Pozitivna Slovenija) in sedanji Miro Cerar (in njegova SMC) – delno pa sta se po tej zakonitosti (politično) »prijela« tudi Golobičev ZARES in Virantova stranka LGV, pa tudi Zavezništvo Alenke Bratušek. (Anarho-liberalna Združena levica je prišla v parlament po drugi zakonitosti.) Torej: če nek volivec kot otrok ni bil deležen harmonije z (dobrim) očetom, če ga ni spoštoval, ali če si je celo želel, da bi bil njegov oče nekdo drugi, ali da bi se (»preveč slab«) oče spremeni, ali pa, če mu je mama celo vsilila novega »očeta«/očima, potem se tak volivec/volivka precej rad »obrača po vetru«, torej z lahkoto menja politične voditelje in na vsakih volitvah preskakuje iz stranke na stranko, od enega političnega voditelja, do drugega ... Dalo bi se celo reči, da se v tovrstnem (simptomatskem) preskakovanju odraža nezavedno iskanje (infantilnega/ojdipskega) očeta – (nezavedna) zbeganost in svojevrstna (potlačena/nezavedna) stiska je t. r. logična, pričakovana …

Seveda bi se dalo na to temo reči še precej. Politika je domena nezavednih procesov – in nezavedno je veliko kot vesolje, le zaznavati ga je treba (z umom). Se pa najde okrog 20 odstotkov ljudi/volivcev, ki znajo sami sebi pogledati v nezavedno – oz.: njihova zavestna presoja pretenta nezavedno in dejansko preštudirajo celo program neke stranke ali (predsedniškega kandidata, mandatarja). Ampak – ko je na tapeti politika in politiki pa tudi volivci, je treba vedno znova poudarjati, da so vselej na delu številni nezavedni (obrambni) mehanizmi (in procesi), ki popolnoma kontaminirajo »svobodno voljo« in politično treznost. Itd. Itd. Itd.

 

Teme
psihoanaliza volitve Borut Pahor marjan šarec mazohizem Politika
Zadnje objave
Troha ne neha
Ko je Troha s svojo versko sekto dežural pred RTV od srede maja pa do septembra – ko so potem nasilno vdrli v RTV – sem redno kritično govoril o dotičnemu guruju in tudi o nekaterih njegovih pristaših (najbolj se mi je smilila Saša Petek, ki sem jo tudi največkrat omenjal). Vsak stavek, ki sem ga izrekel o njem – kot histrionično-narcistični osebnosti – lahko argumentiram na številne načine, in tudi podprem s številnimi dokazi. V zadnjih 20 letih sem dokaj podrobno spremljal javne nastope »pojočega majorja«, zato, ker je SOCIOLOGIJA NOROSTI, moja priljubljena tema kritičnega mišljena. Nenazadnje sem to temo posredno obdelal tudi v svojem 2. magisteriju na Sociologiji kulture (na FF). Knjiga, ki jo trenutno pišem je »Kritika psihiatrije skozi psihoanalizo« – zato natančno vem, o čem govorim in hkrati tudi vem, da bi redkokateri psihiater o Trohi, njegovih ovčicah in njim podobnim povedal več, kot lahko povem jaz. Kritično pa govorim o teh temah zato, ker je to dobro za narod, za državo – in ker je kritično mišljenje tudi moje družbeno poslanstvo. Držim se načela, da je »greh molčati, ko je treba naglas spregovoriti«. Na dovolj vljuden način sem – predvsem Saši Petek in tudi Trohi osebno – razlagal detajle histrionične osebnosten motnje, obema sem tudi razložil fenomen (psihaoalitičnega, Freudovega) transferja. Troha pa še vedno tumba svoje. In potem se brani tako, da mi v »post« na FB napiše tole (MOJI KOMENTARJI BODO DOPISANI Z VELIKI TISKANIMI ČRKAMI): »… mi (NIKOLI NE NGRE ZA »MI«, PAČ PA ZA IZKLJČNO TRHOATOV: »JAZ SEM …«) nikogar ne ščuvamo k uporu (V VSAKEM VIDEO OZ. NAGOVORU TROHA DOBESEDNO ŠČUVA LJUD IN JIH NAPELJUJE K UPORU, VSTAJI), osveščamo pa ljudi (OSVEŠČANJE POMENI PRANJE MOŽGANOV S TROHATOVO PSIHOTIČNO LOGIKO), da bi spoznali zakaj v resnici gre v tej državi, ker smo eni to raziskali v dolgih letih raziskovanja. (»DOLGA LETA RAZSIKOVANJA« SI LAHKO PRIVOŠČI TISTI, KI JE PREBRAL TOLIKO IN TOLIKO KNJIG, NE PA NEK SREDNJEŠILEC, KI NERGA ZARADI NARAVE SVOJE RANJENE OSEBNOSTI.) Če vi tega niste naredili in tudi se ne želite soočiti z resnico (RESNICO?! TA FILOZOGSKI POJEM BO TREBA MALO EPISETEMOLOŠKO PREŠTUDIRATI!!) o tem kdo nam vlada in na kakšen način to počne, je to vaš problem in ne naš. (TO JE V RESNICI PROBLEM VAŠE OSEBNOSTNE PATOLOGIJE IN NANAŠALNIH BLODENJ, KI SO VČASIH V RANGU PSIHOTIČNOSTI) Nebuloze, da širimo, a res??? Boste to argumentirali v nadaljevanju. Je možno spoznati zakaj v resnici gre v tej državi v resnici iz Osvobodilnega programa narodne enotnosti OOPS - Osvoboditev, Očiščenje in Preporod Slovenije, ki zdravi vzroke in ne zgolj simptome bolezni naše države, s katerimi se ukvarjajo vsi programi strank na sceni in vsi, ki se hočejo na politično sceno še preriniti. (VAŠ »OOPS« JE KONSTRUKT VAŠE OSEBNOSTNE MOTENOSTI, HISTRIONIZMA IN GRANDIOZNO NARCISTIČNE PSIHOPATIJE – VI PA MISLITE, DA STE EDINI TOLIKO PAMETNI, DA VESTE KAJ IN KAKO BI BILO TREBA UPRAVLJATI Z DRŽAVO. TAKO ILUTIJO IMAJO SAMO ŠE NORCI NA ZAPRTEM ODDELKU KAKŠNE PSIHIATRIČNE KLINIKE. RESEN INTELEKTUALEC SI TAKŠNIH UTVAR NE DELA V SVOJI GLAVI.) Glede na to, da se imate za pametnega človeka vas vabim, da naredite konstruktivno recenzijo VIZIJE SLO 2030 in pričujočega programa OOPS, da morda še kaj izboljšamo, ker je to še vedno osnutek. (VAŠ PRGORGRAM »OOPS«, VAŠA VIZIJA, JE PROIZVOD ŠTEVILNIH KOGNITIVNIH DISONANC, NELOGIČNOSTI IN NESPOSOBNOSTI SKLEPANJA, KI JE POSLEDICA VAŠE OSEBNOSTNE/PSIHIČNE ZMOTENOSTI. VAŠ PROGRAM/VIZIJA JE OTROČJI FANTAZISKI SPIS, KI NIMA VEZE Z REALNOSTJO!) Ko bomo prišli do točke, ko bo treba narediti načrte za ureditev področji življenja in dela pa se bomo v okviru zdravstvenega sistema morali spopasti tudi z delom, ki vas očitno zelo zanima, zato boste takrat lahko pokazali vse kar znate. (ČE BI BILA TA PRAVLJICA URESNIČLJIVA, BI BIL JAZ DEL PSIHIATRIČNEGA IZOBRAŽEVANJA, KI JE SEDAJ HERMETIČNO ZAPRTO ZA DRUGAČNA, TOREJ PSIHOANALITIČNA ZNANJE. VI PA FANTAZIRATE PO NAČELU: »SANJA SVINJA KUKURUZ!«) Ko bo treba narediti korektno oceno stanja na področju mentalnega zdravja Slovencev, kaj je na tem področju dobro narejenega, koko v tujini, v nam primerljivih državah urejajo te stvari, potem se bo pa izdelala vizija tega področja in seveda kratkiročni, srednjeročni in dolgoročni načrti za ureditev in razvoj. Poseben poudarek pa bi po moje moral biti tudi tukaj na razkrivanju vzrokov, ki povzročajo toliko psihičnih stisk med ljudmi in kako poskrbeti za preventivno skrb za psihično zdravje naših ljudi. (VI GOVORITE KOT OTROK, KI POJMA NIMA O NIČEMER. VAŠE UTOPIČNE ILUZIJE IMAJO SVOJE IME: »SSEE NNEE, DDAA!!!« UJELI STE SE V DUNNING-KRUGGERJEV EFEKT NEVEDNOSTI. ALI DTUGAČE POVEDANO: VI TAKO SUVERENO ČISTO NIČ NE VESTE, DA BRCATE NA VSAKEM KORAKU V TEMO.) Mi nismo razgrajači (TUDI RAZGRAJATI ZNATE, STE POKAZALI V STUDIJU, KO JE BILA PREDREFERENDUMSKA ODDAJA O ARHIVIH!!!) in ne želimo nakopičenih problemov reševati z nabildanimi mišicami, (VI NIMATE NE MIŠIC, NE MOŽGANOV, SAMO »GOBEC IN SAPA VAS JE«, PA NOBENE PAMETI, NOBENE PREVDARNOSTI, NOBENE OLIKE.) zavezani smo k miru (VIS STE POOSEBLJENA AGRESIVNOST!)V, dialogu in iskanjiu najboljših rešitev, zato smo in želimo, da se na RTV SLO odpre medijski prostor (ZA KOGA PA?! ZA VAS, ZA NORCE?! ZA VAŠKE POSEBNEŽE?! ZA EGIDIJA KOZJEKA. DSAŠO PETEK IN VAS, PA NOREGA ŠORLIJA?! A SE VAM MEŠA?!), da se v teh zelo prelomnih časih odpre konstruktivno razpravo o predlogih novega družbenega dogovora h kateremu lahko predlaga svojo idejo, predlog ali kritiko slehernik. (VI BI RADI PO BLIŽNJICI PRIŠLI NA OBLAST!! POJDITE NA VOLITVE, TAKO KOT SE DOGAJA V CIVILIZIRANIH DEMOKRACIJAH. VESTE KOLIKO % BI DOBILI NA VOLITVAH?!?! NIČ!!!) Izključevanje na način, "Troha je popolnoma nor", (SVOJE NOREOSTI SE NOBEN SHIZOFRENIK/PSIHOTIK NE ZAVEDA! NANAŠALNE BLODNJE IN HALUCINACIJE VSAKEGA NORCA, SO ZANJ NEOPAZNE – TOREJ JIH NE PREPOZNAVA!) "Saša je zarukana kmečka bunka" (TEGA JAZ NISEM REKEL! JAZ GOVORIM O KOGNITIVNI DISONANCI, NE PA O ZARUKANOSTI. SAŠO PETEK IN NJENEGA MOŽA SEM MED DRUGIM TUDI DOBRONAMERNO POSVATI PRED VAMI, KER IMATE NANJO IZJEMNO ŠKODLJI VPLIV. ONA JE RANLJVA TUDI ZATO, KER JE IMEL OČE SHIZOFRENIJO.) pač ne vodi v iskanje rešitev (VI STE ZADNJI, KI BI SMELI ISKATI KAKRŠNEKOLI REŠITVE – KER STE POPOLNOMA IZGUBLJENI, NEZRELI IN OSEBNOSTNO/PSIHIČNO RAZŠTELANI.) pač pa je to pomoč tistim, ki so spravili našo družbo v moralni razkroj in pomoč njim, da na koncu vse skupaj eskalira v nasilje in kaos. (T.I. »MORALNI RAZKROJ« JE NAJVEČJI ZALOGAJ ZA NAS, KI SE RESNO UKVARJAMO Z PROBLEMI DRUŽBE. VI PA STE ZGOLJ »VAŠKI POSEBNEŽE« S SREDNJEŠOLSKO IZOBRAZBO, KI POJMA NIMATE T. R. O NIČEMER – OSNOVNIH KONCEPTOV SOCIOLOGIJE, PSIHOLOGIJE IN POLITOLOGIJE NE OBVLADATE, POLNI STE KOGNIZTIVNIH ZDRSOV, DISONANC – PKOODLJIVI STE ZA NAROD, DRUŽBO, SLOVENIJO.) Taga pa upam, da si ne źelite. (VI RABITE ZEMELJITO ZDRAVLJENJE – IN S TABLETI ŠE BOLJ PA S PSIHOTERAPIJO. PODOBNI STE EGIDIJU KOZJEKU IN ANDREJU ŠIŠKU – NEKAKŠEN KLON MED OBEMA. VAŠA HISTRIONIČNA OSEBNOSTNA MOTNJA JE UNIKATNA, MALO SE POGLOBITE VANJO, IN BOSTE VIDELI, DA JE … AH, SAMI SE UKVAJATE S TEM. MOJA DOLŽNOST JE PREDVSEM, DA ZAŠČITIM DRUŽBO PRED VAŠIMI KVARNIMI VPLIVI.) Iz programa v povezavi boste morda razumeli, da se nihče od nas ne preriva nikamor, pač pa želimo (ŽELIMO?!?!?!) ustvariti možnosti, da bodo v Sloveniji prišli v ospredje najboljši med najboljšimi izbrani po načelih pozitivne kadrovske seklecije, po merilih resnične stroke, dobre morale in etike in na podlagi programov za razrešitev nakopičenih problemov na področjih, ki jih obvladajo in jih bodo v kandidacijskih postopkih predstavili. (TO, KAJ SI VI ŽELITE IN KAKO SE JE VAŠ PSIHOPATIJA SPEČALA S TO VAO ŽELJO JE POSLASTICA ZA NAS, KI SE UKVARJAMO S »SOCIOLOGIJO NOROSTI«, KATERE INHERENTNI DEL STE. ČE BI SE DRŽALI KAKRŠNEKOLI KADROVSKE SELEKCIJE, BI BILI V ŽE ZDAVNAJ INVALIDSKO UPOKOJENI, TAKO PA STE BILI ZGOLJ NAGNANI IZ »SV«) Evo, imate možnost, da pokažete svoje znanje in sposobnosti in boste kritične misli do psihiatrije, ki jih pišete v vaši knjigi lahko skupaj s somišljeniki udejanjili v praksi, da bo tudi to področje v času recimo 10 let vzgledno urejeno. JAZ DEJEM DRUŽBI, TOLIKO, KOLIKOR MI TO DRUŽBA OMOGOČA Z VSEMI PROTOKOLI, KI VELJAJO ZA MEDIJE. MNOGI SO MNENJE, DA MI JE PO KRIVICI ONEMOGOČEN DOSTO DO »MSM« - NPR. DO »RTV« - AMPAK JAZ SE NE MEČEM NA TREPALNICE, NITI NE VDIRAM V STVBO »RTV«, KER SEM KULTIVIRAM, POZNAM BONTON, KER IMAM – ZA RAZLIKO OD VAS – MORALNO RAZSODNOST. Sicer sem prepričan, da se bo marsikaj na tem področju uredilo samo po sebi potem, ko bo mafijska združba nehala zganjati psihično tiranijo nad našim narodom …« PS: KOLIKO JE TROHA NOR, PRESODITE SAMI: https://www.youtube.com/watch?v=pHpc62a-Q58
Zlival sem jezo na Twitterju
V zadnjem času sem okrepil svoje »čivkanje na Twitterju. Ujezil me je predvsem »kmet« - jaz ga imam za vaškega posebneže, ki je sicer geodet po izobrazbi, deklarira pa se za fizika – Srečko Šorli. V preteklih letih sem preposlušal na desetine njegovih videoposnetkov (na dan jih posname kar nekaj). Pred kratkim je izdal nek (kvaziznanstveni) Zbornik o koronski krizi, in pritegnil k sodelovanju kar lepo število avtorjev - katere sem v jeznem twittu kar poimensko izpostavil (izpostavil pa sem še nekatera druga imena) – ker mislim, da delajo škodo družbi, saj oporekajo uradni medicinski stroki. Takole sem twittnil (v dveh delih): »Tole so ti patroni, ki bi jih morali novinarji javno razgaliti in psihološko profilirati - zato da se bo razumelo njihovo apriorno kontriranje: Srečko Šorli, Tomaž Kiker, Tomaž Makovec, Žiga Zebec, Igor Pušnik, Jerneja Tomšič, Sabina Senčar, Vladimir Pirnat, Gregor Knafeljc - 1/2« In: »... Anton Komat, Milan Hosta, Petra Mihalek Novak, Marko Novak, Jure Pogačnik, Gregor Kos, Andraž Teršek, Igor Vuksanovič, Marko Blatnik, Anica Bidar, Damjana Bakarič, Marko Potrč, Aljoša Rojac, Mateja Černič ... To so ti "zarotniki", ki oporekajo medicinski stroki. 2/2« V objemu bojazni, da se bodo ekscesni »pacienti« – nekaterim bi psihiatri podelili celo diagnozo – razmnožili (kot gobe po dežju), sem svarilno twittnil tole: »Vsi ti norci, "zarotniki", šarlatani, vsi ti vaški posebneži in kmečke bunke, bodo še kako konkurenčni na naslednjih, bodisi rednih ali predčasnih volitvah. Obljubljali bodo konec ukrepov, lagali in (gleda na to, kako glupi znajo biti Slovenci) bodo zmagali in prišli v parlament!« In potem še tole: »Se mi zdi, da so prišli časi, ko se bodo morali levi in desni pobotati, zato, da bodo (končno) preglasili norce, "zarotnike", šarlatane, vaške posebneže in kmečke bunke.« V tej COVID-krizi že nekaj časa vse – tudi Vlado in NIJZ – svarim, da mnogi laiki, tudi intelektualci, podlegajo znanemu Dunning-Krugerjevemu efektu nevednosti. Sklicujoč se na nekatere moje lanske tekste sem twittnil tole: »Bistvo Dunning-Krugerjevaga efekta je, da imajo mnogi ljudje občutek, da ... /…/… v objemu sovjega neznanja zavajajo ljudi; na ta način zelo škodijo družbi. Zadnji eklatantni primeri so: Marko Potrč .../…/… Damjana Bakarič, zanimiv je tudi kmečki patron Srečko Šorli.« V jezi – ker spremljam vsa ta zborovanja (npr. verske sekste »pojočega majorja« Ladislava Trohe pred RTV) sem dodal: »Tisti, ki v tej COVIDkrizi ne zaupajo uradni medicini/stroki (imunologom & epidemologom), so (načeloma) imeli kot otroci veliko nezaupanje do očeta; ali pa ga sploh niso imeli oz. ga niso bili ustrezno (vzgojno) deležni. Odpor do cepljenja je sicer interpretacijsko bolj kompleksen.« Jezijo me raznorazni influencarji, ki dnevno snemajo po par videov. Njim sem nameni tale twitt: »Jezim se tudi na izobraževalni sistem. S takšnim izobraževalnim sistemom, ki zanemarja kritično mišljenje, in s takšnimi mediji, se pa res ne smemo čuditi, da smo Slovenci največji nasprotniki cepljenja v Evropi in med največjimi skeptiki na svetu, in to že nekaj let (tudi Srbi so visoko).« Jezim se na SAZU: »Akademija znanosti (in umetnosti) – SAZU –  v teh časih ne opravlja svojega poslanstva. Množico "COVID-norcev" bi v akademskem diskurzu lahko povsem razorožila. Tako pa ... Močni so predvsem takrat, ko se je treba gledati v ogledalo.« Ta »čivk« je bil za Bojana Požarja in njegov Požareport tako močan, da me je povzel in izpostavil to mojo pikro oz. pikantno modrost. Sredi avgusta sem se spet – tudi uradno – jezil na t. i. »Main-Stream-Medije«: »MSM (@RTV_Slovenija, @rtvslo, @Delo, @vecer, @Dnevnik_si) bi morali pomesti z vsemi temi verskimi guruji, ki, prežeti s teorijami zarote, smetijo po družbi. Te "paciente" bo treba javno razgaliti, izpostaviti njihovo norost; Vlada pa mora ustanoviti "Urad za upravljanje z glupostjo".« Naj pa bralstvo opomnim, da sem – 30 julija sem »čivknil«: »Ko takole poslušam Anico Bidar, Damjano Bakarič, Srečka Šorlija & Co, se prav čudim, da Vlada še ni ustanovila Urad(a) za upravljanje z glupostjo – bi se takoj javil, da ga bi vodil, ali pa bil vsaj strokovni sodelavec.« In dodal: »Seveda govorim v prispodobi.Težko je sodelovati za anticepilci/"norci". Ker se nočejo cepiti, ne moremo normalizirati družbe po protokolu, kot ga predvideva medicinska stroka. Sedaj je treba najti drug protokol za normalizacijo družbe. "Norce" bi se v resnici dalo prej "pozdraviti".« In še: »Jaz moram Ančko in podobne bunke ter "zarotnike" redno poslušat! Študij norosti je pač zahtevno in mukotrpno delo. Veliko potrpežljivosti (in znanja) rabi človek, da zapopade, kako se pri takšnih patronih organizira in strukturira norost. In jaz sem potrpežljiv in vztrajen.« Tudi tale moja avgustovska modrost ni ostala prezrta: »Pristajanje na cepljenje ni stvar intelekta, pač pa določenih osebnostnih lastnosti, med katerimi prednjači spoštovanje ali pa apriorno (in kronično) upiranje avtoritetam. Npr.: učitelji so sami po sebi nagnjeni k avtoritarnosti - druge avtoritete ne spoštujejo prav radi ... Itd.« Sprovocirali so me tudi, da sem komentiral ekscesne napada sindikalistke Teje Jarc na Kredarici, ko se je verbalno »spravila« na Predsednika Vlade Janeza Janše (kar je bilo posneto tudi na znamenitem videu). Takole sem zastavil svoj komentar: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za konec pa še twitt iz 24. avgusta: »Prišel je trenutek, ko bodo morali nekateri psihiatri dati "Hipokratovo zaprisego" na stran in javno spregovoriti o nekaterih svojih "norih" pacientih, ki so militantni in javno izpostvaljenih "anticepilci" in "zarotniki", "vplivneži" - KER JE TO MORALNO PRAV! Hudič je šalo vzel!«
Tea Jarc na Kredarici
Kar se tiče Tee Jarc. Ko so me na twitterju povprašali, kako bi jo komentiral, sem šel v tole smer: »To, kar sem videl na posnetku, pa res ni dostojno. Česa takega so sposobne samo (mnoge) babe, ali pa (moški) pacienti/psihopati – oboji imajo šibe Nadjaz. Normalen, kultiviran človek se svojega političnega nasprotnika ne loti na tako nizkoten način.« In potem še dodal: »... Takšne eksces si navadno lahko privoščijo samo ženske, ki imajo v osnovi šibek Nadjaz; ali pa kakšno motenci, politični fanatiki in/oz. psihopati. Politični bonton normalnim/kultiviranim ljudem preprečuje, da bi se svojih političnih nasprotnikov tako spodletelo.« Za Nova24TV sem potem razšil komentar takole: Tea Jarc je po mojem videnju rahlo "ranjena duša" - če ne bi bila, se ni bi privoščilča tako agresivnega zdrsa. To se neki uradni javni osebnosti - vnedarle je javno prepoznavna sindikalista (mladih - čeprav je stara ćez 30 let). Po mojem videnju je ta eksces uprizorila iz dveh razlogov: 1. V svojih potlačitvah nosi neko hudo zamero do očeta, ki ji je ven bruhnila v obliki negativnega transfera (čutvene agresivnosti) do Janše (kot simbola tega njenega "negativnega očeta"); 2. Politični bonton je v Sloveniji v zadnjem letu in pol popolnoma odpovedal. Levi ekscesi - na čelu s "kolesarskimi" - so eskalirali do točke, ko opozicijski politiki, skupaj s sindikalisti, nimajo nobenega političnega bontona več. Kar je preveč, je preveč. Jarčeva se svoje megalomanske agresivnosti niti ne zaveda, ker je to del političnega obraza že povprečnega levega aktivista, tudi sindikalista. Za sindikaliste vemo, da gravitirajo na levo - kar ni nič narobe. Narobe pa je, da je postala politična kultura tako absurdno pokvarjena. Takšne ekscese si v povprečnih zahodnih demokracijah ne privošči nihče. Takšna agresivnost je značilna za psihopate, ki so popolnoma brez Nadjaza. Ženska pokvarjenost pa lahko v določenih situacijah - če to kultura dopuša (in naša politična kultura očitno to dopušča) - postane prav agresivna in militantna. Iz psihoanalize se ve, da je struktura ženskega moralnega razosjanja - torej Nadjaza - okrnjena. Kastracijski kompleks (ki je del "Ojdipa") je pri ženskah pač takšen, da povprečna ženska v določenih situacijah ni sposobna krotiti svojih "onojevskih" struktur, torej tudi agresivnosti. Torej: ko se ženskam strga, se ne more krotiti - ker t.r. nima Nadjaza. Moški agresivni ekscesi so sicer tudi težko (u)krotljivi - ampak bolj zaradi falične narave možate duševnosti, kot pa zaradi šibkosti Nadjaza. Pri dotični sindikalistki je ob tem zaznana še povečana faličnost - torej odostnost ženstvenosti oz. feminilnosti - kar bi pomenilo, da je "specivično", da ne rečem napačno, razrešila ojdipov in/oz. kastracijski kompleks, kot bi rekel Freud. Strogo teoretsko bi se dalo reči, da zaradi potlačenega (nezavednega) zavidanja penisa (in posedičnega zgledovanja po moških) lahko postane skrajno falična, kar načeloma ni karakteristika normalnih, torej žentvenih žensk. Če ima dotična sindikalistka v ozadju kakšnega "mecena" in/ali/oz. "strica" (iz ozadja) - to funkcijo lahko na levi lahko opravlja le Kučan ali morda Golobič, v primeru Tee Jarca pa morda še Ivo Vajgl - bi jo moral moralno podučiti in reči: "Ej, punca, tega se mi ne gremo na takšen način - sploh pa tebi, po funkciji to ne pritiče!" Morda bi ji ušesa lahko navila njena sindikalna kolegica, "mama"/starosta Lidija Jerkič. Zdi se mi, da je Jerkičeva vendarle bolj uglajena gospa, kljub temu, da ima falično funkcijo. Naj dodam, da v takšnih situacija takšne tipe osebnosti, kot je Tea Jarc, niti vest ne peče - niti se ne zaveda, da je naredila nekaj, kar ni (moralno) prav. Glede na to, da je od svojih političnih kolegov - "kulturnikov" in "kolesarjev" (in feministk) - verjetno doživela samo pohvale, je moralno-političen kontekest res zagaten. Twitta Ljudmile Novak nima smisla komentirati. Novakova je imela - kot formalno desna političarka - v preteklih dveh letih preveč političnih zdrsov, ki so bili naperjeni proti Janši; njene replike sedaj niso več relevantne, ker so verjetno posledica iskanja sprave z Janšo. PS: No, dalo bi se še več povedai, če bi vedel, v kakšni družini je (kot deklica) rasla, kakšen je (bil) njen odnos z očetom. S ktarimi moškimi se "libidinalno zapleta" in na koga bi rada - je hotela - narediti, v tem ekscesu z Janšo, vtis.
Anksioznost in hipnoza – 3. del
Pri premagovanju tesnobe so ob klasični psihoterapiji (kot zdravljenju z besedo) lahko v pomoč – dalo bi se reči, da so celo v modi – različne sprostitvene tehnike (ki jih običajno vodijo razni šarlatani) in spreminjanje negativnih misli preko kognitivnih tikov in racionalizirane logike, pa tudi preko aktivnosti, ki jih posameznik doživlja kot sproščujoče (hobiji, glasba, rekreacija …). Po moji oceni je lahko za določene tipe (sugestibilnih) ljudi zelo učinkovita tudi hipnoza (kot »intervencija v nezavedno«). Pri hujših oblikah, oz. ko se tesnoba razvije v hujšo motnjo, pa je potrebno poiskati strokovno (psihoterapevtsko) pomoč – in to pri dobrem psihoterapevtu. Strokovnost v tem kontekstu torej pomeni pogovarjanje s z resnično kompetentno osebno, ki ve, kako (v resnici) deluje človekova duševnost. Klasični psihiatrični pristopi »zdravljenja« so po moji oceni slabi oz. neprimerni, saj temeljijo na paradigmatski oz. konceptualni zablodi, v katero je – na pobudo pionirja psihiatrije Emila Kraepelina – ujeta celotna psihiatrija (in delno nevrologija), za katero se ve, da je podpihovana – t. r. sponzorirana – s farmacevtsko industrijo. Da je treba huda akutna stanja določenih psihičnih motenj (in bolezni) zdraviti (tudi oz. najprej) s tableti, se strinjam. Ampak potem mora stopiti na sceno »talking cure«, »zdravljenje z besedo«. Ker: treba je vedeti, da psihiatri večinoma ne predpisujejo »zdravil«, pač pa »ohromila«, torej nekakšna »proti-bolečinske tablete«, ki zgolj ohromijo oz. nevtralizirajo neljuba doživljanja/občutenja, zdravijo pa (čisto) nič. Po moji oceni le redki psihiatri – kvečjemu tisti, ki so šli po študiju še v proces nekakšnega doizobraževanja v smer klasične (pogovorne) psihoterapije – vedo, da človeška psiha lahko spontano, torej nezavedno, (v odraslosti) prepoznava določene sprožilce/»triggerje« oz. sprožilne kontekste, ki so simbolno povezanimi s t. i. »prvimi dogodki«, ki so v osnovi odgovorni za pojav tesnobe/tesnobnosti (anksioznih stanj) v odraslosti. Tudi oz. predvsem panični napadi delujejo po tej etiološki logiki. Človekovo nezavedno vseskozi/permanentno in (zavestno) nehotno in/oz. samodejno senzorno t. r. preži na te sprožilce. Človek v odraslosti v bistvu ne more biti tesnoben (niti imeti paničnih napadov), če kot otrok ni doživel določenih šokantnih (travmatičnih) dogodkov, torej, če v svojem nezavednem nima nekakšnega jedra/fundamenta »travme« (tesnobnosti), ki se potem naknadno, v odraslosti, sproža v obliki manifestacije (klasične/običajne) tesnobnosti (kot simptoma). Po podobni etiološki logiki delujejo tudi panični napadi. (Zato otroci v bistvu ne morejo imeti paničnih napadov – česar mnogi (pedo)psihiatri ne vedo, in zamenjujejo histerične izpade otrok s paničnimi napadi.) Če se tesnoba (ali depresija) napaja iz zgodnjega otroštva – navadno so v ozadju »ne-varni« tipi/stili navezanosti na mamo – se tesnobe v psihoterapevtskem procesu ne da povsem sanirati, ker je vgravirana v samo v strukturo osebnosti. Se pa lahko zgodi, da določeni tipi tesnobe/tesnobnosti (ali pa depresija, panični napadi, celo fobije) s staranjem spontano izzvenijo (celo brez psihoterapije) – zato, ker se človeku z leti uveljavljajo (beri: simbolno podoživljajo) obdobja iz otroštva in/oz. mladosti, ki niso bila tako travmatična kot (prva) obdobja iz zgodnjega otroštva. V kontekstu različnih anksioznih in depresivnih stanj obstajajo (v etiološkem smislu) velike individualne razlike. Če poskušamo s psihoanalitično logiko razumeti ozadje tesnobe/tesnobnosti – kar bi morala biti naloga vsakega strokovnjaka (psihoterapevta, psihologa, psihiatra) –, moramo brskati po otroštvu. Tesnoba je v etiološkem smislu pogosto locirana v otroštvo, celo v zgodnje otroštvo – največkrat v odnos otroka z mamo oz. na tipe/stile navezanosti otroka na mamo. Če otrok ni varno navezan na mamo, se mu ta ne-varna – lahko zgolj dezorientirana – navezanost odrazila v odraslosti. Otrok je lahko v svoji psihični realnosti (sprva) jezen, ker ni mame oz. ustrezne navezanosti na mamo (v primeru kronično odsotne – npr. karieristične – matere). Lahko je skesano užaljen in/oz. žalosten – v končni fazi pa lahko pride tudi do obupa in opustitve upanja, da se mama vrne (npr. v primeru materine smrti) oz. da se normalizira odnos z mamo. Otroka je lahko v teh stilih navezanosti na mamo (in različnih spletih okoliščin) lahko strah in je preplašen, ko je »ne-varno« navezan na mamo. V svoji psihični (miselni) realnosti lahko pretežno goji žalost. Lahko je jezen, lahko je – postane – obupan, lahko pa je predvsem (popolnoma) čustveno dezorientiranost, torej (čustveno) zmeden. Vsa ta infantilna čustvena stanja so še kako pomembna – torej bistvena – za razvoj določenih psihični stanj v odraslosti, od depresije, do tesnobnosti/anksioznosti in vseh njenih derivatov (fobije, panični napadi …). Bistvo pravilnega razumevanja tesnobe/tesnobnosti oz. različnih anksioznih stanj/derivatov je razumevanje etioloških temeljev. B bistvu je treba razumeti »miselni odtis«, ki si ga otrok ustvari oz. ustvarja med doživljenjem »travmatičnih« dogodkov oz. obdobij – npr. obdobja »ne-varne« otrokove navezanosti na mamo. Kakšno dramo otrok dela v svoji glavi, če/ko mamica vzgojno – kot »inventarno« prisotna – se ne da vedeti. Ključen je t. i. separacijski strah – torej strah oz. separacijsko tesnobnost – ko mamica, bodisi za krajši ali daljši čas, zapušča svojega otroka. Otrokova psihična realnost v tem kontekstu premore številne miselne (trans)akcije in/oz. konstrukcije, v katerih se lahko otrok povsem zavozla in t. r. trajno zabrazgotini/»zapaca« svojo »dušo«/duševnost, svojo psiho. Če v oddvojenosti od mamice ni določene (u)blažilne intervencijske tolažbe, se takšnemu otroku v odraslosti lahko prikrade v počutje oz. čustvovanja tesnoba oz. obdobna/kronična tesnobnost (anksioznost) ali celo depresija oz. kombinacija z depresijo. Panični napadi – kot derivat anksioznosti – imajo (po mojem videnju in kliničnih/psihoterapevtskih izkušnjah) malce drugačno etiološko logiko. Pri paniki so ključni enkratni (šokantni/travmatični) dogodki, ne pa daljše stresno obdobje. Določene kratkotrajne epizode tesnobe so v etiološkem smislu napajanje iz šokantno-stresnih dogodkov, ki pa so manjše intenzivnosti (afekcije), kot dogodki, iz katerih se v odraslosti napajajo panični napadi. Oz.: če je šokantni/stresni/travmatični dogodek precej intenziven, se panični napad razvije (le), če otroka v času doživljanja travme (šoka/stresa) nihče ne potolaži. Če pride do tolažbe, se miselni odtis, ki se takrat ustvarja v otrokovi psihični realnosti, umiri – v smislu, da je libidinalna investicija (v travmo, v miselno dogajanje) manjša/skromnejša kot bi bila, če tolažbe ne bi bilo, in bi se otrok »zaciklal«/ujel v obilno libidinalno (hipe)investirano travmatično míslenje (Freudov/nemški izraz je »uberbesetzung«). S tolažbo se v/pri otroku – v njegovi psihični realnosti – zgodi (libidinalna) »dezinvesticija«. Če do te ne pride, je v odraslosti potrebna psihoterapija (temelječa na UVIDU), ki naknadno libidinalno dezivnestira prvotno travmo – kar teoretično omogoči sanacijo tesnobe, paničnega napada, depresije ali podobnih (neljubih) afektivni oz. anksizonih stanj. (Tudi spolna zloraba terja takšno psihoterepevtsko paradigmo.) Če se s hipnozo lotimo sanacije tesnobe oz. tesnobnih stanj (ali paničnih napadov, depresije, seksualnih motenj iz registra spolnih zlorab …), je osnovna naloga psiho/hipno/terapevta, da najde jedrne (izvorne) dogodke iz otroštva – vključno s stili/tipi navezanosti na mater – iz katerih se napaja tesnoba (kot simptom). To brskanje po nezavednem spominu oz. po odločilnih potlačitvah (ki se pri tesnobi simbolno vračajo), je v bistvu najtežji in najbolj zahteven del hipnotske intervencije v sanacijo tesnobe (kot simptoma). Dober oz. iznajdljiv hipnoterapevt mora biti zato (v propedevtičnem smislu) temeljito seznanjen z vlogo in konceptom nezavednega (in potlačitev) v etiologiji SIMPTOMA (kot nasledka neke potlačene infantilne travme), bodisi  tesnobe, bodisi paničnih napadov (tudi nekaterih fobij), bodisi depresije in tudi seksualnih motenj (posebno tistih, ki se napajajo iz spolnih zlorab). Ko se potlačena jedra najdejo/odkrijejo, se morajo na nek način – po posebnih/zapletenih protokolih – (preko UVIDA) OZAVESTI, kar omogoči simptomu, da izgine, ugasne, izzveni. Ko se to zgodi – torej, ko človek pride do (znamenitega) UVIDA v nezavedna/potlačena jedra – se največkrat zgodi, da tesnoba izgubi na moči ali celo (kot moteč simptom) popolnoma izgine. Če so potlačena jedra vezana na enkratne dogodke iz otroštva, se tesnoba lahko hitro sanira. Če pa se tesnoba napaja iz daljših šokantnih/travmatičnih obdobij iz otroštva – ki »hard disk« (psiho) zelo »zapacajo« – je tesnobo/tesnobnost (ali pa depresijo, ali pa seksualne motnje) težko sanirati. Kakšne generalizirane tesnobnosti (kot osebnostne motnje), ki je torej vtkana v celotno strukturo osebnost, je izjemno težko sanirati brez permanentnih (dolgoletnih) pogovorov, tudi takšnih, ki so kombinirani s hipnozo (in posthipnotskimi sugestijami). Tudi spolne/seksualne motnje, ki se napajajo iz daljših obdobij spolnih zlorab, se zelo težko povsem sanira oz. korigira. Psihoterapevtski protokol – tudi z intervencijo hipnoze – pa je v paradigmatskem smislu zelo podoben. Če smo že omenili hipnozo – kot »(hipno) intervencijo v nezavedno« – naj dodamo, da določeni tipi posthipnotskih sugestij tudi lahko pomagajo, da je uvid v jedro tesnobe učinkovit, torej, da tesnoba izgine oz. zbledi oz. se vsaj ublaži intenzivnost. S hipnozo je mogoče učvrstiti verjetje v določene interpretacijo oz. dati UVIDU večjo učinkovitost/veljavo. Hipnoza je s tega vidika učinkovito sredstvo, ki apriorno (za)obide transfer, ki je v običajnih psihoterapijah ključen, da se doseže uvid oz. izboljšave v psihičnem počutju. Treba je še vedeti, da so mnogi ljudje, ki so ujeti v tesnobn(ostn)a stanja navadno spotaknjeni še z drugimi simptomi oz. psihičnimi anomalijami tudi iz registra motenj osebnosti. Mnoge sočasno (in občasno) spotikajo še panični napadi, razne fobije, depresija, obsesivno kompulzivne motnje (in motnje v spolnem življenju) – vse topogosto zgolj zato, ker je bilo »vse narobe« v njihovem otroštvu, njihovi primarni družini. Naj na koncu dodam, da je psihoterapevtska intervencija s hipnozo lahko (zelo) učinkovita, če je človek sugestibilen – če ni, hipnoza ne pomaga, niti kot posthipnotska sugestija, niti pri obujanju ključnih potlačenih dogodkov iz otroštva. No, svoje opravi tudi genetska dispozicija za razne psihične anomalije, motnje in/oz. bolezni. PS: Medikamentozno zdravljenje tesnobe (ali paničnih napadov, depresije …), kar je ustaljena praksa psihiatrov/psihiatrije, osebno odsvetujem.
Tesnoba/tesnobnost (anksioznost) in nezavedno – 2. del
Zaradi lažjega razumevanja tesnobe/tesnobnosti (in še česa – npr. paničnih napadov) je dobro, da tovrstne psihične fenomene pojmujemo kot (nadležen) SIMPTOM. Iz psihoanalize oz. psihoterapije vemo, da je bistvo simptoma vračanje potlačenih vsebin iz otroštva, iz nezavednega oz. »prejšnjosti«/»prvosti« v odraslost oz. »drugost«. Simptoma je nekakšen znanilec nečesa potlačenega. Simptomi imajo običajno neko simbolno formo, ki je po svoje zelo smiselno (simbolno) strukturirana, le simbolno logiko moramo ustrezno prebrati/razbrati. Simptom je t. r. paradigma, ki se (simbolno) vrača. Človek lahko občuti tesnobo/tesnobnost (anksioznost), ki se napaja iz nekega enkratnega (šokantnega, travmatičnega) dogodka, ali pa ima tesnobnost lahko ponotranjeno iz daljšega travmatičnega obdobja iz otroštva – navadno/največkrat v kontekstu (po Bowlbyju in Ainsworthovi) »ne-varnega« stila/tipa navezanosti na mater. V takšnem primeru se da govoriti o generalizirani tesnobnosti/anksioznosti (pogosto pomešani z depresijo), ki je vtkana v celotno osebnostno strukturo in se je niti ne da povsem sterapirati. Psihiatri govorijo o anksiozni osebnostni motnji (kot diagnozi). Taka oseba ima preveč »virusov« naseljenih v svojem nezavednem (v potlačitvah) in/oz. v svojem »BIOS-u«. V vulgarnem žargonu bi lahko rekli, da ima »zapacano« psiho/duševnost. Takšni ljudje navadno že zelo zgodaj, nekateri že v puberteti, pristanejo pri psihiatru, ki jim predpišejo tablete – bodisi antidepresive ali/in/oz. anksiolitike – za katere se v resnici nikoli ne ve točno, kako bodo delovali/učinkovali. Nekaterim seveda pomagajo, nekaterim pa(č) ne. Medikamentozne »birgle« (tableti) so s psihoterapevtskega oz. psihoanalitičnega vidika (kronična, paradigmatska) konceptualna zabloda psihiatrije, ki – po mojem videnju – (pre)mnogim pacientom bolj škoduje kot koristi. Mnogi ljudje občasno izkusijo epizode tesnobe/tesnobnosti, ki pa so navadno kratke in minejo/izzvenijo (ugasnejo) spontano, same od sebe. Pri mnogih lahko minejo/izzvenijo spontano tudi zato, ker se v etiološkem smislu ne napajajo iz klasičnih infantilnih potlačitev, pač pa iz poznejših izrivanj. V strokovno-teoretskem smislu je to izjemno težko ugotoviti oz. opredeliti. Izrivanja in potlačitve sta podobna obrambna mehanizma, ki imata podobno učinkovanje, le da potlačitve gravitirajo v otroštvo, izrivanje pa v mladost in/oz. odraslost. Vendar se tudi iz določenih izrivanih vsebin lahko napaja tesnobnost, ki pa je navadno milejša in se lažje »sanira« oz. »pozdravi« ali celo sama spontano izzveni, ugasne. O bolezenski tesnobi/tesnobnosti oz. anksiozn(ostn)ih motnjah navadno (strokovno, teoretsko) govorimo, ko tesnoba traja več kot določeno (karjše) obdobje dneva oz. dlje kot par dni, in je pri posamezniku prisotnih več simptomov anksiozn(ost)nih motenj, ki jih posameznik ne zmore obvladovati in ga pomembno ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju. Nekateri simptomi anksiozn(ost)nih/tesnobn(ostn)ih motenj so pri nekaterih ljudeh prisotni pred nastankom/pojavom depresije ali med depresijo – morda tudi v kombinaciji s paničnimi napadi. V (širšo) skupino anksioznostnih motenj uvrščamo (oz. to delajo psihiatri) več različnih motenj – ob običajni/klasični tesnobi še generalizirano anksioznostno motnjo, panično motnjo, fobije, posttravmatsko stresno motnjo, obsesivno kompulzivno motnjo – po svoje pa v anksioznost gravitira tudi običajno (npr. športna) trema. Po mnenju srbskega psihoanalitika (ki deluje tudi v Nemčiji/Berlinu) Aleksandra Dimitrijevića, ima 90% depresivnih ljudi tudi anksiozne motnje – dalo pa bi se reči, da tudi obratno; torej, da ljudje, ki imajo anksiozne motnje občasno podlegajo tudi depresiji. PS: Sledil bo še 3. (zadnji) del
Tesnoba/tesnobnost (in nezavedno) – 1. del
Glede na to, da že par desetletji bolj ali manj odkrito kritiziram psihiatrično paradigmo razumevanja psihopatologije, moram nekaj reči tudi o anksioznosti oz. tesnobi oz. tesnobnosti, ki jo psihiatrija (po mojem videnju) nekako ne razume povsem dostojno. Tesnobnost in tesnobo pač ločujem, glede na to, da vem, da je to mogoče. Razlike so sicer majhne vezane pa so na trajanje tesnobe oz. tesnobnosti. Tesnoba je hipno občutenje, tesnobnost pa neko dalje in tudi bolj dolgotrajno (ob)čutenje. Anksioznost oz. tesnoba/tesnobnost, kot se reče po slovensko, je posebno psihično stanje, ki ima negativno valenco. Znotraj registra tesnobnosti/anksioznosti so razni derivati oz. »franšize«. Nekateri teoretiki celo ločujejo tesnobnost od anksioznosti. Pred dobrim desetletjem se je pri nas o tesnob(nost)i in/oz. anksioznosti razmišljalo nekako takole (Maja Hribar, Psihološko obzorja, 2007): - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento telesnih občutkov kot »tesnoba«; - »anksioznost« vsebuje izrazitejšo komponento »bolečine« kot »tesnoba«; - »tesnoba« je širši pojem od »anksioznosti«; - »anksioznost« ima bolj konkretnega referenta (tisto, na kar se nanaša) kot »tesnoba«; - »anksioznost« se uporablja bolj v empiričnem, »tesnoba« pa filozofskem diskurzu. V tem tekstu gre pri anksioznosti in tesnobi/tesnobnosti za sinonim. Tesnoba zagotovo ni strah (niti bojazen, še manj trema), pač pa nedefinirano in težko opisljivo negativno psihično stanje (trpljenje), ki ima nezavedne korenine v potlačitvah ali izrivanji iz preteklost, najpogosteje iz otroštva. Težko bi rekli, da gre pri tesnobnosti za klasično čustvo, ker to v resnici ni – gre pa za neko nedefinirano (ob)čutenje. Res pa je, da se tesnobnost v svojem nezavednem jedru napaja iz določenih negativnih čustev, najpogosteje iz tistih, ki se napajajo iz strahu in/oz. (negativnega) šoka, ki ga je bil človek kot otrok deležen v svojem odraščanju. Tukaj je še jeza in žalost ali pa zmedenost/dezorientiranost (ki je povezana s strahom). S tesnobnostjo so bili ljudje zagotovo prežeti že v prazgodovini, čeprav zapisov na to temo (seveda) nimamo. Ko so ljudje v prazgodovini doživljali tesnobi, še niso znali niti pisati, kaj šele, da bi to »čustvo« oz. stanje v svojem psihičnem počutju sploh opisali, torej ubesedili. Tudi vseh poznejših zgodovinskih obdobjih je zapisov, ki bi dostojno opredeljevali/definirali tesnobnost, nimamo. Tudi najboljšim literatom (niti filozofom) v resnici ni uspelo povsem korektno opisati tega neprijetnega, negativnega psihičnega stanja. O tesnobnosti se tudi Freud ni detajlno in obširno razpisal. Danes se o tesnobnosti/anksioznosti ve več kot v Freudovem času. Freud pa je je zastavil fundament v razumevanju in interpretaciji tesnobnosti – najbolj z dikcijo, da je »otrok oče odraslega človeka«, kar je v osnovi dikcija angleškega pesnika Williama Wordswortha, ki je živel stoletje pred Freudom. Tesnobnost je dandanes sicer splošno znana psihična anomalija, torej motnja. Psihiatri ji rečejo celo bolezen, ki se jo – po mojem osebnem (psihoanalitičnem) videnju – zdravi z medikamenti/»zdravili« (tableti, anksiolitiki – pogosto tudi z antidepresivi ali celo antipsihotiki). Koncept »zdravil«, ki ga pozna medicina/psihiatrija sploh ne vzdrži, ker tableti, ki jih predpisujejo psihiatri (ali celo splošni zdravniki), v resnici ne zdravijo, pač pa zgolj ublažijo oz. »ohromijo« nekatere simptome (kot neprijetna stanja). Sicer je anksioznost sama po sebi simptom (kot vrnitev potlačenega/izrinjenega), ki nosi s seboj še druge (fiziološke) simptome. Psihiatrija o tesnobi/tesnobnosti razmišlja zelo ohlapno – češ, da gre za neprijetno, strahu podobno čustveno stanje. Iz klinične (psihiatrične in psihoterapevtske) prakse se tesnoba pojavi bodisi postopoma ali nenadno, razlikuje pa se tudi glede intenzivnosti in trajanja. Telesne in vedenjske spremembe, ki jih doživljamo ob tesnobi, so podobne odzivu na stres, a običajno bolj izrazite oz. potencirane. Včasih se tesnobnost lahko prepleta s paničnimi napadi oz. se oba psihična fenomena prepletata, se dopolnjujeta, kar je logično, saj imata podobno etiologijo (nezavedna/potlačena jedra). Tako panični napadi kot tesnobnost sta prežeta s podobnimi fiziološkimi simptomi: pospešenim bitjem srca, s slabostjo v želodcu, potenjem, tresenjem, napetostjo mišic, pojavi se lahko hitra utrujenost oz. utrudljivost, pojavijo se lahko težave s prebavo (driska, oteženo je lahko dihanje. Včasih se lahko pojavi vrtoglavica, pogost spremljevalec je seveda nespečnost, nesposobnost koncentracije … Človek, ki je ujet v kronično tesnobnost (in/ali panične napade) se ima tako zelo naštudiranega, da se izogiba dejavnostim ali krajem, ki mu sprožajo tesnobnost oz. panične napade ali zgolj vzbujajo nekakšen nedefinirani strah. Na ravni čustev posameznik doživlja vznemirjenost, občutke ogroženosti, utesnjenosti, strahu in panike. Na nek način je zmotena tudi kognicija, torej mišljenje, saj človeka kronično skrbi, da se mu bo pojavila tesnobnost in/oz. panični napad(i). V tesnobnost ujet človek je lahko tudi stihijsko oz. kronično in nedefinirano preplašen, saj ima pogosto tudi strah pred (nedefiniranim) »strahom«, torej tesnobnostjo. Vsa ta »čustva« oz. stanja se v človeku vzpostavljajo povsem nekontrolirano, torej spontano, nehotno in/oz. nezavedno. Brez povezovanja tesnobe z nezavednem – torej s potlačenimi infantilnimi jedri – se o tesnobi ne da nič pametnega povedati. Anksioznost oz. tesnobnost (tesnoba) je ohlapno oz. razpršeno čustveno stanje – nikakor pa eksaktno čustvo. Ne da se ga ubesediti na tak način kot npr. fobijo ali panični napad ali (športno) tremo. Predmeta oz. objekt tovrstnega »strahu« – bolje rečeno nadležnega nelagodja (neprijetnosti) – je neopredeljen oz. ga ni. Doživlja tesnobnosti je stihijsko in nedoločenega, vsekakor pa »nedefinirano ogrožujoče«, neubesedljivega. V psihoanalitičnem žargonu bi se dalo reči, da je teoretsko bistvo tesnobe vezano na nezavedno jedro (ali več njih), na določene potlačitve, navadno v povezavi s »triggerji«/sprožilci, ki imajo nezavedno asociativno-simbolno zvezo s ključnimi (stresnimi, travmatičnimi) infantilni dogodki, navadno vezani na primarno družino oz. na »ne-varne« stile navezanosti na mamo (kot bi rekel John Bowlby).

Komentarji

Zdaj se predvaja
roman.vodeb
Izberi seznam predvajanja:

Sorodne vsebine

Zadnji komentarji

Prijatelji

Twitter

Facebook