»Barbika«, Srpentinšek, (lokalni) »šerif«, nekaj »moškinj« in »stara mama« … – in Krjavel
Roman Vodeb
Cerknica, moje mesto

Četrtek, 12. oktober 2017 ob 19:24

Odpri galerijo

Politični analitik, ki je enoznačno (ali celo radikalno) politično opredeljen, ne more podati nobene korektne politične oziroma politološke analize. Predsedniške volitve terjajo od nas, ki nekaj vemo o profiliranju ljudi – tokrat predsedniških kandidatov – da nujno nekaj rečemo na to teme. Ampak molčati morajo pa res tisti, ki so navijaško politično opredeljeni in bi radi bili politični analitiki. Zase že dalj časa trdim, da imam srce na levi, pišem z desno, glavo pa imam na sredi. Hkrati tudi trdim, da je moralno neodgovorno biti tiho, ko etični imperativ od nas terja kritično míslenje, torej mišljenje. In tokrat res ne morem biti tiho. Kljub temu, da se noben eminentni medij ni opogumil in me uradno povprašal, kaj si jaz mislim o »predkandidatih« in tudi vseh teh sedanjih devetih (uradnih) kandidatih, si pač moram sam razvezati svoj kritični (psihoanalitični) jezik. Jezik me sicer že nekaj časa srbi – pa ne toliko zaradi Pahorja (tega so »napičili« že drugi), pač pa bolj zaradi Andreja Šiška. Ne morem si pomagati … – ne morem biti slep in gluh za simptome, ki jih v eter spuščajo vsi ti predsedniški kandidati. Če odmislimo Pahorja je najbolj obupno simptomatski prav nacionalistično-ksenofobični »Krjavelj« Andrej Šiško.
Osebne sem se že lani ogreval, da postane predsedniški kandidat Boštjan M. Zupančič. On bi edini dostojno pariral Pahorju in ga tudi premagal (če mu ne bi »spodrsnilo« okrog splava in Simone Veil). Pahor po mojem mnenju – nisem pa edini, ki tako razmišljam – smeši predsedniško funkcijo. To, sicer bolj častno funkcijo, je degradiral do temeljev. In ne gre toliko za to, da je Pahor kaj slabega naredil za Slovenijo. Bolj gre zato, da nič dobrega ni naredil za Slovenijo. Torej, ne gre za to, da je slab predsednik, bolj gre za to, da ni dober predsednik. Samo zato, ker si tako zelo želi biti predsednik – ker je bila to pač materina želja (kot znamenita »želja Drugega«) – ne more oziroma na nek način »ne bi smel« biti predsednik. Saj res ni škodljiv, ampak koristen pa tudi ni. Rekel bi, da Pahor »za kazen«, ker je degradiral predsedniško funkcijo, »ne sme« biti več predsednik. Ali mu je bilo res treba »sesuvati« t. r. »svojega« (levega) Türka, ki nam vsej sramote ni delal?! (Tisto okrog »drugorazredne« teme kosti, zakopanih v Hudi jami, v Barbara rovu, je nepomemben zdrs, ki so ga politično napihnili desničarji zaradi političnih koristi.) To, da je samo zato, ker si je Pahor tako zelo želel biti predsednik, in s svojo pocukrano všečnostjo sesuval Türka, je patološko narcistično in po svoje perverzno. V resnici mu prav privoščim – tukaj je pač zaznaven moj sadizem – da bi ga sedaj ravno (levi) Šarec (v drugem krogu) premagal. Noben drug ga v resnici ne more premagati, razen Šarec. In ravno zato sem osebno Šarcu namenil »predvolilni« podpis. No, tudi Angelci Likovič sem ga – iz principa – nameraval dati, vendar se podpisa pač ne more dati dvema kandidatoma. Ampak, da se razume: kakšne »stare mame« (naroda) si ne želim na čelu države – že zato ne, ker je vendarle prestara za (operativno) predsednico. Njen pogled na splav pa mi tudi (sploh) ni blizu – ampak nekaj »stare dobre« konservativnosti pa Sloveniji vendarle manjka. Iz tega razloga se osebno ne bi nič žalostil, če bi bila predsednica Ljudmila Novak. Pred kratkim sem na »njenem« (moravškem) gledališkem odru hudomušno pripomnil, da je vendarle »malo na decinjo narejena«. Nič zato; in Janši je (»z jajci«) rekla »NE«, kar je pogumno in hvale vredno. Kakšna Roman Tomc tega nikoli ne bi zmogla – že zaradi samega transferja s svojim (političnim) gurujem ne. No, Roman Tomc je pač morala »oddelati« dolg, ki ga ima do Janše in/oziroma SDS-a, ki ji je omogočil izvolitev v Evropski parlament (in luksuzno plačo). Kot všečna blondinka je seveda konkurenčna – lepa je (in seksi), kljub petdesetim letom – in natančno zato je lahko postala EU poslanka in sedaj predsedniška kandidatka. Ženske se nezavedno identificirajo z njo, moški si jo (lahko) predstavljajo v (seksualni) fantaziji … In slednje (sploh) ni tako nepomembno pri volitvah – ker pač voli naše nezavedno in ne zavest ... Čeprav: desničarji oziroma SDS-ovci bodo volili Roman Tomc, ker je to zanje politični imperativ, nepisani ukaz njihovega vodje Janše (in/oziroma stranke SDS). Sicer pa Romana Tomc ne bi mogla biti slaba predsednica, tako kot nihče (razen Šiška) ne more biti slab – in tudi Pahor ni bi slab predsednik (problem je, da dober ni bil). Za nepomembnost predsedniške funkcije so krivi ravno desničarji, ki so predsedniško funkcijo razvrednotili, saj so se bali, da bi imel prvi predsednik – če bi bil izvoljen Kučan (namesto njihov Pučnik) – preveč političnih oziroma državniških/vladarskih kompetenc. »Usrali« so ga torej v resnici desničarji – če ga ne bi, bi se, kot država, iz krize veliko lažje pobrali, saj bi imel predsednik na voljo določene mehanizme, urgentne ukrepe, ki bi lahko veliko prej in bolj ažurno učinkovali na gospodarstvo in rehabilitirali družbo nasploh.
Sedaj se ti isti desničarji bojijo, da bi medlo-mlačnega (in v resnici neškodljivega) Pahorja nasledil še en (novi) levičar Marjan Šarec, ki bo – po bojaznih desničarjev – (še) bolj levičarski kot Pahor. In ravno to je za desničarje tista groza, ki že meji na nočno moro. Šarcu očitati, da je posvojen, je sicer malce perverzno, ni pa to dejstvo tako nepomembno. Še bolj perverzno od desničarjev je, da so Šarcu sedaj naprtili še afiniteto do Hitlerja (in hkrati pozabili pa hodi v cerkev). Desničarje v resnici moti, da je Šarec resen kandidat, ki lahko edini premaga Pahorja. In če ga premaga, se bo – po mnenju desničarjev – slovenski »desnosti« še slabše pisalo. To, da je Šarec posvojen, morda ni njegova (največja) slabost. Ni pa nepomembno, da je posvojen. No, Šarčev »Ojdip« je, spričo posvojitve, verjetno res specifičen. Tisto, kar me osebno skrbi, je njegova moralna razsodnost, njegov Nadjaz; to me skrbi pri vseh (moških) kandidatih (za ženske se ve, da imajo navadno deficit v moralnem razsojanju). Preko pravilnega »Ojdipa« se namreč v dečka naselijo tudi temeljni močne (postkonvencionalne) moralne razsodnosti. Tukaj ima Šarec verjetno probleme – ni pa nujno. Dejstvo, da (občasno) hodi v cerkev Boga spraševat (in molit, da mu pomaga), že ni njegov plus. To, kako je kot župan v kamniškem Občinskem svetu vodil razpravo o preimenovanju kamniške knjižnice (opcija je bila, da se knjižnica poimenuje po domobranskemu pesniku Francetu Balentiču), mu je lahko v ponos. To, da je bil član Jankovićeve Pozitivne Slovenije, mu sicer v ponos ne more biti, ni pa to njegov največji greh. Osebno bi mu prej štel v svojevrsten »greh« ta njegov genializem: emitiranje različnih oseb, likov. Namreč: sposobnost, da lahko nekdo tako genialno emitira t. r. vsakogar, je znamenje neke (infantilne) stiske, ki jo je imel kot otrok. To, da se lahko nekdo t. r. prelevi v neko drugo osebnost, v nek drug lik/osebnost, je predvsem simptom – in to simptom, k vzklije na krilih fantazme: »Le v koga se moram spremeniti, da bom sprejet, da bom ljubljen, da ne bom (kot posvojenec) stigmatiziran.« Seveda ta Šarcev talent ni kakšen poseben greh.
Da bi čas sedaj zgubljal z profiliranje Suzane Lare Krause, mi na kraj pameti ne pade. Z ženska, t. r. mlado mamico, ki ima dva majhna otroka in hoče biti predsednica države, je nekaj narobe. Tudi o Maji Makovec Brenčič ne bom izgubljal besed. To, da je privolila, da bo kandidatka za predsednico, je znamenje njene bolestne ambicioznosti (ali pa transferja s Cerarjem, ali pa slepe sugestibilnosti). Če bi bila predsednica, seveda ne bi bila slaba, ampak dobra pa tudi ne. Bi bila pa verjetno zelo lojalna svoji SMC oziroma Cerarju, levi ideologiji in feminizmu. Na forumih jo zmerjajo s »srečno vdovo«, otrok nima, ima dva priimka (kar je simbol faličnosti), prijateljuje s precej mlajšimi moškimi … – vse to ji onemogoča, da bi se prebila »čez praga«. Po moji oceni ne bo dosegla niti 5 odstotkov glasov, kljub podpori vladajoče stranke SMC. No, tudi ostarela Angelca Likovič ne bo dosegla »praga« – saj je zgolj popustila pritiskom svoje stranke (GOD in Aleša Primca) – popustila je verjetno z veseljem –, ki so jo kot kandidatko rabili, da bi jim utirala pot do Parlamenta.
Tudi o Popoviču ne bom izgubljal besed. On bi bil kot kandidat dobrodošel – bolje rečeno: primeren – na parlamentarnih volitvah, kjer bi verjetno dobro funkcioniral kot mandatar oziroma predsednik Vlade – tako, kot dobro funkcionira kot »šerif« svojega Kopra (no, kakor za koga). Za predsednika države je verjetno kandidiral zato, da se oddahne od sodnega linča, ki mu ga uprizarjajo obalne pravnice (sodnice in tožilke). Sadistični linč, ki ga je na sodiščih deležen zadnja leta, ga je v predsedniško bitko dobesedno prisilil.
Z Andrejem Šiškom pa ni šale. On pa misli resno, on je (politični, torej »verski«) fanatik (podobno kot »pojoči major« Troha) – in ravno v tem je groza. Kot sem že nekje napisal: »On je v rangu Egidija Kozjeka. "Mejna osebnostna motnja" je diagnoza, ki bi jo mnogi psihiatri verjetno postavili Šišku, če bi šel na kakšen poglobljen psihiatrični pregled. Šiško je izmed vseh devetih kandidatov najmanj primeren za predsednika. Primernejši bi bil slepi Luj Šprohar, miniaturni dolgolasec Andrej Rozman (G)Roza, ali celo patološko-narcistični Damjan Murko. Šiško ima – po pojem "skromnem prepričanju" – izmed vseh najtransparentnejšo osebnostno motnjo. Njegova ksenofobija in nacionalizem je v rangu Andreasa B. Breivika. Šiško je s svojim "težkim" otroštvom bistveno bolj zaznamovan kot posvojeni Marjan Šarec ...« Ker ne vem točno, kakšno zamero – beri: potlačitve – si je v otroštvu (v primarni družini) nakopal mali Andrej, lahko le špekuliram in berem vse njegove dosedanje simptome. In v njegovem dosedanjem življenju je veliko ekscesov oziroma dogodkov, dejanj, ki se jih da v kontekstu profiliranja obravnavati in prebrati kot simptom. Simptom v psihoanalizi oziroma pri profiliranju pomeni znanilec nečesa, kar je potlačeno v nezavednem in preži na »vračanje«, torej na nekakšno udejanjanje. Šiško je imel kot otrok zagotovo precej zamer v povezavi z mamo (in očetom oziroma nekaterimi moškimi »tujci« – beri: »libidinalnimi vsiljivci«), in kot nepredelane zamere/potlačitve mu (v odraslosti, po 18. letu) smetijo po psihi/osebnosti še sedaj. Vsa ta njegova obsedenost z nacionalizmom, ksenofobijo, domoljubjem, genocidom/rodomorom, tujci in še čem, je znanilec njegovega potlačenega torej infantilnega trpljenja vezanega na mamo (v povezavi z očetom in/oziroma nekaterimi moškimi liki, »libidinalnimi vsiljivci«). S Šiškovim otroštvom je moralo biti nekaj hudo narobe … Veliko potlačenega besa ima v nezavednih depojih. Vedeti moramo, da je mama je simbol države – in tudi športnega kluba (Šiško je bil vodja mariborskih Viol!). O kakšni moralni razsodnosti – beri: močnem Nadjazu – pri Šišku ni ne duha, ne sluha. Kultura (političnega) dialoga oziroma komuniciranja mu je neznanka. Stihijsko žaljenje dosedanjih predsednikov (in politikov) je povsem nezrelo, torej nemoralno – in Šiško niti ne pomišlja, da morda vendarle dela kaj narobe. Poleg tega si utopično/iluzorno – v objemu čustev (in ne pameti) – domišlja, kaj vse bi kot predsednik postoril za državo Slovenijo. Ob tem pa niti ne ve, kako minimalne so (po Ustavi) predsedniške kompetence. Tako zelo si (za nazaj, torej nezavedno) želi pomagati »mami« – torej državi – da niti ne ve, da predsednik države nima kompetenc parlamenta oziroma predsednika Vlade. Šiškove predvolilne besede in argumenti imajo sicer rep in glavo, so na videz konsistentni, vendar popolnoma iluzorni in utopistični – jasno, ker so simptom želje po (infantilnem) pomaganju trpeči materi. Prav zanimivo bo na koncu videti, koliko Slovencev mu bo nasedlo, torej koliko Slovencev bo uspel s svojo infantilno in hkrati »shizofreno«/železno logiko zmanipulirati in prepričati, da je njegov (s čustvi, namesto z umom, zabeljen) program realen in hkrati dober. Če Šišku uspe (čustveno) prepričati 10 odstotkov Slovencev – Jelinčiču je s podobnimi, vendar »realnejšimi« nacionalističnimi/domoljubnimi nebulozami kot jih ima Šiško, to nekoč redno uspevalo – smo kot narod in država v resni zagati. In če Šiško dobi 10 odstotkov glasov, se je v vseh povolilnih analizah treba osredotočiti na norost volivcev in ne več toliko na Šiška. Šiško bi bil, s tem (krvoločnim) »pedigrejem« v resnici kvečjemu dober narodni heroj (v vojni) – in če bi v vojni »padel«, bi mu zaradi sadistično-krvoločnih (beri: psihopatskih) zaslug zagotovo postavili spomenik; ampak kot mirnodobski predsednik pa vendarle ni primeren (v trenutku bi imeli vojno s Hrvati in EU). Celo več: ne samo, da bi bil slab predsednik, bil bi smrt(onos)no nevaren za mir v državi, južnem Balkanu in »ponesrečen« za celotno EU/Evropo.
Če Pahorju upravičeno očitamo, da ni moralna avtoriteta, bi za Šiška lahko rekli, da sploh ne bi bil nikakršna moralna avtoriteta, pač pa avtoritarni frustriranec – prava pravcata karikatura nacionalizma in ksenofobije –, ki ni predelal določenih infantilnih potlačitev (beri: sovražnih čustev) iz katerih sedaj črpa ves ta militantni (libidinalno oenergeteni) bes, nacionalizem in ksenofobijo. Šiškovo »krjaveljsko« lomastenje po politiki je v rangu Ivana Krambergerja, le da je se je Kramberger smešil z opico na rami, Šiško pa z rdečo kapo in svojim pozdravom »osti jarej«.
Evo, to sem moral zapisati – ležalo mi je na duši … In … ne mi zamerit. Eni kandidirajo za predsednika, drugi kritično mislimo, tretji ste modro tiho (in berete), četrti tudi jezno godrnjate, komentirate …

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 21. Sep 2020 at 15:20

560 ogledov

»Strokovnjaki« in strokovnjaki – ali: KJE STE PSIHIATRI?!
Končno sem si rekel, ko sem prebral naslov »ZDRAVNIKI SO SPREGOVORILI« – z dodatkom: »odgovor specialistov infektologije« na prispevek »zdravnikov«/medicincev, ki niso ne infektologi, ne epidemiologi – skratka »strokovnjakov«, ki niso ravno strokovnjaki za COVID19. Patron posebnega kova – »konspirolog« posebnega kova – je bil njihov moderator Aljoša Rojac. Rešilna bilka za razglašeno slovensko laično javnost so strokovnjaki, ki so dejansko zdravniki specializanti infektologije UKC Ljubljana, ki so že marca neposredno zdravili bolnike, okužene s COVID19. Odgovarjali pa so na prvotni prispevek (video): »Zdravniki so spregovorili«, kjer se je nekaj »strokovnjakov« izpostavilo in obelodanilo svoje pomisleke glede trenutne epidemije oz. korona-krize. Najbolj glasen med njimi je bil Uroš Dobnikar, dr. med., spec. travmatologije, ki je »modroval« takole: »Če si ti zdrav, maske ne potrebuješ. Maske nosimo zdravniki, ko delamo s kužnim pacientom. Maske niso namenjene, da jih nosi splošna populacija, ki je zdrava.« Moj komentar na dotičnega dr. Dobnikarja je šel v tole smer: »Do sedaj so maske nosili zdravniki, da ne bi okužili rane, ko so operirali. Odslej naprej je pač maska uporabna tudi v primerih - npr., da je nekod okužen, pa tega ne ve, in če nosi masko je manjša verjetnost, da z izdihano "paro" oz. (izkašljano) slino okuži druge/okolico. In če okolica nosi še masko, je še manjša verjetnost, da bi iz okuženega prešel virus na potencialnega (novega) "gostitelja", če le-ta nosi še masko. Če bi bil zaščiten s skafandrom, bi bilo to (teoretično gledano) še boljše.« Kot dodatek bi v tem kontekstu dejal, da bi se bilo dobro pozanimati, s čim vse se dotični dr. Dobnikar še ukvarja. In malce čudno se mi zdi, da neki »dr.« medicine na razume vloge maske v teh korona-časih. Dr. Dobnikar ni osamljen. Tu je še prof. dr. Eldar Magomedovič Gadžijev (dr. med., spec. abd. kirurgije) z razmišljanjem: »Včasih sem imel kakšen podoben občutek. Zelo mi je smrdelo to, da niso bile dovoljene obdukcije.« Resnični strokovnjaki za COVID19 so tudi prof. Gadžijeva vljudno prizemljili. Sebastrijan Piberl (dr. med., spec. splošne in urgentne medicine) se je (podobno kot dr. Živan Krevel, diplomirani biolog, homeopat) »ven metal« z dikcijo: »Ne poznam nikogar, ki bi poznal koga, ki bi imel COVID. Stroka je tu zatajila.« Ne vem, če dr. Piberl pozna koga, ki je bil na Luni/Mesecu – ampak to ne pomeni, da ljudje niso bili na Luni/Mesecu. Za nameček pa Piberl še svetuje: »Gibajte se, ostanite aktivni, svež zrak, sonce, voda, vitamini, zdrava hrana!« Takšnih nasvetov so sposobne dajati tudi branjevke na trgu. Moj dober kolega Milan Hosta, dr. filozofije športa (in priučen strokovnjak za »dihanje«, torej astmo) je sicer filozofsko korektno govoril  »Ta virus ni samo medicinski problem ampak je družbeni problem. Šele znotraj tega ga lahko vrednotimo in na to potem predpišemo ukrepe, ki so smiselni in primerni temu, kar vidimo.« Ampak dr. Hosta nima pojma o COVID19! Pravi patron je »kmet« (z nanašalnimi blodnjami) Srečko Šorli – poimenovan kot »raziskovalec cobiss 91689«, ki podlega Dunning-Krugerjevem efektu na podoben način kakšen bodi-bulidar Marko Potrč, ali igralka Tanja Ribič (moja dobra prijateljica iz najstniških časov). Gre za to, da mnogi ego-manjaki tako malo vedo – beri: nič ne vedo – da streljajo kozle – podprte še z nanašalnimi blodnjami – kot po tekočem traku. In če potem za nameček dr. Matjaž Figelj (spec. interne medicine) reče: »Epidemija je minoren medicinski problem. Zdravila nimamo, podporni ukrepi, ki jih ponujamo v primeru težjega poteka bolezni, pa ponujamo tudi v primeru drugih bolezni in to ni noben problem v medicini,« sem res hvaležen UKCju, ki je od svojih pravih strokovnjakov izvlekel resnico o COVID19, ki gre v tole smer: »Kritično bolni COVID19 bolniki potrebujejo zdravljenje v Enoti intenzivne medicine. Res je, da jih zdravimo s podpornimi ukrepi, ki jih že poznamo in uporabljamo pri drugih kritično bolnih bolnikih (bolnikih s sepso, bolnikih po hudih prometnih nesrečah ipd.). Na žalost pa se ne moremo strinjati, da to 'ni noben problem'. Kapacitete intenzivne terapije v Sloveniji so (tako kot v vseh drugih državah) omejene – po eni strani z opremo, po drugi (pomembnejši!) strani pa s kadrom. Morda se vam zdi, da je zdravljenje kritično bolnega COVID19 bolnika preprosto, a pripravljeni smo trditi, da takšnega pacienta še niste zdravili. To so izjemno bolni ljudje, ki jih ne ogroža le respiratorna odpoved ampak sistemski vnetni odziv, akutna ledvična odpoved in huda koagulopatija. Te bolniki potrebujejo izkušenega zdravnika intenzivista. Vsi ukrepi epidemije stremijo k temu, da opremo in ustreznega zdravnika specialista zagotovimo vsakemu, ki ga potrebuje. Naš cilj je, da se zdravstveni sistem ne nasiči in da noben človek ne umre zgolj zato, ker zanj ni prostora.« Sem pa jezen in hkrati užaljen, da se v Sloveniji ne najde psihiatra ali psihologa (psihoterapevta), ki bi znal razložiti, od kje tem kvazi-strokovnjakom tako suvereni občutki, da vedo zadnjo in absolutno resnico o COVID19. Zase lahko rečem, da sem v številnih tekstih in intervjujih oz. video-posnetkih zelo natančno razložil fenomen verjetja v različne teorije zarote in tudi Dunning-Krugerjev efekt sem razložil. Oprl sem se na Freuda in na dva njegova ključna spisa iz leta 1907 in 1908. Želel bi si, da se psihiatrična stroka – ki je očitno edina, ki v Sloveniji kaj šteje – poglobi v mojo psihoanalitično interpretacijo teorije zarote in končno obelodani psihopatološka jedra tako laičnih »pametnjakovičev«, kot disidentskih »strokovnjakov« (ki to niso), ki begajo narod, spotikaj NIJZ in vladne ukrepe, ki pomagajo prebroditi aktualno korona-krizo.

Fri, 11. Sep 2020 at 09:44

808 ogledov

Maske?! Nujne, a nevarne!
Od kod oziroma zakaj se pri teh ljudem pojavlja tako odločno nasprotovanje zadevi? Treba je vedeti, da človeka obvladuje načelo ugodja. Človek načeloma počne tisto, kar mu je »fajn«, prijetno, izogiba pa se stvarem, dejavnostim oz. početjem, ki mu nosijo neugodje. Nositi maske predstavlja za običajnega človeka veliko neugodje, maske so za nošnjo neprijetne in nadležne. Določeni tipi neubogljivih ljudi pa strašansko trpijo, če se morajo nečemu pokoriti, nečemu, kar jih moti, kar jih spravlja ob živce – če je za njih neprijetno. Takšnim neukrotljivim neubogljivcem je nemogoče vsiliti neke norme, na katere niso navajeni oz. jih nimajo ponotranjene. Navadno gre za ljudi, ki imajo veliko samozavest in so hkrati še brez ponotranjenih moralnih norm (v močnem Nadjazu). Oporekati avtoriteti je povezano z oporekanju ojdipskemu očetu. Nekateri pač niso imeli te sreče, da bi bili deležni (simbolno nekastriranega) ojdipksega očeta. Mnogi se otepajo mask tudi zato, ker so zmanipulirani s strani raznih teorij zarote, ki hočejo v osnovi demantirati prisotnost COVID19 oz. trdijo, da aktualni koronavirus ni nevaren in se ga ne da kar tako nalesti. Ti teoretiki zarote, med katerimi so nekateri pravi »bolniki«, svoje nanašalne blodnje povezujejo z maskami – češ, da so nepotrebne, škodljive ali/oz./in da ničemur drugemu ne služijo razen discipliniranju oz. zasužnjevanju ljudi. Zakaj nekateri ljudje ob nošenju maske začutijo strah, čeprav konvencionalna medicina zagotavlja nasprotno, kot potreben ukrep, ki jim bo pomagal zaščititi lastno zdravje in zdravje drugih ljudi? Ne bi se ravno strinjal, da začutijo pravi strah. Verjamem pa, da imajo mnogi ljudje ob nošenju mask, velike, celo strašanske pomisleke, saj po drugi strani ne znajo dojeti razsežnosti tovrstnih preventivnih ukrepov, ki jih predpisuje uradna stroka. Rekel sem že, da mnogi ljudje nasedajo teorijam zarote – celo apriorni (fanatični) pristaši raznih teorij zarote so. Po drugi strani so ukleščeni tudi v Dunning-Krugerjev efekt – kar pomeni, da so ujetniki lastnega neznanja in hkrati velike samozavesti. V tej eksplozivni psihološki zmesi se popolnoma zavozlajo in zaidejo v popolnoma nekonstruktivno, neproduktivno in nezdravo – torej avtodestruktivno – življenjsko in tudi družbeno škodljivo smer. Zakaj so ti ljudje 'a priori' proti in niso sposobni upoštevati nasprotnega oziroma drugačnega mnenja kot mogočega? Osnovni problem je v resnici njihova apriorno odbijanje uradne, torej strokovno-znanstven argumentacije oz. interpretacije. Če uradna znanost oz. stroka nekaj reče – to navadno podpre še politika – v nekaterih ljudeh to povzroči apriorne odpor do sprejemanja tega kar zapove uradna znanost/stroka in/oz. politika. Uradna zapoved v bistvu sproži – beri: je sprožilec (trigger) – vzpostavljanja apriorno nasprotujočih občutkov. Kontriranje uradni znanost/stroki in/oz. politiki je v resnici nasledek neke infantilne dispozicije (paradigme), v kateri je otrok kontriral starševskim interpretacijam določenih »resnic« – beri: bolj je verjel in zaupal sebi, kot staršem. Freud je omenjal, da se otrok (sam pri sebi) najbolj upira starševskemu zavajanju in lažem, ki so povezane s spolnostjo – torej z idejo o nastanku/spočetju otrok. Otrok se pač sprašuje, kako otroci prihajajo na svet, starši pa mu lažejo – otrok pa po tihem (sam pri sebi) ve, da ga starši (kot prve avtoritete) zavajajo oz. mu lažejo. In potem se tak otrok v odraslosti uklešči v »psihotičen« in zavajajoč občutek oz. idejo, da mu uradna znanost/stroka (politika, vlada/država) laže oz. ga zavaja. V tem kontekstu osebno vidim problematično oz. pomembno tudi zavajanje otrok v kontekstu spoznanja, kdo je v resnici Dedek Mraz oz. božiček in/oz. Miklavž, česar Freud ni izpostavil. Zakaj se nekateri ljudje ob nošenju maske počutijo kot, da 'nosijo nagobčnik'? Človekovo nezavedno ima svojo logiko, ki je včasih malce otročja oz. »divja«, ker ima v resnici simbolno ozadje. Imeti nagobčnik, torej masko, na simbolno-nezavedni ravni pomeni spontano – torej nezavedno sugeriranje – molčečnosti in krotkosti. Dolgotrajno nošenje mask (več ur na dan in več tednov/mesecev) dejansko lahko – skozi koncept sugestije – učinkuje na ljudi v smer večje molčečnosti z manj manifestnega kritičnega kontriranja. Kot je mogoče slišati v javnosti, se nekateri zaradi zahtevanega nošenja mask počutijo kot sužnji? Zakaj se tako počutijo? Od kod jim takšne primerjave? Človekovi simbolni procesi ne delujejo samo v sanjah, pač pa tudi v budnosti. Kopico eksperimentov iz registra sublimnega sugeriranja pritrjuje tezi, da lahko dolgotrajno nošenje mask – ampak to pomeni nošenje po več ur na dan skozi neko daljše obdobje (več tednov/mesecev) – človeka na nek način zasužnjeni. Zasužnjenje pomeni manj jasno izrečenega kritičnega mišljenja, torej oporekanje tistim, ki so nosilci moči in oblasti in hkrati tudi zapovedi nošenja mask. Vedeti pa moramo, da nošenje mask ni skrbno načrtovan cilj politični cilj z namenom utišanja ljudi, pač pa logičen sklep medicinske stroke, ki bi rada obvarovala ljudi pred okužbami. Ali je verjetno, da ti isti 'a priori' nasprotujoči ljudje spremenijo svoje mnenje oziroma stališče, ko sami zbolijo ali zboli kateri od njihovih najbližjih? Če je odgovor pritrdilen, ali se to zgodi pogosto? Seveda so mogoči uvidi in posledična streznjenja, spametovanja. Ampak, človek se največ nauči na lastnih napakah. Kontriranje (nasprotovanje/oporekanje) avtoriteti je pač spontana tendenca, ki ima vselej psihično oz. infantilno pogojeno podstat (beri: nezavedne temelje) – v tem primeru so pač vezane na tisto prvo oporekanje avtoriteti, ki je otroka zavajala o določenih resnicah, vezanih na seksualnost (in Dedka Mraza/Božička/Miklavža). Zanj je primer, ko se je nekdo v ZDA norčeval iz resnosti COVID19. In preden je umrl, so bile njegove zadnje besede: »Zdaj pa vidim, da sem se zmotil, ko sem podcenjeval resnost virusa.«  

Tue, 8. Sep 2020 at 07:42

788 ogledov

Razumevanje teorije zarote skozi psihoanalizo (COVID19)
TOLE JE EDEN OD TEKSTOV, KI JE SICER IZŠEL V OBLIKI INTERVJUJA. OSNOVNI TEKST PA JE TALE:  Freud je v letu 1907 in 1908 predstavil dva spisa, v katerih se je posredno dotaknil tematike, ki danes gravitira v register razumevanja teorije zarote. Rezime Freudovega utemeljevanja raznoraznih bizarni in grotesknih verjetij je, da so bili otroci nekoč – v spojem otroštvu – zavajani in zavedeni starševskim razlagam na (seksualno) temo »od kje prihajajo na svet otroci«. Meni se je zdel Freudov teoretski fundament izjemno dobro koncipiran za nadaljnje teoriziranje psihoanalitične interpretacije sedaj aktualnih teorij zarote, ki jih v zadnjih desetletjih kar mrgoli. Najbolj znana teorija zarote je vezana na pomisleke okrog resničnosti človeškega pristanka na luni (iz leta 1969). Veliko teorij zarote je vezanih na smrt princese Dijane, še prej je bila aktualna smrt Hitlerja (češ, da živi v središču zemlje, ki je votla) – v času smrti Elvisa Presleya so se pojavile teorije zarote, češ, da še živi … V zadnjem času pa so se teorije zarote začele snovati okrog COVID19  (tudi v povezavi s cepljenjem). Znane so tudi teorije zarote vezane na letalske izpuhe (chemetrails), pa na gensko spremenjeno hrano in seveda tehnologije 5G. Pristaši teh teorij so načeloma kar eni in isti ljudje – torej, nekdo, ki ima pomisleke okrog resničnosti človekovega pristanka na luni, tudi verjame, da se preko letalskih chemetrailsov zastruplja ljudi (z namenom depopulacije). Ti isti ljudje pa so tudi nagnjeni k teoriji, da je cepljenje ljudi/otrok škodljivo oz. nevarno – in celo, da sta COVID19 (ki je umetno/laboratorijsko ustvarjen) in tehnologija 5G povezana, tudi v povezavi s cepljenjem. Seveda so ti ljudje v svojih fanatičnih občutjih včasih zmedeni in nekateri pa tudi osebnostno neuravnoteženi. Čuječnosti, skozi katero bi motrili/opazovali svojo zdrse v občutenjih, nimajo razvite. Podlegajo tudi nekemu psihološkemu fenomenu, ki sta ga teoretsko razložila psihologa Dunning in Kruger. Bistvo Dunning-Krugerjevaga efekta je, da imajo mnogi ljudje občutek, da v neki stvari lahko kompetentno in suvereno govorijo zgolj zato, ker v resnici tako malo vedo o dotični problematiki, da v resnici sploh nič ne vedo, in natančno zaradi svojega neznanja lahko tako suvereno govorijo – torej »bluzijo« oz. vehementno brcajo v temo in v objemu sovjega neznanja zavajajo ljudi in na ta način zelo škodijo družbi. (zadnji eklatantni primeri so: Marko Potrč, Tanja Ribič, influencarka Damjana Bakarič, zanimiv je tudi kmečki »patron« Srečko Šorli) Občutek, da si nek laik sploh upa parirati znanstvenikom, ki dolga leta gradijo svoje znanje, ima svoj infantilni fundament, o katerem je govoril ravno Freud. Namreč to, da otroci ne verjamejo svojim staršem, ko jih le-ti kronično in sistematično zavajajo, je ključno, da se nekaterim tipom ljudi poraja občutek, da se jih sistematično zavaja. Sami se potem zoperstavijo uradnim znanstvenim (strokovnim) in vladnim interpretacijam natančno zato, ker so se kot otroci legitimno zoperstavljali zavajanjem – torej lažem – ki so jih slišali od svojih staršev. Freud je izpostavljal resnico o (seksualnem) spočetju otrok kot ključno. Jaz pa vem, da je teh starševskih infantilnih zavajanj še več. Obstoj Dedka Mraza oz. Božička (in Miklavža) in vseh teh pravljičnih bitij (škratov, vil, čarovnic …) starši otrokom servirajo kot nekaj resničnega, otrok pa s svojim logičnim sklepanjem sam pri sebi sklene, da gre za zavajanje oz. laži. Za nameček otroci naknadno spoznajo – to je po svoje bistveno za razumevanje teorije zarote –, da so od vsega začetka v svojih občutkih imeli prav in da so jih starši – kot prve pomembne avtoritete – zavajali. Natančno ta infantilni moment – za starševska zavajanja in laži – je ključen, da se določenim ljudem pojavi izjemno močan občutek, da uradno stroka/znanost (v navezavi z vladami, NASA, CIO, razni lobiji …) ljudi zavaja(jo). Ta močna občutja so te zloglasne teorije zarote, ki nimajo veze z resničnostjo. Najbolj znan in svetovno uveljavljen »zarotnik« je David Icke, ki ga bi po mojem mnenju morali že zdavnaj zdraviti oz. zapreti (v psihiatrično kliniko) in/oz. mu soditi za vsa ta množična zavajanja, katerih avtor je. Pri nas je teh »zarotnikov« kar nekaj, in skoraj vsi imajo ambicijo po političnem udejstvovanju – združeni so v raznorazna gibanja. V teh časih so zelo škodljivi za družbo. Po mojem videnju bi jih bilo treba sankcionirati oz. izolirati od svojega psihotičnega aktivizma. Vendar se moramo zavedati, da vsako kritiziranje vladnih oz. preventivnih medicinskih ukrepov (v povezavi s korona-krizo) pač ni teorija zarote. To, da sociolog, psihologi in filozofi opozarjajo medicinsko stroko in/oz. vlado, da obstajajo še številni drugi vidiki, ki se jih je v teh težkih časih treba zavedati, pač ni teorija zarote.

Thu, 3. Sep 2020 at 12:54

1078 ogledov

Teorija zarote, COVID19, cepljenje ...
Iz Slovenskih novic so se zopet obrnili name ... Vse te teorije zarote so t. r. zastrupile družbo in to ravno v zelo občutljivih časih. Tudi pri nas so se začele oglaša tudi nekatere medijsko izpostavljene osebe - influencarji (ala Marko Potrč) - in govorijo o COVID19, kot da bi desetletja študirali virologijo, epidemijologijo in še kaj ... Ti influencarji/vplivneži seveda podlegajo Dunning-Krugerjevem efektu, saj trdijo, da je nošenje mask brez veze, da jih oni ali njihovi otroci že ne bodo nosili in podobno ipd. Celo tehnologijo 5G nekateri vpeljujejo v kontekst COVID19. Ti isti “zarotniki” pa seveda ne pozabijo ščuvati ljudi proti cepljenju.Slovenske novice je zanimalo, kje je meja med “zdravo skepso” in teorijami zarot. Zanimal jih je moj (psihoanalitični) pogleda na profil oseba oz. psihološke osnove vseh teh (številnih) teorij zarote. Glede na to, da sem o tem že pred leti izčrpno pisal in se tudi javno izpoastavljal (npr. v povezavi z vpeljavo 5G tehnologije - na Faktorju), sem svoj “zminimaliziran” pogled takole strnil: To, da nekateri ljudje raje in bolj verjamejo raznim teorijam zarote, kot pa uradnim znanstvenikom, torej stroki (strokovnjakom) in medijem in/oz. vladnikom/politikom, je klasičen in ustaljen pojav. Pojem oz. koncept teorije zarote je kot psihološka značilnost poznan že iz pradavnine, iz srednjega veka, polpretekle zgodovine, seveda pa tudi iz aktualne sedanjosti. Eklatanten primer sedaj predstavlja laična (javnomnenjska) skepsa okrog vpeljave tehnologije 5G, cepljenja in COVID19. V resnici ne gre toliko za to, da ljudje raje verjamejo – bolje rečeno »nasedajo« – raznim teorijam zarote. Bolj gre za to, da jih nekaj intrapsihičnega nezavedno sili v takšna fanatično verjetja, v takšne »nore« občutke. V ozadju – v človekovem nezavednem – tiči oz. preži infantilno pogojena dispozicija oz. paradigma (vzorec), ki se (jim) v določenih stresnih dogodkih oz. primernih situacijah spontano simbolno oživlja – v psihoanalizi bi rekli, da se transferira (prenese) iz otroštva v odraslost. Infantilni fundamen vsake teorije zarote v resnici predstavlja otrokov avtonomni občutek, da ga odrasle avtoritete – največkrat gre za starše – zavajajo, mu lažejo, ko/ker mu ne povedo določenih resnic – npr. tiste okrog (seksualnega) spočetja otrok, Dedka Mraza, Božička, Miklavža ... Naknadno se izkaže, da mu res lažejo – otrok pa si spontano utrdi prepričanje, da je imel v resnici, od vsega začetka, prav, ko je oporekal interpretaciji avtoritet (staršev). Vsi ti nedolžni infantilni »nategi« in laži, ki jih izrekajo avtoritete (starši) svojim otrokom, v njihovi psihični realnosti puščajo posledice – in to v občutku, torej v tendenci poznejšega apriornega verjetja v nore, bizarne in groteskne teorije zarote, o katerih je govoril že Freud (v svojih dveh spisih iz leta 1907 in 1908). Apriornemu zoperstavljanju uradni znanosti (npr. medicini, virologiji, epidemiologiji, če pač govorimo o COVID19 in/ali/oz. cepljenju) se v svojih močnih občutkih ne morejo upreti. Njihovi nori, psihotični (shizotipski) občutki zmagajo – in posledično postanejo »zarotniki« (pristaši raznoraznih teorij zarote). In potem po družbi smetijo, jo spotikajo v obliki protestov in raznoraznih gibanj. V svojih »zarotniških« nebulozah so tako fanatični, da se normalnim ljudem, ki prisegajo na uradno znanost/stroko in zaupajo medijem, vladnim strokovnim službam (npr. NIJAZu), zdijo nori. Normalni ljudje se ne moremo načuditi, kako je lahko nek običajen človek v svojih občutenjih tako nor, kot znajo biti nori tisti, ki se borijo proti cepljenju, tehnologiji 5G, cehemtrailsom – ne nazadnje pa ti isti ljudje verjamejo, da je bil COVID19 umetno ustvarjen (npr. z namenom depopulacijo – oz. da gre za biološko orožje, bodisi Kitajcev ali Američanov). Zato, da bi se državljane malo ozavestilo in podučilo, kaj se v resnici skriva za temi norimi občutki, ki napajajo vse te teorije zarote, bi bila zelo dobrodošla kakšna javna strokovna debata (nedavni Tednik na nacionalni RTVSLO je bil zelo slabo koncipiran). In bojim se, da brez mene dostojne strokovne debate na to temo ne more biti.

Fri, 14. Aug 2020 at 11:36

926 ogledov

Kritika psihiatrije (skozi psihoanalizo)
PIŠEM KNJIGO (PSIHOANLAITIČNO KRITIKO PSIHIATRIJE). ENO OD POGLAVIJ SEM ZAKLJUČIL TAKOLE: Psihoanalitično gledanje pa ima drugo konceptualno izhodišče. Psihoanalitiki se ne opiramo na omenjene statistične/multivariatne metode in ne diagnosticiramo na ta(k) (stereotipen, posplošen, poenostavljen) način, niti ne predpisujemo tablet, pač pa se poglabljamo v otroštvo osebnostnih »(z)motencev« oz. »pacientov«/oseb/ljudi, ki imajo psihične/mentalne težave (anomalije/specifike/motnje) – v upanju, da pride do uvida, katarze in do posledičnega predrugačenja občutkov in vedenjskih vzorce oz. (zavestnih in nezavednih) miselnih shem. Vsaka od omenjenih psihičnih/mentalnih (lahko bi rekli tudi osebnostnih ali celo karakternih) motenj/težav/specifik/anomalij ima načeloma v ozadju nek infantilni vzrok oz. jedro, ki je zaznamoval otrokov/infantilni miselni odtis – in tega je treba spoznati, »uvideti« Psihoanalitiki vrtamo po otroštvu – diagnoza (v obliki posplošenega poimenovanja) nas v bistvu sploh ne zanima. Psihiater (po)da neki osebi/pacientu diagnozo – npr. shizoidna (osebnostna) motnja. Psihoanalitik pa shizoidnežu reče: »Vas so pa starši (ali pa starševski nadomestki, rejniki) popolnoma ignorirali – kot da zanje niste obstajali; Vi ste bili 'zanemarjen otrok'. Morda so vas celo neprestano grajali … Vaš Ego/Jaz je okrnjen, oz. sploh ni zgrajen, dograjen. Vi se morate spoznati, se razumeti - priti do ključnih uvidov – zato da se boste lahko predrugačili, spremenili.« Diagnozo postavljajo psihiatri – psihoanalitiki pa predvsem ugotavljamo oz. iščemo spodletel/napečen miselni odtis, ki se je otroku naselil (beri: se je v njega, v nezavedno naselil) v psihični realnosti, v odraslosti pa se mu zgolj simbolno (trensferno) oživlja, bolje rečeno simbolno podoživlja. Psihoanalitična psihoterapija ima v ozadju svoje »radovednosti« plemenito ambicijo: (napačen) infantilni miselni odtis namerava preformulirati oz. ga rekonstruirati. Nekatere druge psihoterapevtske metode s svojimi pristopi nekako (preprosto) »povozijo« učinkovanje osnovnega miselnega odtisa, ali pa sporni miselni odtis pretentajo – npr. v obliki raznih (suverenih) placebo fint/trikov (efekta). Zanimivo je, da se izkaže – (»iskrene«) znanstvene raziskave so to dokazale[1] – da je pri vseh psihoterapevtskih metodah v resnici ključen prav (Freudov) transfer, ki je vzklil ravno iz psihoanalize. »Diagnozo« torej (v bistvu) diktira otroštvo – kot znameniti, vseobsegajoči »vpliv okolja«. Kakšno motnjo bo iz otroštva v odraslost »privlekel« posameznik je najbolj odvisno od »vzgojnih« vplivov staršev – torej v procesu »gor spravljanja« (in seveda genske »popotnice«). Ker pa je variacij otroštva v povezavi z vplivi staršev in okolice na milijone, je diagnosticiranj v psihopatologiji izjemno nehvaležno, s psihoanalitičnega vidika bi rekli, da brezpredmetno in zgrešeno, ker na posameznike lepi etikete in jih stereotipizira. Genske dispozicije – dojemljivost oz. odpornost na »vplive okolja« – diagnosticiranje še dodatno zapletejo. Zanimivo je, da »naš« Brezovar v svoji knjigi Osebnostne motnje korektno navaja mnoge psihoanalitične pomisleke/kritike, celo prerekanja, glede prenagljenega in poenostavljenega diagnosticiraja. »Največkrat gre za nesoglasja psihoanalitičnih in kognitivno-vedenjskih šol,« pravi Brezovar v »Zaključni misli« poglavja »Uvod v osebnostne motnje« (str. 132). Bralec njegove knjige pa vendarle dobi vtis, da Brezovar zagovarja sedanje psihiatrično diagnosticiranje (in se »izogiba« psihoanalize, Freuda).[2] Na videz – ampak očitno bolj na videz – razume bistvo psihoanalitičnih pripomb, pomislekov in kritik stereotipnega diagnosticiranja. Ima pa velike pomisleke pri vpeljavi MKB-11, ki se obeta v letu 2022. Videti je, da bo MKB-11 vnesel v diagnostično paradigmo velik – po mnenju Brezovarja – »tektonske« spremembe/prelome: »Tako korenite spremembe običajno ne prinesejo nič dobrega, in občutek imam, da utegne model osebnostnih motenj, kakršnega so predlagali avtorji MKB-11, prinesti več škode kot koristi.« (Brezovar, str. 56) V isti sapi pa (v pronevrološkem poglavju »Etiologija osebnostnih motenj« v sklepu trdi tole: »Šele ko spoznamo, kateri sistemi živčnih prenašalcev so pri specifičnih osebnostnih motnjah kompromitirani, lahko začnemo z razvijanjem zdravil, ki bodo ciljala specifične (tarčne) transmiterske sisteme.« (Brezovar, str 131) Ravno tovrstno razmišljanje predstavlja jedro psihiatrično-nevrološke konceptualne zablode, ki jo še kako zagovarja in vzdržuje/perpetuira farmacevtska industrija. Psihoanalitično razmišljanje bi se v tem psihopatološkem kontekstu glasilo takole: »Šele ko spoznamo, kateri infantilni miselni sistemi so pri specifičnih osebnostnih motnjah deformirani – torej ko spoznamo ključne infantilne dogodke, ki so poškodovali te jedrne/fundamentalne miselne sisteme –, lahko začnemo s psihoterapevtsko (pogovorno) intervencijo, ki bo posredno ciljala in tudi spremenila specifične (tarčne) transmiterske sisteme.« V tej luči naj sklenem to poglavje s futurološko idejo/željo, da je primarna in ključna naloga psihoterapevtske oz. psihopatološke – torej tudi psihiatrične in/oz. klinično-psihološke – stroke najti načine detektiranja »pokvarjenih« infantilnih (jedrnih) misli oz. miselnih sistemov, ali pa vsaj načine iskanja ključnih dogodkov iz otroštva (ki so vplivali na otrokovo miselno obnašanje v njegovi zavestni in nezavedni psihični realnosti). Vsekakor bi bilo (za paciente) najbolje, da se v psihopatološki stroki čim prej najdejo načini ugotavljanja/iskanja (detektiranja/zaznavanja) v otroštvu »pokvarjenih«/deformiranih (ključnih) misli (míslenja/mišljenja). Ključno poslanstvo pri tem/tovrstnem ugotavljanju/iskanju (detektiranju/zaznavanju) bi/bodo imeli prvenstveno seveda (razsvetljeni/ozaveščeni) starši, ki bi/bodo svojim otrokom beležili (potencialno fatalne) dogodke iz celotnega otroštva. Še bolj (pre)drzna futurološka ideja je, da bi starši oz. zdravstveni sistem – verjetno preko sistema nekakšnih (možganskih) čipov – otrokom beležil miselno dogajanje in ga nekam – na nek centralni računalnik – beležil in/oz. shranjeval. V odraslosti pa bi se – če bi se izkazala potreba (beri: če bi imel človek/pacient psihične težave) – »odzipalo« te podatke in se jih predalo psihopatološki stroki. Le-ta pa bi potem v psihoterapevtskem procesu, »repariralo«/popravilo oz. rekonstruiralo natančno te napačno míselne misli oz. spodletele miselne sisteme/sheme, kar bi v končni fazi izboljšalo psihično počutje oz. predrugačilo določene/napačne občutke, čustva. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da bi se na ta način, po tej (psihopatološki) poti/intervenciji, spremenila tudi transmitrske struktura v ključnih sinaptičnih sistemih. Farmacevtska industrija (skupaj s psihiatri/psihiatrijo in nevrologi/nevrologijo) bi se sicer v agoniji postavljala na glavo in protestirala, bi pa zato (na/po drugi strani) vzcvetela industrija izdelovanje »odrešilnih« (možganskih) čipov (ki bi bila v ključni strokovni povezavi s psihoanalizo in kognitivno znanostjo).[3] Itd. Itd. Itd. [1] Pri nas se je s to teme posredno ukvarjal Gregor Žvelc. Na 13. Študijskih dnevih na Rogli (5.6.2016) – »slučajno« sem bil na Rogli prisoten – je predstavil referat »Raziskovanje v psihoterapiji« in eksplicitno izpostavil ključnost transferja v t. r. vseh psihoterapevtskih metodah/pristopih. https://www.skzp.si/wp-content/uploads/2017/07/kairos_10_1-2-2016_oo.pdf [2] Brezovar sam priznava, da mu je psihoanalitične kontekst v resnica »napisa« Janek Musek, oz. da ga povzema. Očitno pa je, da sam psihoanalize ne razume na tak način, da bi dokončno dojel, da je psihoanalitična kritika psihiatričnega diagnosticiranja nadvse upravičena in legitimna. [3] Dilem, kaj vse bi/bodo s seboj prinesli (možganski) čipi (ki bi/bodo beležili misli, mišljenje, míslenje – ali pa vsaj detektirali ključne infantilne/življenjske dogodke), se v tem kontekstu ne bomo dotikali, kljub temu, da so še kako relevantne.  PS: "Vem več, ker vem, da ljudi obvladuje nezavedno!" (Psihiatri večinoma tega ne vedo.)

Fri, 7. Aug 2020 at 19:04

26535 ogledov

CSD(jevke)
V luči sistemskega neznajdenja v nedavne kalvariji ob utopitvi dečka na Soči lahko rečem le to, da sem na to temo - torej o CSD/FSD (feministkah) - povedal že t. r. vse ... 4.4.2016 – »… Ampak te ženske, ki sedaj zasedajo direktorske fotelje in najvišje državne funkcije (in katedre predavalnicah družboslovnih fakultet), poslanske klopi, pa včasih niso vredno imena ženska. Višek norega profeminističnega sistema,so množice direktoric na Centrih za socialno delo (CSD) in – mimogrede povedano – tudi Zavodov za zaposlovanje (kjer se sistemsko ponižujejo tisti simbolno kastrirani slovenski moški, ki so ostali brez službe)… …/…/… Same CSDjevek – tokrat imamo v mislih predvsem Lidijo Hartman Koletnik in njenih 31 sodelavk (gre za same babe!) – v resnici niso toliko neposredno krive, da so v svoji »strokovni« odločitvi, ko so iztrgale iz ljubezenskega objema dedka in babice dva fantička in ju pahnile »v klešče« neznanim (denarja željnim) rejnikom, v temo brcnile; brcnile so v nezaceljeno rano …/…/… Ženske pa se res znajo predvsem slepo držati zakonov – tudi takrat, ko vesoljno občestvo spozna, da so določeni zakoni neživljenjski. In natančno to se je zgodilo v velenjskem rejniškem primeru in zdrsu tamkajšnjega CSD …/…/… Na srečo sedaj vsa Slovenija čuti in ve – ker ji leva socialna politika pač ni povsem razžrla možganov –, da je velenjski CSD dela brezsrčno, po suhoparni črki zakona, brez vsakršne moralne razsodnosti, niti sočutja te velenjske CSDjevke, v objemu svoje strokovne norosti, ne občutijo v povezavi teh sirot, ki jim je oče ubil mamo, država pa vzela še (ljubeča) dedka in babico …/…/… Ko človek sestavi vse puzzle skupaj in si ustvari sliko o slovenskih CSD, ne more, ne da bi se vprašal, kje so se vse te »strokovnjakinje« šolale. In naj bo vesoljni Sloveniji jasno, da so se šolale na ljubljanski Fakulteti za socialno delo, kjer feministke (in gejevski aktivisti) že dolga leta perejo možgane vsem rodovom socialnih delavk, ki se »strokovno« šopirijo na vseh teh CSD …/…/… Če dodamo, kako se psihologinjam, ki tudi tvorijo jedro slovenske CSDjevske »stroke«, perejo možgani na Oddelku za psihologijo ljubljanske FF – tam je glavna gospodarica vednosti Ljubica Marjanovič Umek –, potem je jasno, da se bodo nebuloze, kakršni smo priča v velenjskem primeru rejništva, nadaljevale … « (Po CSD-jih so same babe! Groza! - II. del) 8.4.2016 – »…Še vedno ne morem verjet, da se toliko (domnevnih) strokovnjakov - osebno bi raje rekel kvazistrokovnjakov - odloča podpirati odločitve velenjskega CSD, ki je starima staršema ukradel osirotela vnuka in jih poslal v rejo …/…/… Na samo da Vlasta Nussdorrfer sploh ni razumela bistva spolnih zlorab, tudi bistva otroštva (skupaj z Darjo Groznik) ni razumela – in ga še zdaj ne razume. Osebno nikakor ne morem razumeti, da ne razume(ta), da je za "ugrabljena" dečka V NAJVEČJO KORIST, če od bebice in dedka PREJEMATA LJUBEZEN, dedka pa hkrati uporabljata za dokončanje (primarne) identifikacije pri razreševanju Ojdipovega kompleksa in tvorjenje Nadjaza (kar je že tako ali tako pri obeh zelo ponesrečeno zastavljeno). Nebuloze, ki si jih je Varuhinja Nussdorferjeva privoščila na tiskovni konferenci, ko je na podlagi pridobljenih podatkov "ugotovila", da velenjski CSD z namestitvijo osirotelih dečkov v rejo ni kršil njunih pravic. Če PRAVICA DO PREJEMANJA LJUBEZNI – vsaj od babice in dedka – ni ena od temeljnih pravic teh dveh otrok, potem ... potem lahko ukinimo ves izobraževalni in socialni sistem, ki ga imamo v Sloveniji …« (Vlasta Nussdorfer in Darja Groznik in velenjski CSD - III. del) 9.7.2016 »…Če je kaj, kar se moramo resnično bati, ko govorimo o psihosocialni paradigmi pomoči (in FSD ter CSDjih), je to ženski latentni sadizem. In če obstaja stroka, ki je s tem fenomenom človekovega zla najbolj kontaminirana s sadizmom – seveda latentnim, ki se včasih pošteno manifestira – , je to psihosocialna stroka. Če bi vedeli, kaj vse so si doslej iz registra sadizma privoščili socialni delavci – v mislih imamo predvsem ženske, ker so pač v psihosocialni stroki v večini – bi nas bilo groza. Želja nekaterih žensk po moči in oblasti zna biti zelo patološka in militantna. Natančno zato so ženske na direktorskih in ministrskih stolčkih ukopane kot nezamenljiva trdnjava. Svojih foteljev se držijo kot klop …/…/… V teoretskem ozadju vsakršne ženske faličnosti in želje po moči, oblasti in ukazovanju je seveda ojdipsko (torej nezavedno/potlačeno) zavidanje penisa. Še posebno ženskim »nepomembnicam« po CSDjih je moč, ki jo dobijo, ko lahko t. r. upravljajo z življenji otrok in staršev, tudi starih staršev, je omamna. In ker ženske v povprečju nimajo močnega Nadjaza – jasno, ker je narava kastracijskega kompleksa pri njih radikalno drugačna kot pri moških – ne znajo moralno razsojati oz. (postkonvencionalno) moralno dno odločati. Njihov speči/latentni sadizem jim privre na plano vselej takrat, ko so v skušnjavi in bi rade občutile to falično moč …/…/…Sedaj vam bom predstavil izkušnjo ženske, ki je na lastni koži izkusila ta oblastniški CSDjevski pristop in ves sadistični patos uradne psihosocalane (kvazi) stroke: »Meni, kot otroku, so bile takrat socialne delavke iz CSD najhujše sovražnice. Jaz sem se jih bala, ker me je bilo celo otroštvo strah, da me bodo odpeljale stran od babice. Vedele so, da je babica čudovita in zelo zelo skrbna oseba, pa so velikokrat prišle preverit stanje. Res pa je, da je bilo pri nas grozno, ker smo živeli skupaj s stricem, ki je bil največji pijanec in razgrajač. On je bil pijan čisto vsak dan do mojega 2. razreda. Vsak dan nas je bilo strah, ko se je vrnil mrtvo pijan iz službe oz. iz gostilne, ker je razbijal po bajti, si pred nami rezal žile, večkrat si je prerezal tudi trebuh ... V glavnem, tudi pod razno pri nas ni bilo okolje primerno za bivanje otroka, ampak ne zaradi babice! Socialne delavke pa so hodile preverjat babico (!) in ne strica (!), njega so se itak bale, hodile so le takrat, ko so bile 100% prepričane, da je on v službi. Enkrat so prišle, ko sem bila sama doma, babica je šla ravno v trgovino, 2 minuti stran. Pa so me zasliševale samo o babici, kako se ona do nas vede, če nas pretepa, ali nam daje jest, nam pere perilo itd. In so rekle, da moram to povedat, ker me bodo odpeljali k drugim staršem. Slučajno je bila na hladilniku prazna flaša piva in so vprašale, če ga je babica spila, čeprav so vedele, da babica ni v življenju spila cele flaše piva, nikoli sploh ni pila alkohola. Takrat so me oblile solze in sem povedala, da je babica zelo dobra do nas, da nam da zadnji košček kruha iz svojih ust in da ne grem stran od nje. "Prasice", kot sem jih imenovala takrat, pa so rekle, da o tem ONE odločajo! Ko je prišla babica iz trgovine, sem neutolažljivo jokala. Kljub temu, da mi je babica rekla, da nas živa ne bo dala, smo se vsi trije bali teh "prasic". …/…/… V bistvu pa se je šlo samo zaradi denarja. Mama si je dolgo časa poskušala urediti rejnino, pa so vedno našli "izgovor", da je ni prejela. Šele potem, ko sem bila starejša od 10, se je uredilo tudi to. A so bili problemi tudi potem pri štipendiji, ko sem se vpisala na gimnazijo. Kljub temu, da sem bila v osnovni šoli odličnjakinja in so me celo "prasice" pohvalile, so mi grozile, da bo mogla babica vračat štipendijo in rejnino, če šole ne bom naredila. …/…/… V glavnem, jaz sem se jih grozno bala, ker me je bilo strah, da me odpeljejo stran od babice. Isto je bilo z bratom in sestro. Brat se jim je večkrat kar skril. Spomnim se, da je blizu stanovala ena starejša ženska, ki je imela v rejništvu po več otrok, tudi po 10. Ampak ona je res grozno grdo ravnala z njimi, pretepala jih je, jih stradala, otroci so res trpeli. A socialna (beri: CSDjevek) je njej dala vsakega otroka, tudi nam je grozila, da bomo šli k njej. Enkrat so ji pripeljali dvojčka. Sta ji ušla k moji babici, ki je vsak dan sedela pred hišo in se z njima pogovarjala. Ne bom nikoli pozabila, kako sta se ji oba ovila okoli nog in jokala, da od »tete Hanike« ne gresta nazaj k dodeljeni rejnici. "Prasice" pa so jih strgale od moje babice stran in jih peljale nazaj. A nista dolgo ostala tam, ker sta še večkrat zbežala, zato so ju odpeljali v Višnjo Goro.« … Ja, to – spoštovani bralci, spoštovani Slovenci – je ta ženski sadizem, ki se ga je treba bati, in ki zna biti pogosto bistveno hujši in drugačen, bolj »subtilen«, od moškega. Lahko bi operiral z imeni teh socialnih delavk in izdal tudi mesto CSDja, pa ne bom. Želel bi le opozoriti, kako spodletelo je koncipirana psihosocialna stroka in celotna paradigma v Sloveniji.« (Ženski sadizem in "prekmurski deček") 1.9.2017 – »… Med drugim je Möderndorfer vehementno izdal »skrite« podatke in posredno – ne, da bi vedel – izpostavil prav latentni sadizem (in njihovo željo po moči in oblasti) CSDjevskih psihosocialnih »strokovnjakinj«: »V letu 2008 je bilo 264 odvzemov otrok. Leta 2009: 293 … Leta 2010: 302 … Leta 2011: 416 … 2012: 372 … 2013-tega leta: 385 … 2014: 369 … 2015: 328. Vsi so bili odvzeti na podlagi 190. člena, ki govori o odvzemu mladoletne osebe, niso bili odvzeti po Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Je pa bilo na podlagi tega zakona v letu 2009: 24 odvzemov … 2010: 35 odvzemov … Leta 2011: 47 odvzemov … Leta 2012: 45 odvzemov … 2013: 48 odvzemov … 2014: 38 … 2015: 32 …« (Opomba: gre za prepis iz magnetograma (25) interpelacijske seje, 14.12.2016) …/…/… Ravno v času mojih medijskih angažiranj v času interpelacije se je name obrnila obupana mamica – živeča na Notranjskem – svojo tragično zgodbo. CSD ji je ugrabil sina in hčerko! »Moja zgodba je polna solz, krivic – krivic in nenehnega boja proti vsemu. Sem mati 7-letnega sina in 4-letne hčerke. Moja pot me je zapeljala k sedaj že bivšemu možu in njegovi družini, kjer sva si ustvarila topel dom. Kmalu pa sem bila deležna fizičnega, psihičnega in spolnega nasilja. Pomisleki, da bi bivši partner lahko ogrozil mojo primarno družino, če bi pomagali, so bili nenehno prisotni. Spremljal me je strah in občutek krivde, da sem za vso bedo kriva edino le jaz. Kolega mi je svetoval pogovor na brezplačni številki klica v stiski. Napotili so me na CSD in tamkajšnji svetovalki sem povedala svojo zgodbo. A zgodilo se ni nič! Zopet sem poklicala brezplačno številko klic v sili in šele takrat izvedela za krizni center. Njihova svetovalka je uredila vse potrebno in v dveh dneh sem se lahko zatekla v krizni center. Čez mesec dni so me sprejeli v Varno hišo in tam sem ostala pol leta. Ves čas sem mrzlično iskala stanovanje in se naposled preselila na Notranjsko, skupaj z otrokoma. Po mesecu dni skupnega prebivanja v novem domu, so mi v spremstvu policije, brez predhodnega obvestila sredi ceste otroka odvzeli in odpeljali k rejnikom v Radovljico. Vzrok naj bi bil moja neprimernost za vzgojo. Zbrala sem toliko moči, da sem jih tolažila .“vse bo v redu ... za kratek čas morata s tema gospodoma.“ in se zraven spraševala kaj tako krutega sem naredila, da si nisem zaslužila niti možnosti, da dokažem kakšna mati sem. Dva meseca sem preživela v popolni prepovedi vseh stikov z njimi. Od tega je že dve leti. Premaknilo se je le toliko, da me otroka lahko obiščeta vsak drugi vikend v mesecu. Poslovimo se v joku in tolažbi, da bomo kmalu spet skupaj in srce se mi trga, ko mi hčerka stiska roko v upanju, da ji tokrat pa le ne bom pobegnila. Sin pa vedno ponavlja, da noče nazaj, hoče ostati pri mami. Borim se z inštitucijami, obiskala sem varuha človekovih pravic, udeležujem se posvetov na CSD, obiskujempsihoterapevta, da bi dokazala, da je to mati, ki je za svoje otroke pripravljena narediti vse, da je to mati, ki jih nestrpno čaka z ljubeznijo, ki jo tako močno potrebujejo. Sodišče pa le prelaga svojo odločitev in obravnavo ter odteguje dragoceni čas, ki ga ne bo nihče povrnil. Položena v milost in nemilost vsem inštitucijam in občutku nemoči, saj žrtev tukaj ni bila zaščitena, temveč še enkrat tepena.«… « (Ženski sadizem je treba zaustaviti!)
Teme
psihoanaliza predsedniške volitve 2017 Borut Pahor Andrej Šiško marjan šarec

Zadnji komentarji

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

»Barbika«, Srpentinšek, (lokalni) »šerif«, nekaj »moškinj« in »stara mama« … – in Krjavel